petek, 14. avgust 2009

Za konec...

Namen zadnjega javljanja s tokratnega okupiranja Bonna je bil poročati o neverjetnem napredku pogajanj. Žal, če se še tako trudim, ne najdem teme, o kateri bi lahko pisala. V uteho lahko sporočim, da so nam včeraj pojasnili, da je bila tokratna seja le začetek tri tedenske in se bo nadaljevala konec septembra v Bangkoku.

Nenehna kreativnost razvitih držav

Bonn, 14. avgust 2009 – Ena pomembnih nalog nevladnih organizacij v okviru pogajanj je prav gotovo razkrivanje najbolj šokantnih, najbolj neplemenitih poskusov držav, da se izognejo svoji odgovornosti za reševanje problema podnebnih sprememb. Tokrat razkrivamo najnovejši trik razvitih držav, v tem primeru namenjen izogibanju njihovi odgovornosti zagotoviti nova in dodatna sredstva za podnebno ukrepanje v državah v razvoju – t.i. dvojno štetje.

Že nekaj časa nam je znano, da si razvite države prizadevajo za dvojno štetje ogljično izravnalnih projektov – k njihovim obvezam za zmanjšanje emisij, hkrati pa tudi k finančni podpori za države v razvoju. Ta teden pa sta EU in ZDA postregli še z eno kreativno idejo.

Da bi se izognili obtožbam o dvojnem štetju so se strokovnjaki EU intenzivno ukvarjali z iskanjem načina, kako zagotoviti, da bi dobili priznanje za ves denar, ki ga iz svojih držav pošiljajo v države v razvoju za nakup kreditov iz ogljično izravnalnih projektov. Nevladne organizacije razumemo namen, ki jih pri tem žene – v primeru, da tega denarja ne bi mogli uveljavljati, bi namreč morale dejansko izpolniti svoje zaveze o zagotavljanju novih in dodatnih sredstev, ki so potrebna.

Rešitev – izum je naslednji:
CDM krediti se prodajajo po tržni ceni, dejansko pa so ustvarjeni s precej nižjimi stroški. In to razliko med tržno ceno in dejanskimi stroški si želi EU uveljavljati kot finančno podporo državam v razvoju. Ideja je takoj naletela na dobre odzive. Ameriški pogajalec je priznal, da si bo tudi ZDA prizadevala za podoben trik.

Kaže, da je v zvezi s financiranjem podnebnega ukrepanja v državah v razvoju, potrebno le pametno računovodstvo…

Obstaja le en problem: profit iz naslova razlike med cenami seveda ne ostane vladam držav v razvoju, temveč podjetjem, ki v teh državah delujejo in izvajajo projekte. In žal ni mogoče zagotoviti, da bo ta denar porabljen za dodatna zmanjšanja emisij ali pa za prilagajanje na podnebne spremembe.

Nevladne organizacije zato EU in ZDA priporočamo nekaj domače naloge: pozivamo jih, da razmislijo o tem, zakaj je finančna podpora državam v razvoju potrebna.
Aneks I države razmišljajo o novem pristopu k pogajanjem v Bangkoku.

četrtek, 13. avgust 2009

Duše pogajalcev v preiskavi

Bonn, 13. avgust 2009 – V torek in sredo se je v Bonnu veliko časa namenilo ciljem zmanjšanja emisij, ki so jih posamezne razvite države pripravljene sprejeti v prihodnje. Med drugim je svoj cilj bolj podrobno predstavila tudi Rusija in brez sramu priznala, da bodo njihove emisije naraščale še po letu 2020.

Cilj 10 – 15 % zmanjšanja emisij do leta 2020 glede na raven iz leta 1990 je ruski predsednik Medvedev mimogrede javnosti predstavil že 18. junija v nekem intervjuju za kmetijsko oddajo. Kot vemo, so se ruske emisije po letu 1990 drastično zmanjšale zaradi propada stare sovjetske industrije. V letu 2006 so bile njihove emisije 34 % nižje od emisij v letu 1990. 10 – 15 % znižanje glede na leto 1990 tako ne pomeni nizkega zmanjšanja temveč glede na trenutne ravni dejansko 30 % rast emisij.

Upravičeno je Rusija naletela ne veliko nezadovoljstvo v pogajalski dvorani, še posebej s strani držav v razvoju, ki so se spraševale, kaj potem Rusija pričakuje od njih.

Ni pa ruski cilj edini, ki povzroča nezadovoljstvo. Vsi do sedaj predstavljeni cilji razvitih držav bi skupaj pripeljali le do 10 – 16 % zmanjšanja emisij do leta 2020, kar pa je daleč od potrebnih 40 % ali več.

Države v razvoju se z vsemi sredstvi trudijo razvitim dopovedati, da taka raven ambicioznosti preprosto ni sprejemljiva. Ker ugotavljajo, da argument znanosti ne zaleže, so se že začele obračati na moralne in duhovne vrednote pogajalcev razvitih držav. Indija je včeraj kanadskega pogajalca pozvala, naj se zazre v dušo.

sreda, 12. avgust 2009

Poglajalci v Bonnu so se porazdelili po neformalnih skupinah.


O pogajalskem besedilu

Bonn, 12. avgust 2009 – Pogajalci se trenutno borijo s 199 stranmi pogajalskega besedila, ki je nastal na podlagi predlogov posameznih držav do štirih elementov Balijskega akcijskega načrta (blaženje podnebnih sprememb, prilagajanje na podnebne spremembe, tehnologije, financiranje ukrepanja) ter povezujočega elementa – skupne vizije o nadaljnem ukrepanju v boju proti podnebnim spremembam. Besedilo vsebuje tudi 2.500 oglatih oklepajev – t.j. delov besedila do katerih imajo države zadržke. Razumljivo je, da misel na to, da je do Kopenhagna to besedilo potrebno uskladiti med vsemi državami, številne med njimi straši.

Nekoč v preteklosti smo že bili priča podobni situaciji.

Obstajalo je 128 strani nestrukturiranega in zadržkov polnega besedila. To je bilo aprila 1997. Tudi takrat se je ključna podnebna konferenca približevala z grozečo hitrostjo, pogajalci pa so bili prestrašeni in zaskrbljeni. Vendar je zavest o tem, da je dobrobit prihodnjih generacij odvisna od sprejetja pravno zavezujočega dogovora, spodbudila pogajalce k resnemu delu, kar je pripeljajo do dogovora, da predsedujočemu podelijo mandat, da v njihovem imenu prečisti besedilo. In presenetljivo je delo pogumnih pogajalcev in njihovega predsedujočega pripeljalo do konsolidiranega pogajalskega besedila na samo 26 lepo strukturiranih straneh. Do dne, ko so se politiki zbrali na pomembni podnebni konferenci, je bilo besedilo pripravljeno za razpravo med ministri in po nekaj burnih izmenjavah mnenj tudi sprejeto.

Mogoče bi se današnji pogajalci lahko iz te stare pravljice kaj naučili…

torek, 11. avgust 2009

Nova Zelandija predstavila nezadosten cilj

Bonn, 11. avgust 2009 – Včeraj je Nova Zelandija na pogajanjih javnost seznanila, da je pripravljena svoje emisije zmanjšati za 10 – 20 % do leta 2020 glede na raven iz leta 1990, v primeru, da bo izpolnjenih vrsta pogojev. To je bila še ena oznanitev cilja razvite države, ki je daleč premalo ambiciozen za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.

Cilj, ki ga je včeraj predstavila Nova Zelandija je resnično veliko prenizek. Po vseh znanstvenih svarilih je zdaj jasno, da morajo razvite države svoje emisije zmanjšati za 40 % ali več do leta 2020. Poleg tega je Nova Zelandija postavila tudi celo vrsto pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bodo ta cilj v resnici sprejeli, kar pa seveda pomeni, da si lahko še vedno premislijo in niti 10 % cilja ne sprejmejo.

Namen novo zelandskega ministra za podnebne spremembe je bil tudi izzvati druge tihooceanske otoke, da pokažejo pripravljenost za zmanjšanje njihovih emisij. Povedati je potrebno, da njihove skupne emisije predstavljajo 0,03 % svetovnih emisij, emisije Nove Zelandije pa 0,21 %.

Očitno novo zelandska vlada ni seznanjena z aktivnostmi, s katerimi te države poskušajo narediti vse, da omogočijo svoj nadaljni obstoj. Kot primer navajam nekatere cilje, ki so si jih te države zadale glede obnovljivh virov energije pri proizvodnji električne energije: Fiji do leta 2011 doseči 90 % delež obnovljivih virov energije v proizvodnji električne energije; Tongo v treh letih 50 % delež obnovljivih virov v električni energiji; Vanuatu 33% električne energije iz obnovljivih virov do leta 2013, Tuvalu pa celo 100% do leta 2020.

10 – 16 % zmanjšanje emisij s strani razvitih držav žal ne zadostuje. Za dosego cilja 2 °C potrebujemo bistveno več. Nesprejemljivo je, da si države v tej fazi pogajanj še vedno privoščijo računati na čudeže – pripravljene so doseči kakšno polovico potrebnih zmanjšanj, hkrati pa upajo, da bomo kljub temu preprečili najhujše posledice podnebnih sprememb.

Tako kot s polovico zgrajenega mosta ne prideš čez reko, tako tudi s polovico potrebnih zmanjšanj ne dosežeš cilja 2 °C.
Vlada Nove Zelandije si je podelila nagrado za podnebno inovacijo.

ponedeljek, 10. avgust 2009

V tretje gre rado?

Bonn, 10. avgust 2009 – Danes se v Bonnu začenjajo tretja letošnja podnebna pogajanja, tokrat v neformalni obliki. Brez velikih motenj (beri vzporednih dokodkov in akcij nevladnih organizacij) se lahko delegati popolnoma posvetijo delu. V tretje gre rado? Ali pač…

Na zadnjih dveh pogajalskih sejah v Bonnu so delegati sproducirali okoli 200 strani pravnega teksta, v precej neurejeni obliki, s številnimi ponavljanji. Vendar bo do dogovora o dveh ključnih vprašanjih, ki bosta odločali o tem ali bomo dobili nov globalni podnebni dogovor ali ne – ciljih zmanjšanja emisij za razvite države in finančni podpori državam v razvoju za njihovo podnebno ukrepanje – do Kopenhagna še trnava pot. Za dobro planeta in ljudi, še posebej najbolj revnih med njimi, upamo, da bo to neformalno zasedanje prineslo nekatere odgovore na ti dve vprašanji.

V vmesnem času so se sicer zgodili majhni pozitivni premiki. Voditelji držav G8 in voditelji sodelujočih držav v Forumu velikih gospodarstev (MEF) so prvič priznali nujnost omejitve dviga globalne temperature pod 2 °C ter se strinjali, da bi morale razvite države svoje emisije do leta 2050 zmanjšati za 80 % ali več. Poleg tega je Gordon Brown, predsednik britanske vlade kot prvi voditelj bogate države ponudil konkretno višino sredstev za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. 100 milijard dolarjev na leto, ki jih je omenil, je podprla tudi Nizozemska. Čeprav se G8 ni uspela dogovriti o potrebni finančni pomoči, je to vprašanje na pomembnem mestu dnevnega reda prihajajočega zasedanja držav G20.

Pozitivni signali, vendar nam do Kopenhagna ostaja le še štiri mesece časa, prav zato si delegati tokrat v Bonnu ne bi smeli privoščiti še enega srečanja, ki ne bo prineslo napredka.

Nevladnim organizacijam so bile akcije, demonstracije in druga orodja za vzbujanje pozornosti na tokratnih pogajanjih prepovedana, poleg tega pa so politični šefi številnih pogajalcev na poletnih počitnicah. Z manj motnjami imajo delegati tudi manj izgovorov za pomanjkanje vidnega napredka pri razčiščevanju pravnega besedila. Tako delegati lahko in bi morali teh pet dni v Bonnu izkoristiti za skrajšanje pravnega besedila, da bo ta postal bolj pregleden ter povečati ambicije o vsebini besedila v skladu z znanstvenimi svarili.

Priznanje nujnosti cilja 2 °C ne pomeni ničesar, dokler cilji razvitih držav za zmanjšanje emisij ne bodo omogočili dosego tega cilja. Trenutna pripravljenost razvitih držav nas pripelje do skromnega 10 – 16 % zmanjšanja emisij glede na leto 1990 do leta 2020, kar pa je veliko pod potrebnim 40 % zmanjšanjem.

Na področju financiranja pa še vedno čakamo na konkretne ponudbe za nova in dodatna sredstva, ki so potrebna – za prilagajanje na podnene spremembe in nizkoogljični razvoj držav v razvoju je potrebnih vsaj 110 milijard evrov na leto do leta 2020.

Do Kopenhagna so le še štirje meseci, zato tokratnih pet dni resnično šteje.