petek, 09. december 2011

Vedno se zdi nemogoče, dokler ni doseženo

9. december 2011 – Zdi se, da se zagon končno premika v smer ambiciozne koalicije. Glasovi ambicioznih držav so se dvignili. Klici malih otoških in najmanj razvitih držav, da je globalni dogovor, ki bi bil sprejet šele leta 2020, prepozen, so bili slišani.

Balijski akcijski načrt je bil sprejet, da bi nas pripeljal do pravičnega, ambicioznega in zavezujočega dogovora, a smo se od Balija naprej nekako izgubili. Nov 'kažipot', ki ga nekatere države tukaj zahtevajo, bi lahko ponovil zgodovino. Glede na znanstvena opozorila, ki jih poznamo danes, bi to lahko pomenilo katastrofo. Ministri in delegati morajo Durban zapustiti z mandatom za pogajanja, ki bodo do leta 2015 prinesel pravno zavezujoč instrument.

Napredni predlogi skupine afriških držav so učinkovali. Včeraj objavljena skupna izjava EU in ranljivih držav, s pozivom k ukrepanju, kaže na večjo usklajenost obeh skupin. Sliši se, da se tudi Brazilija, Južna Afrika, Kitajska in Indija vključujejo v razprave o pravni obliki in časovnici novega globalnega dogovora. ZDA s svojim kažipotom, ki nikamor ne pelje, pa postajajo vse bolj izolirane.

Durban se ne sme končati s še enim papirnatim kompromisom, ki ne bo prinesel potrebne ambicije, zagotovil sredstev za podnebno ukrepanje in pravičnega dolgoročnega pravnega okvirja, ki ga potrebujemo za preprečitev podnebne katastrofe. Ambiciozna koalicija lahko uspe in doseže dogovor o pogajanjih za pravno zavezujoč dogovor in drugem ciljnem obdobju Kjotskega protokola z okoljsko integriteto.

Nevladne organizacije danes ponavljamo besede velikega Nelsona Mandela: “Vedno se zdi nemogoče, dokler ni doseženo.” Dragi ministri in delegati: Dobra novica je, da se nič več ne zdi nemogoče, a je treba postoriti še veliko. In treba se je odločiti.

četrtek, 08. december 2011

Še en temen dan za ZDA

8. december 2011 – Včeraj je bil spet ameriških fosilov – dobile so dva. Razloga: zavlačevanje s pravno zavezujočimi zavezami in blokiranje takojšnje finančne podpore za ranljive države.

ZDA so podprle izbris odstavka o t.i. hitrem financiranju iz nove verzije besedila o dolgoročnem financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju. To kaže na to, da svojih preteklih zavez o financiranju najbolj ranljivih držav za spopadanje s posledicami podnebnih sprememb, ne jemlje resno. Ne gre le za krhanje zaupanja, kaže tudi pomanjkanje volje ZDA, da podnebne spremembe vzamejo resno.

ZDA so (še vedno) v popolnem zanikanju – druge države, ki spremljajo pogajanja, ne morejo verjeti, da so take izjave sploh možne. Čeprav so ZDA že pred Koebenhavnom podale predlog o novi pogodbi, se zdaj zdi, da so glede pravno zavezujočih ciljev popolnoma spremenile stališče. Smo tik pred začetkom kritičnega desetletja (po ugotovitvah poročila UNEP), v katerem moramo povečati ambicije, doseči vrh emisij in jih znižati, ZDA pa – zgodovinsko največja onesnaževalka – na pogajanja pridejo le z mandatom razpravljati o zavezah po letu 2020. Še devet let pogovorov? To je popolnoma neodgovorno, hkrati pa drugim velikim onesnaževalkam omogoča, da tudi njim ni potrebno nič postoriti.

sreda, 07. december 2011

Za preprečitev nevarnih podnebnih sprememb je potrebna 'koalicija odgovornih'

Objavljen Climate Change Performance Index 2012

7. december 2011 – Včeraj sta Germanwatch in CAN Europe v Durbanu objavila novo verzijo indeksa uspešnosti pri naslavljanju podnebnih sprememb - Climate Change Performance Index (CCPI). Tudi tokrat nobena od 58 držav, največjih onesnaževalk, ni naredila dovolj za preprečevanje nevarnih podnebnih sprememb, zaradi česar so najvišja tri mesta v indeksu prazna. Najboljše so se odrezale tri evropske države – Švedska, Velika Britanija in Nemčija. Najslabše ocenjene v letošnjem letu pa so bile Savdska Arabija, Iran in Kazahstan. Na dosežke držav v indeksu je vplivala svetovna gospodarska kriza. Posledica krize je višja rast emisij v hitro razvijajočih se gospodarstvih v primerjavi z industrializiranimi državami.

Rezultati letošnje analize so zaskrbljujoči. Odvisnost od premoga po svetu se ni ustavila, prej povečala. Na 80 % indeksa vplivajo emisijski trendi in absolutne ravni emisij. Pet od desetih največjih emitentk – Iran (60), Kitajska (57), Rusija (56), Kanada (54) in ZDA (52) so dobile oceno 'zelo slab' dosežek. Med temi državami je samo Kitajska dobila dobre ocene za sprejete politike. Spodbuden razvoj na področju obnovljivih virov in ciljev za energetsko učinkovitost v 12. petletki lahko Kitajski pomaga pridobiti nekaj mest v indeksu v prihodnje.

Avtor poročila, Jan Burck, je rezultate analize komentiral: “Za boljše varovanje podnebja potrebujemo 'koalicijo odgovornih”. EU in druge konstruktivne razvite države in države v razvoju, vključno s hitro rastočimi gospodarstvi, ne smejo več čakati na ZDA, Kanado in druge nazadnjake. EU pri razvoju te 'koalicije odgovornih' igra pomembno vlogo. Tudi, če rezultati kažejo jasne razlike med članicami EU, se mora EU poenotiti glede cilja zmanjšanja emisij za vsaj 30 % do leta 2020. Bolj odločno ukrepanje pod prihajajočim danskim predsedstvom EU mora izboljšati dosežke na področju boja proti podnebnim spremembam v vseh EU državah.

Čeprav nobena država ni bila ocenjena kot 'zelo dobra', so nekatere države vpeljale ukrepe, ki pomagajo zmanjševati emisije. Npr. Švedska je primer države, ki je učinkovito zmanjšala emisije v stanovanjskem sektorju. Švedska je to dosegla z dolgoročnimi podnebnimi ukrepi, kot je CO2 davek, ki ga je uvedla že v zgodnjih devedesetih letih prejšnjega stoletja. Je pa zaradi pomanjkanja zadostnih novih podnebnih ukrepov Švedska letos dobila slabo oceno za sprejete politike.

Gostiteljica tokratne podnebne konference, Južna Afrika, je dosegla 38. mesto. Njen rezultat ima dve plati: po eni strani emisije v Južni Afriki rastejo, po drugi strani pa so ji eksperti dali relativno dobro oceno za sprejete nacionalne politike.

Slovenija je, glede na lansko leto (45) popravila rezultat in dosegla 29. mesto, kar jo uvršča med države z 'zmenim' dosežkom. Med EU članicami se je uvrstila na 15. mesto. Emisijski trend Slovenije je bil ocenjen kot 'zelo slab'.

*CCPI 2012 ocenjuje in primerja uspešnost v boju proti podnebnim spremembam 58 držav, ki povzročajo največ emisij, glede na njihove emisije CO2 in podnebne politike.
Celotno poročilo CCPI 2012 in vodič po metodologiji sta dostopna na www.germanwatch.org/ccpi.

torek, 06. december 2011

Fosili dneva ob začetku tedna

6. december 2011 – Drugi teden pogajanj v Durbanu se je začel s podelitvijo velikega števila neuglednih nagrad – fosilov dneva. Nova Zelandija in Rusija sta si delila nagrado, ker želita nadaljevanje koristi, ki jih prinaša Kjotski protokol, hkrati pa v okviru protokola ne želita nadaljnih zavez. ZDA pa, tako kot ponavadi, zaradi tega, ker ne želi prispevati skoraj nič na skoraj nobenem področju.

ZDA poskušajo ustaviti napredek v Durbanu in uspevajo pri ustvarjanju gibanja proti njim, ker odlagajo, preprečujejo in sabotirajo dobro namerne napore za dosego dogovora. Vloga ZDA v pogajanjih ostaja še naprej nekonstruktivna. Leta 2008 je Obama izjavil: “Vemo, kaj je potrebno narediti. Vemo, da je prihodnost našega planeta odvisna od globalne zaveze za trajno zmanjšanje onesnaževanja s toplogrednimi plini.” Drzne besede, ampak, žal, drzni ukrepi niso sledili. Tukaj v Durbanu ZDA predlagajo, da si vzamemo 10-letni odmor brez ciljev za zmanjšanje emisij do leta 2020.

Ameriške pogajalce pozivamo, da se spomnijo besed Obame: “Grožna podnebnih sprememb je resna, je nujna, in se povečuje. Odziv naše generacije na ta izziv bo sodila zgodovina; če nam ga ne uspe nasloviti - pogumno, hitro in skupaj – prevzemamo rizik, da prihodnje generacije obsodimo na neobvladljivo katastrofo...” ZDA pozivamo, da ukrepajo pogumno, hitro in skupaj – nekaj, kar jim v prejšnjem tednu ni uspelo.

Rusija si je fosila zaslužila, ker je nasprotovala drugemu ciljnemu obdobju Kjotskega protokola in ker si je prizadevala v naslednje obdobje prenesti 'vroči zrak', in to oboje hkrati, čeprav je to težko logično pojasniti.

Nova Zelandija pa je bila v kjotskih pogajanjih nekonsistentna. Vztrajala je, da se zaradi ustavnih razlogov ne more strinjati z začasnim izvajanjem drugega ciljnega obdobja Kjotskega protokola, kljub temu da njena politika govori, da lahko.

Še več, Nova Zelandija je prav tako blokirala pogajanja o prenosu presežka dodeljenih enot, ker želi prenesti toliko emisijskih pravic, da bi pokrile vse emisije iz njenega gozdnega sektorja v petih letih.

Zaradi teh dogodkov so drugi pogajalci Novo Zelandijo opisali kot 'namerno nekonsistentno' in 'problematično zaradi tisočih razlogov', s svojimi 'ekstremnimi stališči na številnih področjih, ki otežujejo dosego kakršnega koli soglasja'.

petek, 02. december 2011

'Mandat'

2. december 2011 – Nevladne organizacije smo vedno vztrajale, da je dogovor o drugem ciljnem obdobju Kjotskega protokola nujen. Vse razvite države, ki jih Kjotski protokol vključuje, bi morale ratificirati nove petletne kvantificirane zaveze zmanjšanja emisij, ki bodo toliko ambiciozne, da bodo skladne z njihovim pravičnim deležem za omejitev segrevanja pod 2 C. Kljub temu pa je pomembno, da se multilateralni sistem skozi čas razvije in postane v resnici zadosten, pravičen, pravno zavezujoč globalni dogovor.

Bistven dosežek Durbana bi bil podaljšan mandat pogajalske skupine v okviru Konvencije, ki bi pripeljal do vseobsegajočega in pravno zavezujočega dogovora. Ta mandat mora izboljšati izvajanje Konvencije, graditi na in spoštovati njena načela, da bo v resnici izpolnjen cilj Konvencije – stabilizirati koncentracijo toplogrednih plinov v atmosferi na ravni, ki bo preprečila nevarno antropogeno vplivanje na podnebni sistem.

Mandat mora vsebovati vsaj:
Rezultat pogajanj, ki gradi na in nadgrajuje Balijski akcijski načrt in svetu sporoča, da so države pripravljene ukrepati za dosego cilja Konvencije in so zato pripravljene delati za dosego pravno zavezujočega instrumenta.
Potrditev in spoštovanje načel konvencije, ki morajo vključevati načelo pravičnosti in načelo skupne, vendar različne odgovornosti, zagotoviti okoljsko integriteto in zadostnost ukrepov.
Končni datum. Dogovor, ki bi bil sprejet v letu 2015, bi zagotovil dovolj časa za dogovor o posameznih detajlih dogovora, stopitev v veljavo v letu 2018 pa bi omogočila hitrejši odziv na nova znanstvena spoznanja.
Obseg, ki bo gradil na Balijskem akcijskem načrtu, Cancunskem dogovoru in pravilih Kjotskega protokola.
Proces, ki bo mandat izpolnil.