Kopenhagen/Ljubljana, 19. december 2009 – Danes popoldan se je v Kopenhagnu končala podnebna konferenca brez sprejetja pravičnega, ambicioznega in pravno zavezujočega dogovora, ki je potreben za preprečitev nevarnih podnebnih sprememb.
Dogovor ni ne pravičen, ne ambiciozen, ne pravno zavezujoč. Voditelji so imeli dve leti časa, da se dogovorijo o novem podnebnem režimu, a tega niso bili sposobni. Spregledali so svarila znanstvenikov in podnebja, ki nam uhaja iz vajeti. Izgubili so priložnost, da oblikujejo drugačen svet in revne in ranljive prepustili negotovi usodi. V kritičnem trenutku, ko je še bilo možno rešiti uspeh pogajanj, EU ni bila sposobna zagotoviti pravega vodstva.
Kljub njenemu leporečju, Evropske unije ne moremo oprostiti krivde za porazen rezultat konference. EU je pred dvemi leti vodila proces pogajanj za sprejem novega podnebnega režima in je v Kopenhagen prišla z jasnim mandatom in stališči. Kljub temu je zamudila vsako priložnost v pripravah na podnebno konferenco, da pokaže resnično vodilno vlogo in premakne pogajanja z mrtve točke. Nedorečen in šibek rezultat zasedanja Evropskega Sveta v času Kopenhagna, je zadnji primer evropske pasivnosti.
EU je predolgo čakala s signalom, da lahko podpre nadaljevanje kjotskega protokola, ki je bila ena ključnih zahtev držav v razvoju. Prav tako EU ni predstavila konkretne, pomenljive in kredibilne podpore dolgoročnemu financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju – kljub dejstvu, da bo že sprejet podnebno – energetski paket generiral dovolj sredstev, ki so potrebna za pokrivanje pravičnega deleža EU v mednarodnem financiranju. Prava finančna ponudba bi bila dala državam v razvoju potrebno zaupanje v dogovor. Denar, ki ga je EU ponudila, zdaleč ne zadostuje za pokrivanje potreb za prilagajanje ranljivih držav na podnebne spremembe in je khrati v veliki meri le recikliranje obstoječih razvojnih proračunov.
Pomembno je, da je EU javno priznala, da je rezultat Kopenhagna nezadosten. Čeprav smo v tem trenutku priča medsebojnemu obtoževanju držav za dosežen polom pogajanj, mora EU sprejeti svoj del odgovornosti in se resno vprašati, zakaj ji ni uspelo bolj pozitivno vplivati na pogajanja. EU mora sedaj ponovno potrditi svojo zavezanost k procesu pogajanj znotraj Združenih narodov, ki je edini kredibilni inštrument za naslavljanje podnebnih sprememb ob upoštevanju najbolj ranljivih držav in skupnosti.
Neuspeh Kopenhagna je potrebno čimprej popraviit. Znanost je že zdavnaj rekla MORAMO, tehnologija vedno bolj dokazuje, da LAHKO, odgovornost je na poltičnih voditeljih, da rečejo ŽELIMO. Ukrepanje je več kot nujno. Masovna podpora svetovne javnosti za pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč podnebni dogovor ne bo pojenjala. Vse, kar potrebujemo, je politična volja. Evropski voditelji se morajo vrniti za pogajalske mize in ponuditi več kot so v Kopenhagnu. Ne moremo si privoščiti, da bi za rešitev podnebja in obstoja milijonov ljudi po svetu izgubili še eno leto.
sobota, 19. december 2009
petek, 18. december 2009
Focus društvo pozvalo EU naj ohrani obraz pred svetovno javnostjo
Kopenhagen, 18. december 2009 - Focus društvo je na mednarodnih podnebnih pogajanjih predsedniku slovenske vlade, Borutu Pahorju, osebno predalo sporočilo.
"V imenu vseh tistih, za katere neukrepanje oz. nesprejetje ambicioznega, pravičenega in pravno zavezujočega podnebnega dogovora, pomeni stvar preživetja in v imenu vseh nas, ki nas bodo podnebne spremembe še ogrozile, vas in vse ostale evropske voditelje pozivamo, da ohranite svoj obraz pred svetovno javnostjo. Pozivamo vas, da naredite korak naprej v pogajanjih ter postanete resnični vodje mednarodnih podnebnih pogajanj. Evropska civilna družba vas poziva, da se zavzamete za ter zavežete k ambicioznemu, pravičnemu in pravno zavezujočem podnebnemu dogovoru. Pravica do preživetja ne sme biti stvar pogajanj!"
Kot popotnico za nadaljnja pogajanja smo mu podarili majico z napisom: SCIENCE DOESN'T WAIT ON POLITICS! in kravato z napisom 350. Upamo, da jo bo ponosno nosil takrat, ko bodo v Sloveniji uresničene zaveze, sprejete v Državnem zboru novembra letos, iz Deklaracije o aktivni vlogi Slovenije pri oblikovanju nove svetovne politike podnebnih sprememb.
"V imenu vseh tistih, za katere neukrepanje oz. nesprejetje ambicioznega, pravičenega in pravno zavezujočega podnebnega dogovora, pomeni stvar preživetja in v imenu vseh nas, ki nas bodo podnebne spremembe še ogrozile, vas in vse ostale evropske voditelje pozivamo, da ohranite svoj obraz pred svetovno javnostjo. Pozivamo vas, da naredite korak naprej v pogajanjih ter postanete resnični vodje mednarodnih podnebnih pogajanj. Evropska civilna družba vas poziva, da se zavzamete za ter zavežete k ambicioznemu, pravičnemu in pravno zavezujočem podnebnemu dogovoru. Pravica do preživetja ne sme biti stvar pogajanj!"
Kot popotnico za nadaljnja pogajanja smo mu podarili majico z napisom: SCIENCE DOESN'T WAIT ON POLITICS! in kravato z napisom 350. Upamo, da jo bo ponosno nosil takrat, ko bodo v Sloveniji uresničene zaveze, sprejete v Državnem zboru novembra letos, iz Deklaracije o aktivni vlogi Slovenije pri oblikovanju nove svetovne politike podnebnih sprememb.
Redke žarke v pogajanjih z lahkoto zasenčijo fosili
Z veseljem sporočamo, da smo opazili pozitiven premik v pogajanji, vsaj kar se tiče EU.
1. Prvič v teku pogajanj v Kopenhagnu se je EU zavzela za sporazum, ki bo omejil povečanja globalne temperature pod 2°C.
2. Švedski minister za okolje je napovedal: "EU je pripravljena zmanjšanje emisij za 95% do leta 2050 glede na 1990 ".
3. EU je predlagala Nov podnebni sklad podprt z inovativnimi in avtomatičnimi finančnimi viri. Po vsej verjetnosti bi ne bo možno realizirati te ideje v časovnem obdobju do 202o, vendar je potrebno priznati prvi narejen korak v tej smeri.
(Na tej točki bomo izpostavili le pozitivne premike. Ostale problematične točke se večinoma niso nikamor premaknile.)
1. Prvič v teku pogajanj v Kopenhagnu se je EU zavzela za sporazum, ki bo omejil povečanja globalne temperature pod 2°C.
2. Švedski minister za okolje je napovedal: "EU je pripravljena zmanjšanje emisij za 95% do leta 2050 glede na 1990 ".
3. EU je predlagala Nov podnebni sklad podprt z inovativnimi in avtomatičnimi finančnimi viri. Po vsej verjetnosti bi ne bo možno realizirati te ideje v časovnem obdobju do 202o, vendar je potrebno priznati prvi narejen korak v tej smeri.
(Na tej točki bomo izpostavili le pozitivne premike. Ostale problematične točke se večinoma niso nikamor premaknile.)
Kljub minimalnim pozitivnim premikom, pa še vedno obstajajo v pogajanjih ostra nasprotovanja proti ukrepanjem proti podnebnim spremembam. Industrije ter njihov politični vpliv v pogajanjih ne smemo nikakor podocenjevati. Dejstvo je, da ne obstajajo nepremostljive politične ovire za dosego pravega dogovora v Kopenhagnu. Z spremembo ameriške administracije so bile nekatere ovire za ukrepanje odstranjene. Svetovno gospodarstvo se mora zato sedaj zavezati k sprejetju resnih ukrepov in spoštovanju skupnih interesov za izvedbo ukrepov v svetovnem okviru. Revnim in ranljivim držav je teže sprejetja Kopenhagenskega sporazuma jasna, saj je ta stvar preživetja za njih. Za bolj konstruktiven potek pogajanj pa moramo soočiti s problemom pomakanjem zaupanja in političnega vodstva.
Neuspeh v Kopenhagnu bi pomenil grob korak nazaj v družbeni zavestj, saj bi neuspeh, tako pomembnega momentuma v svetovni zgodovini, bil odličen material za razvoj cinizma in nezaupanja javnosti. Vse to bi vodilo v izgubo zagon za nadaljnjo aktivno udeležbo pri reševanju problema podnebnih sprememb. Negativni rezultat pogajanj (nesprejetje sporazuma ali sprejetje neambicioznega, nepravičnega ter pravno nezavezujočega dogovora) lahko negativno vpliva tudi na nadalnje večstransko sodelovanje na drugih perečih globalnih vprašanjih, od finančne ureditve do trgovine. Medtem pa se bo podnebna kriza poslabšala, njena sanacija bo vedno dražja oz. vedno manj izvedljiva. Nikoli ne bo bolj primernega časa, da se soočimo s temi izzivi, kot sedaj!
četrtek, 17. december 2009
"The world is watching you!"
"THE WORLD IS WATCHING YOU!" so vzklikali novinarji, ko so represivne sile iz centra odločanja o naši usodi odnašali predstavnike nevladnih organizacij.
http://www.youtube.com/watch?v=mspk9aF6WuQ&feature=player_embedded
"SHAME ON YOU!" so vzklikali predstavniki civilne družbe, ki so obtičali pred prizoriščem svetovnih podnebnih pogajanj, ker njihove prepustnice preprosto niso bile več veljavne.
http://www.youtube.com/watch?v=-lFq2vnh9Kw
Kaj se dejansko dogaja te dni? Sekretarijat iz minute v minuto spreminja število predstavnikov nevladnih organizacij, ki bodo lahko vstopil na prizorišče pogajanj. Zgodilo pa se je, da je danes večina ljudi, ki je imela akreditacijo odobreno, ostala zunaj, na mrzlem. Brez kakršnih koliko pojasnil. Niti predhodnih niti naknadnih.
Transparentnost pogajanj v Kopenhagnu? Seveda, vendar le za zaprtimi vrati...
http://www.youtube.com/watch?v=mspk9aF6WuQ&feature=player_embedded
"SHAME ON YOU!" so vzklikali predstavniki civilne družbe, ki so obtičali pred prizoriščem svetovnih podnebnih pogajanj, ker njihove prepustnice preprosto niso bile več veljavne.
http://www.youtube.com/watch?v=-lFq2vnh9Kw
Kaj se dejansko dogaja te dni? Sekretarijat iz minute v minuto spreminja število predstavnikov nevladnih organizacij, ki bodo lahko vstopil na prizorišče pogajanj. Zgodilo pa se je, da je danes večina ljudi, ki je imela akreditacijo odobreno, ostala zunaj, na mrzlem. Brez kakršnih koliko pojasnil. Niti predhodnih niti naknadnih.
Transparentnost pogajanj v Kopenhagnu? Seveda, vendar le za zaprtimi vrati...
sreda, 16. december 2009
Manjkajoče otoške države
Na hodniku pred plenarno dvorano v konferenčnem centru stoji ogromen črno – beli globus, mimo katerega se večkrat na dan sprehodijo številni delegati, brez da bi se nanj posebej ozrli. To pa v resnici dobro odraža nezainteresiranost mogočnih držav za obstoj manjših in ranljivih - na globusu namreč popolnoma manjkajo majhne otoške države.
Je to vizija sveta razvitih držav v letu 2050? Če ostane pri njihovih zaenkrat predstavljenih ciljih zmanjšanja emisij, se bo globalna temperatura dvignila za 3, ali pa celo 4 °C, kar bo povzročilo izginotje malih otoških držav pod morjem.
Prav zato so male otoške države, pod vodstvom Tuvaluja, prišle v Kopenhagen in zahtevale, da se jih sliši. Ne za to, ker se bojijo gospodarskih ali političnih neugodnosti in ne zaradi medijske pozornosti pred volitvami. Zahtevajo le, zelo preprosto, pravico do obstoja.
Nadaljni obstoj malih otoških držav zahteva omejitev dviga globalne temperature na 1,5 °C. Za dosego tega cilja pa morajo razvite države emisije zmanjšati za 45 % do leta 2020 in za vsaj 95 % do leta 2050.
Gre za torej za vprašanje – bodo svetovni voditelji sprejeli pravičen, ambiciozen in zavezujoč dogovor ali dopustili izbris malih otoških držav z zemljevidov?
Je to vizija sveta razvitih držav v letu 2050? Če ostane pri njihovih zaenkrat predstavljenih ciljih zmanjšanja emisij, se bo globalna temperatura dvignila za 3, ali pa celo 4 °C, kar bo povzročilo izginotje malih otoških držav pod morjem.
Prav zato so male otoške države, pod vodstvom Tuvaluja, prišle v Kopenhagen in zahtevale, da se jih sliši. Ne za to, ker se bojijo gospodarskih ali političnih neugodnosti in ne zaradi medijske pozornosti pred volitvami. Zahtevajo le, zelo preprosto, pravico do obstoja.
Nadaljni obstoj malih otoških držav zahteva omejitev dviga globalne temperature na 1,5 °C. Za dosego tega cilja pa morajo razvite države emisije zmanjšati za 45 % do leta 2020 in za vsaj 95 % do leta 2050.
Gre za torej za vprašanje – bodo svetovni voditelji sprejeli pravičen, ambiciozen in zavezujoč dogovor ali dopustili izbris malih otoških držav z zemljevidov?
Hugo Chavez brez dlake na jeziku stopil na stran nevladnikov s parolo: Don't change the climate, change the system!
Kopenhagen, 16. december 2009 - Medtem, ko je vstop na prizorišče dogajanja mnogim predstavnikom civilne družbe prereprečen in policija brutalno obračunava z mirnimi protestniki, se govori voditeljev držav, začeti včeraj, nadaljujejo.
Poziv nevladnikov voditeljem držav: “Don't change the climate, change the system,” je prevzel predsednika Venezuele, Huga Chevez Friasa. Na tej zahtevi in ideji je gradil cel svoj govor. Kapitalistični sistem je pahnil svet tako v gospodarsko kakor tudi v okoljski krizo. Duh kapitalističnega sistema je tisti, ki preveva mednarodna podnebna pogajanja v Kopenhagnu. Le s spremembo sistema iz kapitalističnega v socialističnega bomo kos težavam, ki pestijo ta planet – od revščine, do emisij toplogrednih plinov ter podnebnih sprememb. Chavez je pozval znižanju potrošnje in redistribuciji svetovnega bogastva. Bogati namreč samo uničujejo planet in mislijo, da se bodo lahko preselili na drugega, ko ta več ne bo uporaben.
“Če bi bilo podnebje banka, bi ga že zdavnej rešili” smo slišali reči Chaveza na enem od mnogih zaslonih, ki prenašajo dogajanje v osrednji dvorani. Okoli zaslonov smo se nagnetli tako številčni člani delegacij držav kakor tudi malo številčni predstavniki civilne družbe. Nekateri so prikimavali, drugi so odkimavali karizmatičnemu vodji. Upamo lahko samo, da bo duh pogajanj v prihajajočih dneh bil bolj naklonjen prvim.
Kratki trije dnevi, dolge tri noči
Kopenhagen, 15. december 2009 - Pred parimi urami se je v Kopenhagnu končala slavnostna otvoritev ministrskega dela konference. S tem naj bi se končalo tudi delo v pogajalskih skupinah v okviru kjotskega protokola in konvencije, a velika nesoglasja med državami tega niso omogočila. Tako se bodo pogajanja nadaljevala še pozno v noč in nihče ne ve, kaj bo prinesel jutrišnji dan.
Od odločitev, ki jih bodo ta teden sprejeli svetovni voditelji, bo odvisno ali bomo stopili v novo obdobje sodelovanja in solidarnosti ali pa v obdobje katastrofalnih podnebnih sprememb.
Svet zahteva nič manj kot pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč dogovor. A nas do tega ločijo še trije veliki prepadi: prepad med potrebnimi zmanjšanji emisij in cilji, ki so jih pripravljene sprejeti razvite države; prepad med potrebno finančno pomočjo za države v razvoju in denarjem, ki je na voljo ter morda še največji – prepad med narodi, ki si med sabo ne zaupajo.
Neodvisni strokovnjaki, kot npr. Nicolas Stern, McKinsey, Ecofys ugotavljajo, da smo hudo oddaljeni od cilja 2 °C, da 1,5 °C cilja, ki ga zahtevajo znanost in najbolj ranljive države, sploh ne omenjamo. Za to so odgovorne predvsem razvite države (še posebej ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija), ki se niso pripravljene zavezati k potrebnim zmanjšanjem emisij. Zaenkrat cilji razvitih držav omejujejo ambicioznost in ne emisij. A se slika še bistveno pokvari, če v cilje vračunamo še vroči zrak in neprimerne metode upoštevanja ponorov. Brez resnega preobrata v stališčih razvitih držav najhujših posledic podnebnih sprememb ne bo mogoče preprečiti.
Tudi pri financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju smo priča krizi ambicij. EU je predstavila svoje stališče do financiranja, ki vsebuje tudi ocene potrebnih vsot, a so te precej nižje od potrebnih. Mehika in Norveška sta predlagali nov zeleni sklad. Vendar razvite države kot skupina niso uspele opredeliti višine potrebnih sredstev in posamičnih prispevkov.
Premoščanje teh dveh prepadov bo še toliko težje, če se ne odpravi nezaupanje med državami. V teh zapletenih pogajanjih so strah, nezaupanje in sumnjičavost postali pravilo – še posebej med industrializiranimi državami in državami v razvoju. Soočiti se je potrebno z realnostjo zgodovinske odgovornosti, velikimi razlikami v emisijah na prebivalca, legitimnimi razvojnimi potrebami držav, katerih prebivalstvo se bojuje z revščino in življensko ogroženostjo zaradi podnebnih sprememb.
Zaradi pomanjkanja zaupanja se pogajanja vedno znova vračajo k vprašanju pravne arhitekture, na ta način pa se zgublja dragoceni čas za vsebinske razprave. Vsaka stran se boji, da jo bo druga izkoristila, zato raje razpravljajo o tem, kdo bo čemu zavezan, kot kaj bo kdo naredil. Težki časi zahtevajo kreativne rešitve. Najbolj očiten korak, ki bi spremenil dinamiko pogajanj, je naznanitev ZDA, da se bodo zavezale k ambicioznemu zmanjšanju emisij in zagotovile pravičen del podnebnega financiranja. Zaradi politične realnosti v ZDA so njihovi cilji zmanjšanja emisij in delež podnebnega financiranja v Kopenhagnu občutljive teme. A dobra novica je, da študije kažejo, da lahko ZDA emisije zmanjšajo za 18 % do leta 2020 glede na leto 1990.
Na otvoritveni slovestnosti ministrskega dela konference nas je med drugim nagovoril tudi angleški princ Charles. Nič posebnega, če ne bi od utrujenosti v tem prepoznala simbolike – princ reši ujeto princeso; princ bogatim vzame in revnim da – lahko princ reši podnebje? So svetovni voditelji, ki bodo v Kopenhagen začeli prihajati jutri, princi, na katere smo čakali?
Od odločitev, ki jih bodo ta teden sprejeli svetovni voditelji, bo odvisno ali bomo stopili v novo obdobje sodelovanja in solidarnosti ali pa v obdobje katastrofalnih podnebnih sprememb.
Svet zahteva nič manj kot pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč dogovor. A nas do tega ločijo še trije veliki prepadi: prepad med potrebnimi zmanjšanji emisij in cilji, ki so jih pripravljene sprejeti razvite države; prepad med potrebno finančno pomočjo za države v razvoju in denarjem, ki je na voljo ter morda še največji – prepad med narodi, ki si med sabo ne zaupajo.
Neodvisni strokovnjaki, kot npr. Nicolas Stern, McKinsey, Ecofys ugotavljajo, da smo hudo oddaljeni od cilja 2 °C, da 1,5 °C cilja, ki ga zahtevajo znanost in najbolj ranljive države, sploh ne omenjamo. Za to so odgovorne predvsem razvite države (še posebej ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija), ki se niso pripravljene zavezati k potrebnim zmanjšanjem emisij. Zaenkrat cilji razvitih držav omejujejo ambicioznost in ne emisij. A se slika še bistveno pokvari, če v cilje vračunamo še vroči zrak in neprimerne metode upoštevanja ponorov. Brez resnega preobrata v stališčih razvitih držav najhujših posledic podnebnih sprememb ne bo mogoče preprečiti.
Tudi pri financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju smo priča krizi ambicij. EU je predstavila svoje stališče do financiranja, ki vsebuje tudi ocene potrebnih vsot, a so te precej nižje od potrebnih. Mehika in Norveška sta predlagali nov zeleni sklad. Vendar razvite države kot skupina niso uspele opredeliti višine potrebnih sredstev in posamičnih prispevkov.
Premoščanje teh dveh prepadov bo še toliko težje, če se ne odpravi nezaupanje med državami. V teh zapletenih pogajanjih so strah, nezaupanje in sumnjičavost postali pravilo – še posebej med industrializiranimi državami in državami v razvoju. Soočiti se je potrebno z realnostjo zgodovinske odgovornosti, velikimi razlikami v emisijah na prebivalca, legitimnimi razvojnimi potrebami držav, katerih prebivalstvo se bojuje z revščino in življensko ogroženostjo zaradi podnebnih sprememb.
Zaradi pomanjkanja zaupanja se pogajanja vedno znova vračajo k vprašanju pravne arhitekture, na ta način pa se zgublja dragoceni čas za vsebinske razprave. Vsaka stran se boji, da jo bo druga izkoristila, zato raje razpravljajo o tem, kdo bo čemu zavezan, kot kaj bo kdo naredil. Težki časi zahtevajo kreativne rešitve. Najbolj očiten korak, ki bi spremenil dinamiko pogajanj, je naznanitev ZDA, da se bodo zavezale k ambicioznemu zmanjšanju emisij in zagotovile pravičen del podnebnega financiranja. Zaradi politične realnosti v ZDA so njihovi cilji zmanjšanja emisij in delež podnebnega financiranja v Kopenhagnu občutljive teme. A dobra novica je, da študije kažejo, da lahko ZDA emisije zmanjšajo za 18 % do leta 2020 glede na leto 1990.
Na otvoritveni slovestnosti ministrskega dela konference nas je med drugim nagovoril tudi angleški princ Charles. Nič posebnega, če ne bi od utrujenosti v tem prepoznala simbolike – princ reši ujeto princeso; princ bogatim vzame in revnim da – lahko princ reši podnebje? So svetovni voditelji, ki bodo v Kopenhagen začeli prihajati jutri, princi, na katere smo čakali?
torek, 15. december 2009
Ne mečite civilne družbe iz prizorišča zgodovinskega dogajanja!
Kopenhagen, 15. december 2009 - Se civilno družbo izključuje iz podnebnih pogajanj? Nevladnim organizacijam, ki igrajo pomembno vlogo pri pogajanjih, grozi, da bodo v ključnih dneh pogajanj ostale zunaj, na hladnem. In sicer zaradi neupravičene omejitve dostopa do prizorišča dogajanja.
Transparentnost pogajanj je nujna, a je ni mogoče doseči brez sodelovanja javnosti. Nevladne organizacije skrbijo za prenos informacij, nadzor nad dogajanjem, za kredibilnost procesa in okoljsko integriteto sprejetih odločitev.
Na vrhu v Riu je bila sprejeta Agenda 21, ki izpostavlja sledeče: „Eden največjih izzivov, s katerimi se sooča svetovna skupnost, ki želi nadomestiti netrajnostne vzorce razvoja s trajnostnim in sonaravnim razvojem, je potreba po občutku za skupno dobro v imenu vseh ravni družbe." Vendar kako je lahko civilna družba dejansko vključena v ustvarjanje javnega dobra, če je izključena iz prizorišča dogajanja?
Srečanje v Kopenhagnu se lahko v zgodovino zapiše kot črni madež na participativni demokraciji. V Bella centru (prizorišču dogajanja podnebne konference) svet išče rešitve za najbolj pereče probleme. Za izvajanje teh rešitev bo potrebna aktivna mobilizacija vlad, gospodarstva in civilne družbe. Zaprt proces bi resno ogrozil možnosti za uspeh v Kopenhagnu in vnaprej.
Deklaracija iz Ria potrjuje, da nevladne organizacije igrajo vitalno vlogo pri oblikovanju in izvajanju participativne demokracije.
Izključevanje civilne družb ne bi bilo samo v neskladju z načeli ZN ampak tudi zelo kontra produktivno, tako za sam duh konference, kakor tudi za uporabno vrednost njenih rezultatov. Da bi se svet dejansko začel vrteti v smeri trajnostnega razvoja, mora biti proces v naslednjih štirih (kritičnih) dneh odgovoren in transparenten, tako da bodo imeli rezultati dodano vrednost tudi zaradi širšega sodelovanje vseh sektorjev. To pa zahteva nič manj kot celostno in aktivno udeležbo civilne družbe pri oblikovanju rezultatov.
Nenazadnje, ta poteza je v nasprotju s pričakovanji Generalnega sekretarja ZN, ki je sam pozval civilno družbo, da ustvari gibanje in podpre svetovne vlade pri zagotovitvi najboljšega možnega rezultata v Kopenhagnu.
Zapiranje vrat civilni družbi bo povzročilo percepcijo, da vlade spejemajo „greenwashed“ sporazum. Zato ne zapirajte vrat Bella centra in pustite, da bo rezultat Kopenhagenskega vrha last vseh nas.
Transparentnost pogajanj je nujna, a je ni mogoče doseči brez sodelovanja javnosti. Nevladne organizacije skrbijo za prenos informacij, nadzor nad dogajanjem, za kredibilnost procesa in okoljsko integriteto sprejetih odločitev.
Na vrhu v Riu je bila sprejeta Agenda 21, ki izpostavlja sledeče: „Eden največjih izzivov, s katerimi se sooča svetovna skupnost, ki želi nadomestiti netrajnostne vzorce razvoja s trajnostnim in sonaravnim razvojem, je potreba po občutku za skupno dobro v imenu vseh ravni družbe." Vendar kako je lahko civilna družba dejansko vključena v ustvarjanje javnega dobra, če je izključena iz prizorišča dogajanja?
Srečanje v Kopenhagnu se lahko v zgodovino zapiše kot črni madež na participativni demokraciji. V Bella centru (prizorišču dogajanja podnebne konference) svet išče rešitve za najbolj pereče probleme. Za izvajanje teh rešitev bo potrebna aktivna mobilizacija vlad, gospodarstva in civilne družbe. Zaprt proces bi resno ogrozil možnosti za uspeh v Kopenhagnu in vnaprej.
Deklaracija iz Ria potrjuje, da nevladne organizacije igrajo vitalno vlogo pri oblikovanju in izvajanju participativne demokracije.
Izključevanje civilne družb ne bi bilo samo v neskladju z načeli ZN ampak tudi zelo kontra produktivno, tako za sam duh konference, kakor tudi za uporabno vrednost njenih rezultatov. Da bi se svet dejansko začel vrteti v smeri trajnostnega razvoja, mora biti proces v naslednjih štirih (kritičnih) dneh odgovoren in transparenten, tako da bodo imeli rezultati dodano vrednost tudi zaradi širšega sodelovanje vseh sektorjev. To pa zahteva nič manj kot celostno in aktivno udeležbo civilne družbe pri oblikovanju rezultatov.
Nenazadnje, ta poteza je v nasprotju s pričakovanji Generalnega sekretarja ZN, ki je sam pozval civilno družbo, da ustvari gibanje in podpre svetovne vlade pri zagotovitvi najboljšega možnega rezultata v Kopenhagnu.
Zapiranje vrat civilni družbi bo povzročilo percepcijo, da vlade spejemajo „greenwashed“ sporazum. Zato ne zapirajte vrat Bella centra in pustite, da bo rezultat Kopenhagenskega vrha last vseh nas.
ponedeljek, 14. december 2009
ZDA je v novi in zadnji pogajalski teden zakorakala kot zmagovalka na natečaju za Fosil dneva.
Kopenhagen, 14. december 2009 – Nagrada Fosil dneva, ki jo podeljujejo nevladne organizacije CAN (Climate Action Netwrok International), je tudi danes našla državam, ki najbolj uspešno delujejo proti pravim podnebnim rešitvam.
V NGO delu doma CO15 (Bella center) je velika množica ter mediji nestrpno pričakala razglasitev:
1. mesto: ZDA, je prejela nagrado zaradi absolutno nobenih zavez glede dolgoročnega financiranja držav v razvoju, kar vodi pogajanja v potop. Poleg tega pa si je nagrado zaslužila tudi zaradi najmanj ambicioznih ciljev med vsemi razvitimi državami – posmehljivih 4% znižanja emisij glede na 1990 do leta 2010. Ali predstavljajo ameriški pogajalci v Kopenhagnu morda naftni lobi v Kopenhagnu?! Vsi se zato sprašujemo ali se bo Kopehagen po pogajanjih preimenovalo v Hopenhagen ali Brokehagen?
2. mesto: EU, ker ni resno naslovila zevajoče vrzeli, ki ogroža cilje: vroč zrak in gospodarjenje z gozdovi. Evropska verodostojnost podnebnega vodje bi se lahko popolnoma sesula, če ne bo zaprta vrzel vročega zraka. Za to pa so odgovorne vse države članice EU.
3. mesto: Kanada in Savdska Arabija, ker sta zasedli zadnje in predzadnje mesto v raziskavi Climate Change Performace Index. Raziskava je ocenjevala 57 držav, ki skupaj povzročijo 90% toplogrednih plinov. Preprosto rečeno – obe državi imata probleme pri izvajanju podnebnih politik.
V NGO delu doma CO15 (Bella center) je velika množica ter mediji nestrpno pričakala razglasitev:
1. mesto: ZDA, je prejela nagrado zaradi absolutno nobenih zavez glede dolgoročnega financiranja držav v razvoju, kar vodi pogajanja v potop. Poleg tega pa si je nagrado zaslužila tudi zaradi najmanj ambicioznih ciljev med vsemi razvitimi državami – posmehljivih 4% znižanja emisij glede na 1990 do leta 2010. Ali predstavljajo ameriški pogajalci v Kopenhagnu morda naftni lobi v Kopenhagnu?! Vsi se zato sprašujemo ali se bo Kopehagen po pogajanjih preimenovalo v Hopenhagen ali Brokehagen?
2. mesto: EU, ker ni resno naslovila zevajoče vrzeli, ki ogroža cilje: vroč zrak in gospodarjenje z gozdovi. Evropska verodostojnost podnebnega vodje bi se lahko popolnoma sesula, če ne bo zaprta vrzel vročega zraka. Za to pa so odgovorne vse države članice EU.
3. mesto: Kanada in Savdska Arabija, ker sta zasedli zadnje in predzadnje mesto v raziskavi Climate Change Performace Index. Raziskava je ocenjevala 57 držav, ki skupaj povzročijo 90% toplogrednih plinov. Preprosto rečeno – obe državi imata probleme pri izvajanju podnebnih politik.
nedelja, 13. december 2009
Svet je pripravljen, tudi če politiki (še) niso!
Današnji dan je skoraj v popolnosti zabrisal sledove včerajšnjih demonstracij na ulicah Kopenhagna. Vsake toliko po cesti pridivja kakšna „marica“, dve, tri. Mediji poročajo o 200 novih aretiranih, ki so se pridružili 969 aretiranim včeraj. Od teh so v priporu pridržali tri protestnike, dva danska državljana in enega Francoza. Razlika med pridržanimi in aretiranimi je zastrašujoča, na kar so se odzvale tudi organizacije za človekove pravice. Zgodbe mnogih očividcev pričajo o aretacijah zaradi panike in strahu policije, ne pa toliko iz upravičenih razlogov (npr. zaradi uničevanja).
Pisana množica protestnikov, ki je oblikovala 3 km dolgo kolono in je opravila 6 km dolgo pot, je klub raznolikosti vizualizacije zahtev poslala jasno sporočilo 192 državnim delegacijam. Mladi, stari, skupine, posamezniki, revni in bogati, iz Danske in ostalih delov sveta, so v en glas sporočili, da je svet pripravljen na spremembe, tudi če politični odločevalci niso.
Nedeljski navidezen mir in spokojnost v mestu, v katerega je usmerjeno ogromno upanja in zahteve po takojšnjem ukrepanju proti podnebnim spremembam, je mogoče pripisati utrujenosti od demonstracij, pa tudi slavni sobotni zabavi nevladnih organizacij. Ko so se demonstracije umirile in so se protestniki razpršili, se je počasi začelo dogajati to, za kar so vedeli skoraj vsi udeleženci COP15: 'NGO party' v Vege klubu. 6000 udeležencev COP15 si je po tednu napornih in frustrirajočih pogajanj dalo duška ter 'izplesalo' obup in pesimizem ter se napolnilo z upanjem in novim zagonom.
Za priokus dogajanja na NGO party-u si poglejte:
http://www.youtube.com/watch?v=j1sUVRshRHQ
http://www.youtube.com/watch?v=WxeSDXcmV-U
Jutri se začne zadnji teden dogajanja v okviru mednarodnih podnebnih dogajanj. 40 okoljskih ministrov je danes na neformalnih pogovorih, t.i. Pre-COP15, že razpravljajo o nadaljnjem poteku pogajanj. Med njimi ni bilo slovenskega ministra za okolje. Karl Erjavec prispe v Kopehagen šele v ponedeljek. Takrat ne bo več veliko prostora za izpostavitev našega stališča v smeri ambicioznega, pravičnega in pravo zavezujočega podnebnega dogovora. Majhni smo pač toliko kolikor se naredimo majhne. Izgleda da se tudi tokrat ne bomo pustili presenetiti z veličino, ne v idejah, ne v dejanjih.
Pisana množica protestnikov, ki je oblikovala 3 km dolgo kolono in je opravila 6 km dolgo pot, je klub raznolikosti vizualizacije zahtev poslala jasno sporočilo 192 državnim delegacijam. Mladi, stari, skupine, posamezniki, revni in bogati, iz Danske in ostalih delov sveta, so v en glas sporočili, da je svet pripravljen na spremembe, tudi če politični odločevalci niso.
Nedeljski navidezen mir in spokojnost v mestu, v katerega je usmerjeno ogromno upanja in zahteve po takojšnjem ukrepanju proti podnebnim spremembam, je mogoče pripisati utrujenosti od demonstracij, pa tudi slavni sobotni zabavi nevladnih organizacij. Ko so se demonstracije umirile in so se protestniki razpršili, se je počasi začelo dogajati to, za kar so vedeli skoraj vsi udeleženci COP15: 'NGO party' v Vege klubu. 6000 udeležencev COP15 si je po tednu napornih in frustrirajočih pogajanj dalo duška ter 'izplesalo' obup in pesimizem ter se napolnilo z upanjem in novim zagonom.
Za priokus dogajanja na NGO party-u si poglejte:
http://www.youtube.com/watch?v=j1sUVRshRHQ
http://www.youtube.com/watch?v=WxeSDXcmV-U
Jutri se začne zadnji teden dogajanja v okviru mednarodnih podnebnih dogajanj. 40 okoljskih ministrov je danes na neformalnih pogovorih, t.i. Pre-COP15, že razpravljajo o nadaljnjem poteku pogajanj. Med njimi ni bilo slovenskega ministra za okolje. Karl Erjavec prispe v Kopehagen šele v ponedeljek. Takrat ne bo več veliko prostora za izpostavitev našega stališča v smeri ambicioznega, pravičnega in pravo zavezujočega podnebnega dogovora. Majhni smo pač toliko kolikor se naredimo majhne. Izgleda da se tudi tokrat ne bomo pustili presenetiti z veličino, ne v idejah, ne v dejanjih.
sobota, 12. december 2009
Dan demonstracij za podnebni dogovor (Global Day of Action)
Kopenhagen, 12. december 2009 – Danes se bo v Kopenhagnu zbralo okoli 50.000 ljudi in zahtevalo takojšnje ukrepanje v boju proti podnebnim spremembam. Akcije pa bodo potekale tudi drugod po svetu, v organizaciji kampanje Ukrepaj zdaj! tudi v Ljubljani in Mariboru, medtem, ko se je v Izoli odvila že včeraj.
Dogodki so odvijajo v organizaciji nevladnih organizacij, ki od svetovnih voditeljev zahtevamo, da sprejmejo nujne in odločne ukrepe, ki bodo preprečili katastrofalne posledice podnebnih sprememb. Od držav, ki so največje onesnaževalke okolja, zahtevamo, da nemudoma sprejmejo svojo odgovornost in zmanjšajo izpuste toplogrednih plinov, hkrati pa začnejo vlagati v razvoj čiste energeije. Podnebne spremembe bodo najhitreje in najprej prizadele ravno najrevnejše države. Vse države, ki so gospodarsko dovolj močne, da ukrepajo in pomagajo, naj to z vso odločnostjo tudi storijo.
Več o akcijah v Ljubljani, Mariboru in Izoli na www.ukrepajzdaj.org.
Dogodki so odvijajo v organizaciji nevladnih organizacij, ki od svetovnih voditeljev zahtevamo, da sprejmejo nujne in odločne ukrepe, ki bodo preprečili katastrofalne posledice podnebnih sprememb. Od držav, ki so največje onesnaževalke okolja, zahtevamo, da nemudoma sprejmejo svojo odgovornost in zmanjšajo izpuste toplogrednih plinov, hkrati pa začnejo vlagati v razvoj čiste energeije. Podnebne spremembe bodo najhitreje in najprej prizadele ravno najrevnejše države. Vse države, ki so gospodarsko dovolj močne, da ukrepajo in pomagajo, naj to z vso odločnostjo tudi storijo.
Več o akcijah v Ljubljani, Mariboru in Izoli na www.ukrepajzdaj.org.
petek, 11. december 2009
Pravljični dan
Kopenhagen, 11. december 2009 – Danes zjutraj so bili objavljeni osnutki zaključkov pogajanj v okviru kjotskega protokola in konvencije. Ker je ozračje že nekaj dni napeto, zaradi zelo močno izraženih stališč Japonske in Rusije, da nista pripravljeni sprejeti obvez v okviru kjotskega protokola (kar pa osnutek predvideva), se nam obeta razburljiv dan.
Pogajanja v okviru kjotskega protokola so zaenkrat odložena, da si delegacije lahko vzamejo čas za analiziranje pripravljenih osnutkov, ob 16. uri pa se bodo nadaljevala v sobi Hansa Christiana Andersena. Nihče ne more napovedati, kaj se bo zgodilo v tej pravljični sobi.
Nekaj možnosti:
Razvite države vztrajajo, da ne želijo nadaljevanja kjotskega protokola, kar privede do blokade pogajanj.
Razvite države se strinjajo, da bodo določile cilje zmanjšanja emisij, ki so skladni z znanstvenimi ugotovitvami in hkrati zagotovijo okoljsko integriteto teh ciljev – scenarij 'in potem so srečno živeli do konca njihovih dni'.
Razvite države se strinjajo, da se določijo cilji za njihovo zmanjšanje emisij, a niso pripravljene nasloviti vprašanja 'vročega zraka' in spodkopavanja doseganja resničnih zmanjšanj emisij zaradi neprimernega obračunavanja ponorov – scenarij 'cesarjeva nova oblačila'.
O tem, da svet potrebuje dogovor, ki bo preprečil najhujše posledice podnebnih sprememb in vsem narodom omogočil dostojno življenje, ni dvoma. A vprašanje je, če ga bodo svetovni voditelji sposobni sprejeti.
Pogajanja v okviru kjotskega protokola so zaenkrat odložena, da si delegacije lahko vzamejo čas za analiziranje pripravljenih osnutkov, ob 16. uri pa se bodo nadaljevala v sobi Hansa Christiana Andersena. Nihče ne more napovedati, kaj se bo zgodilo v tej pravljični sobi.
Nekaj možnosti:
Razvite države vztrajajo, da ne želijo nadaljevanja kjotskega protokola, kar privede do blokade pogajanj.
Razvite države se strinjajo, da bodo določile cilje zmanjšanja emisij, ki so skladni z znanstvenimi ugotovitvami in hkrati zagotovijo okoljsko integriteto teh ciljev – scenarij 'in potem so srečno živeli do konca njihovih dni'.
Razvite države se strinjajo, da se določijo cilji za njihovo zmanjšanje emisij, a niso pripravljene nasloviti vprašanja 'vročega zraka' in spodkopavanja doseganja resničnih zmanjšanj emisij zaradi neprimernega obračunavanja ponorov – scenarij 'cesarjeva nova oblačila'.
O tem, da svet potrebuje dogovor, ki bo preprečil najhujše posledice podnebnih sprememb in vsem narodom omogočil dostojno življenje, ni dvoma. A vprašanje je, če ga bodo svetovni voditelji sposobni sprejeti.
četrtek, 10. december 2009
Barut Pahor v Ecotu
Kopenhagen, 10. december 2009 – V današnjem glasilu nevladnih organizacij – Eco – je kot eden izmed treh evropskih voditeljev, ki javno zagovarjajo bolj ambiciozne cilje zmanjšanja emisij za razvite države, izpostavljen naš predsednik vlade Borut Pahor. Čeprav je prišlo do tipkarske napake v njegovem imenu, je Slovenija kljub temu izpostavljena kot primer države, ki bi ji morale slediti tudi druge evropke države! Srčno upamo, da bo g. Pahor v Bruslju, kjer se danes sestajajo voditelji EU, uspešno zagovarjal stališča Slovenije in prispeval k dvigu ambicioznosti ciljev EU do globalnega podnebnega sporazuma. Danes se v Bruslju namreč sestajajo voditelji držav EU, ki bodo še zadnjič odločali o političnih stališčih EU za podnebna pogajanja v Kopenhagnu.
Ko je EU leta 2007 sprejela cilj zmanjšanja emisij za 20 % do leta 2020, je bila prva in takrat najbolj ambiciozna skupina držav z zastavljenim podnebnim ciljem po letu 2012. Takrat se je upravičeno samopoimenovala v vodilno silo v boju proti podnebnim spremembam. A danes je svet drugačen – v ambicioznosti ciljev sta jo že prehiteli Japonska in Norveška. Še več, tudi nekatere države v razvoju (npr. Južna Afrika in Brazilija) so v preteklih tednih objavile precej ambiciozne predloge. Današnji sestanek v Bruslju tako za Evropo predstavlja priložnost, da se zopet postavi v ospredje. In s tem spodbudi tudi druge razvite države, da si postavijo višje cilje, ki bodo skladni z znanstvenimi spoznanji za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.
Verjetno se ne zgodi pogosto, da se na zgodovinsko pomembnih dogodkih, kot je tokratna podnebna konferenca, javno izpostavi Slovenija. Verjetno je še bolj nenavadno, da je izpostavljena kot ena izmed bolj ambicioznih držav in to s strani vedno kritičnih nevladnih organizacij. A že jutri bodo nevladne organizacije ocenjevale rezultate današnjega srečanja v Bruslju, ki predstavlja ponovno priložnost, da med 'vodilnimi' zasledimo Slovenijo. A bo za tako čast potrebno več, kot smo zaenkrat slišali od predsednika vlade – če se bo g. Pahor poleg bolj ambicioznih ciljev zmanjšanja emisij za EU zavzemal tudi za opredelitev primerne višine finančne podpore za države v razvoju, bo med evropskimi nevladnimi organizacijami postal toliko prepoznaven, da bodo naslednjič njegovo ime pravilno zapisale.
Ko je EU leta 2007 sprejela cilj zmanjšanja emisij za 20 % do leta 2020, je bila prva in takrat najbolj ambiciozna skupina držav z zastavljenim podnebnim ciljem po letu 2012. Takrat se je upravičeno samopoimenovala v vodilno silo v boju proti podnebnim spremembam. A danes je svet drugačen – v ambicioznosti ciljev sta jo že prehiteli Japonska in Norveška. Še več, tudi nekatere države v razvoju (npr. Južna Afrika in Brazilija) so v preteklih tednih objavile precej ambiciozne predloge. Današnji sestanek v Bruslju tako za Evropo predstavlja priložnost, da se zopet postavi v ospredje. In s tem spodbudi tudi druge razvite države, da si postavijo višje cilje, ki bodo skladni z znanstvenimi spoznanji za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.
Verjetno se ne zgodi pogosto, da se na zgodovinsko pomembnih dogodkih, kot je tokratna podnebna konferenca, javno izpostavi Slovenija. Verjetno je še bolj nenavadno, da je izpostavljena kot ena izmed bolj ambicioznih držav in to s strani vedno kritičnih nevladnih organizacij. A že jutri bodo nevladne organizacije ocenjevale rezultate današnjega srečanja v Bruslju, ki predstavlja ponovno priložnost, da med 'vodilnimi' zasledimo Slovenijo. A bo za tako čast potrebno več, kot smo zaenkrat slišali od predsednika vlade – če se bo g. Pahor poleg bolj ambicioznih ciljev zmanjšanja emisij za EU zavzemal tudi za opredelitev primerne višine finančne podpore za države v razvoju, bo med evropskimi nevladnimi organizacijami postal toliko prepoznaven, da bodo naslednjič njegovo ime pravilno zapisale.
torek, 8. december 2009
Nezadostnost in zavajanje
Kopenhagen, 8. december 2009 - Kot smo na tem blogu že večkrat zapisali, sta ključni vprašanji, od katerih je odvisen uspeh konference v Kopenhagnu, finančna podpora državam v razvoju in cilji zmanjšanja emisij razvitih držav za obdobje po letu 2012. Razvite države so prišle na Dansko z veliko prenizkimi ciji – cilji, ki bi nas vodili do dviga temperature za okoli 3,5 °C (kot je ugotovila predstavnica afriških držav na zasedanju) in brez prave ponudbe o finančni podpori državam v ravoju za njihovo podnebno ukrepanje.
Danes dopoldne je bil predstavljen nov izračun skupnega cilja zmanjšanja emisij razvitih držav, v katerem so upoštevane vse napovedi držav o nameravanem zmanjšanju emisij do leta 2020. Čeprav je zaradi novih objav nekaterih držav rezultat malo boljši od prej objavljenega, je kljub temu še bistveno prenizek za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb. V najboljšem primeru bi bile razvite države (v tem trenutku) pripravljene emisije zmanjšati le za 16 – 23 % do leta 2020 glede na leto 1990. Naj spomnimo, da bi potrebovali vsaj 40 % zmanjšanje, če želimo preprečiti katastrofe z večjo verjetnostjo.
V najslabšem primeru (ob uveljavljanju vseh trikov, ki so si jih države namislile) pa bi se ta nizki cilj še bistveno poslabšal. (A o tem ob drugi priložnosti.)
Po včerajšnjem navdušenem napovedovanju zagotavljanja financiranja za takojšnje ukrepanje v državah v razvoju v obdobju 2010 – 2013 s strani razvitih držav, so nevladne organizacije postale pozorne. A je pogled od blizu razkril, da je šlo le za nepotrebno vznemirjanje.
Razvite države namreč naivno pričakujejo, da bo preusmerjanje že obljubljenih sredstev za razvojno pomoč v podnebno financiranje, zadostovalo. A žal ne zadostuje, ker ne predstavlja predvidljivega, dodatnega in zadostnega financiranja, h kateremu so se države zavezale z Balijskim akcijskim načrtom decembra 2007.
Sredstva za takojšnje ukrepanje v državah v razvoju so vsekakor potrebna, a so potrebna tudi dolgoročna sredstva za prilagajanje na posledice podnebnih sprememb, za čisto energijo in zaustavitev krčenja tropskih gozdov v državah v razvoju. Višina, viri, upravljanje in dodatnost teh sredstev mora biti opredeljena v pravno zavezujočen dogovoru in mora v letu 2020 doseči višino 110 milijard EUR na leto.
Danes dopoldne je bil predstavljen nov izračun skupnega cilja zmanjšanja emisij razvitih držav, v katerem so upoštevane vse napovedi držav o nameravanem zmanjšanju emisij do leta 2020. Čeprav je zaradi novih objav nekaterih držav rezultat malo boljši od prej objavljenega, je kljub temu še bistveno prenizek za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb. V najboljšem primeru bi bile razvite države (v tem trenutku) pripravljene emisije zmanjšati le za 16 – 23 % do leta 2020 glede na leto 1990. Naj spomnimo, da bi potrebovali vsaj 40 % zmanjšanje, če želimo preprečiti katastrofe z večjo verjetnostjo.
V najslabšem primeru (ob uveljavljanju vseh trikov, ki so si jih države namislile) pa bi se ta nizki cilj še bistveno poslabšal. (A o tem ob drugi priložnosti.)
Po včerajšnjem navdušenem napovedovanju zagotavljanja financiranja za takojšnje ukrepanje v državah v razvoju v obdobju 2010 – 2013 s strani razvitih držav, so nevladne organizacije postale pozorne. A je pogled od blizu razkril, da je šlo le za nepotrebno vznemirjanje.
Razvite države namreč naivno pričakujejo, da bo preusmerjanje že obljubljenih sredstev za razvojno pomoč v podnebno financiranje, zadostovalo. A žal ne zadostuje, ker ne predstavlja predvidljivega, dodatnega in zadostnega financiranja, h kateremu so se države zavezale z Balijskim akcijskim načrtom decembra 2007.
Sredstva za takojšnje ukrepanje v državah v razvoju so vsekakor potrebna, a so potrebna tudi dolgoročna sredstva za prilagajanje na posledice podnebnih sprememb, za čisto energijo in zaustavitev krčenja tropskih gozdov v državah v razvoju. Višina, viri, upravljanje in dodatnost teh sredstev mora biti opredeljena v pravno zavezujočen dogovoru in mora v letu 2020 doseči višino 110 milijard EUR na leto.
Prve nagrade 'fosil dneva' podeljene
Kopenhagen, 8. december 2009 – Nevladne organizacije (Climate Action Netwrok International) so včeraj začele s podeljevanjem zelo popularne nagrade 'Fosil dneva', ki se dodeljujejo državam, ki delujejo proti pravim podnebnim rešitvam.
Na otvoritveni dan pogajanj so si nagrade zaslužile:
1. mesto: Industrializirane države, ker so v Kopenhagen prišle z bistveno prenizkimi cilji zmanjšanja emisij, ki nikakor ne zadostujejo za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.
2. mesto: Švedska, Finska in Avstrija, ker si prizadevajo za okoljsko sporna pravila obračunavanja ponorov.
3. mesto: Kanada, ker je njen okoljski minister izjavil, da njegovega naroda modna muha - Kopenhagen - ne bo prepričala.
Na otvoritveni dan pogajanj so si nagrade zaslužile:
1. mesto: Industrializirane države, ker so v Kopenhagen prišle z bistveno prenizkimi cilji zmanjšanja emisij, ki nikakor ne zadostujejo za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.
2. mesto: Švedska, Finska in Avstrija, ker si prizadevajo za okoljsko sporna pravila obračunavanja ponorov.
3. mesto: Kanada, ker je njen okoljski minister izjavil, da njegovega naroda modna muha - Kopenhagen - ne bo prepričala.
ponedeljek, 7. december 2009
Pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč
Kopenhagen, 7. december 2009 – Pred nekaj minutami se je tukaj v Copenhagnu začela slovestna otvoritev dogodka, na katerega se je svet intenzivno pripravljaj zadnji dve leti – konference Združenih narodov o podnebnih spremembah, kjer se bo sprejemal nov globalni podnebni dogovor. Tokratna konferenca je polna presežkov – prvič v zgodovini se bo konference o podnebnih spremembah udeležilo 110 voditeljev vlad ali držav, če omenimo zgolj enega - naj bo presežek tudi po rezultatih!
Nov podnebni dogovor mora odgovoriti na vse bolj zastrašujoče napovedi znanstvenikov, preprečiti najhujše posledice podnebnih sprememb in omogočiti dostojno življenje vseh ljudi na svetu.
Vsebovati mora predvsem naslednje zaveze: omejitev dviga temperature čim nižje pod 2 °C; 40 % cilj zmanjšanja emisij za razvite države do leta 2020 glede na leto 1990; dodatno, predvidljivo in stabilna finančno podporo državam v razvoju za njihove napore omejevanja rasti emisij in prilagajanje na posledice podnenih sprememb. Podnebni dogovor mora biti pravno zavezujoč in vsebovati mehanizme, ki bodo zagotovili izpolnjevanje zavez.
Vse kar potrebujemo za dosego tega cilja je prava mera politične volje!
Kot je v uvodnem govoru ugotovil predsedujoči tokratni konferenci, predsednik danske vlade, obstajajo v stališčih držav boleča nesoglasja. Prav gotovo bodo pogajanja v naslednjih dveh tednih težka, verjetno za marsikoga na trenutke tudi boleča, a uspešen rezultat – pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč dogovor bo vse te muke (pa tudi muke, ki se v naših spominih nabirajo že dve leti) potisnil v pozabo.
Svetovna javnost je pripravljena – so pripravljeni tudi svetovni voditelji?
Nov podnebni dogovor mora odgovoriti na vse bolj zastrašujoče napovedi znanstvenikov, preprečiti najhujše posledice podnebnih sprememb in omogočiti dostojno življenje vseh ljudi na svetu.
Vsebovati mora predvsem naslednje zaveze: omejitev dviga temperature čim nižje pod 2 °C; 40 % cilj zmanjšanja emisij za razvite države do leta 2020 glede na leto 1990; dodatno, predvidljivo in stabilna finančno podporo državam v razvoju za njihove napore omejevanja rasti emisij in prilagajanje na posledice podnenih sprememb. Podnebni dogovor mora biti pravno zavezujoč in vsebovati mehanizme, ki bodo zagotovili izpolnjevanje zavez.
Vse kar potrebujemo za dosego tega cilja je prava mera politične volje!
Kot je v uvodnem govoru ugotovil predsedujoči tokratni konferenci, predsednik danske vlade, obstajajo v stališčih držav boleča nesoglasja. Prav gotovo bodo pogajanja v naslednjih dveh tednih težka, verjetno za marsikoga na trenutke tudi boleča, a uspešen rezultat – pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč dogovor bo vse te muke (pa tudi muke, ki se v naših spominih nabirajo že dve leti) potisnil v pozabo.
Svetovna javnost je pripravljena – so pripravljeni tudi svetovni voditelji?
četrtek, 3. december 2009
petek, 6. november 2009
Podnebna pogajanja potrebujejo infuzijo politične volje
Ljubljana, 6. november 2009 – Čeprav so ključni politični akterji v podnebnih pogajanjih ta teden v Barceloni govorili, da nam zmanjkuje časa za dogovor v Kopenhagnu, smo nevladne organizacije še vedno osredotočene na izpolnitev naloge: dogovor o poštenem, ambicioznem, pravno zavezujočem dogovoru naslednji mesec v Kopenhagnu, ki bo dvig globalne temperature omejil čim nižje pod 2 °C.
Čas ni vprašanje. Problem, ki ga imamo v pogajanjih zdaj – in je hkrati rešitev – je politična volja. Nujnost sprejetja podnebnega dogovora ostaja. Po dveh letih razprav o Balijskem akcijskem načrtu vse države vedo, kaj potrebujemo za dosego globalnega sporazuma: globoka zmanjšanja emisij, financiranje in pravno arhitekturo, ki bo to dvoje zagotovila.
Evropske okoljske ministre pozivamo, da postavijo višje cilje EU za zmanjšanje emisij, ko se bodo ponovno sestali 23. novembra. Zaslužiti si morajo zaupanje drugih pogajalskih partnerjev, še posebej v državah v razvoju, in pokazati, da je EU pripravljena narediti, kar je potrebno.
Eden redkih pozitivnih signalov, ki smo jih zaznali v Barceloni, je bil tudi otipljiv napredek pri omejevanju emisij iz mednarodnega letalskega in pomorskega prometa – priča smo bili pravim pogajanjem o različnih opcijah. Številne afriške države so se zavzele, da bi prihodki iz teh sektorjev lahko predstavljali dodaten vir financiranja za podnebno ukrepanje in EU se je na te predloge toplo odzvala.
Izkazalo se je, da se pozitiven signal s strani EU tudi vrne. To smo videli v razpravi o emisijah iz letalskega in pomorskega prometa. In to je oris dogovora – oblikovanje globalne sheme v zameno za prihodke, ki jih ustvarja.
Čas ni vprašanje. Problem, ki ga imamo v pogajanjih zdaj – in je hkrati rešitev – je politična volja. Nujnost sprejetja podnebnega dogovora ostaja. Po dveh letih razprav o Balijskem akcijskem načrtu vse države vedo, kaj potrebujemo za dosego globalnega sporazuma: globoka zmanjšanja emisij, financiranje in pravno arhitekturo, ki bo to dvoje zagotovila.
Evropske okoljske ministre pozivamo, da postavijo višje cilje EU za zmanjšanje emisij, ko se bodo ponovno sestali 23. novembra. Zaslužiti si morajo zaupanje drugih pogajalskih partnerjev, še posebej v državah v razvoju, in pokazati, da je EU pripravljena narediti, kar je potrebno.
Eden redkih pozitivnih signalov, ki smo jih zaznali v Barceloni, je bil tudi otipljiv napredek pri omejevanju emisij iz mednarodnega letalskega in pomorskega prometa – priča smo bili pravim pogajanjem o različnih opcijah. Številne afriške države so se zavzele, da bi prihodki iz teh sektorjev lahko predstavljali dodaten vir financiranja za podnebno ukrepanje in EU se je na te predloge toplo odzvala.
Izkazalo se je, da se pozitiven signal s strani EU tudi vrne. To smo videli v razpravi o emisijah iz letalskega in pomorskega prometa. In to je oris dogovora – oblikovanje globalne sheme v zameno za prihodke, ki jih ustvarja.
četrtek, 5. november 2009
Malo več jasnosti, prosimo
Ljubljana, 5. november 2009 - V začetku tedna so afriške države blokirale pogajanja v okviru Kjotskega protokola, zaradi nepripravljenosti razvitih držav za dogovor o njihovih ciljih zmanjšanja emisij. Zadeve so se zdaj uredile in pogajanja zopet potekajo.
Pomemben rezultat tega dejanja afriških držav je bil dogovor, da bodo razvite države predstavile svoje cilje zmanjšanja emisij brez nadaljnih odlašanj, vključno z deleži, ki jih pri teh ciljih predstavljajo upoštevanje ponorov in tržni mehanizmi. Prav neverjetno je, da po štirih letih pogajanj o podnebnem režimu po letu 2012 teh številk še ni na mizi. (Pri tem pa se vzdržujemo komentarja o veliki razviti državi, ki ni pogodbenica Kjotskega protokola in njenih predstavljenih ali nepredstavljenih ciljih)
Ni presenetljivo, da so številne države v razvoju ogorčene zaradi pomanjkanja napredka pri določanju ciljev zmanjšanja emisij bogatih držav. Če bi vse razvite države v resnici zagotovile informacije o ciljih, ponorih in tržnih mehanizmih, bi postalo veliko bolj jasno, kaj in koliko v resnici ponujajo.
Dogovor o predstavitvi teh informacij je pomemben mejnik v pogajanjih. A kljub temu ta dogovor ne zagotavlja potrebnega sklepa - sklepa o skupnem cilju zmanjšanja emisij za razvite države. Če tudi takega napredka ne bomo opazili kmalu, nihče ne bi smel biti presenečen, če bo frustracija še večja in taktika bolj agresivna. Nadaljni 'spori' se seveda lahko preprečijo, če bodo države v razvoju videle politično vodstvo bogatih držav na tako ključnem področju kot so cilji zmanjšanja emisij.
Pomemben rezultat tega dejanja afriških držav je bil dogovor, da bodo razvite države predstavile svoje cilje zmanjšanja emisij brez nadaljnih odlašanj, vključno z deleži, ki jih pri teh ciljih predstavljajo upoštevanje ponorov in tržni mehanizmi. Prav neverjetno je, da po štirih letih pogajanj o podnebnem režimu po letu 2012 teh številk še ni na mizi. (Pri tem pa se vzdržujemo komentarja o veliki razviti državi, ki ni pogodbenica Kjotskega protokola in njenih predstavljenih ali nepredstavljenih ciljih)
Ni presenetljivo, da so številne države v razvoju ogorčene zaradi pomanjkanja napredka pri določanju ciljev zmanjšanja emisij bogatih držav. Če bi vse razvite države v resnici zagotovile informacije o ciljih, ponorih in tržnih mehanizmih, bi postalo veliko bolj jasno, kaj in koliko v resnici ponujajo.
Dogovor o predstavitvi teh informacij je pomemben mejnik v pogajanjih. A kljub temu ta dogovor ne zagotavlja potrebnega sklepa - sklepa o skupnem cilju zmanjšanja emisij za razvite države. Če tudi takega napredka ne bomo opazili kmalu, nihče ne bi smel biti presenečen, če bo frustracija še večja in taktika bolj agresivna. Nadaljni 'spori' se seveda lahko preprečijo, če bodo države v razvoju videle politično vodstvo bogatih držav na tako ključnem področju kot so cilji zmanjšanja emisij.
sreda, 4. november 2009
Umiranje za spremembe?
Ljubljana, 4. november 2009 - Nevladne organizacije se sprašujemo: Kaj bi vi naredili, če bi bila vaša država neprimerna za življenje, če bi vaše ozemlje izginjalo pod vodo ali puščavskim peskom in če bi vašim ljudem pretile velike škode, na katere se niso sposobni prilagoditi?
Pogajalci za področje prilagajanja bi morali imeti ta vprašanja jasno pred očmi, ko vstopajo v pogajalske dvorane; s temi realnimi vprašanji se ves čas soočajo številne revne države sveta. In njihova skrb narašča. Nedavna raziskava Hadley Centra ugotavlja, da nas bo neukrepanje do leta 2060 pripeljalo do povišanja temperature za 4 do 6 °C. Celo trenutno sprejeti cilji zmanjšanja emisij, ki jih je analiziral Project Catalyst kažejo na 3 °C in več segrevanje.
Nekatere države zaradi te realnosti predlagajo mednarodni mehanizem, ki bi naslavljal neizogibne izgube in škode, ki jih predstavljajo posledice podnebnih sprememb. Predlagajo uporabo zavarovanj in nadomestila za primere, ko prilagajanje ni več mogoče.
A dejstvo je, da velike, onesnazujoče razvite države nimajo interesa doseči napredka o tem vprašanju. Kanada je npr. predlagala, da se izgube in škode zaradi neizogibnih posledic podnebnih sprememb izključijo iz ciljev na področju prilagajanja.
A ignoriranje tega vprašanja pomeni, da bodo milijoni ekstremno ranljivih ljudi, za katere prilagajanje na podnebne spremembe ni več opcija, s Kopenhagenskim dogovorom zapostavljeni in prepuščeni črni prihodnosti. Nevladnim orgnizacijam se zdi to nesprejemljivo, nesprejemljivo bi moralo biti tudi za pogajalce.
Kanada, pa tudi druge razvite države, ki so trenutno nenaklonjenje reševanju tega vprašanja, še imajo čas, da si razširijo obzorja.
Prvi korak je enostaven in bilo bi težko najti upravičen razlog, da se ga ne izvede: v pogajalsko besedilo je potrebno dodati preambulo, ki priznava, da problem obstaja in zahteva ukrepanje.
Tudi drug korak je jasen in logičen: dogovoriti se je potrebno o delovnem programu, s katerim se bodo ocenile in naslovile izgube in škode, ki jih povzročajo neizogibne posledice podnebnih sprememb in te škode povrnile.
Za zadnji in najbolj ključen korak pa osnova že obstaja v pogajalskem besedilu: mehanizem v okviru kopenhagenskega dogovora za podporo ranljivim državam v razvoju pri gradnji odpornosti in odpravljanju izgub in škod, zaradi neizogibnih posledic ter rehabilitaciji le teh.
Nekateri pravijo, da je vse skupaj pretežko. A gre le za vprašanje prioritet.
Pogajalci za področje prilagajanja bi morali imeti ta vprašanja jasno pred očmi, ko vstopajo v pogajalske dvorane; s temi realnimi vprašanji se ves čas soočajo številne revne države sveta. In njihova skrb narašča. Nedavna raziskava Hadley Centra ugotavlja, da nas bo neukrepanje do leta 2060 pripeljalo do povišanja temperature za 4 do 6 °C. Celo trenutno sprejeti cilji zmanjšanja emisij, ki jih je analiziral Project Catalyst kažejo na 3 °C in več segrevanje.
Nekatere države zaradi te realnosti predlagajo mednarodni mehanizem, ki bi naslavljal neizogibne izgube in škode, ki jih predstavljajo posledice podnebnih sprememb. Predlagajo uporabo zavarovanj in nadomestila za primere, ko prilagajanje ni več mogoče.
A dejstvo je, da velike, onesnazujoče razvite države nimajo interesa doseči napredka o tem vprašanju. Kanada je npr. predlagala, da se izgube in škode zaradi neizogibnih posledic podnebnih sprememb izključijo iz ciljev na področju prilagajanja.
A ignoriranje tega vprašanja pomeni, da bodo milijoni ekstremno ranljivih ljudi, za katere prilagajanje na podnebne spremembe ni več opcija, s Kopenhagenskim dogovorom zapostavljeni in prepuščeni črni prihodnosti. Nevladnim orgnizacijam se zdi to nesprejemljivo, nesprejemljivo bi moralo biti tudi za pogajalce.
Kanada, pa tudi druge razvite države, ki so trenutno nenaklonjenje reševanju tega vprašanja, še imajo čas, da si razširijo obzorja.
Prvi korak je enostaven in bilo bi težko najti upravičen razlog, da se ga ne izvede: v pogajalsko besedilo je potrebno dodati preambulo, ki priznava, da problem obstaja in zahteva ukrepanje.
Tudi drug korak je jasen in logičen: dogovoriti se je potrebno o delovnem programu, s katerim se bodo ocenile in naslovile izgube in škode, ki jih povzročajo neizogibne posledice podnebnih sprememb in te škode povrnile.
Za zadnji in najbolj ključen korak pa osnova že obstaja v pogajalskem besedilu: mehanizem v okviru kopenhagenskega dogovora za podporo ranljivim državam v razvoju pri gradnji odpornosti in odpravljanju izgub in škod, zaradi neizogibnih posledic ter rehabilitaciji le teh.
Nekateri pravijo, da je vse skupaj pretežko. A gre le za vprašanje prioritet.
torek, 3. november 2009
Dovolj zmenkarij, čas je za zaveze
Ljubljana, 3. november 2009 - Po dveh letih intenzivnih pogajanj se zdi, da nekaterim pogajalcem še kar ni dovolj teh UNFCCC srečanj. Čeprav je res, da v Kopenhagnu ne bo dovolj časa za vsako majhno podrobnost prihodnjega podnebnega režima, so govorice o tem, da ni dovolj časa za pravno zavezujoč rezultat pogajanj v precej netočne.
Vsakdo, ki je v zadnjih 23 mesecih (po Baliju) potoval s podnebno karavano, ve, da je za ambiciozen dogovor v Kopenhagnu potrebna politična volja. Če smo bolj natančni, so razvite države, razen nekaterih pogumnih izjem, ves čas odlašale z reševanjem težjih vprašanj. Sprašujemo se, ali so v resnici pripravljene sprejeti zaveze, ki jih narekuje znanost - cilje zmanjšanja emisij in finančno pomoč za države v razvoju, ki bodo preprečili podnebno katastrofo?
Namesto iskanja odgovora na to ključno vprašanje, se nekatere vlade sedaj osredotočajo na zmanjševanje pomena konference v Kopenhagnu. Zadnja različica slabega rezultata v Kopenhagnu se omenja kot 'politično zavezujoč' dogovor.
Politično zavezanost svetovnih voditeljev v Kopenhagnu vsekakor potrebujemo. Vendar mora biti to zavezanost k določitvi ključnih elementov pravno zavezujočega mednarodnega dogovora in celovitega okvirja za dosego dogovora o vseh njegovih podrobnostih.
Kjotski protokol je vzpostavil mednarodni sistem z zavezami razvitih držav za zmanjšanje emisij, mednarodna pravila o poročanju in doseganju ciljev in sistem konsistentnih pravil za vrsto zadev, kot npr. pravila upoštevanja ponorov in potencial za segrevanje ozračja.
Potrebnih je bilo sedem let, da so se izpogajala vsa ta pravila in postopki. Ne moremo si privoščiti, da bi vso to delo zavrgli in se začeti znova pogajati o novem svežnju pravil – ali še slabše, dovoliti vsaki posamezni državi, da si določi svoja pravila, kot predlagajo nekatere države. V času, ko je svet soočen s nepredstavljivimi posledicami podnebnih sprememb, je razprava o izumljanju novih in šibkejših vrst dogovorov neprimerna.
Čas je, da okrepimo mednarodni podnebni režim, ki ga predstavlja Kjotski protokol in ga razširimo na način, da bo zavezujoče cilje zmanjšanja emisij določil tudi za ZDA. Tudi države v razvoju morajo po letu 2012 okrepiti ukrepanje proti podnebnim spremembam. Takšna celovita strategija je edini način, da odgovorimo na nujnost, ki jo zahteva znanost in na izziv odgovorimo na način, ki nam daje priložnost, da preprečimo resnično katastrofalne posledice podnebnih sprememb. Volilci po svetu od svojih vlad in politikov ne pričakujejo nič manj kot to.
Vsakdo, ki je v zadnjih 23 mesecih (po Baliju) potoval s podnebno karavano, ve, da je za ambiciozen dogovor v Kopenhagnu potrebna politična volja. Če smo bolj natančni, so razvite države, razen nekaterih pogumnih izjem, ves čas odlašale z reševanjem težjih vprašanj. Sprašujemo se, ali so v resnici pripravljene sprejeti zaveze, ki jih narekuje znanost - cilje zmanjšanja emisij in finančno pomoč za države v razvoju, ki bodo preprečili podnebno katastrofo?
Namesto iskanja odgovora na to ključno vprašanje, se nekatere vlade sedaj osredotočajo na zmanjševanje pomena konference v Kopenhagnu. Zadnja različica slabega rezultata v Kopenhagnu se omenja kot 'politično zavezujoč' dogovor.
Politično zavezanost svetovnih voditeljev v Kopenhagnu vsekakor potrebujemo. Vendar mora biti to zavezanost k določitvi ključnih elementov pravno zavezujočega mednarodnega dogovora in celovitega okvirja za dosego dogovora o vseh njegovih podrobnostih.
Kjotski protokol je vzpostavil mednarodni sistem z zavezami razvitih držav za zmanjšanje emisij, mednarodna pravila o poročanju in doseganju ciljev in sistem konsistentnih pravil za vrsto zadev, kot npr. pravila upoštevanja ponorov in potencial za segrevanje ozračja.
Potrebnih je bilo sedem let, da so se izpogajala vsa ta pravila in postopki. Ne moremo si privoščiti, da bi vso to delo zavrgli in se začeti znova pogajati o novem svežnju pravil – ali še slabše, dovoliti vsaki posamezni državi, da si določi svoja pravila, kot predlagajo nekatere države. V času, ko je svet soočen s nepredstavljivimi posledicami podnebnih sprememb, je razprava o izumljanju novih in šibkejših vrst dogovorov neprimerna.
Čas je, da okrepimo mednarodni podnebni režim, ki ga predstavlja Kjotski protokol in ga razširimo na način, da bo zavezujoče cilje zmanjšanja emisij določil tudi za ZDA. Tudi države v razvoju morajo po letu 2012 okrepiti ukrepanje proti podnebnim spremembam. Takšna celovita strategija je edini način, da odgovorimo na nujnost, ki jo zahteva znanost in na izziv odgovorimo na način, ki nam daje priložnost, da preprečimo resnično katastrofalne posledice podnebnih sprememb. Volilci po svetu od svojih vlad in politikov ne pričakujejo nič manj kot to.
ponedeljek, 2. november 2009
Velika generalka pred Kopenhagnom
Ljubljana, 2. november 2009 – Vlade po svetu se pospešeno pripravljajo na Kopenhagen. Njihovi voditelji želijo na otvoritvi velikega šova, čez 34 dni, podati močne izjave. Ti voditelji želijo narediti pravo stvar za svoje ljudi in planet. Ob tem pa se sprašujejo, kaj je pogajalcem do sedaj preprečevalo izvajati dogovor sprejet decembra 2007 na Baliju?
Dve oviri stojita na poti pravičnemu dogovoru, ki bi omejil ali preprečil nevarne podnebne spremembe – preveč strahu in premalo ambicije.
Prvič, obstaja neupravičen strah pred pravno zavezujočim dogovorom. Za sprejem novega podnebnega dogovora sta potrebna odgovornost in zaupanje. Brez zaupanja pravega dogovora ne bo mogoče doseči. Enako pomembno pa je, da države, ki so zgodovinsko odgovorne za problem, stopijo naprej in to odgovornost priznajo.
Drugič, soočeni smo z bistveno prenizko ambicioznostjo ključnih držav – premalo ambicioznosti za zagotavljanje prihodnosti, ki bi ljudem omogočila uživanje sadov svojega dela brez neprestanega strahu pred uničujočimi okoljskimi katastrofami; ambicije, da prihodnjim generacijam pustimo zeleni planet. Prehod v nizkoogljični razvoj se mora zgoditi v naslednjem desetletju.
Temelji za ta nujno potreben prehod morajo biti vključeni v dogovor v Kopenhagnu. In kaj točno pomeni ta prehod? Investicije v čiste tehnologije po vsem svetu, drastično zmanjšanje emisij in podporo trajnostnemu razvoju in prilagajanju na podnebne spremembe, ki v resnici deluje. Samo resnična ambicioznost vodi k resničnemu prehodu v nizkoogljično družbo.
Ta teden morajo države sproducirati obvladljivo pogajalsko besedilo, z vsemi potrebnimi elementi za globalni podnebni dogovor, kar jim nekako ni uspelo v Bangkoku. Najdeni morajo biti odgovori na pomembna vprašanja.
Želja po prikazovanju uspeha na poti v Kopenhagen, ne glede na rezultate, bo seveda velika. Zato bomo nevladne organizacije ob spremljanju tokratnih pogajanj v Barceloni izpostavljale vse poskuse greenwashinga in jih nagrajevale z neprestižno nagrado Fossil of the Day.
Pogajanja, ki te dni potekajo v Barceloni, predstavljajo priložnost, da zavarujemo ranljive skupnosti in naš ekosistem. Dosedanje razprave in odločitve še niso tako daleč. Sedaj je zadnji čas, da se osredotočimo na bistvene elemente globalnega podnebnega dogovora in pogajanja prednostno usmerimo na te ključne točke.
Te ključne točke so:
- vsaj 40 % skupni cilj zmanjšanja emisij za razvite države do leta 2020 glede na leto 1990;
- nevtralizirane posledice, ki jih bodo pravila upoštevanja ponorov imela na cilje razvitih držav;
- definirana višina in zaveze o zagotavljanju novih in dodatnih javnih finančnih sredstev;
- opreprečitev dvojnega štetja finančne pomoči in ukrepov zmanjševanja emisij, vključno z ogljično izravnalnimi mehanizmi;
- začrtan AWG proces na način, da bo razprava v Kopenhagnu lahko napredovala;
- določeni viri finančne pomoči za obvladovanje emisij iz mednarodnega letalskega in pomorskega prometa;
- pogajalskego besedilo brez politično nesprejemljivih opcij;
- in seveda, vse to v pravno zavezujoči obliki.
Dve oviri stojita na poti pravičnemu dogovoru, ki bi omejil ali preprečil nevarne podnebne spremembe – preveč strahu in premalo ambicije.
Prvič, obstaja neupravičen strah pred pravno zavezujočim dogovorom. Za sprejem novega podnebnega dogovora sta potrebna odgovornost in zaupanje. Brez zaupanja pravega dogovora ne bo mogoče doseči. Enako pomembno pa je, da države, ki so zgodovinsko odgovorne za problem, stopijo naprej in to odgovornost priznajo.
Drugič, soočeni smo z bistveno prenizko ambicioznostjo ključnih držav – premalo ambicioznosti za zagotavljanje prihodnosti, ki bi ljudem omogočila uživanje sadov svojega dela brez neprestanega strahu pred uničujočimi okoljskimi katastrofami; ambicije, da prihodnjim generacijam pustimo zeleni planet. Prehod v nizkoogljični razvoj se mora zgoditi v naslednjem desetletju.
Temelji za ta nujno potreben prehod morajo biti vključeni v dogovor v Kopenhagnu. In kaj točno pomeni ta prehod? Investicije v čiste tehnologije po vsem svetu, drastično zmanjšanje emisij in podporo trajnostnemu razvoju in prilagajanju na podnebne spremembe, ki v resnici deluje. Samo resnična ambicioznost vodi k resničnemu prehodu v nizkoogljično družbo.
Ta teden morajo države sproducirati obvladljivo pogajalsko besedilo, z vsemi potrebnimi elementi za globalni podnebni dogovor, kar jim nekako ni uspelo v Bangkoku. Najdeni morajo biti odgovori na pomembna vprašanja.
Želja po prikazovanju uspeha na poti v Kopenhagen, ne glede na rezultate, bo seveda velika. Zato bomo nevladne organizacije ob spremljanju tokratnih pogajanj v Barceloni izpostavljale vse poskuse greenwashinga in jih nagrajevale z neprestižno nagrado Fossil of the Day.
Pogajanja, ki te dni potekajo v Barceloni, predstavljajo priložnost, da zavarujemo ranljive skupnosti in naš ekosistem. Dosedanje razprave in odločitve še niso tako daleč. Sedaj je zadnji čas, da se osredotočimo na bistvene elemente globalnega podnebnega dogovora in pogajanja prednostno usmerimo na te ključne točke.
Te ključne točke so:
- vsaj 40 % skupni cilj zmanjšanja emisij za razvite države do leta 2020 glede na leto 1990;
- nevtralizirane posledice, ki jih bodo pravila upoštevanja ponorov imela na cilje razvitih držav;
- definirana višina in zaveze o zagotavljanju novih in dodatnih javnih finančnih sredstev;
- opreprečitev dvojnega štetja finančne pomoči in ukrepov zmanjševanja emisij, vključno z ogljično izravnalnimi mehanizmi;
- začrtan AWG proces na način, da bo razprava v Kopenhagnu lahko napredovala;
- določeni viri finančne pomoči za obvladovanje emisij iz mednarodnega letalskega in pomorskega prometa;
- pogajalskego besedilo brez politično nesprejemljivih opcij;
- in seveda, vse to v pravno zavezujoči obliki.
petek, 9. oktober 2009
EU ostaja le še nekaj tednov, da popravi svojo vlogo v podnebnih pogajanjih
Ljubljana, 9. oktober 2009 - Ob zaključku podnebnih pogajanj v Bangkoku ostajajo pomembna politična vprašanja še naprej odprta. Ta vprašanja kažejo na pomanjkanje volje Evropske unije in drugih razvitih držav za iskanje skupnega jezika z državami v razvoju pri zagotavljanju zadostne finančne podpore za države v razvoju ter pri določanju potrebnih ciljev zmanjšanja emisij.
Na pogajanjih je zopet razočarala tudi Evropska unija. Nevladne organizacije smo imele občutek, da je izgubila stik z lastnimi podnebnimi cilji. Evropska unija je skupaj z ZDA nabrala tudi največ fosilnih nagrad, ki se podeljujejo za podnebju škodljive izjave in stališča.
Medtem ko je bil v Bangkoku dosežen napredek pri urejanju prej nepreglednega pogajalskega besedila, napredka ni bilo na pomembnih političnih temah. Po zaključku zasedanja v Bankoku je pozornost nevladnikov zdaj usmerjena v prihajajoča zasedanja evropskih ministrov v Bruslju, na katerih bo EU sprejemala politične odločitve do mednarodnega podnebnega dogovora. Prvo tako pomembno srečanje bo že 20. oktobra, kjer morajo finančni ministri EU potrditi pripravljenost nameniti 35 EUR milijard letno za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Sledila pa mu bosta še srečanje okoljskih ministrov in 29. in 30. oktobra zasedanje voditeljev EU.
Eden svetlih dogodkov zadnjih dveh tednov je bila obljuba Norveške, da bo svoje emisije do leta 2020 zmanjšala za 40 % glede na leto 1990. S tem je postala prva razvita država (ki v pogajanjih nastopa samostojno), ki je pripravljena sprejeti cilj zmanjšanja emisij, skladen z zahtevami nevladnih organizacij.
Na srečanju Evropskega sveta konec tega meseca ima EU priložnost, da si vzame Norveško za vzor ter popravi svoje podnebne ambicije in sprejme cilje in obveznosti, ki bodo v skladu z znanstvenimi spoznanji za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.
Na pogajanjih je zopet razočarala tudi Evropska unija. Nevladne organizacije smo imele občutek, da je izgubila stik z lastnimi podnebnimi cilji. Evropska unija je skupaj z ZDA nabrala tudi največ fosilnih nagrad, ki se podeljujejo za podnebju škodljive izjave in stališča.
Medtem ko je bil v Bangkoku dosežen napredek pri urejanju prej nepreglednega pogajalskega besedila, napredka ni bilo na pomembnih političnih temah. Po zaključku zasedanja v Bankoku je pozornost nevladnikov zdaj usmerjena v prihajajoča zasedanja evropskih ministrov v Bruslju, na katerih bo EU sprejemala politične odločitve do mednarodnega podnebnega dogovora. Prvo tako pomembno srečanje bo že 20. oktobra, kjer morajo finančni ministri EU potrditi pripravljenost nameniti 35 EUR milijard letno za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Sledila pa mu bosta še srečanje okoljskih ministrov in 29. in 30. oktobra zasedanje voditeljev EU.
Eden svetlih dogodkov zadnjih dveh tednov je bila obljuba Norveške, da bo svoje emisije do leta 2020 zmanjšala za 40 % glede na leto 1990. S tem je postala prva razvita država (ki v pogajanjih nastopa samostojno), ki je pripravljena sprejeti cilj zmanjšanja emisij, skladen z zahtevami nevladnih organizacij.
Na srečanju Evropskega sveta konec tega meseca ima EU priložnost, da si vzame Norveško za vzor ter popravi svoje podnebne ambicije in sprejme cilje in obveznosti, ki bodo v skladu z znanstvenimi spoznanji za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.
Oglasi
Velika industrializirana država, osamljena, išče nove prijatelje. Brez obveznosti. Šifra ZDA
Lep tropski otok, vse privlačnosti morja, vključno z obiljem tekoče vode. Oddamo v najem, kratkoročno. Šifra AOSIS
Išče se lokacija za velike količine emisij iz letalskega in pomorskega prometa. Šifra ICAO/IMO
Velika razprodaja oglatih oklepajev, na tisoče parov, do zadnjega kosa. Razprodaja podaljšana do 18. decembra. Šifra LCA/KP
Naredim vse za denar. Ničesar se ne sramujem. Šifra OPEC
Izgubljena – skupna vizija. Izginila pod velikim kupom nacionalnih interesov. Ne vem, kaj narediti brez nje. Prosimo, pomagajte. Šifra UNFCCC
Lep tropski otok, vse privlačnosti morja, vključno z obiljem tekoče vode. Oddamo v najem, kratkoročno. Šifra AOSIS
Išče se lokacija za velike količine emisij iz letalskega in pomorskega prometa. Šifra ICAO/IMO
Velika razprodaja oglatih oklepajev, na tisoče parov, do zadnjega kosa. Razprodaja podaljšana do 18. decembra. Šifra LCA/KP
Naredim vse za denar. Ničesar se ne sramujem. Šifra OPEC
Izgubljena – skupna vizija. Izginila pod velikim kupom nacionalnih interesov. Ne vem, kaj narediti brez nje. Prosimo, pomagajte. Šifra UNFCCC
četrtek, 8. oktober 2009
Norveška prevzela vodstvo
Ljubljana, 8. oktober 2009 – Včeraj je Norveška vlada sporočila, da je pripravljena emisije zmanjšati za 40 % do leta 2020 glede na leto 1990 in s tem postala prva razvita država, ki si je pripravljena zadati podnebne cilje, ki odgovarjajo na resna svarila znanstvenikov o potrebi po hitrem in ambicioznem ukrepanju za preprečitev katastrofalnih posledic podnebnih sprememb.
S tem, ko je Norveška dala vedeti, da je trenutni cilj 30 % zmanjšanja emisij pripravljena povišati na 40 % v želji, da v Kopenhagnu decembra letos pride do sklenitve mednarodnega podnebnega dogovora, je izkazala svojo zavezanost k uspešnemu zaključku kopenhagenske konference, hkrati pa je druge razvite države izzvala, da ji v njeni ambiciji sledijo.
Norveška pa ni prva v vrsti le pri ciljih zmanjšanja emisij, je tudi edina razvita država, ki je v pogajanjih predstavila konkreten predlog za zagotavljanje zadostnih, predvidljivih in stabilnih sredstev za finančno podporo podnebnim ukrepom v državah v razvoju. Predlog, ki predvideva zbiranje sredstev z avkcioniranjem dela emisijskih kvot posameznih držav, ni požel velikega navdušenja med drugimi razvitimi državami, saj se te namesto z iskanjem resničnih rešitev raje ukvarjajo z izogibanjem prevzemanja odgovornosti in izmikanjem obveznosti za škodo, ki so jo povzročile.
Zdaj torej ni več dvoma, EU se mora še zelo, zelo potruditi, če želi v javnosti še prodajati imidž glavne sile v boju proti podnebnim spremembam.
S tem, ko je Norveška dala vedeti, da je trenutni cilj 30 % zmanjšanja emisij pripravljena povišati na 40 % v želji, da v Kopenhagnu decembra letos pride do sklenitve mednarodnega podnebnega dogovora, je izkazala svojo zavezanost k uspešnemu zaključku kopenhagenske konference, hkrati pa je druge razvite države izzvala, da ji v njeni ambiciji sledijo.
Norveška pa ni prva v vrsti le pri ciljih zmanjšanja emisij, je tudi edina razvita država, ki je v pogajanjih predstavila konkreten predlog za zagotavljanje zadostnih, predvidljivih in stabilnih sredstev za finančno podporo podnebnim ukrepom v državah v razvoju. Predlog, ki predvideva zbiranje sredstev z avkcioniranjem dela emisijskih kvot posameznih držav, ni požel velikega navdušenja med drugimi razvitimi državami, saj se te namesto z iskanjem resničnih rešitev raje ukvarjajo z izogibanjem prevzemanja odgovornosti in izmikanjem obveznosti za škodo, ki so jo povzročile.
Zdaj torej ni več dvoma, EU se mora še zelo, zelo potruditi, če želi v javnosti še prodajati imidž glavne sile v boju proti podnebnim spremembam.
torek, 6. oktober 2009
Nova Zelandija in njene posebne nacionalne okoliščine
Ljubljana, 6. oktober 2009 – Tudi Nova Zelandija je včeraj na pogajanjih prejela nagrado Fossil of the Day in sicer za grožnjo, da bo v primeru, da ne bo imela neomejenega dostopa do ogljično izravnalnih projektov, svoj cilj zmanjšanja emisij znižala na 0 % do leta 2020 (trenutno so pripravljeni emisije zmanjšati za med 10 – 20 % do leta 2020). Taka izjava zahteva preučitev 'posebnih' nacionalnih okoliščin, ki naj bi jih silile k tako neodgovornemu stališču.
V času, ko povsod po svetu ugotavljajo, kako zmanjšati emisije, se Nova Zelandija trudi ravno nasprotno.
Zvišali so subvencije fosilnim gorivom, povečali proračunska sredstva za gradnjo novih cest, odstopili so od izvajanja strategije o učinkoviti rabi energije, odpravili delno prepoved gradnje termo elektrarn na premog, razmišljajo tudi o črpanju nafte v zaščitenem območju na jugozahodu države. Njihov parlament pa v času zasedanja v Bangkoku razpravlja o spremembi sheme trgovanja z emisijami s shemo, ki bo temeljila na intenzivnosti in bo brez zgornje meje dovoljenih izpustov.
Tako torej, zdaj veste, da so novozelandske 'posebne' nacionalne okoliščine zgolj popolna zavezanost k zviševanju emisij.
V času, ko povsod po svetu ugotavljajo, kako zmanjšati emisije, se Nova Zelandija trudi ravno nasprotno.
Zvišali so subvencije fosilnim gorivom, povečali proračunska sredstva za gradnjo novih cest, odstopili so od izvajanja strategije o učinkoviti rabi energije, odpravili delno prepoved gradnje termo elektrarn na premog, razmišljajo tudi o črpanju nafte v zaščitenem območju na jugozahodu države. Njihov parlament pa v času zasedanja v Bangkoku razpravlja o spremembi sheme trgovanja z emisijami s shemo, ki bo temeljila na intenzivnosti in bo brez zgornje meje dovoljenih izpustov.
Tako torej, zdaj veste, da so novozelandske 'posebne' nacionalne okoliščine zgolj popolna zavezanost k zviševanju emisij.
ponedeljek, 5. oktober 2009
Poljska prejela nezavidljivo nagrado Fossil of the Day*
Danes so nevladne organizacije Poljski v Bangkoku podelile 'fosila' za izjavo njenega finančnega ministra, ki je dejal, da je »popolnoma nesprejemljivo, da bi morale revne evropske države pomagati revnim državam sveta.« Poljska očitno ne razume pojma revne države: čeprav prav gotovo ni tako bogata kot nekatere druge države članice EU, je kljub temu med 25 % najbogatejših držav na svetu. Poleg tega pa prejema tudi obsežno finančno podporo s strani bolj bogatih članic EU.
Škodljive in etično sporne izjave Poljske v razpravi o boju proti podnebnim spremembam mečejo na celotno EU v pogajanjih zelo slabo luč.
Da se le kaj podobnega ne zareče tudi kašnemu slovenskemu politiku…
*Nagrade 'Fossil of the Day' podeljuje Climate Action Network (CAN), koalicija več kot 450 nevladnih organizacij, ki delujejo na področju podnebnih sprememb. Nagrade se podeljujejo ob zaključku pogajalskega dne in sicer trem državam, ki so se ta dan ali v zadnjih dneh najslabše izkazale v pogajanjih. Prva nagrada Fossil of the Day je bila podeljena na podnebnih pogajanjih leta 1999 v Bonnu, Nemčija.
Škodljive in etično sporne izjave Poljske v razpravi o boju proti podnebnim spremembam mečejo na celotno EU v pogajanjih zelo slabo luč.
Da se le kaj podobnega ne zareče tudi kašnemu slovenskemu politiku…
*Nagrade 'Fossil of the Day' podeljuje Climate Action Network (CAN), koalicija več kot 450 nevladnih organizacij, ki delujejo na področju podnebnih sprememb. Nagrade se podeljujejo ob zaključku pogajalskega dne in sicer trem državam, ki so se ta dan ali v zadnjih dneh najslabše izkazale v pogajanjih. Prva nagrada Fossil of the Day je bila podeljena na podnebnih pogajanjih leta 1999 v Bonnu, Nemčija.
sobota, 3. oktober 2009
Ne budnica, zadnji klic
Fotografija last: http://www.irinnews.org/ Ljubljana, 3. oktober 2009 - Medtem, ko so ob polovici zasedanja v Bangkoku pogajalci na plenarnem zasedanju ocenjevali polžji napredek pogajanj, so prebivalci Manile (Filipini) popisovali žrtve in škodo, ki jo je povzročila tropska nevihta Ondoy. Nevladne organizacije pa smo se spraševale, koliko ljudi še mora umreti in koliko škode še mora biti povzročene, da bodo vlade po svetu dojele, da nujno in takoj potrebujemo ambiciozno ukrepanje proti podnebnim spremembam.
Kot je na plenarnem zasedanju izpostavil predstavnik Mauriciusa: »To ni budnica, to je zadnji klic.«
Če smo pošteni, moramo priznati, da so pogajanja počasi, a vidno napredovala na področju prilagajanja na podnebne spremembe, prenosa tehnologij in gradnje zmogljivosti držav v razvoju. Vendar na ključnem področju – zmanjševanju emisij razvitih držav – napredka žal ni bilo. Mogoče je res, kar je na pogajanjih dejala Nova Zelandija – da je napredek pri določanju ciljev zmanjšana emisij mogoče doseči le še na politični ravni?
Zaenkrat pogajanja v Bangkoku niso napredovala v smer omejitve dviga temperature pod 2 °C. Države v razvoju so ta cilj večkrat izpostavile in pri tem razvitim dopovedovale, da je zanje to vprašanje preživetja. Pogajanja so prinesla tudi vse jasnejše spoznanje, da si nekatere države ne želijo nadaljevanja Kjotskega protokola. To vsekakor ni novica, ki si jo svet želi slišati, ko gleda dokaze o naši ranljivosti na naravne katastrofe.
Zaradi neuspeha pri dogovarjanju o ciljih zmanjšanja emisij in zelo zadržane razprave o finančni pomoči za podnebno ukrepanje v državah v razvoju ter pravni arhitekturi novega podnebnega dogovora, so onemogočena tudi pogajanja na drugih ključnih področjih. Nejasnosti o prihodnji vlogi trga ogljika in netržnih mehanizmih sliko še bolj zamegljujejo.
Dobili smo občutek , da so se v zadnjem tednu v Bangkoku države ponovno zatekle k njihovemu najljubšemu početju – ponavljanju dolgih, na pamet naučenih, že slišanih stališč. Počasen napredek pa koristi le tistim, ki si v Kopenhagnu ne želijo resničnega dogovora.
Navkljub predvidljivemu recikliranju retorike v tem tednu, nam nevladnim organizacijam ni mar, če se zopet ponovimo in izpostavimo ključno realnost: globalne emisije morajo najvišje ravni doseči do leta 2015, za tem pa do leta 2050 biti zmanjšanje za vsaj 80 %. Le to lahko zagotovi preživetje najrevnejših in najbolj ranljivih skupnosti na svetu. Ta zmanjšanja morajo biti dosežena v duhu pravičnosti, še posebej ko govorimo o potrebi revnih in ranljivih držav.
Pogajalci morajo spoznati, da so podnebne spremembe resen izziv, s čimer so se pred dnevi v New Yorku strinjali njihovi voditelji. Bangkok ne sme biti še ena izgubljena priložnost, kjer mednarodna skupnost ni zmogla sprejeti svoje odgovornosti do okolja, prihodnjih generacij ter revnih in ranljivih. Območja, prizadeta s katastrofami, ki smo jih ta teden gledali po dnevnih poročilih, so le približek temu, kar nas čaka, če ne preprečimo najhujših posledic podnebnih sprememb.
Zablode o trgu ogljika
Industrializirane države želijo, da bi nov podnebni dogovor slonel le na trgu ogljika. Vendar tega države v razvoju niso pripravljene kupiti. Se sprašujete zakaj?
Industrializirane države o trgu ogljika in še posebej o ogljično izravnalnih mehanizmih (angl. offsets) govorijo, kot da so tam v korist državam v razvoju, ker jim zagotavljajo finančne prilive iz bogatega Severa. A je resnica pravzaprav ta, da uslugo razvitim delajo države v razvoju, ko jim omogočajo doseganje ciljev zmanjšanja emsij z nizkimi stroški.
Vprašanje vloge trga ogljika postaja eden od ključnih ovir za napredek pogajanj. Če se razprava ne bo postavila v prave okvire, bo nujno potreben napredek pogajanj težko dosegljiv.
Del problema predstavlja dejstvo, da si pogajalci razvitih držav ne vzamejo niti toliko časa, da bi prebrali analize, ki jih pripravljajo njihovi eksperti. Poglejmo npr. nedavno objavljeno Sporočilo Evropske komisije o financiranju podnebnih sprememb (ob tem pa za trenutek zavestno pozabimo, da bi model, ki ga je Evropska komisija predstavila, z veliko verjetnostjo zgrešil cilj 2 °C): Evropska komisija pravi, da države v razvoju potrebujejo približno 100 milijard EUR letno do leta 2020 za zmanjševanje emisij in prilagajanje na podnebne spremembe. Trg ogljika naj bi k temu prispeval okoli 40 %, mednarodna javna sredstva pa nekje med 22 in 50 milijardami EUR na leto.
A povedati je potrebno, da ocena Evropske komisije o potrebni finančni podpori temelji na predpostavki, da bodo razvite države kot skupina do leta 2020 svoje emisije zmanjšale za 31 % glede na leto 1990. Ima kdo občutek, da se v Bangkoku pogovarjajo o vsaj približno tako visokem cilju?
Ob objavi omenjenega sporočila EU ni bilo v interesu preveč pozornosti usmerjati v morda najpomembnejši del tega dokumenta, ki pravi, da bi v primeru, da razvite države do 2020 dosežejo le 10 % zmanjšanje emisij glede na leto 1990, to »zahtevalo povečan priliv mednarodnih javnih sredstev za države v razvoju v višini okoli 120 milijard EUR letno v letu 2020«.
Podobna sporočilo lahko razberemo tudi iz nedavne analize McKinsey-a za Project Catalyst – nizki cilji zahtevajo veliko,veliko več javnega denarja iz razvitih držav za zmanjševanje emisij.
Na žalost večina pogajalcev industrializiranih držav ne zmore preprostega računa in si zato prizadevajo, da bi dobili oboje (t.j. nizke cilje in nizke finančne obveznosti). Vendar je potrebno biti jasen – za ogljično izravnalne projekte pod trenutnimi cilji, ki so jih razvite države pripravljene sprejeti, ni prostora!
Na junijskih pogajanjih v Bonnu so države v razvoju pozvale k razpravi o vlogi trga ogljika v novem globalnem podnebnem dogovoru, ta poziv so odločno ponovile tudi v Bangkoku. Odkrita razprava o pogojih, pod katerimi bi trg ogljika lahko prispeval k omejevanju dviga temperature pod 2 °C bi se morala že zdavnaj zgoditi – zavrzimo ideje o dvojnem, trojnem štetju in se osredotočimo na to, kar vidi atmosfera.
Države v razvoju bi se bile pripravljene pogovarjati o vlogi trga ogljika v novem globalne podnebnem dogovoru, a so predpogoj za to ambiciozni, z znanstvenimi spoznanji skladni cilji zmanjšanja emisij razvitih držav.
Industrializirane države o trgu ogljika in še posebej o ogljično izravnalnih mehanizmih (angl. offsets) govorijo, kot da so tam v korist državam v razvoju, ker jim zagotavljajo finančne prilive iz bogatega Severa. A je resnica pravzaprav ta, da uslugo razvitim delajo države v razvoju, ko jim omogočajo doseganje ciljev zmanjšanja emsij z nizkimi stroški.
Vprašanje vloge trga ogljika postaja eden od ključnih ovir za napredek pogajanj. Če se razprava ne bo postavila v prave okvire, bo nujno potreben napredek pogajanj težko dosegljiv.
Del problema predstavlja dejstvo, da si pogajalci razvitih držav ne vzamejo niti toliko časa, da bi prebrali analize, ki jih pripravljajo njihovi eksperti. Poglejmo npr. nedavno objavljeno Sporočilo Evropske komisije o financiranju podnebnih sprememb (ob tem pa za trenutek zavestno pozabimo, da bi model, ki ga je Evropska komisija predstavila, z veliko verjetnostjo zgrešil cilj 2 °C): Evropska komisija pravi, da države v razvoju potrebujejo približno 100 milijard EUR letno do leta 2020 za zmanjševanje emisij in prilagajanje na podnebne spremembe. Trg ogljika naj bi k temu prispeval okoli 40 %, mednarodna javna sredstva pa nekje med 22 in 50 milijardami EUR na leto.
A povedati je potrebno, da ocena Evropske komisije o potrebni finančni podpori temelji na predpostavki, da bodo razvite države kot skupina do leta 2020 svoje emisije zmanjšale za 31 % glede na leto 1990. Ima kdo občutek, da se v Bangkoku pogovarjajo o vsaj približno tako visokem cilju?
Ob objavi omenjenega sporočila EU ni bilo v interesu preveč pozornosti usmerjati v morda najpomembnejši del tega dokumenta, ki pravi, da bi v primeru, da razvite države do 2020 dosežejo le 10 % zmanjšanje emisij glede na leto 1990, to »zahtevalo povečan priliv mednarodnih javnih sredstev za države v razvoju v višini okoli 120 milijard EUR letno v letu 2020«.
Podobna sporočilo lahko razberemo tudi iz nedavne analize McKinsey-a za Project Catalyst – nizki cilji zahtevajo veliko,veliko več javnega denarja iz razvitih držav za zmanjševanje emisij.
Na žalost večina pogajalcev industrializiranih držav ne zmore preprostega računa in si zato prizadevajo, da bi dobili oboje (t.j. nizke cilje in nizke finančne obveznosti). Vendar je potrebno biti jasen – za ogljično izravnalne projekte pod trenutnimi cilji, ki so jih razvite države pripravljene sprejeti, ni prostora!
Na junijskih pogajanjih v Bonnu so države v razvoju pozvale k razpravi o vlogi trga ogljika v novem globalnem podnebnem dogovoru, ta poziv so odločno ponovile tudi v Bangkoku. Odkrita razprava o pogojih, pod katerimi bi trg ogljika lahko prispeval k omejevanju dviga temperature pod 2 °C bi se morala že zdavnaj zgoditi – zavrzimo ideje o dvojnem, trojnem štetju in se osredotočimo na to, kar vidi atmosfera.
Države v razvoju bi se bile pripravljene pogovarjati o vlogi trga ogljika v novem globalne podnebnem dogovoru, a so predpogoj za to ambiciozni, z znanstvenimi spoznanji skladni cilji zmanjšanja emisij razvitih držav.
petek, 2. oktober 2009
Ženske za boljšo zastopanost v podnebnih pogajanjih
Včerajšnji pohod žensk, predstavnic Filipinov, Indonezije, Tajske, Kambodže, Vietnama, Kitajske, Bangladeša in Indije k Združenim narodom – s ciljem osvetliti obremenitve, s katerimi se soočajo ženske zaradi podnebnih sprememb in zahtevati njihovo boljšo zastopanost v mednarodnih podnebnih pogajanjih. Fotografija: Oxfamčetrtek, 1. oktober 2009
Ledeniki se topijo hitreje kot napredujejo pogajanja
Ljubljana, 1. oktober 2009 - To je komentar, ki se skoraj sam piše. Nevladne organizacije v Bangkoku so nameravale analizirati zadnji razvoj dogodkov v pogajalski skupini o ciljih zmanjšanja emisij razvitih držav po letu 2012, a so ugotovile, da se ne splača truditi…
Zaenkrat se je skupni cilj zmanjšanja emisij, ki ga dobimo, če seštejemo vse 'ponudbe' razvitih držav, od prejšnjih pogajanj v Bonnu povečal le za en odstotek in to na račun bolj ambicioznega cilja, ki ga je predstavila Japonska. Tako je na mizi še vedno bistveno prenizek cilj od 11 – 16 % znižanja emisij za razvite države do leta 2020 glede na leto 1990.
Smo v stanju, ko nam ne more biti vseeno. Ledeniki se topijo hitreje kot napredujejo pogajanja v okviru Kjotskega protokola. Razvite države vedo, kaj morajo storiti: prenehati morajo z izmikanjem in najprej sprejeti cilj zmanjšanja emisij za razvite države kot skupino v višini 40 % zmanjšanja emisij do leta 2020 glede na leto 1990. Za tem pa se lahko začnejo prepirati o delitvi tega cilja med posamezne države.
Zaenkrat se je skupni cilj zmanjšanja emisij, ki ga dobimo, če seštejemo vse 'ponudbe' razvitih držav, od prejšnjih pogajanj v Bonnu povečal le za en odstotek in to na račun bolj ambicioznega cilja, ki ga je predstavila Japonska. Tako je na mizi še vedno bistveno prenizek cilj od 11 – 16 % znižanja emisij za razvite države do leta 2020 glede na leto 1990.
Smo v stanju, ko nam ne more biti vseeno. Ledeniki se topijo hitreje kot napredujejo pogajanja v okviru Kjotskega protokola. Razvite države vedo, kaj morajo storiti: prenehati morajo z izmikanjem in najprej sprejeti cilj zmanjšanja emisij za razvite države kot skupino v višini 40 % zmanjšanja emisij do leta 2020 glede na leto 1990. Za tem pa se lahko začnejo prepirati o delitvi tega cilja med posamezne države.
sreda, 30. september 2009
Potrebe in denar
Ljubljana, 30. september 2009 - Razkorak, ki obstaja med denarjem, ki je na voljo za ukrepe zmanjševanja emisij in prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju in vsoto, ki je dejansko potrebna, je ogromen.
Medtem ko kritično pomanjkanje denarja za ukrepe prilagajanja na podnebne spremembe v tem trenutku prav gotovo jasno čutijo milijoni prebivalcev Filipinov, pa tudi številne druge revne skupnosti, ki se spopadajo s posledicami monsunskega razdejanja in s tem povezanega izpada pridelka v južni Aziji, se bogate države o financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju še vedno niso pripravljene resno pogovarjati.
Zaenkrat so razprave o tej temi v Bangkoku pokazale le to, da si bogate države prizadevajo izmakniti zavezam o financiranju, čeprav je bila potreba po denarju priznana že z dogovorom na Baliju, decembra 2007. Kar nekaj razvitih držav se je v teh dneh v Bangkoku borilo, da bi iz pogajalskega besedila odstranili odstavek, ki govori o velikem razkoraku med potrebnimi in trenutno zagotovljenimi sredstvi za države v razvoju.
Pogajanja že mesece stojijo na mrtvi točki zaradi trmastega odklanjanja zavez o financiranju s strani razvitih držav in nič ne kaže, da se bo v Bangkoku kaj spremenilo.
ZDA so 'radodarno' priznale potrebo po večji finančni podpori, a si finančno podporo predstavljajo kot vlaganje v projekte zmanjševanja emisij v tretjih državah, ki se prištevajo k njihovemu (t.j. ZDA) cilju zmanjšanja emisij…ZDA so tudi javno priznale, da se njihovo stališče do financiranja ni spremenilo že od aprila letos. Namesto, da bi v Bangkok prišli s številkami na mizi, so se odločili za strategijo nadaljnega onemogočanja pogajanj o tem ključnem vprašanju.
Napovedi za prebivalce Filipinov in drugih podnebno ranljivih območij tako ostajajo slabe – vsaj dokler razvite države ne bodo pripravljene izponiti svojih zavez.
Medtem ko kritično pomanjkanje denarja za ukrepe prilagajanja na podnebne spremembe v tem trenutku prav gotovo jasno čutijo milijoni prebivalcev Filipinov, pa tudi številne druge revne skupnosti, ki se spopadajo s posledicami monsunskega razdejanja in s tem povezanega izpada pridelka v južni Aziji, se bogate države o financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju še vedno niso pripravljene resno pogovarjati.
Zaenkrat so razprave o tej temi v Bangkoku pokazale le to, da si bogate države prizadevajo izmakniti zavezam o financiranju, čeprav je bila potreba po denarju priznana že z dogovorom na Baliju, decembra 2007. Kar nekaj razvitih držav se je v teh dneh v Bangkoku borilo, da bi iz pogajalskega besedila odstranili odstavek, ki govori o velikem razkoraku med potrebnimi in trenutno zagotovljenimi sredstvi za države v razvoju.
Pogajanja že mesece stojijo na mrtvi točki zaradi trmastega odklanjanja zavez o financiranju s strani razvitih držav in nič ne kaže, da se bo v Bangkoku kaj spremenilo.
ZDA so 'radodarno' priznale potrebo po večji finančni podpori, a si finančno podporo predstavljajo kot vlaganje v projekte zmanjševanja emisij v tretjih državah, ki se prištevajo k njihovemu (t.j. ZDA) cilju zmanjšanja emisij…ZDA so tudi javno priznale, da se njihovo stališče do financiranja ni spremenilo že od aprila letos. Namesto, da bi v Bangkok prišli s številkami na mizi, so se odločili za strategijo nadaljnega onemogočanja pogajanj o tem ključnem vprašanju.
Napovedi za prebivalce Filipinov in drugih podnebno ranljivih območij tako ostajajo slabe – vsaj dokler razvite države ne bodo pripravljene izponiti svojih zavez.
torek, 29. september 2009
Današnji dobitniki tradicionalne nagrade Fossil of the Day*
Bangkok, 29. september 2009 – CAN International je ob zaključku drugega pogajalskega dne podelil nagrade Fossil of the Day naslednjim državam, ki so ovirale napredek pogajanj v zadnjih dneh:
Prvo mesto: Alžirija
Alžirija je na pogajanjih o prilagajanju na podnebne spremembe predlagala, da bi morali biti ukrepi zmanjševanja negativnih posledic ukrepov in politik za zmanjšanje emisij razvitih držav na države v razvoju (beri manjše prodaje nafte) naslovljeni v okviru prilagajanja na podnebne spremembe. Alžirija je bila nagrajena zaradi grobega nezastopanja interesov Afriške skupine. Afriške države so ranljive na podnebne spremembe in ne na zmanjševanje prihodkov od prodaje nafte. Cinično, Alžirija, cinično!
Drugo mesto: Kuvajt in Saudska Arabija
Obe državi sta si na današnjih neformalnih pogajanjih prizadevali, da bi še bolj razvodeneli pravila za projekte mehanizma čistega razvoja (CDM) s tem, ko sta predlagali, da bi seznam sprejemljivih CDM projektov vseboval tudi 'čista fosilna goriva' brez nadalnje razlage, kaj bi to sploh vključevalo. 'Čista fosilna goriva' so pandorina skrinjica, vključno z vrsto tehnologij, ki dopuščajo premog, plin in proizvodnjo nafte v projektih CDM. Te niso dodatne in trajnostne – ključni pogoj za vse CDM projekte.
Tretje mesto: Združene države Amerike
Na včerajšnjih pogajanjih o blaženju podnebnih sprememb so ZDA, s podporo nekaterih držav, vključno z EU, Costa Rico in Kolumbijo, predlagale ustanovitev posebne podskupine, ki bi se ukvarjala s skupnimi elementi blaženja podnebnih sprememb v industrializiranih državah in v državah v razvoju v okviru Balijskega akcijskega načrta. Ker ustanovitev take podskupine ni bila uspešna, so ZDA zagrozile, da bodo zahtevale, da se vsa pogajanja nadaljujejo v eni, popolni skupini, kar bi onemogočilo napredovanje pogajanj v manjših skupinah. Fosila so si ZDA zaslužile zaradi postavljanja zahtev v zvezi s procesom, medtem ko morajo prav ZDA še doprinesti k gradnji konstruktivnega procesa s predstavitvijo svojih ciljev zmanjšanja emisij in višine finančne podpore, ki so jo pripravljene zagotoviti za podnebno ukrepanje v državah v razvoju.
* Nagrade 'Fossil of the Day' podeljuje Climate Action Network (CAN), koalicija več kot 450 nevladnih organizacij, ki delujejo na področju podnebnih sprememb. Nagrade se podeljujejo ob zaključku pogajalskega dne in sicer trem državam, ki so se ta dan ali v zadnjih dneh najslabše izkazale v pogajanjih. Prva nagrada Fossil of the Day je bila podeljena na podnebnih pogajanjih leta 1999 v Bonnu, Nemčija.
Prvo mesto: Alžirija
Alžirija je na pogajanjih o prilagajanju na podnebne spremembe predlagala, da bi morali biti ukrepi zmanjševanja negativnih posledic ukrepov in politik za zmanjšanje emisij razvitih držav na države v razvoju (beri manjše prodaje nafte) naslovljeni v okviru prilagajanja na podnebne spremembe. Alžirija je bila nagrajena zaradi grobega nezastopanja interesov Afriške skupine. Afriške države so ranljive na podnebne spremembe in ne na zmanjševanje prihodkov od prodaje nafte. Cinično, Alžirija, cinično!
Drugo mesto: Kuvajt in Saudska Arabija
Obe državi sta si na današnjih neformalnih pogajanjih prizadevali, da bi še bolj razvodeneli pravila za projekte mehanizma čistega razvoja (CDM) s tem, ko sta predlagali, da bi seznam sprejemljivih CDM projektov vseboval tudi 'čista fosilna goriva' brez nadalnje razlage, kaj bi to sploh vključevalo. 'Čista fosilna goriva' so pandorina skrinjica, vključno z vrsto tehnologij, ki dopuščajo premog, plin in proizvodnjo nafte v projektih CDM. Te niso dodatne in trajnostne – ključni pogoj za vse CDM projekte.
Tretje mesto: Združene države Amerike
Na včerajšnjih pogajanjih o blaženju podnebnih sprememb so ZDA, s podporo nekaterih držav, vključno z EU, Costa Rico in Kolumbijo, predlagale ustanovitev posebne podskupine, ki bi se ukvarjala s skupnimi elementi blaženja podnebnih sprememb v industrializiranih državah in v državah v razvoju v okviru Balijskega akcijskega načrta. Ker ustanovitev take podskupine ni bila uspešna, so ZDA zagrozile, da bodo zahtevale, da se vsa pogajanja nadaljujejo v eni, popolni skupini, kar bi onemogočilo napredovanje pogajanj v manjših skupinah. Fosila so si ZDA zaslužile zaradi postavljanja zahtev v zvezi s procesom, medtem ko morajo prav ZDA še doprinesti k gradnji konstruktivnega procesa s predstavitvijo svojih ciljev zmanjšanja emisij in višine finančne podpore, ki so jo pripravljene zagotoviti za podnebno ukrepanje v državah v razvoju.
* Nagrade 'Fossil of the Day' podeljuje Climate Action Network (CAN), koalicija več kot 450 nevladnih organizacij, ki delujejo na področju podnebnih sprememb. Nagrade se podeljujejo ob zaključku pogajalskega dne in sicer trem državam, ki so se ta dan ali v zadnjih dneh najslabše izkazale v pogajanjih. Prva nagrada Fossil of the Day je bila podeljena na podnebnih pogajanjih leta 1999 v Bonnu, Nemčija.
Opomnik za pogajalce: roki za dosego globalnega podnebnega dogovora
Ljubljana, 29. september 2009 – Nevladne organizacije postajamo vse bolj zaskrbljene zaradi namigov, da se zaključek pogajanj o novem podnebnem dogovoru premika naprej od Kopenhagna v naslednje leto.
Seveda bi lahko spet naštevali razloge, zakaj se države morajo dogovoriti o pravičnem, ambicioznem in pravno zavezujočem podnebnem dogovoru v Kopenhagnu (kot npr.: da se zagotovi, da med prvim in naslednjim ciljnim obdobjem ne pride do razkoraka; da se odgovori na svarila znanstvenikov o potrebnem nujnem ukrepanju; da se zagotovi začetek prehoda k novemu, trajnostnemu gospodarstvu; da se zagotovi prepotrebna pomoč tistim, ki že trpijo za posledicami podnebnih sprememb; da se izpolnijo dane obljube,…), lahko pa tokrat le zberemo nekaj citatov svetovnih voditeljev in jih ponudimo pogajalcem kot opomnik, za uporabo, ko bodo roki za dosego podnebnega dogovora spet predmet njihovih pogovorov:
»Resno vas pozivam k skupnemu delu, ki bo omogočil bistvene dosežke decembra na COP 15 in dal ljudjem po svetu možnost reči, da so njihovi voditelji sprejeli ključne odločitve za dobro prihodnjih generacij.« - Yukio Hatoyama, predsednik japonske vlade
»Izkoristiti moramo priložnost, da v Kopenhagnu dosežemo velik korak naprej v globalnem boju proti podnebnim spremembam.« - Barack Obama, predsednik ZDA
»Po pravici povedano, nimamo druge možnosti, kot uspešen rezultat v Kopenhagnu. Čas za ukrepanje se je že zdavnaj začel.« - Fredrik Reinfeldt, predsednik švedske vlade
»Zbrane svetovne voditelje pozivamo, da ovržejo tiste navade, ki so vodile k 20 letnemu zadovoljstvu in neizpolnjenim obljubam o boju proti podnebnim spremembam, in da namesto tega izkoristijo zgodovinsko priložnost, ki nas čaka na koncu poti v Kopenhagnu.« - Mohamed Nasheed, predsednik Maldivov
»Ni dvoma, da nas bodo prihodnje generacije sodile po naši zmožnosti narediti COP 15 za odločilen trenutek sprememb. In verjamem, da imamo odgovornost do prihodnjih generacij. Odgovornost, da v Kopenhagnu dosežemo dogovor. In omogočimo rešitev enega največjih izzivov našega časa. V Kopenhagnu moramo zagotoviti temeljni odgovor na podnebne spremembe.« - Lars Løkke Rasmussen, predsednik danske vlade
»Če zamudimo to priložnost, v prihodnosti ne bomo dobili druge, niti možnosti, da popravimo katastrofalno škodo okolju, ki bo povzročena.« - Gordon Brown, predsednik britanske vlade
In ne nazadnje
»…bo decembra meseca v Kopenhagnu tudi mednarodna konferenca o podnebnih spremembah, ki se je bodo udeležili številni svetovni voditelji, in ki predstavlja najboljšo priložnost, da preprečimo stopnjevanje posledic podnebnih sprememb in zgradimo boljši in varnejši svet.« - Borut Pahor, predsednik slovenske vlade
Le upamo lahko, da so ti svetovni voditelji svojim pogajalcem dali primerne napotke in jim podelili mandat za pogajanja na podlagi teh izjav. Pričakujemo, da bo v Bangkoku tem besedam dane dovolj pozornosti ter da bodo uslišani klici revnih in ranljivih. Pogajanja se morajo nujno pospešiti. Podnebna konferenca v Kopenhagnu je rok, ki ga ne smemo prezreti.
Seveda bi lahko spet naštevali razloge, zakaj se države morajo dogovoriti o pravičnem, ambicioznem in pravno zavezujočem podnebnem dogovoru v Kopenhagnu (kot npr.: da se zagotovi, da med prvim in naslednjim ciljnim obdobjem ne pride do razkoraka; da se odgovori na svarila znanstvenikov o potrebnem nujnem ukrepanju; da se zagotovi začetek prehoda k novemu, trajnostnemu gospodarstvu; da se zagotovi prepotrebna pomoč tistim, ki že trpijo za posledicami podnebnih sprememb; da se izpolnijo dane obljube,…), lahko pa tokrat le zberemo nekaj citatov svetovnih voditeljev in jih ponudimo pogajalcem kot opomnik, za uporabo, ko bodo roki za dosego podnebnega dogovora spet predmet njihovih pogovorov:
»Resno vas pozivam k skupnemu delu, ki bo omogočil bistvene dosežke decembra na COP 15 in dal ljudjem po svetu možnost reči, da so njihovi voditelji sprejeli ključne odločitve za dobro prihodnjih generacij.« - Yukio Hatoyama, predsednik japonske vlade
»Izkoristiti moramo priložnost, da v Kopenhagnu dosežemo velik korak naprej v globalnem boju proti podnebnim spremembam.« - Barack Obama, predsednik ZDA
»Po pravici povedano, nimamo druge možnosti, kot uspešen rezultat v Kopenhagnu. Čas za ukrepanje se je že zdavnaj začel.« - Fredrik Reinfeldt, predsednik švedske vlade
»Zbrane svetovne voditelje pozivamo, da ovržejo tiste navade, ki so vodile k 20 letnemu zadovoljstvu in neizpolnjenim obljubam o boju proti podnebnim spremembam, in da namesto tega izkoristijo zgodovinsko priložnost, ki nas čaka na koncu poti v Kopenhagnu.« - Mohamed Nasheed, predsednik Maldivov
»Ni dvoma, da nas bodo prihodnje generacije sodile po naši zmožnosti narediti COP 15 za odločilen trenutek sprememb. In verjamem, da imamo odgovornost do prihodnjih generacij. Odgovornost, da v Kopenhagnu dosežemo dogovor. In omogočimo rešitev enega največjih izzivov našega časa. V Kopenhagnu moramo zagotoviti temeljni odgovor na podnebne spremembe.« - Lars Løkke Rasmussen, predsednik danske vlade
»Če zamudimo to priložnost, v prihodnosti ne bomo dobili druge, niti možnosti, da popravimo katastrofalno škodo okolju, ki bo povzročena.« - Gordon Brown, predsednik britanske vlade
In ne nazadnje
»…bo decembra meseca v Kopenhagnu tudi mednarodna konferenca o podnebnih spremembah, ki se je bodo udeležili številni svetovni voditelji, in ki predstavlja najboljšo priložnost, da preprečimo stopnjevanje posledic podnebnih sprememb in zgradimo boljši in varnejši svet.« - Borut Pahor, predsednik slovenske vlade
Le upamo lahko, da so ti svetovni voditelji svojim pogajalcem dali primerne napotke in jim podelili mandat za pogajanja na podlagi teh izjav. Pričakujemo, da bo v Bangkoku tem besedam dane dovolj pozornosti ter da bodo uslišani klici revnih in ranljivih. Pogajanja se morajo nujno pospešiti. Podnebna konferenca v Kopenhagnu je rok, ki ga ne smemo prezreti.
ponedeljek, 28. september 2009
Začetek pogajanj v Bangkoku
Ljubljana, 28. september 2009 - Danes se je v Bangkoku začela nova etapa podnebnih pogajanj, ki naj bi decembra letos pripeljala do sprejema novega globalnega podnebnega dogovora. Tokratna pogajanja bodo potekala med 28. septembrom in 9. oktobrom 2009. Nevladne organizacije smo pričakovale, da bodo dogodki, ki so se zvrstili prejšnji teden (od Generalne skupščine ZN do zasedanja skupine G20) pogajanjem dali nov zagon, vendar je bilo naše upanje zaman…
Več kot 100 svetovnih voditeljev se je odzvalo na povabilo sekretarja ZN Ban Ki Moona in se prejšnji teden udeležilo posebnega vrha v New Yorku, da bi dosegli bistven napredek, ki je potreben za dosego dogovora v Kopenhagnu decembra letos. Ti voditelji so bili radodarni z lepimi besedami, ki verjetno so prispevale k bolj pozitivnemu vzdušju, niso pa prinesle konkretnih obljub, na katere smo čakali.
V svojem govoru je predsednik ZDA Obama spet napovedal vodstvo ZDA v boju proti podnebnim spremembam, če so jim pripravljene slediti tudi druge države. Malo bolj konstruktiven je bil novi predsednik japonske vlade, ki je napovedal nov, bolj ambiciozen cilj Japonske za zmanjšanje emisij do leta 2020 (25 %) ter za njihov prispevek k finančni podpori za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Nove, bolj ambiciozne cilje za zmanjšanje emisijske intenzivnosti je napovedal tudi kitajski predsednik. Vse prisotne in širšo javnost pa je streznil govor predsednika Maldivov, v katerem je opozoril na velik razkorak med retoriko in vsebino, ki je potrebna za resničen napredek pri zmanjšanju emisij in varovanju najbolj ogroženih – med katere spada tudi njegova država.
Nič konkretnega ni bilo dogovorjenega niti na zasedanju skupine G20, kjer naj bi bili razpravljali o finaciranju zmanjševanja emisij in prilagajanju na podnebne spremembe v državah v razvoju. Čeprav so se sodelujoči dogovorili o ukinitvi subvencij za fosilna goriva v prihodnosti, je financiranje podnebnega ukrepanja ostalo brez potrebne pozornosti. Razprava o konkretnih idejah za zagotavljanje potrebne in predvidljive finančne pomoči je bila znova prestavljena v prihodnost.
Do Kopenhagna nas loči le še 70 dni in upravičeno se sprašujemo, do kdaj lahko svetovni voditelji še prestavljajo odločitev o tem ključnem vprašanju. Čas, ki nam ostaja, mora biti porabljen za iskanje dogovora o ključnih elementih podnebnega dogovora. Pogajalci v Bangkoku naj se seznanijo z zamujenimi priložnostmi in spoznajo, da tudi najboljša retorika sama po sebi ne bo zgradila niti ene vetrne turbine, obvarovala niti enega kosa tropskega gozda, niti ne bo pomagala niti eni vasi pri spopadanju s posledicami podnebnih sprememb.
Pogajalci se v Bangkoku vračajo k okoli 200 stranem nepreglednega pogajalskega besedila. Če iz njega ne uspejo izluščiti elementov podnebnega dogovora, ki bo preprečil najhujše posledice podnebnih sprememb in zagotovil trajnostni razvoj držav v razvoju, to besedilo prav lahko postane »najdaljše samomorilsko pismo v zgodovini«, kot se je izrazil predsednik Evropske komisije Barroso.
Več kot 100 svetovnih voditeljev se je odzvalo na povabilo sekretarja ZN Ban Ki Moona in se prejšnji teden udeležilo posebnega vrha v New Yorku, da bi dosegli bistven napredek, ki je potreben za dosego dogovora v Kopenhagnu decembra letos. Ti voditelji so bili radodarni z lepimi besedami, ki verjetno so prispevale k bolj pozitivnemu vzdušju, niso pa prinesle konkretnih obljub, na katere smo čakali.
V svojem govoru je predsednik ZDA Obama spet napovedal vodstvo ZDA v boju proti podnebnim spremembam, če so jim pripravljene slediti tudi druge države. Malo bolj konstruktiven je bil novi predsednik japonske vlade, ki je napovedal nov, bolj ambiciozen cilj Japonske za zmanjšanje emisij do leta 2020 (25 %) ter za njihov prispevek k finančni podpori za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Nove, bolj ambiciozne cilje za zmanjšanje emisijske intenzivnosti je napovedal tudi kitajski predsednik. Vse prisotne in širšo javnost pa je streznil govor predsednika Maldivov, v katerem je opozoril na velik razkorak med retoriko in vsebino, ki je potrebna za resničen napredek pri zmanjšanju emisij in varovanju najbolj ogroženih – med katere spada tudi njegova država.
Nič konkretnega ni bilo dogovorjenega niti na zasedanju skupine G20, kjer naj bi bili razpravljali o finaciranju zmanjševanja emisij in prilagajanju na podnebne spremembe v državah v razvoju. Čeprav so se sodelujoči dogovorili o ukinitvi subvencij za fosilna goriva v prihodnosti, je financiranje podnebnega ukrepanja ostalo brez potrebne pozornosti. Razprava o konkretnih idejah za zagotavljanje potrebne in predvidljive finančne pomoči je bila znova prestavljena v prihodnost.
Do Kopenhagna nas loči le še 70 dni in upravičeno se sprašujemo, do kdaj lahko svetovni voditelji še prestavljajo odločitev o tem ključnem vprašanju. Čas, ki nam ostaja, mora biti porabljen za iskanje dogovora o ključnih elementih podnebnega dogovora. Pogajalci v Bangkoku naj se seznanijo z zamujenimi priložnostmi in spoznajo, da tudi najboljša retorika sama po sebi ne bo zgradila niti ene vetrne turbine, obvarovala niti enega kosa tropskega gozda, niti ne bo pomagala niti eni vasi pri spopadanju s posledicami podnebnih sprememb.
Pogajalci se v Bangkoku vračajo k okoli 200 stranem nepreglednega pogajalskega besedila. Če iz njega ne uspejo izluščiti elementov podnebnega dogovora, ki bo preprečil najhujše posledice podnebnih sprememb in zagotovil trajnostni razvoj držav v razvoju, to besedilo prav lahko postane »najdaljše samomorilsko pismo v zgodovini«, kot se je izrazil predsednik Evropske komisije Barroso.
petek, 14. avgust 2009
Za konec...
Namen zadnjega javljanja s tokratnega okupiranja Bonna je bil poročati o neverjetnem napredku pogajanj. Žal, če se še tako trudim, ne najdem teme, o kateri bi lahko pisala. V uteho lahko sporočim, da so nam včeraj pojasnili, da je bila tokratna seja le začetek tri tedenske in se bo nadaljevala konec septembra v Bangkoku.
Nenehna kreativnost razvitih držav
Bonn, 14. avgust 2009 – Ena pomembnih nalog nevladnih organizacij v okviru pogajanj je prav gotovo razkrivanje najbolj šokantnih, najbolj neplemenitih poskusov držav, da se izognejo svoji odgovornosti za reševanje problema podnebnih sprememb. Tokrat razkrivamo najnovejši trik razvitih držav, v tem primeru namenjen izogibanju njihovi odgovornosti zagotoviti nova in dodatna sredstva za podnebno ukrepanje v državah v razvoju – t.i. dvojno štetje.
Že nekaj časa nam je znano, da si razvite države prizadevajo za dvojno štetje ogljično izravnalnih projektov – k njihovim obvezam za zmanjšanje emisij, hkrati pa tudi k finančni podpori za države v razvoju. Ta teden pa sta EU in ZDA postregli še z eno kreativno idejo.
Da bi se izognili obtožbam o dvojnem štetju so se strokovnjaki EU intenzivno ukvarjali z iskanjem načina, kako zagotoviti, da bi dobili priznanje za ves denar, ki ga iz svojih držav pošiljajo v države v razvoju za nakup kreditov iz ogljično izravnalnih projektov. Nevladne organizacije razumemo namen, ki jih pri tem žene – v primeru, da tega denarja ne bi mogli uveljavljati, bi namreč morale dejansko izpolniti svoje zaveze o zagotavljanju novih in dodatnih sredstev, ki so potrebna.
Rešitev – izum je naslednji:
CDM krediti se prodajajo po tržni ceni, dejansko pa so ustvarjeni s precej nižjimi stroški. In to razliko med tržno ceno in dejanskimi stroški si želi EU uveljavljati kot finančno podporo državam v razvoju. Ideja je takoj naletela na dobre odzive. Ameriški pogajalec je priznal, da si bo tudi ZDA prizadevala za podoben trik.
Kaže, da je v zvezi s financiranjem podnebnega ukrepanja v državah v razvoju, potrebno le pametno računovodstvo…
Obstaja le en problem: profit iz naslova razlike med cenami seveda ne ostane vladam držav v razvoju, temveč podjetjem, ki v teh državah delujejo in izvajajo projekte. In žal ni mogoče zagotoviti, da bo ta denar porabljen za dodatna zmanjšanja emisij ali pa za prilagajanje na podnebne spremembe.
Nevladne organizacije zato EU in ZDA priporočamo nekaj domače naloge: pozivamo jih, da razmislijo o tem, zakaj je finančna podpora državam v razvoju potrebna.
Že nekaj časa nam je znano, da si razvite države prizadevajo za dvojno štetje ogljično izravnalnih projektov – k njihovim obvezam za zmanjšanje emisij, hkrati pa tudi k finančni podpori za države v razvoju. Ta teden pa sta EU in ZDA postregli še z eno kreativno idejo.
Da bi se izognili obtožbam o dvojnem štetju so se strokovnjaki EU intenzivno ukvarjali z iskanjem načina, kako zagotoviti, da bi dobili priznanje za ves denar, ki ga iz svojih držav pošiljajo v države v razvoju za nakup kreditov iz ogljično izravnalnih projektov. Nevladne organizacije razumemo namen, ki jih pri tem žene – v primeru, da tega denarja ne bi mogli uveljavljati, bi namreč morale dejansko izpolniti svoje zaveze o zagotavljanju novih in dodatnih sredstev, ki so potrebna.
Rešitev – izum je naslednji:
CDM krediti se prodajajo po tržni ceni, dejansko pa so ustvarjeni s precej nižjimi stroški. In to razliko med tržno ceno in dejanskimi stroški si želi EU uveljavljati kot finančno podporo državam v razvoju. Ideja je takoj naletela na dobre odzive. Ameriški pogajalec je priznal, da si bo tudi ZDA prizadevala za podoben trik.
Kaže, da je v zvezi s financiranjem podnebnega ukrepanja v državah v razvoju, potrebno le pametno računovodstvo…
Obstaja le en problem: profit iz naslova razlike med cenami seveda ne ostane vladam držav v razvoju, temveč podjetjem, ki v teh državah delujejo in izvajajo projekte. In žal ni mogoče zagotoviti, da bo ta denar porabljen za dodatna zmanjšanja emisij ali pa za prilagajanje na podnebne spremembe.
Nevladne organizacije zato EU in ZDA priporočamo nekaj domače naloge: pozivamo jih, da razmislijo o tem, zakaj je finančna podpora državam v razvoju potrebna.
četrtek, 13. avgust 2009
Duše pogajalcev v preiskavi
Bonn, 13. avgust 2009 – V torek in sredo se je v Bonnu veliko časa namenilo ciljem zmanjšanja emisij, ki so jih posamezne razvite države pripravljene sprejeti v prihodnje. Med drugim je svoj cilj bolj podrobno predstavila tudi Rusija in brez sramu priznala, da bodo njihove emisije naraščale še po letu 2020.
Cilj 10 – 15 % zmanjšanja emisij do leta 2020 glede na raven iz leta 1990 je ruski predsednik Medvedev mimogrede javnosti predstavil že 18. junija v nekem intervjuju za kmetijsko oddajo. Kot vemo, so se ruske emisije po letu 1990 drastično zmanjšale zaradi propada stare sovjetske industrije. V letu 2006 so bile njihove emisije 34 % nižje od emisij v letu 1990. 10 – 15 % znižanje glede na leto 1990 tako ne pomeni nizkega zmanjšanja temveč glede na trenutne ravni dejansko 30 % rast emisij.
Upravičeno je Rusija naletela ne veliko nezadovoljstvo v pogajalski dvorani, še posebej s strani držav v razvoju, ki so se spraševale, kaj potem Rusija pričakuje od njih.
Ni pa ruski cilj edini, ki povzroča nezadovoljstvo. Vsi do sedaj predstavljeni cilji razvitih držav bi skupaj pripeljali le do 10 – 16 % zmanjšanja emisij do leta 2020, kar pa je daleč od potrebnih 40 % ali več.
Države v razvoju se z vsemi sredstvi trudijo razvitim dopovedati, da taka raven ambicioznosti preprosto ni sprejemljiva. Ker ugotavljajo, da argument znanosti ne zaleže, so se že začele obračati na moralne in duhovne vrednote pogajalcev razvitih držav. Indija je včeraj kanadskega pogajalca pozvala, naj se zazre v dušo.
Cilj 10 – 15 % zmanjšanja emisij do leta 2020 glede na raven iz leta 1990 je ruski predsednik Medvedev mimogrede javnosti predstavil že 18. junija v nekem intervjuju za kmetijsko oddajo. Kot vemo, so se ruske emisije po letu 1990 drastično zmanjšale zaradi propada stare sovjetske industrije. V letu 2006 so bile njihove emisije 34 % nižje od emisij v letu 1990. 10 – 15 % znižanje glede na leto 1990 tako ne pomeni nizkega zmanjšanja temveč glede na trenutne ravni dejansko 30 % rast emisij.
Upravičeno je Rusija naletela ne veliko nezadovoljstvo v pogajalski dvorani, še posebej s strani držav v razvoju, ki so se spraševale, kaj potem Rusija pričakuje od njih.
Ni pa ruski cilj edini, ki povzroča nezadovoljstvo. Vsi do sedaj predstavljeni cilji razvitih držav bi skupaj pripeljali le do 10 – 16 % zmanjšanja emisij do leta 2020, kar pa je daleč od potrebnih 40 % ali več.
Države v razvoju se z vsemi sredstvi trudijo razvitim dopovedati, da taka raven ambicioznosti preprosto ni sprejemljiva. Ker ugotavljajo, da argument znanosti ne zaleže, so se že začele obračati na moralne in duhovne vrednote pogajalcev razvitih držav. Indija je včeraj kanadskega pogajalca pozvala, naj se zazre v dušo.
sreda, 12. avgust 2009
O pogajalskem besedilu
Bonn, 12. avgust 2009 – Pogajalci se trenutno borijo s 199 stranmi pogajalskega besedila, ki je nastal na podlagi predlogov posameznih držav do štirih elementov Balijskega akcijskega načrta (blaženje podnebnih sprememb, prilagajanje na podnebne spremembe, tehnologije, financiranje ukrepanja) ter povezujočega elementa – skupne vizije o nadaljnem ukrepanju v boju proti podnebnim spremembam. Besedilo vsebuje tudi 2.500 oglatih oklepajev – t.j. delov besedila do katerih imajo države zadržke. Razumljivo je, da misel na to, da je do Kopenhagna to besedilo potrebno uskladiti med vsemi državami, številne med njimi straši.
Nekoč v preteklosti smo že bili priča podobni situaciji.
Obstajalo je 128 strani nestrukturiranega in zadržkov polnega besedila. To je bilo aprila 1997. Tudi takrat se je ključna podnebna konferenca približevala z grozečo hitrostjo, pogajalci pa so bili prestrašeni in zaskrbljeni. Vendar je zavest o tem, da je dobrobit prihodnjih generacij odvisna od sprejetja pravno zavezujočega dogovora, spodbudila pogajalce k resnemu delu, kar je pripeljajo do dogovora, da predsedujočemu podelijo mandat, da v njihovem imenu prečisti besedilo. In presenetljivo je delo pogumnih pogajalcev in njihovega predsedujočega pripeljalo do konsolidiranega pogajalskega besedila na samo 26 lepo strukturiranih straneh. Do dne, ko so se politiki zbrali na pomembni podnebni konferenci, je bilo besedilo pripravljeno za razpravo med ministri in po nekaj burnih izmenjavah mnenj tudi sprejeto.
Mogoče bi se današnji pogajalci lahko iz te stare pravljice kaj naučili…
Nekoč v preteklosti smo že bili priča podobni situaciji.
Obstajalo je 128 strani nestrukturiranega in zadržkov polnega besedila. To je bilo aprila 1997. Tudi takrat se je ključna podnebna konferenca približevala z grozečo hitrostjo, pogajalci pa so bili prestrašeni in zaskrbljeni. Vendar je zavest o tem, da je dobrobit prihodnjih generacij odvisna od sprejetja pravno zavezujočega dogovora, spodbudila pogajalce k resnemu delu, kar je pripeljajo do dogovora, da predsedujočemu podelijo mandat, da v njihovem imenu prečisti besedilo. In presenetljivo je delo pogumnih pogajalcev in njihovega predsedujočega pripeljalo do konsolidiranega pogajalskega besedila na samo 26 lepo strukturiranih straneh. Do dne, ko so se politiki zbrali na pomembni podnebni konferenci, je bilo besedilo pripravljeno za razpravo med ministri in po nekaj burnih izmenjavah mnenj tudi sprejeto.
Mogoče bi se današnji pogajalci lahko iz te stare pravljice kaj naučili…
torek, 11. avgust 2009
Nova Zelandija predstavila nezadosten cilj
Bonn, 11. avgust 2009 – Včeraj je Nova Zelandija na pogajanjih javnost seznanila, da je pripravljena svoje emisije zmanjšati za 10 – 20 % do leta 2020 glede na raven iz leta 1990, v primeru, da bo izpolnjenih vrsta pogojev. To je bila še ena oznanitev cilja razvite države, ki je daleč premalo ambiciozen za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.
Cilj, ki ga je včeraj predstavila Nova Zelandija je resnično veliko prenizek. Po vseh znanstvenih svarilih je zdaj jasno, da morajo razvite države svoje emisije zmanjšati za 40 % ali več do leta 2020. Poleg tega je Nova Zelandija postavila tudi celo vrsto pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bodo ta cilj v resnici sprejeli, kar pa seveda pomeni, da si lahko še vedno premislijo in niti 10 % cilja ne sprejmejo.
Namen novo zelandskega ministra za podnebne spremembe je bil tudi izzvati druge tihooceanske otoke, da pokažejo pripravljenost za zmanjšanje njihovih emisij. Povedati je potrebno, da njihove skupne emisije predstavljajo 0,03 % svetovnih emisij, emisije Nove Zelandije pa 0,21 %.
Očitno novo zelandska vlada ni seznanjena z aktivnostmi, s katerimi te države poskušajo narediti vse, da omogočijo svoj nadaljni obstoj. Kot primer navajam nekatere cilje, ki so si jih te države zadale glede obnovljivh virov energije pri proizvodnji električne energije: Fiji do leta 2011 doseči 90 % delež obnovljivih virov energije v proizvodnji električne energije; Tongo v treh letih 50 % delež obnovljivih virov v električni energiji; Vanuatu 33% električne energije iz obnovljivih virov do leta 2013, Tuvalu pa celo 100% do leta 2020.
10 – 16 % zmanjšanje emisij s strani razvitih držav žal ne zadostuje. Za dosego cilja 2 °C potrebujemo bistveno več. Nesprejemljivo je, da si države v tej fazi pogajanj še vedno privoščijo računati na čudeže – pripravljene so doseči kakšno polovico potrebnih zmanjšanj, hkrati pa upajo, da bomo kljub temu preprečili najhujše posledice podnebnih sprememb.
Tako kot s polovico zgrajenega mosta ne prideš čez reko, tako tudi s polovico potrebnih zmanjšanj ne dosežeš cilja 2 °C.
Cilj, ki ga je včeraj predstavila Nova Zelandija je resnično veliko prenizek. Po vseh znanstvenih svarilih je zdaj jasno, da morajo razvite države svoje emisije zmanjšati za 40 % ali več do leta 2020. Poleg tega je Nova Zelandija postavila tudi celo vrsto pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bodo ta cilj v resnici sprejeli, kar pa seveda pomeni, da si lahko še vedno premislijo in niti 10 % cilja ne sprejmejo.
Namen novo zelandskega ministra za podnebne spremembe je bil tudi izzvati druge tihooceanske otoke, da pokažejo pripravljenost za zmanjšanje njihovih emisij. Povedati je potrebno, da njihove skupne emisije predstavljajo 0,03 % svetovnih emisij, emisije Nove Zelandije pa 0,21 %.
Očitno novo zelandska vlada ni seznanjena z aktivnostmi, s katerimi te države poskušajo narediti vse, da omogočijo svoj nadaljni obstoj. Kot primer navajam nekatere cilje, ki so si jih te države zadale glede obnovljivh virov energije pri proizvodnji električne energije: Fiji do leta 2011 doseči 90 % delež obnovljivih virov energije v proizvodnji električne energije; Tongo v treh letih 50 % delež obnovljivih virov v električni energiji; Vanuatu 33% električne energije iz obnovljivih virov do leta 2013, Tuvalu pa celo 100% do leta 2020.
10 – 16 % zmanjšanje emisij s strani razvitih držav žal ne zadostuje. Za dosego cilja 2 °C potrebujemo bistveno več. Nesprejemljivo je, da si države v tej fazi pogajanj še vedno privoščijo računati na čudeže – pripravljene so doseči kakšno polovico potrebnih zmanjšanj, hkrati pa upajo, da bomo kljub temu preprečili najhujše posledice podnebnih sprememb.
Tako kot s polovico zgrajenega mosta ne prideš čez reko, tako tudi s polovico potrebnih zmanjšanj ne dosežeš cilja 2 °C.
ponedeljek, 10. avgust 2009
V tretje gre rado?
Bonn, 10. avgust 2009 – Danes se v Bonnu začenjajo tretja letošnja podnebna pogajanja, tokrat v neformalni obliki. Brez velikih motenj (beri vzporednih dokodkov in akcij nevladnih organizacij) se lahko delegati popolnoma posvetijo delu. V tretje gre rado? Ali pač…
Na zadnjih dveh pogajalskih sejah v Bonnu so delegati sproducirali okoli 200 strani pravnega teksta, v precej neurejeni obliki, s številnimi ponavljanji. Vendar bo do dogovora o dveh ključnih vprašanjih, ki bosta odločali o tem ali bomo dobili nov globalni podnebni dogovor ali ne – ciljih zmanjšanja emisij za razvite države in finančni podpori državam v razvoju za njihovo podnebno ukrepanje – do Kopenhagna še trnava pot. Za dobro planeta in ljudi, še posebej najbolj revnih med njimi, upamo, da bo to neformalno zasedanje prineslo nekatere odgovore na ti dve vprašanji.
V vmesnem času so se sicer zgodili majhni pozitivni premiki. Voditelji držav G8 in voditelji sodelujočih držav v Forumu velikih gospodarstev (MEF) so prvič priznali nujnost omejitve dviga globalne temperature pod 2 °C ter se strinjali, da bi morale razvite države svoje emisije do leta 2050 zmanjšati za 80 % ali več. Poleg tega je Gordon Brown, predsednik britanske vlade kot prvi voditelj bogate države ponudil konkretno višino sredstev za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. 100 milijard dolarjev na leto, ki jih je omenil, je podprla tudi Nizozemska. Čeprav se G8 ni uspela dogovriti o potrebni finančni pomoči, je to vprašanje na pomembnem mestu dnevnega reda prihajajočega zasedanja držav G20.
Pozitivni signali, vendar nam do Kopenhagna ostaja le še štiri mesece časa, prav zato si delegati tokrat v Bonnu ne bi smeli privoščiti še enega srečanja, ki ne bo prineslo napredka.
Nevladnim organizacijam so bile akcije, demonstracije in druga orodja za vzbujanje pozornosti na tokratnih pogajanjih prepovedana, poleg tega pa so politični šefi številnih pogajalcev na poletnih počitnicah. Z manj motnjami imajo delegati tudi manj izgovorov za pomanjkanje vidnega napredka pri razčiščevanju pravnega besedila. Tako delegati lahko in bi morali teh pet dni v Bonnu izkoristiti za skrajšanje pravnega besedila, da bo ta postal bolj pregleden ter povečati ambicije o vsebini besedila v skladu z znanstvenimi svarili.
Priznanje nujnosti cilja 2 °C ne pomeni ničesar, dokler cilji razvitih držav za zmanjšanje emisij ne bodo omogočili dosego tega cilja. Trenutna pripravljenost razvitih držav nas pripelje do skromnega 10 – 16 % zmanjšanja emisij glede na leto 1990 do leta 2020, kar pa je veliko pod potrebnim 40 % zmanjšanjem.
Na področju financiranja pa še vedno čakamo na konkretne ponudbe za nova in dodatna sredstva, ki so potrebna – za prilagajanje na podnene spremembe in nizkoogljični razvoj držav v razvoju je potrebnih vsaj 110 milijard evrov na leto do leta 2020.
Do Kopenhagna so le še štirje meseci, zato tokratnih pet dni resnično šteje.
Na zadnjih dveh pogajalskih sejah v Bonnu so delegati sproducirali okoli 200 strani pravnega teksta, v precej neurejeni obliki, s številnimi ponavljanji. Vendar bo do dogovora o dveh ključnih vprašanjih, ki bosta odločali o tem ali bomo dobili nov globalni podnebni dogovor ali ne – ciljih zmanjšanja emisij za razvite države in finančni podpori državam v razvoju za njihovo podnebno ukrepanje – do Kopenhagna še trnava pot. Za dobro planeta in ljudi, še posebej najbolj revnih med njimi, upamo, da bo to neformalno zasedanje prineslo nekatere odgovore na ti dve vprašanji.
V vmesnem času so se sicer zgodili majhni pozitivni premiki. Voditelji držav G8 in voditelji sodelujočih držav v Forumu velikih gospodarstev (MEF) so prvič priznali nujnost omejitve dviga globalne temperature pod 2 °C ter se strinjali, da bi morale razvite države svoje emisije do leta 2050 zmanjšati za 80 % ali več. Poleg tega je Gordon Brown, predsednik britanske vlade kot prvi voditelj bogate države ponudil konkretno višino sredstev za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. 100 milijard dolarjev na leto, ki jih je omenil, je podprla tudi Nizozemska. Čeprav se G8 ni uspela dogovriti o potrebni finančni pomoči, je to vprašanje na pomembnem mestu dnevnega reda prihajajočega zasedanja držav G20.
Pozitivni signali, vendar nam do Kopenhagna ostaja le še štiri mesece časa, prav zato si delegati tokrat v Bonnu ne bi smeli privoščiti še enega srečanja, ki ne bo prineslo napredka.
Nevladnim organizacijam so bile akcije, demonstracije in druga orodja za vzbujanje pozornosti na tokratnih pogajanjih prepovedana, poleg tega pa so politični šefi številnih pogajalcev na poletnih počitnicah. Z manj motnjami imajo delegati tudi manj izgovorov za pomanjkanje vidnega napredka pri razčiščevanju pravnega besedila. Tako delegati lahko in bi morali teh pet dni v Bonnu izkoristiti za skrajšanje pravnega besedila, da bo ta postal bolj pregleden ter povečati ambicije o vsebini besedila v skladu z znanstvenimi svarili.
Priznanje nujnosti cilja 2 °C ne pomeni ničesar, dokler cilji razvitih držav za zmanjšanje emisij ne bodo omogočili dosego tega cilja. Trenutna pripravljenost razvitih držav nas pripelje do skromnega 10 – 16 % zmanjšanja emisij glede na leto 1990 do leta 2020, kar pa je veliko pod potrebnim 40 % zmanjšanjem.
Na področju financiranja pa še vedno čakamo na konkretne ponudbe za nova in dodatna sredstva, ki so potrebna – za prilagajanje na podnene spremembe in nizkoogljični razvoj držav v razvoju je potrebnih vsaj 110 milijard evrov na leto do leta 2020.
Do Kopenhagna so le še štirje meseci, zato tokratnih pet dni resnično šteje.
petek, 12. junij 2009
Po Bonnu še daleč do Kopenhagna
Bonn, 12. junij 2009 – Danes se tokratna pogajanja tukaj v Bonnu končujejo. V Focusu ugotavljamo, da so številne države v Bonn prišle nepripravljene na resnično spopadanje s podnebno krizo, zato bo pot od Bonna do Kopenhagna še dolga.
Nekatere države še vedno nimajo nobenega namena preprečiti nevarnih podnebnih sprememb. Še posebej izstopata Japonska in Kanada, ki sta jasno pokazali, da si ne želita podnebnega dogovora. Čeprav EU ni igra tako izrazito negativne vloge, kljub temu ni pokazala napredka v smeri pravične rešitve.
O cilju zmanjšanja emisj za razvite države dogovor ni bil dosežen, čeprav je bila ta točka na dnevnem redu zdaj že na dveh zasedanjih. Mizerni cilji, ki so si jih nekatere razvite države same zastavile, bi nas vodili k dvigu temperature za 3 °C ali več, kar bi resno ogrozilo naš obstoj na planetu.
EU, ki se povsod hvali, da je vodilna sila v boju proti podnebnim spremembam, prav tako ni pokazala politične volje za učinkovit in pravičen podnebni dogovor v Kopenhagnu. To so ji preprečili evropski finančni ministri, ki se niso dogovorili o finančni podpori za ukrepe zmanjševanja emisij in prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju in tako pokazali, da je tudi njim vseeno za najbolj ranljive države.
Veliko razočaranje so povzročile tudi ZDA. Čeprav je izvolitev Obame po vsem svetu dvignila upanje, da bodo ZDA končno vstopile v reševanje podnebne krize, se to ni zgodilo; na žalost so stališča obamove administracije strašljivo podobna stališčem busheve administracije.
Čas za dogovor se izteka, politične volje zanj pa še ni. Elementi za kredibilen globalni podnebni dogovor so sedaj sicer zajeti v pogajalskih besedilih, ki so se dopolnjevala tukaj v Bonnu, potrebna pa je politična volja, da se iz kupa dokumentacije izberejo tisti, ki so potrebni.
Nekatere države še vedno nimajo nobenega namena preprečiti nevarnih podnebnih sprememb. Še posebej izstopata Japonska in Kanada, ki sta jasno pokazali, da si ne želita podnebnega dogovora. Čeprav EU ni igra tako izrazito negativne vloge, kljub temu ni pokazala napredka v smeri pravične rešitve.
O cilju zmanjšanja emisj za razvite države dogovor ni bil dosežen, čeprav je bila ta točka na dnevnem redu zdaj že na dveh zasedanjih. Mizerni cilji, ki so si jih nekatere razvite države same zastavile, bi nas vodili k dvigu temperature za 3 °C ali več, kar bi resno ogrozilo naš obstoj na planetu.
EU, ki se povsod hvali, da je vodilna sila v boju proti podnebnim spremembam, prav tako ni pokazala politične volje za učinkovit in pravičen podnebni dogovor v Kopenhagnu. To so ji preprečili evropski finančni ministri, ki se niso dogovorili o finančni podpori za ukrepe zmanjševanja emisij in prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju in tako pokazali, da je tudi njim vseeno za najbolj ranljive države.
Veliko razočaranje so povzročile tudi ZDA. Čeprav je izvolitev Obame po vsem svetu dvignila upanje, da bodo ZDA končno vstopile v reševanje podnebne krize, se to ni zgodilo; na žalost so stališča obamove administracije strašljivo podobna stališčem busheve administracije.
Čas za dogovor se izteka, politične volje zanj pa še ni. Elementi za kredibilen globalni podnebni dogovor so sedaj sicer zajeti v pogajalskih besedilih, ki so se dopolnjevala tukaj v Bonnu, potrebna pa je politična volja, da se iz kupa dokumentacije izberejo tisti, ki so potrebni.
četrtek, 11. junij 2009
Dežela vzhajajočega sonca ali dežela dvigajoče se morske gladine?
Bonn, 11. junij 2009 - Včeraj je Japonska delegacija v Bonnu objavila dolgo pričakovane cilje zmanjšanja emisij, ki jih je sprejel japonski predsednik vlade Aso. Popolna tišina v dvorani po objavi cilja sicer ni bila pričakovana, pove pa veliko.
Japonska se je odločila, da bo svoje emisije do leta 2020 zmanjšala za 15 % glede na leto 2005. Če to prevedemo na leto 1990 (da dobimo boljšo predstavo o skladnosti cilja z znanstvenimi priporočili – IPCC poročilo), ta cilj pomeni, da bo Japonska emisije zmanjšala za 8 % do leta 2020. Če k temu dodamo še trenutni kjotski cilj, h kateremu se je Japonska zavezala, t.j. 6 %, potem ugotovimo, da je Japonska svoje emisije med leti 2012 in 2020 pripravljena zmanjšati le za 2 %.
Pred tremi tedni je japonski predsednik vlade sprejel deklaracijo z naslovom ‘We are islanders – towards an eco-friendly and rich Pacific’, ki posebej poudarja 'pomembnost sodelovanja v primernih mednarodnih forumih, še posebej v okviru UNFCCC in Kjotskega protokola, za oblikovanje pravičnega in učinkovitega okvirja po letu 2012, v katerem bodo na odgovoren način sodelovala vsa velika gospodarstva.' Zaradi svoje domnevne resnične zaskrbljenosti zaradi posledic podnebnih sprememb na otoške države v Tihem oceanu jim je Japonska ponudila celo malo višjo finančno podporo kot v lanskem letu (50 milijard jenov, kar je 5 milijard več kot lansko leto).
Včeraj objavljeni cilj brez dvoma ne odraža resnične zaskrbljenosti za usodo prebivalcev tihomorskih otoških držav (gre bolj za napad na njihovo pravico do obstoja). Tudi malo višja finančna pomoč tem državam je zanemarljiva v primerjavi s škodo, ki jo bodo posledice podnebnih sprememb povzročile v tem delu sveta, še posebej če upoštevamo najavljene mizerne cilje.
Japonska se je odločila, da bo svoje emisije do leta 2020 zmanjšala za 15 % glede na leto 2005. Če to prevedemo na leto 1990 (da dobimo boljšo predstavo o skladnosti cilja z znanstvenimi priporočili – IPCC poročilo), ta cilj pomeni, da bo Japonska emisije zmanjšala za 8 % do leta 2020. Če k temu dodamo še trenutni kjotski cilj, h kateremu se je Japonska zavezala, t.j. 6 %, potem ugotovimo, da je Japonska svoje emisije med leti 2012 in 2020 pripravljena zmanjšati le za 2 %.
Pred tremi tedni je japonski predsednik vlade sprejel deklaracijo z naslovom ‘We are islanders – towards an eco-friendly and rich Pacific’, ki posebej poudarja 'pomembnost sodelovanja v primernih mednarodnih forumih, še posebej v okviru UNFCCC in Kjotskega protokola, za oblikovanje pravičnega in učinkovitega okvirja po letu 2012, v katerem bodo na odgovoren način sodelovala vsa velika gospodarstva.' Zaradi svoje domnevne resnične zaskrbljenosti zaradi posledic podnebnih sprememb na otoške države v Tihem oceanu jim je Japonska ponudila celo malo višjo finančno podporo kot v lanskem letu (50 milijard jenov, kar je 5 milijard več kot lansko leto).
Včeraj objavljeni cilj brez dvoma ne odraža resnične zaskrbljenosti za usodo prebivalcev tihomorskih otoških držav (gre bolj za napad na njihovo pravico do obstoja). Tudi malo višja finančna pomoč tem državam je zanemarljiva v primerjavi s škodo, ki jo bodo posledice podnebnih sprememb povzročile v tem delu sveta, še posebej če upoštevamo najavljene mizerne cilje.
Naročite se na:
Objave (Atom)
