četrtek, 10. junij 2010

Saudska Arabija proti malim otoškim državam

Bonn, 10. junij 2010 - Ko se pogovarjamo o tako resni temi, kot je preživetje narodov, bi pričakovali, da se bodo vse vlade sposobne o tem pogajati resno in v dobri veri. Da smo v zmoti, smo ugotovili včeraj zvečer, ko celo dogovor o tehničnem poročilu o potencialnih scenarijih, povezanih z omejitvijo dviga temperature pri 1,5 C, zaradi Savdske Arabije ni dobil podpore.

V večerni razpravi je Savdska Arabija predlagala, da lahko ranljive države kar z uporabo Googla pridobijo informacije o znanstvenih ugotovitvah, povezanih z njihovim obstojem. Bili so tudi mnenja, da priprava povzetka zadnjih znanstvenih študij presega zmožnosti sekretariata podnebne konvencije. Kot zadnjo bilko so za blokiranje pogajanj uporabili proceduralne zadeve.

Glede na to, da se je Savdska Arabija v začetku tedna strinjala s takim poročilom, če ta naslovi tudi vprašanje možnih posledic zmanjševanja emisij v razvitih državah na države v razvoju, lahko njihovo početje označimo za nesmiselno.

Številne države (tiste, ki izvažajo riž, kakao, paradižnike, premog, nafto, različne izdelke itn) so zaradi potencialnih posledic ukrepanja v razvitih država resnično zaskrbljene, a kljub temu želijo, da se ustvari prostor za razpravo o posledicah podnebnih sprememb, na katere so najbolj ranljive.

Nedavne znanstvene ugotovitve so alarmantne: omejitev dviga temperature pri 2 C morda ne zagotavlja preživetja malih otoških držav. Google je že zanimiv, vendar mora vsak odločevalec vedeti, da je med 'iskanjem' in 'oceno' velika razlika.


bp - bringing oil to American shores

sreda, 09. junij 2010

LULUCF slovarček

Bonn, 9. junij 2010 - Na tem blogu že večkrat omenjeni problemi z določanjem pravil upoštevanja ponorov za doseganje ciljev zmanjšanja emisij se nadaljujejo tudi tokrat. Področje, za katero pogajalci uporabljajo kratico LULUCF (land use, land use change and forestry = raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo), je za okoljsko integriteto sprejetega dogovora in ciljev izjemno pomembno. Nevladne organizacije pa žal opažamo, da je okoljska integriteta pravil LULUCF za veliko število držav očitno nepomembna.

Nevladne organizacije prav tako opažamo, da vseh čudes LULUCF-a veliko ljudi/pogajalcev niti ne razume, zaradi izjemno tehničnega žargona, ki se uporablja v pogajanjih. Zato tokrat objavljamo kratek slovarček (angleško – slovenski) in upamo, da bo pomagal proces premakniti naprej – v pravo smer.

Forest management
: sečnja
Sustainable forest management: predvsem sečnja
Harvesting: sečnja
Temporarily destocked: posekan (ponavadi posekan naravni gozd)
Age class structure: starost gozda
Wrong age class structure: stara drevesa = potrebujejo sečnjo
Conversion: sekanje naravnega biotsko raznovrstnega gozda, ki zadržuje veliko ogljika in njegovo nadomeščanje z biotsko neraznovrstnim gozdom, ki zadržuje malo ogljika; in to brez kazni (glej tudi 'temporarily destocked', 'empty forest', 'displaced local and indigenous people' in Australija).
Unique national circumstances: mora sekati (pogosto mišljeno, da velja samo za Novo Zelandijo, vendar se lahko uporabi za vsako državo, ki želi sekati)
Forward looking baseline: način skrivanja emisij, ki nastanejo zaradi sečnje (glej tudi Kanada in drugi)
Bar with a band zero: način skrivanja emisij, ki nastanejo zaradi sečnje (glej tudi Rusija)
Incentive: nekaznovanje nastanka emisij zaradi sečnje in/ali dovoliti, da se jih skrije; kot v 'dajte nam spodbudo (incentive) in zavezali se bomo k strožjim ciljem zmanjšanja emisij'
Voluntary: če bi morda imeli visoke emisije zaradi sečnje, se lahko odločite, da ne boste nikomur povedali
Cap: izraz, ki ga uporablja skupina G77 in Kitajska, a ga razvite države ne razumejo
Harvested wood products: majhna šala gozdne industrije

ponedeljek, 07. junij 2010

Pogajanja v znamenju svetovnega prvenstva v nogometu

Bonn, 7. junij 2010 – Na začetku drugega tedna tokratnih pogajanj žal ne moremo poročati niti o vidnem napredku, niti o vidnih prizadevanjih držav za hitro reševanje odprtih vprašanj. Kljub temu lahko rečemo, da je vzdušje med pogajalci dobro – s tem mislimo, da drug do drugega niso nestrpni ali nesramni. Pogajanja se odvijajo v mirnem ozračju, pomembnih sprememb v stališčih nismo zaznali.

Se pa med pogajalci čuti napetost pred začetkom svetovnega prvenstva v nogometu – skozi podajanje primerov in pojasnil v nogometnem žargonu. Nevladne organizacije upamo, da se bodo v drugem tednu zadeve le premaknile v želeno smer – t.j. da pade kakšen gol, ki nas bo pripeljal bliže do velikega 'igrišča' v Cancunu decembra letos.

petek, 04. junij 2010

Poročilo o izpolnjevanju obljube EU o hitrem financiranju

Bonn, 4. junij 2010 – Včeraj je Evropska unija na posebnem dogodku predstavila napredek pri zagotavljanju obljubljenega hitrega financiranja za države v razvoju. EU je decembra lani v Koebenhavnu obljubila, da bo v letih 2010 – 2012 zagotovila 7, 2 milijard evrov novega in dodatnega denarja za podporo državam v razvoju pri zmanjševanju emisij in prilagajanju na podnebne spremembe. V letošnjem letu naj bi zagotovila 1/3 tega denarja, t.j. 2,4 milijard. Včerajšnja predstavitev napredka je pokazala, da najpomembnejši pogoj dogovora o hitrem financiranju – nova in dodatna sredstva – s strani EU ne bo upoštevan.

Čeprav nevladne organizacije pozdravljamo prizadevanja EU, da izpolni svojo obljubo, bi lahko pomanjkanje transparentnosti v predstavljenem poročilu o napredku povzročilo nova nezaupanja v tem občutljivem obdobju pogajanj.

Predstavniki EU, ki so sodelovali na predstavitvi, namreč niso želeli jasno razkriti virov zbranih sredstev, kar potrjuje domneve nevladnih organizacij, da je večina sredstev zgolj recikliranih starih obljub (med drugim tudi obljub o zagotavljanju uradne razvojne pomoči za doseganje milejniskih razvojnih ciljev). Ta nejasnost s strani EU frustrira države v razvoju, še posebej tiste, ki so se hitro pridružile Koebenhavenskemu dogovoru v upanju, da bodo iz tega dogovora nekaj dobile.

Nevladne organizacije vztrajamo, da je transparentnost EU o zavezah za hitro financiranje nujna in pozivajo vse države članice, da zagotovijo informacije o višini in virih sredstev. Le na tej podlagi lahko res razpravljamo o dodatnosti zagotovljenega denarja.

sreda, 02. junij 2010

Kako preprečiti ‘COP-FLOP’ v Cancunu

Bonn, 2. junij 2010 – Nevladne organizacije pozdravljajo včerajšnjo izjavo Tuvaluja, ki je izpostavila nizko raven ambicioznost držav iz skupine 'Umbrella Group'* in opozorila na možnost še enega COP-FLOP-a decembra v Cancunu (Mehika). Tuvalu je s tem opozoril na potrebo po večji ambicioznosti razvitih držav skozi zaveze o zmanjšanju njihovih emisij.

Od držav iz skupine Umbrella Group se pričakuje veliko več kot zgolj seznam področij, na katerih je v Cancunu potreben napredek in ki na nek način na strani pušča cilje zmanjšanja emisij za razvite države. Tudi če dobijo svoj 'vseobsegajoč' dogovor in umaknejo vse pogoje, so cilji, ki jih te države ponujajo v tem trenutku (razen Norveške in Japonske), bistveno premalo ambiciozni. Nevladne organizacije se zopet sprašujemo, če niso morda države skupine Umbrella Group na nekih drugih pogajanjih - v okviru Kjotskega protokola so namreč povedale, da so zadovoljne z napredkom. Ali to zdaj pomeni, da so končno pripravljene sprejeti potrebne zaveze o zmanjšanju emisij za drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola?

Za konec pa, preden EU postane preveč samozavestna - nevladne organizacije želimo evropske pogajalce spomniti, da je recesija znižala stroške doseganja 30 % cilja zmanjšanja emisij za EU na približno enako raven, ki je prej veljala za cilj 20 % ter da je EU že v letu 2009 dosegla 14 % zmanjšanje emisij glede na leto 1990. Zaveza o 30 % cilju bi bila močan signal vodilne vloge EU v pogajanjih.

*Umbrella Group vključuje Avstralijo, Kanado, Islandijo, Japonsko, Novo Zelandijo, Norveško, Rusijo in ZDA

torek, 01. junij 2010

Kriza 'starega reda'

Se lahko iz katastrofe kaj naučijo?

Bonn, 1. junij 2010 - Ko se tukaj v Bonnu nadaljujejo podnebna pogajanja, se ZDA ubadajo z največjo okoljsko katastrofo v svoji zgodovini. Katastrofo je povzročila nafta, ki je hkrati vodilni krivec za podnebne spremembe, ki jih tukaj zbrani želijo/mo omejiti.

Kar se je začelo kot eksplozija na naftni ploščadi, ki je ubila 11 ljudi, je zdaj preraslo v več kot mesec dni trajajoče izlivanje nafte v krhko, a zelo produktivno morsko okolje, ki zaposljuje in hrani tisoče ljudi in privablja turiste na svoje obale. Čas, morski tokovi in nepredvidljiva prihajajoča sezona tropskih neviht bodo podali končni račun katastrofe, a se že zdaj škode ocenjujejo v milijardah.

Nevladne organizacije se sprašujemo, ali se bodo ZDA iz te katastrofe kaj naučile in sprejele zakon o zmanjšanju emisij in zagotavljanju sredstev za podnebno ukrepanje? Bodo zdaj prepoznali koristi zaostritve svojega cilja zmanjšanja emisij?

Skoraj leto je že od sprejema podnebno – energetskega zakona v ameriškem spodnjem domu Kongresa in od takrat naprej nevladne organizacije čakamo, da bo ameriška administracija temu vprašanju namenila več pozornosti in poskrbela za sprejem zakona tudi v Senatu.

Katastofa ima svojo pozitivno stran: Američani se počasi začenjajo zavedati stroškov svoje odvisnosti od umazanih goriv in pritisk na predsednika Obamo za sprejem zakonodaje, ki bo spodbujala čisto energijo in zmanjšala emisije, se povečuje.

Kljub temu pa zadnja verzija zakona ne prinaša dobrih novic: poleg predloga o delitvi dobička med naftnimi podjetji in državami (ki bi še povečal pritisk za več offshore vrtanja), zadnja verzija namenja tudi bistveno manj denarja za podnebno ukrepanje v državah v razvoju.

Če je predsednik Obama resnično predan reševanju podnebja, mora zagotoviti, da bo zakon sprejet ter da bo vseboval zadostna sredstva za države v razvoju (kot je bilo obljubljeno).

Pričakovanja nevladnih organizacij v Bonnu: naslavljanje 'gigatonske luknje'

1. junij 2010 – Nevladne organizacije smo resno zaskrbljene nad hitrim približevanjem nevarnih podnebnih sprememb. Krivdo za takšno stanje v veliki meri pripisujemo pomanjkanju ambicioznosti in neukrepanju bogatih držav. Današnji življenski slog bo porabil celoten ogljični proračun hitro po letu 2020. Zato so potrebne rešitve, ki bodo preprečile podnebno katastrofo. Čas je, da se seznanimo s t.i. gigatonsko luknjo – t.j. razkorakom med ponujenimi cilji zmanjšanja emisij v Koebenhavnu in realistično potjo do zmanjšanja emisij, ki bo globalno segrevanje omejila pod nevarni 2 C glede na predindustrijsko raven.

Trenutno predlagana znižanja emisij nas vodijo do dviga temperature za vsaj 3 do 4 C. To lahko povzroči izginotje držav, ekosistemov in vrst. Zato se morajo države s to gigatonsko luknjo resno spopasti.

Nevladne organizacije predlagamo, da se države tukaj v Bonnu dogovorijo o organizaciji delavnice na naslednjem zasedanju pogajalcev, kjer se bodo seznanile z obsežnostjo problema ter o korakih, ki so potrebni za njegovo naslavljanje.

Hkrati izpostavljamo, da realnost podnebnih sprememb zahteva ukrepanje, ne novih poročevalskih/računovodskih trikov. S tem mislimo na okoljsko dvomljive rešitve, ki so vgrajene v Kjotski protokol: pravila upoštevanja ponorov, možnost rabe ogljično izravnalnih kreditov z malo dodatne vrednosti, možnost prenosa neporabljenih dodeljenih enot v prihodnja obdobja. Za ta vprašanja so potrebne nove, okoljsko/podnebno sprejemljive rešitve.