sobota, 02. maj 2015

Zaključek ukrajinske misije iskanja dejstev

Ukrajina živi zgodbo post-komunistične in post-černobilske družbe. Pojavljata se dve dihotomiji. Prva je povezana na dogajanje v družbi, ki jo določa komunistična preteklost, kar se vidi predvsem pri delovanju državnih uradnikov in vodstev državnih podjetij, ki jim ni uspelo spremeniti mentalitete in so podobni aparatčikom. Obenem je v družbi prisotno nasprotovanje vsemu, kar je povezano s to isto preteklostjo. O nesreči v Černobilu se niti ne govori več, razen na dan obletnice. Akterji, odgovorni za delovanje jedrskih elektrarn, so jo potisnili globoko v svojo podzavest in poskušajo na vsak način nadaljevati z izkoriščanjem jedrske energije, z zanemarjanjem tveganja. Medtem v bolnici za bolezni, povezane z radiacijo, govorijo o drugi realnosti, ki govori o 15.000 ljudi na leto, ki obiščejo to bolnico. Vzrok za obiske bolnice je pri bolnikov povezan z nesrečo v Černobilu.

Dogajanje v državi je preveč kompleksno, da bi ga lahko strnil v nekaj stavkih, zato se bom osredotočil zgolj na nekaj plastičnih primerov, ki razkrijejo določene aspekte življenja v sodobni Ukrajini.

Država je v vojni. V mestu so prisotni vojaki, na cestah po državi so postavljene vojaške kontrolne točke. Nacionalizem je prisoten povsod, vse je v rumeno modri barvi, zelo enostransko opisovanje situacije in dogodkov v medijih, ki bi ga lahko preprosteje opisali kot propagando. Kot nam je povedal poznavalec dogajanja, v Ukrajini pride na oblast tisti, ki v danem trenutku ustreza oligarhom. Ljudem se plačuje, da pridejo na proteste. Med množico so zelo popularni brezplačni časopisi, na dostavo katerih celo čakajo v več deset metrov dolgi vrsti. O kvaliteti in objektivnosti člankov v teh brezplačnikih raje ne bom izgubljal besed, saj smo imeli podoben primer tudi pri nas.
Opazna je ogromna razlika med stopnjo razvitosti Kijeva in ostalimi deli države. Pogosto smo se vozili po cestah, ki so skoraj neprevozne, polne lukenj in zahtevajo popolno in neprestano koncentracijo voznika, da s svojimi slalomskimi veščinami pripelje do cilja. V ruralnih okoljih je večina hiš še vedno pokrita z azbestno kritino, smetišča so na proste, plastične vrečke pa raznaša po več kilometrov naokrog.
Z vojnim stanjem v državi je zelo težko doseči, da bi bilo okolje obravnavano kot prioriteta. Sploh zaradi dejstva, da si večina ljudi zaradi revščine želi nekoliko boljše ekonomske prosperitete, ki ji dajejo prednost. Težko je misliti na okoljske probleme, če se vsakodnevno soočaš z eksistenčnimi problemi. Na trgu neodvisnosti, kjer so se lani dogajali protesti, je postavljena rumeno-modra razstava o ukrajinskih vojakih. Na trgu in ob njem je tudi vse polno sveč in slik umrlih, tako v vojni z Rusijo, kot tistih, ki so umrli v lanskih protestih. Težko je ob pogledu na te scene razmišljati optimistično.
Naši ukrajinski kolegi v okoljskih nevladnih organizacijah vseeno poskušajo postaviti okolje nekoliko višje na stopnički vrednot. V veliko primerih ne dosežejo uspehov. V razmerjih do odločevalcev in državnih podjetij (primer jedrske energije) se srečujejo tudi z obtožbami, da delujejo proti ukrajinskim interesom in se jih v medijih označuje kot ruske vohune, ki delajo v interesu Rusije. Velika obtožba v državi, ki je v vojni z Rusijo. Toda vseeno vztrajajo. Drugega jim ne preostane. Vedo, da delajo v interesu vseh prebivalcev Ukrajine.

Pozdrav iz Ukrajine.

petek, 01. maj 2015

Odločitev o podaljšanju življenjske dobe reaktorju št. 2 Južnoukrajinske jedrske elektrarne

Tokrat pa bolj kompleksne zadeve. Ekipa ''DEAR fact finding mission'' je opravila sestanke s ključnimi akterji, ki so vključeni v procese podaljševanja življenjske dobe jedrskih reaktorjev. Sestali smo se z visokimi predstavniki Ukrajinskega državnega inšpektorata za regulacijo jedrske energije, Euroatoma – državno podjetje, ki je lastnik vseh jedrskih elektrarn v državi, Ministrstvom za okolje, Ministrstvom za energijo in premogovne tehnologije (da, zanimivo poimenovanje – dokaj povedno), Ministrstvom za zunanje zadeve in predstavništvom Evropske unije v Ukrajini.
Če nekako strnem zaključke in vtise iz sestankov, je precej vidna kulturna razlika s Slovenijo. Razen na dveh sestankih nam niso ponudili niti vode. Stiskov rok tudi ni bilo, tisti redki primeri pa so bili omejeni zgolj na moško populacijo. Moški ženskam ne ponudijo roke. Vsi so delovali precej zadržano, razen namestnice ministra za okolje, ki je mlajša in precej odprta, saj se je šolala na zahodu.
Vsebinsko smo se osredotočali predvsem na problematiko podaljšanja življenjske dobe jedrskih reaktorjev v Ukrajini ter neupoštevanja odločitve komiteja Espoo konvencije, ki je odločil, da bi v procesih pred podaljšanjem življenjske dobe bilo potrebno izvesti čezmejno presojo vplivov na okolje. Problematično je tudi (ne)vključevanje zainteresirane javnosti v procese. Vendar je večina akterjev zagovarjala argument, da po ukrajinski zakonodaji za potrebe podaljšanja življenjske dobe jedrskih reaktorjev ni potrebne čezmejne presoje vplivov na okolje. Glede javnih razprav pa so zagotavljali, da delajo tako kot morajo, saj so organizirali par razprav v krogu 30 km od reaktorjev. Edino Ministrstvo za okolje je izkazalo interes, da se na tem področju naredi korak naprej, saj Ukrajina trenutno še nima, kljub številnim poskusom, sprejete ustrezne zakonodaje na področju presoje vplivov na okolje.
Sestankom je sledila razprava, na kateri bi morali inšpektorat za regulacijo jedrske energije sporočiti odločitev v primeru podaljšanja življenjske dobe reaktorja št. 2 Južnoukrajinske jedrske elektrarne. Vendar so odločitev preložil, ker še niso uspeli izvesti vseh varnostnih ukrepov, prav tako gre za zamujanje financiranja. Zato bodo reaktor 12. maja 2015, ko se mu izteče življenjska doba, začasno ustavili in izvedli ukrepe. Šele nato bo sprejeta odločitev o podaljšanju. Večina akterjev je prepričanih, da bo do podaljšanja prišlo ter da ne bodo izvedli čezmejne presoje vplivov na okolje. Potrebno je dodati, da zadostnih sredstev za ustrezno razgradnjo reaktorjev v državi nimajo...
Dejstvo, da ni prišlo do takojšnje odločitve, ker še niso bili izvedeni vsi ukrepi, nas mogoče lahko nekoliko skrbi. Možno je, da je problem tehnične narave, povezan s sredico reaktorja, o čemer je govoril strokovnjak iz ukrajinskega znanstvenega inštituta, ki sodeluje v procesu izvedbe varnostnih posodobitev in ukrepov, ali pa finančne narave, kar lahko pomeni, da (trenutno) nimajo zadostnih sredstev za izvedbo vseh ukrepov. Ne pozabimo, Ukrajina je trenutno v veliki krizi.

Civilna družba je podala komentarje, vezane na neizvajanje določil Espoo konvencije v navezavi na čezmejno presojo vplivov na okolje ter na proces izvajanja lokalnih javnih razprav, izvedenih v radiu 30 km od reaktorja, da to ni zadovoljivo ter da so bile razprave same sebi namen, brez prave vsebine, izvedene zgolj za legitimacijo procesa. V določenem trenutku se je razvila burna razprava, kjer so predstavniki Energoatoma in Južnoukrajinske jedrske elektrarne trdili, da za javne razprave in presojo vplivov na okolje za primer podaljšanja tako ali tako ni potrebe. Tudi direktor inšpektorata za regulacijo jedrske energije, ki je vodil razpravo, je tistim, ki ne poznajo Espoo konvencije na kratko razložil, da je to popolnoma nepomemben dokument, ki nima veze z njihovimi postopki. Zelo samosvoja razlaga in razumevanje mednarodne konvencije, ki bi se je morale držati vse države podpisnice, kar Ukrajina je.

Simptomatično je dejstvo, da se zadev v povezavi s podaljšanjem življenjske dobe reaktorjev lotujejo v zadnjem trenutku, zaradi česar se jim zelo mudi z vsemi postopki, ki so lahko zaradi tega dejstva pomanjkljivo izvedeni. Že dejstvo, da se informacije o tehnični pomanjkljivosti in neizvedbi vseh ukrepov izvedo na zadnji razpravi, kjer bi morali sprejeti odločitev, je problematično.
Inšpektorat za regulacijo jedrske energije je dal Energoatomu 2 leti časa, da izvede vse ukrepe. V nasprotnem primeru bodo reaktor ustavili. Dodajmo, da ima Ukrajina preveč kapacitet za proizvodnjo električne energije. Na vprašanje, kaj je največji problem pri izvedbi ukrepov, je odgovorni iz znanstvenega inštituta povedal, da je največji problem v sredici reaktorja...

Ta zgovorni primer lahko navežemo tudi na dogajanje v Sloveniji. Tudi pri nas se bo začel proces podaljšanja življenjske dobe reaktorja v Krškem. Postopek bomo podrobno spremljali in v njem sodelovali. Problematično je dejstvo, da si naši akterji, podobno kot ukrajinski, razlagajo, da čezmejne presoje vplivov v primeru podaljšanja življenjske dobe ni potrebno.