sreda, 30. september 2009

Potrebe in denar

Ljubljana, 30. september 2009 - Razkorak, ki obstaja med denarjem, ki je na voljo za ukrepe zmanjševanja emisij in prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju in vsoto, ki je dejansko potrebna, je ogromen.

Medtem ko kritično pomanjkanje denarja za ukrepe prilagajanja na podnebne spremembe v tem trenutku prav gotovo jasno čutijo milijoni prebivalcev Filipinov, pa tudi številne druge revne skupnosti, ki se spopadajo s posledicami monsunskega razdejanja in s tem povezanega izpada pridelka v južni Aziji, se bogate države o financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju še vedno niso pripravljene resno pogovarjati.

Zaenkrat so razprave o tej temi v Bangkoku pokazale le to, da si bogate države prizadevajo izmakniti zavezam o financiranju, čeprav je bila potreba po denarju priznana že z dogovorom na Baliju, decembra 2007. Kar nekaj razvitih držav se je v teh dneh v Bangkoku borilo, da bi iz pogajalskega besedila odstranili odstavek, ki govori o velikem razkoraku med potrebnimi in trenutno zagotovljenimi sredstvi za države v razvoju.

Pogajanja že mesece stojijo na mrtvi točki zaradi trmastega odklanjanja zavez o financiranju s strani razvitih držav in nič ne kaže, da se bo v Bangkoku kaj spremenilo.

ZDA so 'radodarno' priznale potrebo po večji finančni podpori, a si finančno podporo predstavljajo kot vlaganje v projekte zmanjševanja emisij v tretjih državah, ki se prištevajo k njihovemu (t.j. ZDA) cilju zmanjšanja emisij…ZDA so tudi javno priznale, da se njihovo stališče do financiranja ni spremenilo že od aprila letos. Namesto, da bi v Bangkok prišli s številkami na mizi, so se odločili za strategijo nadaljnega onemogočanja pogajanj o tem ključnem vprašanju.

Napovedi za prebivalce Filipinov in drugih podnebno ranljivih območij tako ostajajo slabe – vsaj dokler razvite države ne bodo pripravljene izponiti svojih zavez.

torek, 29. september 2009

Današnji dobitniki tradicionalne nagrade Fossil of the Day*

Bangkok, 29. september 2009 – CAN International je ob zaključku drugega pogajalskega dne podelil nagrade Fossil of the Day naslednjim državam, ki so ovirale napredek pogajanj v zadnjih dneh:

Prvo mesto: Alžirija
Alžirija je na pogajanjih o prilagajanju na podnebne spremembe predlagala, da bi morali biti ukrepi zmanjševanja negativnih posledic ukrepov in politik za zmanjšanje emisij razvitih držav na države v razvoju (beri manjše prodaje nafte) naslovljeni v okviru prilagajanja na podnebne spremembe. Alžirija je bila nagrajena zaradi grobega nezastopanja interesov Afriške skupine. Afriške države so ranljive na podnebne spremembe in ne na zmanjševanje prihodkov od prodaje nafte. Cinično, Alžirija, cinično!

Drugo mesto: Kuvajt in Saudska Arabija
Obe državi sta si na današnjih neformalnih pogajanjih prizadevali, da bi še bolj razvodeneli pravila za projekte mehanizma čistega razvoja (CDM) s tem, ko sta predlagali, da bi seznam sprejemljivih CDM projektov vseboval tudi 'čista fosilna goriva' brez nadalnje razlage, kaj bi to sploh vključevalo. 'Čista fosilna goriva' so pandorina skrinjica, vključno z vrsto tehnologij, ki dopuščajo premog, plin in proizvodnjo nafte v projektih CDM. Te niso dodatne in trajnostne – ključni pogoj za vse CDM projekte.

Tretje mesto: Združene države Amerike
Na včerajšnjih pogajanjih o blaženju podnebnih sprememb so ZDA, s podporo nekaterih držav, vključno z EU, Costa Rico in Kolumbijo, predlagale ustanovitev posebne podskupine, ki bi se ukvarjala s skupnimi elementi blaženja podnebnih sprememb v industrializiranih državah in v državah v razvoju v okviru Balijskega akcijskega načrta. Ker ustanovitev take podskupine ni bila uspešna, so ZDA zagrozile, da bodo zahtevale, da se vsa pogajanja nadaljujejo v eni, popolni skupini, kar bi onemogočilo napredovanje pogajanj v manjših skupinah. Fosila so si ZDA zaslužile zaradi postavljanja zahtev v zvezi s procesom, medtem ko morajo prav ZDA še doprinesti k gradnji konstruktivnega procesa s predstavitvijo svojih ciljev zmanjšanja emisij in višine finančne podpore, ki so jo pripravljene zagotoviti za podnebno ukrepanje v državah v razvoju.


* Nagrade 'Fossil of the Day' podeljuje Climate Action Network (CAN), koalicija več kot 450 nevladnih organizacij, ki delujejo na področju podnebnih sprememb. Nagrade se podeljujejo ob zaključku pogajalskega dne in sicer trem državam, ki so se ta dan ali v zadnjih dneh najslabše izkazale v pogajanjih. Prva nagrada Fossil of the Day je bila podeljena na podnebnih pogajanjih leta 1999 v Bonnu, Nemčija.

Opomnik za pogajalce: roki za dosego globalnega podnebnega dogovora

Ljubljana, 29. september 2009 – Nevladne organizacije postajamo vse bolj zaskrbljene zaradi namigov, da se zaključek pogajanj o novem podnebnem dogovoru premika naprej od Kopenhagna v naslednje leto.

Seveda bi lahko spet naštevali razloge, zakaj se države morajo dogovoriti o pravičnem, ambicioznem in pravno zavezujočem podnebnem dogovoru v Kopenhagnu (kot npr.: da se zagotovi, da med prvim in naslednjim ciljnim obdobjem ne pride do razkoraka; da se odgovori na svarila znanstvenikov o potrebnem nujnem ukrepanju; da se zagotovi začetek prehoda k novemu, trajnostnemu gospodarstvu; da se zagotovi prepotrebna pomoč tistim, ki že trpijo za posledicami podnebnih sprememb; da se izpolnijo dane obljube,…), lahko pa tokrat le zberemo nekaj citatov svetovnih voditeljev in jih ponudimo pogajalcem kot opomnik, za uporabo, ko bodo roki za dosego podnebnega dogovora spet predmet njihovih pogovorov:

»Resno vas pozivam k skupnemu delu, ki bo omogočil bistvene dosežke decembra na COP 15 in dal ljudjem po svetu možnost reči, da so njihovi voditelji sprejeli ključne odločitve za dobro prihodnjih generacij.« - Yukio Hatoyama, predsednik japonske vlade

»Izkoristiti moramo priložnost, da v Kopenhagnu dosežemo velik korak naprej v globalnem boju proti podnebnim spremembam.« - Barack Obama, predsednik ZDA

»Po pravici povedano, nimamo druge možnosti, kot uspešen rezultat v Kopenhagnu. Čas za ukrepanje se je že zdavnaj začel.« - Fredrik Reinfeldt, predsednik švedske vlade

»Zbrane svetovne voditelje pozivamo, da ovržejo tiste navade, ki so vodile k 20 letnemu zadovoljstvu in neizpolnjenim obljubam o boju proti podnebnim spremembam, in da namesto tega izkoristijo zgodovinsko priložnost, ki nas čaka na koncu poti v Kopenhagnu.« - Mohamed Nasheed, predsednik Maldivov

»Ni dvoma, da nas bodo prihodnje generacije sodile po naši zmožnosti narediti COP 15 za odločilen trenutek sprememb. In verjamem, da imamo odgovornost do prihodnjih generacij. Odgovornost, da v Kopenhagnu dosežemo dogovor. In omogočimo rešitev enega največjih izzivov našega časa. V Kopenhagnu moramo zagotoviti temeljni odgovor na podnebne spremembe.« - Lars Løkke Rasmussen, predsednik danske vlade

»Če zamudimo to priložnost, v prihodnosti ne bomo dobili druge, niti možnosti, da popravimo katastrofalno škodo okolju, ki bo povzročena.« - Gordon Brown, predsednik britanske vlade

In ne nazadnje

»…bo decembra meseca v Kopenhagnu tudi mednarodna konferenca o podnebnih spremembah, ki se je bodo udeležili številni svetovni voditelji, in ki predstavlja najboljšo priložnost, da preprečimo stopnjevanje posledic podnebnih sprememb in zgradimo boljši in varnejši svet.« - Borut Pahor, predsednik slovenske vlade

Le upamo lahko, da so ti svetovni voditelji svojim pogajalcem dali primerne napotke in jim podelili mandat za pogajanja na podlagi teh izjav. Pričakujemo, da bo v Bangkoku tem besedam dane dovolj pozornosti ter da bodo uslišani klici revnih in ranljivih. Pogajanja se morajo nujno pospešiti. Podnebna konferenca v Kopenhagnu je rok, ki ga ne smemo prezreti.

ponedeljek, 28. september 2009

G20 se sestane, da bi razpravljala o podnebnem financiranju


Začetek pogajanj v Bangkoku

Ljubljana, 28. september 2009 - Danes se je v Bangkoku začela nova etapa podnebnih pogajanj, ki naj bi decembra letos pripeljala do sprejema novega globalnega podnebnega dogovora. Tokratna pogajanja bodo potekala med 28. septembrom in 9. oktobrom 2009. Nevladne organizacije smo pričakovale, da bodo dogodki, ki so se zvrstili prejšnji teden (od Generalne skupščine ZN do zasedanja skupine G20) pogajanjem dali nov zagon, vendar je bilo naše upanje zaman…

Več kot 100 svetovnih voditeljev se je odzvalo na povabilo sekretarja ZN Ban Ki Moona in se prejšnji teden udeležilo posebnega vrha v New Yorku, da bi dosegli bistven napredek, ki je potreben za dosego dogovora v Kopenhagnu decembra letos. Ti voditelji so bili radodarni z lepimi besedami, ki verjetno so prispevale k bolj pozitivnemu vzdušju, niso pa prinesle konkretnih obljub, na katere smo čakali.

V svojem govoru je predsednik ZDA Obama spet napovedal vodstvo ZDA v boju proti podnebnim spremembam, če so jim pripravljene slediti tudi druge države. Malo bolj konstruktiven je bil novi predsednik japonske vlade, ki je napovedal nov, bolj ambiciozen cilj Japonske za zmanjšanje emisij do leta 2020 (25 %) ter za njihov prispevek k finančni podpori za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Nove, bolj ambiciozne cilje za zmanjšanje emisijske intenzivnosti je napovedal tudi kitajski predsednik. Vse prisotne in širšo javnost pa je streznil govor predsednika Maldivov, v katerem je opozoril na velik razkorak med retoriko in vsebino, ki je potrebna za resničen napredek pri zmanjšanju emisij in varovanju najbolj ogroženih – med katere spada tudi njegova država.

Nič konkretnega ni bilo dogovorjenega niti na zasedanju skupine G20, kjer naj bi bili razpravljali o finaciranju zmanjševanja emisij in prilagajanju na podnebne spremembe v državah v razvoju. Čeprav so se sodelujoči dogovorili o ukinitvi subvencij za fosilna goriva v prihodnosti, je financiranje podnebnega ukrepanja ostalo brez potrebne pozornosti. Razprava o konkretnih idejah za zagotavljanje potrebne in predvidljive finančne pomoči je bila znova prestavljena v prihodnost.

Do Kopenhagna nas loči le še 70 dni in upravičeno se sprašujemo, do kdaj lahko svetovni voditelji še prestavljajo odločitev o tem ključnem vprašanju. Čas, ki nam ostaja, mora biti porabljen za iskanje dogovora o ključnih elementih podnebnega dogovora. Pogajalci v Bangkoku naj se seznanijo z zamujenimi priložnostmi in spoznajo, da tudi najboljša retorika sama po sebi ne bo zgradila niti ene vetrne turbine, obvarovala niti enega kosa tropskega gozda, niti ne bo pomagala niti eni vasi pri spopadanju s posledicami podnebnih sprememb.

Pogajalci se v Bangkoku vračajo k okoli 200 stranem nepreglednega pogajalskega besedila. Če iz njega ne uspejo izluščiti elementov podnebnega dogovora, ki bo preprečil najhujše posledice podnebnih sprememb in zagotovil trajnostni razvoj držav v razvoju, to besedilo prav lahko postane »najdaljše samomorilsko pismo v zgodovini«, kot se je izrazil predsednik Evropske komisije Barroso.