petek, 09. december 2011

Vedno se zdi nemogoče, dokler ni doseženo

9. december 2011 – Zdi se, da se zagon končno premika v smer ambiciozne koalicije. Glasovi ambicioznih držav so se dvignili. Klici malih otoških in najmanj razvitih držav, da je globalni dogovor, ki bi bil sprejet šele leta 2020, prepozen, so bili slišani.

Balijski akcijski načrt je bil sprejet, da bi nas pripeljal do pravičnega, ambicioznega in zavezujočega dogovora, a smo se od Balija naprej nekako izgubili. Nov 'kažipot', ki ga nekatere države tukaj zahtevajo, bi lahko ponovil zgodovino. Glede na znanstvena opozorila, ki jih poznamo danes, bi to lahko pomenilo katastrofo. Ministri in delegati morajo Durban zapustiti z mandatom za pogajanja, ki bodo do leta 2015 prinesel pravno zavezujoč instrument.

Napredni predlogi skupine afriških držav so učinkovali. Včeraj objavljena skupna izjava EU in ranljivih držav, s pozivom k ukrepanju, kaže na večjo usklajenost obeh skupin. Sliši se, da se tudi Brazilija, Južna Afrika, Kitajska in Indija vključujejo v razprave o pravni obliki in časovnici novega globalnega dogovora. ZDA s svojim kažipotom, ki nikamor ne pelje, pa postajajo vse bolj izolirane.

Durban se ne sme končati s še enim papirnatim kompromisom, ki ne bo prinesel potrebne ambicije, zagotovil sredstev za podnebno ukrepanje in pravičnega dolgoročnega pravnega okvirja, ki ga potrebujemo za preprečitev podnebne katastrofe. Ambiciozna koalicija lahko uspe in doseže dogovor o pogajanjih za pravno zavezujoč dogovor in drugem ciljnem obdobju Kjotskega protokola z okoljsko integriteto.

Nevladne organizacije danes ponavljamo besede velikega Nelsona Mandela: “Vedno se zdi nemogoče, dokler ni doseženo.” Dragi ministri in delegati: Dobra novica je, da se nič več ne zdi nemogoče, a je treba postoriti še veliko. In treba se je odločiti.

četrtek, 08. december 2011

Še en temen dan za ZDA

8. december 2011 – Včeraj je bil spet ameriških fosilov – dobile so dva. Razloga: zavlačevanje s pravno zavezujočimi zavezami in blokiranje takojšnje finančne podpore za ranljive države.

ZDA so podprle izbris odstavka o t.i. hitrem financiranju iz nove verzije besedila o dolgoročnem financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju. To kaže na to, da svojih preteklih zavez o financiranju najbolj ranljivih držav za spopadanje s posledicami podnebnih sprememb, ne jemlje resno. Ne gre le za krhanje zaupanja, kaže tudi pomanjkanje volje ZDA, da podnebne spremembe vzamejo resno.

ZDA so (še vedno) v popolnem zanikanju – druge države, ki spremljajo pogajanja, ne morejo verjeti, da so take izjave sploh možne. Čeprav so ZDA že pred Koebenhavnom podale predlog o novi pogodbi, se zdaj zdi, da so glede pravno zavezujočih ciljev popolnoma spremenile stališče. Smo tik pred začetkom kritičnega desetletja (po ugotovitvah poročila UNEP), v katerem moramo povečati ambicije, doseči vrh emisij in jih znižati, ZDA pa – zgodovinsko največja onesnaževalka – na pogajanja pridejo le z mandatom razpravljati o zavezah po letu 2020. Še devet let pogovorov? To je popolnoma neodgovorno, hkrati pa drugim velikim onesnaževalkam omogoča, da tudi njim ni potrebno nič postoriti.

sreda, 07. december 2011

Za preprečitev nevarnih podnebnih sprememb je potrebna 'koalicija odgovornih'

Objavljen Climate Change Performance Index 2012

7. december 2011 – Včeraj sta Germanwatch in CAN Europe v Durbanu objavila novo verzijo indeksa uspešnosti pri naslavljanju podnebnih sprememb - Climate Change Performance Index (CCPI). Tudi tokrat nobena od 58 držav, največjih onesnaževalk, ni naredila dovolj za preprečevanje nevarnih podnebnih sprememb, zaradi česar so najvišja tri mesta v indeksu prazna. Najboljše so se odrezale tri evropske države – Švedska, Velika Britanija in Nemčija. Najslabše ocenjene v letošnjem letu pa so bile Savdska Arabija, Iran in Kazahstan. Na dosežke držav v indeksu je vplivala svetovna gospodarska kriza. Posledica krize je višja rast emisij v hitro razvijajočih se gospodarstvih v primerjavi z industrializiranimi državami.

Rezultati letošnje analize so zaskrbljujoči. Odvisnost od premoga po svetu se ni ustavila, prej povečala. Na 80 % indeksa vplivajo emisijski trendi in absolutne ravni emisij. Pet od desetih največjih emitentk – Iran (60), Kitajska (57), Rusija (56), Kanada (54) in ZDA (52) so dobile oceno 'zelo slab' dosežek. Med temi državami je samo Kitajska dobila dobre ocene za sprejete politike. Spodbuden razvoj na področju obnovljivih virov in ciljev za energetsko učinkovitost v 12. petletki lahko Kitajski pomaga pridobiti nekaj mest v indeksu v prihodnje.

Avtor poročila, Jan Burck, je rezultate analize komentiral: “Za boljše varovanje podnebja potrebujemo 'koalicijo odgovornih”. EU in druge konstruktivne razvite države in države v razvoju, vključno s hitro rastočimi gospodarstvi, ne smejo več čakati na ZDA, Kanado in druge nazadnjake. EU pri razvoju te 'koalicije odgovornih' igra pomembno vlogo. Tudi, če rezultati kažejo jasne razlike med članicami EU, se mora EU poenotiti glede cilja zmanjšanja emisij za vsaj 30 % do leta 2020. Bolj odločno ukrepanje pod prihajajočim danskim predsedstvom EU mora izboljšati dosežke na področju boja proti podnebnim spremembam v vseh EU državah.

Čeprav nobena država ni bila ocenjena kot 'zelo dobra', so nekatere države vpeljale ukrepe, ki pomagajo zmanjševati emisije. Npr. Švedska je primer države, ki je učinkovito zmanjšala emisije v stanovanjskem sektorju. Švedska je to dosegla z dolgoročnimi podnebnimi ukrepi, kot je CO2 davek, ki ga je uvedla že v zgodnjih devedesetih letih prejšnjega stoletja. Je pa zaradi pomanjkanja zadostnih novih podnebnih ukrepov Švedska letos dobila slabo oceno za sprejete politike.

Gostiteljica tokratne podnebne konference, Južna Afrika, je dosegla 38. mesto. Njen rezultat ima dve plati: po eni strani emisije v Južni Afriki rastejo, po drugi strani pa so ji eksperti dali relativno dobro oceno za sprejete nacionalne politike.

Slovenija je, glede na lansko leto (45) popravila rezultat in dosegla 29. mesto, kar jo uvršča med države z 'zmenim' dosežkom. Med EU članicami se je uvrstila na 15. mesto. Emisijski trend Slovenije je bil ocenjen kot 'zelo slab'.

*CCPI 2012 ocenjuje in primerja uspešnost v boju proti podnebnim spremembam 58 držav, ki povzročajo največ emisij, glede na njihove emisije CO2 in podnebne politike.
Celotno poročilo CCPI 2012 in vodič po metodologiji sta dostopna na www.germanwatch.org/ccpi.

torek, 06. december 2011

Fosili dneva ob začetku tedna

6. december 2011 – Drugi teden pogajanj v Durbanu se je začel s podelitvijo velikega števila neuglednih nagrad – fosilov dneva. Nova Zelandija in Rusija sta si delila nagrado, ker želita nadaljevanje koristi, ki jih prinaša Kjotski protokol, hkrati pa v okviru protokola ne želita nadaljnih zavez. ZDA pa, tako kot ponavadi, zaradi tega, ker ne želi prispevati skoraj nič na skoraj nobenem področju.

ZDA poskušajo ustaviti napredek v Durbanu in uspevajo pri ustvarjanju gibanja proti njim, ker odlagajo, preprečujejo in sabotirajo dobro namerne napore za dosego dogovora. Vloga ZDA v pogajanjih ostaja še naprej nekonstruktivna. Leta 2008 je Obama izjavil: “Vemo, kaj je potrebno narediti. Vemo, da je prihodnost našega planeta odvisna od globalne zaveze za trajno zmanjšanje onesnaževanja s toplogrednimi plini.” Drzne besede, ampak, žal, drzni ukrepi niso sledili. Tukaj v Durbanu ZDA predlagajo, da si vzamemo 10-letni odmor brez ciljev za zmanjšanje emisij do leta 2020.

Ameriške pogajalce pozivamo, da se spomnijo besed Obame: “Grožna podnebnih sprememb je resna, je nujna, in se povečuje. Odziv naše generacije na ta izziv bo sodila zgodovina; če nam ga ne uspe nasloviti - pogumno, hitro in skupaj – prevzemamo rizik, da prihodnje generacije obsodimo na neobvladljivo katastrofo...” ZDA pozivamo, da ukrepajo pogumno, hitro in skupaj – nekaj, kar jim v prejšnjem tednu ni uspelo.

Rusija si je fosila zaslužila, ker je nasprotovala drugemu ciljnemu obdobju Kjotskega protokola in ker si je prizadevala v naslednje obdobje prenesti 'vroči zrak', in to oboje hkrati, čeprav je to težko logično pojasniti.

Nova Zelandija pa je bila v kjotskih pogajanjih nekonsistentna. Vztrajala je, da se zaradi ustavnih razlogov ne more strinjati z začasnim izvajanjem drugega ciljnega obdobja Kjotskega protokola, kljub temu da njena politika govori, da lahko.

Še več, Nova Zelandija je prav tako blokirala pogajanja o prenosu presežka dodeljenih enot, ker želi prenesti toliko emisijskih pravic, da bi pokrile vse emisije iz njenega gozdnega sektorja v petih letih.

Zaradi teh dogodkov so drugi pogajalci Novo Zelandijo opisali kot 'namerno nekonsistentno' in 'problematično zaradi tisočih razlogov', s svojimi 'ekstremnimi stališči na številnih področjih, ki otežujejo dosego kakršnega koli soglasja'.

petek, 02. december 2011

'Mandat'

2. december 2011 – Nevladne organizacije smo vedno vztrajale, da je dogovor o drugem ciljnem obdobju Kjotskega protokola nujen. Vse razvite države, ki jih Kjotski protokol vključuje, bi morale ratificirati nove petletne kvantificirane zaveze zmanjšanja emisij, ki bodo toliko ambiciozne, da bodo skladne z njihovim pravičnim deležem za omejitev segrevanja pod 2 C. Kljub temu pa je pomembno, da se multilateralni sistem skozi čas razvije in postane v resnici zadosten, pravičen, pravno zavezujoč globalni dogovor.

Bistven dosežek Durbana bi bil podaljšan mandat pogajalske skupine v okviru Konvencije, ki bi pripeljal do vseobsegajočega in pravno zavezujočega dogovora. Ta mandat mora izboljšati izvajanje Konvencije, graditi na in spoštovati njena načela, da bo v resnici izpolnjen cilj Konvencije – stabilizirati koncentracijo toplogrednih plinov v atmosferi na ravni, ki bo preprečila nevarno antropogeno vplivanje na podnebni sistem.

Mandat mora vsebovati vsaj:
Rezultat pogajanj, ki gradi na in nadgrajuje Balijski akcijski načrt in svetu sporoča, da so države pripravljene ukrepati za dosego cilja Konvencije in so zato pripravljene delati za dosego pravno zavezujočega instrumenta.
Potrditev in spoštovanje načel konvencije, ki morajo vključevati načelo pravičnosti in načelo skupne, vendar različne odgovornosti, zagotoviti okoljsko integriteto in zadostnost ukrepov.
Končni datum. Dogovor, ki bi bil sprejet v letu 2015, bi zagotovil dovolj časa za dogovor o posameznih detajlih dogovora, stopitev v veljavo v letu 2018 pa bi omogočila hitrejši odziv na nova znanstvena spoznanja.
Obseg, ki bo gradil na Balijskem akcijskem načrtu, Cancunskem dogovoru in pravilih Kjotskega protokola.
Proces, ki bo mandat izpolnil.

sreda, 30. november 2011

Polish or Coalish Presidency of the EU?

30. november 2011 - Nevladne organizacije smo začudene nad nedavnim manevrom Poljskega predsedstva EU, ki škodi kredibilnosti Evrope na teh pogajanjih. Poljska je namreč podprla Konferenco premogovnega lobija (Coal Lobby Conference) na Evropskih premogovniških dneh v Bruslju, s tem da jim je dovolila uporabo logotipa Poljskega predsedstva EU!

To prav gotovo ne pomaga naporom EU v Durbanu. Predsedstvo bi moralo v Durbanu igrati pomembno vlogo, namesto tega pa je s to podporo ošibilo pozicijo EU. Pravzaprav je šokantno, da se medtem ko evropski diplomati poskušajo najti rešitve za podnebno krizo, predsedstvo EU odloči podpreti privatni interesni lobij za najbolj umazano fosilno gorivo.

43 % svetovnih emisij je posledica rabe premoga. Poljska si kot kaže prizadeva ohraniti in povečati to odvisnost od premoga, namesto da bi naredila nujno potreben premik k obnovljivim in čistim virom energije.

Nevladne organizacije Poljsko predsedstvo pozivamo, da se premogu odreče in skupaj z drugimi evropskimi državami sprejme čisto, 100 % obnovljivo energetsko prihodnost. Ta poziv, seveda, naslavljamo tudi na Slovenijo!

ZDA: Dovolj zanikanja!

30. november 2011 – Številni smo upali, da bo predsednik Obama prinesel spremembo pri pripravljenosti ZDA, da se odzove na soglasje svetovne podnebne znanosti. Znanstveniki nam pravijo, da se podnebje spreminja zaradi človekove aktivnosti ter da je ukrepanje nujno. Včeraj so ZDA potrdile zanikanje zadnjega opozorila.

ZDA so dobile fosila dneva za izjavo o znanosti o podnebnih spremembah. Dejale so, da so trenutno ponujeni cilji zmanjšanja emisij zadostni za omejitev segrevanja pod 2 C. Celotno sporočilo njihove izjave je bilo, da je stališče ZDA, da preprečevanje podnebnih sprememb ni tako nujno, da bi bilo potrebno v zaveze v okviru UNFCCC upreti veliko političnega kapitala.

Naj spomnimo, da so ZDA ponudile 17 % znižanje emisij do leta 2020 glede na raven iz leta 2005, tega cilja pa niti niso pripravljene narediti pravno zavezujočega. Zaradi recesije in rastočih stroškov proizvodnje električne energije iz premoga pa je prav mogoče, da je momentum za dosego tega cilja že bil dosežen, in to brez prave podnebne politike.

ZDA pravijo, da so njihova skrb zaveze po letu 2020, s čimer ameriški pogajalci sporočajo, da se njihovemu šefu – Obami, ni potrebno ukvarjati s podnebnim dogovorom (tudi če bo ponovno izvoljen, bo Belo hišo zapustil po letu 2016). Kljub temu, da je v svoji predsedniški kampanji leta 2008 obljubil, da bo vodil globalni boj proti podnebnim spremembam. Na žalost pa so pričakovanja zdaj padla tako nizko, da ameriško administracijo lahko prosimo le, da sprejme nekaj res smiselnih nadaljnih korakov v pogajanjih – npr. da se strinja z mandatom za pogajanja, ki bi do leta 2015 zaveze uokvirila v pravno zavezujoč dogovor. Podnebne spremembe ne bodo čakale. Prav gotovo pa svet ne sme biti žrtev še ene ameriške administracije, ki živi v zanikanju!

torek, 29. november 2011

UNEP: Bridging the Gap

29. november 2011 – Prejšnji teden je
program Združenih narodov (UNEP) objavil nadgrajeno poročilo o razkoraku med ponujenimi cilji zmanjšanja emisij in potrebnim ukrepanjem – t.i. Emissions Gap report. UNEP ponovno ugotavlja, da moramo do leta 2020 globalne emisije zmanjšati za 44 Gt, če želimo globalno segrevanje omejiti na 1,5 ali celo 2 C.

Prva slaba novica – UNEP ugotavlja, da se je razkorak med potrebnimi in ponujenimi zmanjšanji emisij v zadnjem letu povečal. Tudi, če bi vse države sprejele najvišje ponujene cilje (npr. EU 30 % zmanjšanje do 2020) in če bi odpravili vse pomanjkljivosti pravil, ki zmanjšujejo okoljsko integriteto ciljev in bodočega dogovora, bi v letu 2020 še vedno imeli razkorak v višini 6 Gt – kar je toliko kot letne emisije ZDA. V resničnem svetu pa bo ta razkorak verjetno okoli 11 Gt.
Razvite države se oklepajo nižjih ponujenih ciljev, pogojev za njihovo sprejetje in pomanjkljivih pravil, ki bi še naprej dovoljevala doseganje ciljev brez resničnega ukrepanja. UNEP pa pravi, da bi s trenutnimi neambicioznimi cilji bile emisije razvitih držav skoraj enake kot če ne bi ukrepali.

Je pa tudi nekaj dobrih novic v poročilu – UNEP pravi, da bi z odločnim takojšnjim ukrepanjem lahko dosegli zmanjšanje emisij, ki bi bilo večje od trenutnega razkoraka in to brez bistvenih tehničnih iznajdb in visokih stroškov. To bi lahko dosegli z ukrepanjem na področju energetske učinkovitosti in čiste, obnovljive energije. Z veliko odločnostjo zaustaviti sečnjo tropskih gozdov. Z izboljšanim ravnanjem z odpadki in boljšimi kmetijskimi praksami. Ter z ukrepanjem v trenutno nereguliranih sektorjih – mednarodnem pomorskem in letalskem prometu. Za izvedbo naštetih ukrepov pa najprej potrebujemo strožje cilje.

Vse države lahko in morajo storiti več, a najprej morajo razvite države dramatično spremeniti pristop. Lani v Cancunu je bilo dogovorjeno, da bodo razvite države svoje emisije zmanjšale v razponu med 25 – 40 % do leta 2020, glede na leto 1990. Nevladne organizacije menimo, da bi morali ta cilj postaviti na 40 %, če resno mislimo s ciljem 2 C, da o 1,5 C sploh ne govorimo. In to tukaj v Durbanu. Nevladne organizacije živimo v upanju...

ponedeljek, 28. november 2011

Današnje jutranje novice

28. november 2011 – Ob današnjem začetku pogajanj smo bili soočeni z novico, da je hudo deževje v noči iz nedelje na ponedeljek povzročilo šest smrti v Durbanu in Pietermaritzburgu ter uničilo več domov. Ekstremen vremenski pojav je udaril le nekaj ur pred začetkom tukajšnje podnebne konference, povzročil poplave in škodo na večjem območju.

Dobili pa smo tudi poročila medijev, da bo kanadska vlada po koncu pogajanj v Durbanu objavila izstop iz Kjotskega protokola. Ni skrivnost, da Kanada nikoli ni niti poskušala doseči svojega kjotskega cilja, vendar če je kaj resnice v teh poročanjih, bi bilo s strani Kanade prav cinično sedeti na pogajanjih o Kjotskem protokolu z namenom vplivati na njihov rezutat in hkrati vedeti, da bo čez nekaj tednov iz njega izstopila. Nevladne organizacije Kanado pozivamo, da bodisi navedbe medijev jasno zavrne, bodisi jasno pove, da gre za resnične načrte in se umakne iz pogajanj.

Znano je, da je boj za rešitev Kjotskega protokola ključ do napredka pogajanj. Druga bitka, ki bo potekala v Durbanu, pa se bo bila okoli roka za dosego globalnega dogovora, ki bo vključeval vse največje onesnaževalce. Nekatere vlade si prizadevajo za odložitev dogovora do leta 2020. In to kljub temu, da je tudi konzervativna Mednarodna agencija za energijo v začetku tega meseca opozorila, da bi brez zavezujočega globalnega dogovora pred letom 2017 svet zaprvil možnost za omejitev temperature pod nevarni 2 C - mejo, za katero znanstveniki opozarjajo, da bi povzročila neobvladljive podnebne spremembe.

Začetek pogajanj v Durbanu

28. november 2011 – Z današnjim dnem se v južnoafriškem Durbanu začenja podnebna konferenca Združenih narodov. Nevladne organizacije smo prepričane, da s svetovnimi napori za blaženje nevarnih podnebih sprememb ne smemo več odlašati.

Vlade bodo tokrat odločale o tem, ali izbrati taktiko odlaganja napredka v pogajanjih ali pa priznati, da je potrebno resnično ukrepanje. Nevarno se bližamo točki, ko nevarnih podnebnih sprememb ne bo več mogoče ustaviti. Odlašanje s pogajanji o globalnem, pravno zavezujočem dogovoru do leta 2020 (kar se zadnje dni večkrat omenja) bo ljudi po vsem svetu obsodilo na spopadanje z vse hujšimi in neobvladljivimi posledicami spreminjajočega se podnebja. Znanost je jasna, ekonomske analize pravijo, da je ukrepanje smiselno... Za uspeh konference je ključnega pomena tudi vloga EU na pogajanjih.
Nevladne organizacije bomo pogajanjem tudi tokrat sledile in kritično opozarjale na probleme, ki se bodo pojavljali ter vas obveščale o napredku.

petek, 17. junij 2011

Rezultati pogajanj neprepričljivi

Bonn/Ljubljana, 17. junij 2011 - Z današnjim dnem se v Bonnu iztekajo tokratna pogajanja. Doseženi rezultati niso dobri, a nevladnim organizacijam kljub temu dajejo nekaj upanja na uspešnost podnebne konference, ki bo konec leta v južnoafriškem Durbanu.

Čeprav je napredek pogajanj še vedno neuravnotežen, so se države vrnile k konstruktivnim pogovorom in na ta način dosegle nekaj premikov naprej. Glede na nedavno poročilo Mednarodne agencije za energijo, ki ugotavlja, da smo leta 2010 zabeležili najvišje emisije v zgodovini, pa je jasno, da je v pogajanjih potrebnega več občutka za nujnost ukrepanja.

V Bonnu je bil narejen napredek na področju prilagajanja na podnebne spremembe, prav tako imamo za večino področij sedaj na mizi tudi osnutke besedil, ki lahko predstavljajo osnovo za bolj fokusirana pogajanja na naslednjih zasedanjih.

Medtem ko napredka pri dvigu ambicije pri zmanjševanju emisij ni bilo, so države vsaj priznale, da je med potrebnim in trenutno predlaganimi zmanjšanji emisij velik razkorak. Ta razkorak mora biti zdaj premoščen z zastritvijo ciljev zmanjšanja emisij. V Cancunu, decembra lani, so se države dogovorile, da je potrebno segrevanje omejiti pod 2 C, zdaj pa morajo zagotoviti, da bo ta cilj dosežen.

Jasno je, da je nadaljni napredek pogajanj odvisen od dogovora o ključnih političinih vprašanjih, ki vključujejo dogovor o drugem ciljnem obdobju Kjotskega protokola, mandat za pravno zavezujoče zaveze in ukrepe za države, ki niso vključene v Kjotski protokol, jasnost o virih in višini finančne podpore, transparentnost o izpustih in ukrepih vseh držav. Odgovori na ta vprašanja so ključni za ustvarjanje zaupanja med državami in za ambiciozno globalno ukrepanje.

četrtek, 16. junij 2011

Gigatonska luknja in domače naloge

Bonn/Ljubljana, 16. junij 2011 – Države si zdaj delijo skupno razumevanje o gigatonskem razkoraku med ciljem 2 C, o katerem so se sporazumele v Cancunu, in trenutno predlaganih ciljih zmanjšanja emisij. Sedaj potrebujemo ukrepanje na vseh ravneh, da ta razkorak zapolnimo. Nevladne organizacije državam predlagamo nekaj domače naloge pred srečanjem v Durbanu:

Cilji številnih razvitih držav so vsaj dve leti stari in zato potrebni ponovne prevetritve v luči bolj nedavnih znanstvenih ugotovitev in okoljske integritete. Države morajo na COP17 priti s predlogi zaostrenih ciljev.

Tiste države v razvoju, ki še niso predlagale 'nacionalno primernih ukrepov zmanjšanja emisij (NAMAs) ali drugih ukrepov', morajo to storiti dovolj zgodaj pred konferenco v Durbanu.

Države naj Sekretariat UNFCCC obveščajo o spremembah njihovih ciljev ali predpostavk, s katerimi te cilje pogojujejo, da bo lahko Sekretariat spremembe sproti vključeval v tehnični dokument in nas s tem sproti informiral o velikosti preostalega razkoraka.

Razvite države morajo izpolniti cancunško obljubo in pripraviti nizkoogljične razvojne strategije. Postati skoraj ničnoogljično gospodarstvo do leta 2050 ni nekaj, kar se lahko zgodi brez dobrega strateškega načrtovanja.

Države se morajo premakniti od pogovorov o vlogi LULUCF (upoštevanje ponorov) kot velike luknje v Kjotskem protokolu k odločitvi za prehod k sistemu obračunavanja emisij, ki bo enak za vse razvite države in ki odraža okoljsko integriteto ter sprejeti sistem, ki zajema vse bistvene manjkajoče emisije iz bioenergije – oboje v Durbanu.

Pravila kateregakoli novega tržnega ali ne-tržnega mehanizma naj ne izničijo že tako nizko ambicioznih ciljev, sploh pa ne smejo dovoljevati 'dvojnega štetja' (štejejo naj se bodisi pod zmanjšanje emisij, bodisi pod finančno podporo, ne pa k obojemu hkrati).

Potrebna so pravila, ki bodo minimizirala okoljsko škodo zaradi 'vročega zraka'. Te emisije lahko prispevajo samo k povečevanju segrevanja in so same po sebi v konfliktu s preprečevanjem nevarnih podnebnih sprememb.

Nevladne organizacije upamo, da bodo države svoje domače naloge naredile, in v Durban prišle pripravljene na sprejem svežnja ukrepov, ki bo omogočil dosego cilja 2 C, če že ne potrebnega in dosegljivega cilja 1,5 C.

Stali so v vrsti za svojo prihodnost



Bonn/Ljubljana, 16. junij 2011 – V sredo so mladi iz vseh koncev Evrope ob redni jutranji koordinaciji evropskih pogajalcev govorili o svoji vizije Evrope in pogajalce pozvali, naj svoje okoljske ministre spodbudijo k zaostritvi cilja zmanjšanja emisij iz 20 na vsaj 30 % do leta 2020. Akcija je potekala v okviru “Push Europe” kampanje (www.pusheurope.eu).

Sporočilo mladih je bilo: “Vemo, da bi lahko bilo ustvarjenih 6 milijonov delovnih mest, če bi se EU zavezala k strožjemu, 30 % cilju zmanjšanja emisij. V času, ko je nezaposlenost med mladimi na rekordni ravni, s kampanjo kažemo, da smo mladi pripravljeni zgraditi boljšo Evropo.”

V okviru kampanje mladi zbirajo življenjepise, s katerimi se prijavljajo na “prihodnjo službo v nizkoogljičnem gospodarstvu”. Včeraj so v Bonnu stali v vrsti, z življenjepisi v rokah, in jih simbolično izročali predstavnikom EU.

“Prehod na 30 % cilj ni zahteven, a bi bil ogromen korak naprej h globalnemu podnebnemu dogovoru na politični ravni ter resničen gradnik za prihodnost Evrope,” so še dejali.

sreda, 15. junij 2011

Indija podpira jedrsko energijo v okviru CDM

Bonn/Ljubljana, 15. junij 2011 – Včeraj so nevladne organizacije nagrado 'fosil dneva' podelile Indiji, ker je podpirala jedrsko energijo kot “čisto” opcijo v okviru mehanizma čistega razvoja (CDM), in to 3 mesece in 3 dni po začetku krize v Fukushimi.

Podporo jedrski energijo v okviru projektov CDM je Indija izrazila v ponedeljek v okviru pogajanj o fleksibilnih mehanizmih Kjotskega protokola. Nevladne organizacije ne razumemo, zakaj bi kdorkoli želel izbrati tako drago in nevarno pot, ko pa so druge opcije, npr. obnovljivi viri energije, na voljo. CDM naj bi podpiral trajnostni razvoj, torej, razvijajmo se varno, trajnostno in na podnebju prijazen način.

Cesta v pekel je tlakovana s pogoji

Bonn/Ljubljana, 15. junij 2011 – Ste že slišali za vlado, ki bi odklanjala gradnjo bolnišnice dokler se druge vlade ne bi strinjale, da jih zgradijo tudi same? Na žalost pa je v politiki podnebnih sprememb postalo normalno, da vlade svoje ukrepanje pogojujejo z dolgo listo zahtev do drugih.

Ko pride do zmanjševanja emisij, nam pojasnijo, da je razlog za takšno obnašanje zunanja trgovina – t.j. države se bojijo podnebnega ukrepanja, ker jih je strah, da bi izgubile konkurenčno prednost.

Ta argument je bil znova in znova zavrnjen z analizami, ki kažejo, da zelena in energetsko učinkovita družba prinaša prosperitetno gospodarstvo, zelena delovna mesta, energetsko varnost in izboljšanje javnega zdravja. In, ne pozabimo, koristi preprečevanja posledic katastrofalnih podnebnih sprememb!

Kljub temu se zdi, da je igranje te igre na vsakokratnem dnevnem redu. Vzemimo npr. ZDA, ki so oznanile, da ne bodo dopustile napredka pogajanj o dolgoročnih virih financiranja, dokler pogajanja o merjenju, poročanju in preverjanju (MRV) ter transparentnosti ne bodo “zadovoljivo” napredovala. Z drugimi besedami: revne skupnosti v Afriki, ki nujno potrebujejo prilagoditev na podnebne spremembe, ne bodo vedele ali, kako in kdaj bodo dobile mednarodno finančno podporo, dokler se ZDA in Kitajska ne bosta nehali prerekati o nacionalnem poročanju Združenim narodom. Ta taktika postavlja pogajanja na najnižjo raven vseh časov.

Tudi druge države se poslužujejo te igre – poglejmo npr. EU, ki vztraja na tem, da bo emisije zmanjšala samo za 20 % do leta 2020, glede na leto 1990, čeprav je analiza Evropske komisije pokazala, da bodo že sprejete politike EU privedle do zmanjšanja emisij za 25 % do leta 2020.

Ne glede na to, ali so zahteve držav, ki jih postavljajo ena drugi, pravične in realne, ti pogoji slabo vplivajo na pogajanja in širijo slabo voljo. Čas je, da vlade spoznajo, da je najboljši način za zahtevanje ukrepanja od drugih držav lastno ukrepanje.

In vlade bi morale spoznati tudi, da ni v nevarnosti samo njihova podoba. Nezaupanje, ki ga ustvarjajo, negativno vpliva na pogajalski proces. Čas za ukrepanje pa se izteka.

torek, 14. junij 2011

Davki na nafto v katarsko blagajno

Bonn/Ljubljana, 14. junij 2011 – Tokrat poročamo o včeraj predstavljeni ideji Katarja, da si zasluži kompenzacijo v višini davkov, ki jih razvite države pobirajo na katarsko nafto.

Na skupnem sestanku delovnih teles SBSTA/SBI na temo posledic izvajanja t.i. response measures (t.j. posledic ukrepov zmanjševanja emisij razvitih držav na države v razvoju), je Katar predstavil graf, s katerim je prikazal, da davki razvitih držav predstavljajo večji delež cene nafte kot veleprodajna cena. Npr. v veliki Britaniji je osnovna cena nafte $ 200, davki pa znašajo $ 850, kar skupaj nanese $ 1.050. Katar je imel celo pogum predlagati, naj mu razvite države odstopijo znesek davkov, v zameno pa jim bo z veseljem zagotavljal nafto zastonj.

Ti davki bi morali biti namenjeni razvoju zelenih alternativ transportu, ki temelji na fosilnih gorivih, in za odpravljanje problemov, ki jih ta transport povzroča – negativen vpliv na zdravje ljudi, okolje, itn – in ne za kompenzacijo držav proizvajalk nafte. Vsaka potencialna gostiteljica podnebne konference, kar Katar je, bi to morala vedeti (hint hint).

Revizija naj vodi k ukrepanju

Bonn/Ljubljana, 14. junij 2011 – Danes se bo v Bonnu začela druga etapa neformalnih razprav o reviziji 1,5 C temperaturnega cilja. Ob tem nevladne organizacije pogajalce opominjamo, da je revizija namenjena tako oceni zadostnosti dolgoročnega temperaturnega cilja, kot tudi oceni napredka pri doseganju tega cilja (ki po mnenju nevladanih organizacij zajema tako cilje zmanjšanja emisij posameznih držav kot tudi finančno podporo državam v razvoju). Nevladne organizacije se strinjamo s tistimi državami, ki načrtujejo razpravo o obsegu in načinu revizije in se jim predlogi ZDA in Japonske, da bi namesto revizije temperaturnega cilja raje revidirali Konvencijo, niso zdeli ravno konstruktivni. Ne le, da za revizijo Konvencije ni mandata, verjamemo tudi, da bi taka razprava ne vodila nikamor in bi bila zgolj izguba časa, ki nam pa ga že tako zmanjkuje.

Čeprav so primerljivost, transparentnost in točnost vsi kritični elementi poročanja, bo opredeljen način revizije izjemno pomemben. Verjamemo, da se vsi strinjamo o pomembnosti trdnih znanstvenih osnov. Npr. potreba po zaostritvi temperaturnega cilja na 1,5 C (in s tem povezanih poti zmanjševanja emisij) lahko ima posledice na prilagoditve časovnice, da se zagotovi prispevek 5. poročila IPCC v proces. Pogajalci bodo naslednje leto prav tako želeli videti tehnični dokument o znanstvenih, tehničnih in socio-ekonomskih vprašanjih, povezanih s ciljem 1,5 C. In seveda, način revizije, ki ne določa, kaj se bo zgodilo z njenimi rezultati, bo prav gotovo zgrešil bistvo.

Je september jesenski ali pomladni mesec?

Bonn/Ljubljana, 14. junij 2011 – Na začetku drugega tedna pogajanj je bilo na sporedu pogajalcev spet nekaj absurda. Včeraj so potekala pogajanja o tem, ali bi bilo potrebno pred podnebno konferenco decembra v Durbanu imeti še dodatno vmesno srečanje pogajalcev. A namesto, da bi se predstavniki držav pogovarjali o tem, kako tako dodatno sejo narediti kar najbolj koristno, so se bolj posvečali ugotavljanju, ali je september jesenski ali spomladanski mesec. Nevladne organizacije razumemo, da je po napornem tednu pogajanj malo humorja dobrodošlega, a bi bil čas pogajalcev kljub temu bolj produktivno izrabljen, če bi se namesto prerekanja o sezonah raje potrudili, da bi bila dodatna vmesna seja vredna svojega denarja.

petek, 10. junij 2011

Trije razlogi za podelitev nagrade Fossil of the Day Kanadi

Bonn/Ljubljana, 10. junij 2011 - Uganite, kateri sektor v Kanadi povzroča najhitrejšo rast emisij toplogrednih plinov? To so emisije iz katranskega peska, ki so se zaradi črpanja umazane nafte skoraj potrojile glede na leto 1990.

Zdaj pa uganite, za kateri sektor se je Kanada odločila, da ne bo poročala emisij v okviru zadnjega državnega poročila (National Inventory Report)? Tako je, to bi bile emisije iz črpanja nafte iz katranskega peska...Morda se sprašujete, kako je lahko Kanada izpustila emisije iz tako pomembnega sektorja – kanadki novinarji so ugotovili, da so bile emisije iz tega sektorja lansko leto višje kot kdajkoli prej. Zaradi metanja peska v oči namesto transparentnosti, si je Kanada včeraj prislužila nagrado fosil dneva.

A to ni bil edini razlog. Kanada se je zdaj tudi uradno izjasnila, da ni pripravljena sprejeti pravno zavezujočih ciljev v okviru drugega ciljnega obdobja Kjotskega protokola. Čeprav ni ravno veliko prispevala k prvi fazi protokola, jo njena odločitev, da Kjotu obrne hrbet brez da bi sploh poskušala doseči cilj, postavlja na dno razreda kjotskih zavezancev.

Kruta resnica? Kanadska zgodovina podnebnega neukrepanja kaže, da ravno Kanada potrebuje zavezujoč cilj bolj kot katerakoli druga država. Da tega ne sprevidi, obenem pa spodkopava pogajalski proces, je drugi razlog za prejem fosila dneva.

Bil pa je še tretji razlog: na včerajšnji delavnici o mitigaciji njeni predstavniki niso bili sposobni jasno priznati, kar vsi že vemo – da cilja po Kjotskem protokolu ne bo dosegla. Vse, kar so bili predstavniki Kanade sposobni odgovoriti na ponavljajoča se vprašanja o doseganju ciljev, je bilo, da tega, ali cilj dosegajo ali ne, nikakor ne bodo mogli vedeti pred letom 2014... Verjetno so jim glave obtičale v katranskem pesku.

četrtek, 09. junij 2011

Denar – Nov, zdaj, na mizo

Bonn, 9. junij 2011 – V Koebenhavnu so se razvite države zavezale, lani v Cancunu pa zavezo potrdile, da bodo v obdobju 2010 – 2012 za podporo zmanjševanju emisij in prilagajanju na podnebne spremembe v državah v razvoju skupaj namenile 30 milijard dolarjev t.i. hitrega financiranja.

Kot je razvidno iz poročil o zagotavljanju hitrega financiranja, ki so jih predložile razvite države, so le-te v letu 2010 državam v razvoju namenile okoli 16,8 milijard dolarjev. Vendar je zagotavljanje denarja nepregledno. Več držav precej očitno ne izpolnjuje dogovorjenih kriterijev, da mora biti denar 'nov in dodaten' (t.j. predvsem dodaten že obljubljeni uradni razvojni pomoči) in uravnoteženo razdeljen med ukrepe zmanjševanja emisij ter prilagajanja na podnebne spremembe. Trenutno zagotovljen denar je v večji meri namenjen ukrepom zmanjševanja emisij in trend kaže, da bodo ukrepi prilagajanja na podnebne spremembe ostali močno podfinancirani.

Tudi poročanje držav o hitrem financiranju ni zadovoljivo. Države npr. poročajo o podelitvi donacij ali posojil, vendar pri tem ne poročajo o pogojih, ki jih vežejo na posojila, niti ne o tem, katere projekte podpirajo z donacijami in katere s posojili. Medtem ko političnega dogovora o tem, kaj je 'dodatno' ni, bi morale države vsaj jasno povedati, kako si ta kriterij same razlagajo. Izboljšane smernice za poročanje so torej vsekakor potrebne.

Včeraj je o zagotavljanju hitrega financiranja EU organizirala odprto razpravo, v okviru katere so bila izpostavljena dosedanja spoznanja o hitrem financiranju – tako s strani držav donatork, kot tudi s strani držav prejemnic. Takšna razprava bo v pomoč pri zagotavljanju transparentnosti ter učinkovitosti in zagotavljanju potrebnega denarja v prihodnje, hkrati pa prispeva h gradnji zaupanja med razvitimi in državami v razvoju znotraj pogajalskega procesa.

So si pa prav tako včeraj ZDA prislužile nagrado 'fosil dneva', ker so nasprotovale razpravi o virih dolgoročnega financiranja za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Ameriška državna sekretarka Clintonova je sama obljubila, da si bo skupaj z drugimi državami prizadevala za skupno mobilizacijo 100 milijard dolarjev letno do leta 2020 za podporo državam v razvoju. Nevladne organizacije menimo, da je prvi korak do doseganja te zaveze razprava o možnostih inovativnih virov javnih finančnih sredstev v okviru UNFCCC. ZDA morajo biti pripravljene sodelovati v procesu, da se bo razprava lahko vsaj začela.

sreda, 08. junij 2011

Obnovljivi viri in blaženje podnebnih sprememb

Bonn/Ljubljana, 8. junij 2011 – Včeraj je v Bonnu potekala predstavitev posebnega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) - “Obnovljivi viri energije in blaženje podnebnih sprememb” (novico o objavi poročila smo objavili tudi na spletni strani Focusa: http://www.focus.si/index.php?node=25&id=1050&s=arhiv).

Na predstavitvi je bilo povedano, da lahko obnovljivi viri energije pokrijejo vse naše trenutne in prihodnje energetske potrebe. Za optimalno rabo virov, ki nam jih ponuja narava, morajo vlade razviti prave podporne politike, so še izpostavili znanstveniki.

Zato nas je kasneje novica, da kitajska vlada načrtuje odpravo subvencij za veterno energijo zaradi pritožbe ameriške vlade pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), precej presenetila.

Sprašujemo se, ali je ameriška vlada prebrala poročilo IPCC-ja? Če ne, ji nevladne organizacije z veseljem odstopimo svoje kopije.

torek, 07. junij 2011

Fosil dneva za Savdsko Arabijo

Prvi dan pogajanj si je nagrado 'Fossil of the Day' prislužila Savdska Arabija, ker je s sebi ljubo temo – posledice zmanjševanja emisij na države v razvoju (beri: kompenzacija za manjšo prodajo nafte) - uporabila za onemogočanje nujno potrebnega napredka pogajanj.

Savdska Arabija je ustavila pogajanja v okviru delovnega telesa za implementacijo (SBI) z nesprejemanjem Balijskega akcijskega načrta in Cancunškega dogovora, ki jasno ločujeta posledice zmanjševanja emisij na države v razvoju od prilagajanja na podnebne spremembe, z željo blokirati pogajanja zaradi svojih naftnih interesov.

V času, ko primanjkuje hrane, ko se otoški narodi soočajo z grožnjo njihovemu preživetju in ko znanstveniki opozarjajo, da se severni led topi hitreje kot je bilo pričakovano, res ni primerno obujati starih, diskreditiranih taktik za blokiranje napredka!

Kdaj so cilji zmanjševanja emisij “pomenljivi”?

Bonn/Ljubljana, 7. junij 2011 - Če poslušate lobiste fosilne industrije po Bruslju, Washingtonu ali Canberri, bi si z lahka predstavljali, da se samo od razvitih držav pričakuje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Ti zastopniki posebnih interesov, in vlade, ki jih poslušajo, bi morali pozorno spremljati delavnico o blaženju podnebnih sprememb, ki bo ta teden potekala v okviru pogajanj. Nevladne organizacije opažamo, da bo večina zmanjšanj emisij, ki so trenutno predlagani, verjetno doseženih v državah v razvoju in ne v razvitih državah.

Pregled analiz predlaganih ciljev, ki so jih nedavno opravili na Štokholmskem okoljskem inštitutu (SEI), kaže, da so v primeru 11. od 12. scenarijev, ki so bili pregledani, države v razvoju tiste, ki predlagajo večje zmanjšanje emisij. Edini scenarij, po katerem bi predlagani cilji razvitih držav prinesli večja zmanjšanja emisij v primerjavi s stanjem brez ukrepanja, je tisti najbolj optimističen iz UNEP-ovega poročila o emisijski luknji (ki predvideva doseganje najvšjih predlaganih ciljev zmanjšanja emisij z najstrožjimi pravili štetja emisij). Na žalost ni veliko razvitih držav, ki bi se bile v tem trenutku pripravljene zavezati k zgornjemu koncu predlaganega razpona njihovih ciljev.

Zakaj se nam zdi to pomembno? Najprej, ker so se številne razvite države zavezale k strožjemu zmanjševanju emisij pod pogojem “zadostnega” ali “ambicioznega” ukrepanja v državah v razvoju. Drugič, ker razvite države rade poudarjajo, da je $ 100 milijard na leto, ki so jih obljubile v Cancunu, pogojenih z “pomenljivimi cilji zmanjšanja emisij” v državah v razvoju.

Nevladne organizacije bi torej rade vedele, kdaj bodo razvite države povedale, ali so bili ti pogoji izpolnjeni ali ne. Težko bi bilo namreč trditi, da niso, vsaj dokler ambicije razvitih držav ostajajo tako nizke, kot so v tem trenutku.

Za konec pa naj izostavimo še to, da so za nevladne organizacije pomenljivi tisti cilji, ki so zadostni za omejitev dviga temperature pod 1,5 C. Vse države bodo zato morale sodelovati, da bo odpravljen razkorak med potrebnim in ponujenim zmanjšanjem emisij – vendar so razvite države tiste, ki bodo morale spoznati, da v tem trenutku ne ponujajo svojega pravičnega deleža. Pozivamo jih, da prenehajo poslušati lobiste, ki jih prepričujejo, naj ne prevzemajo vodilnih vlog, in sprevidijo, da so v tem trenutku prav razvite države tiste, ki sledijo državam v razvoju.

ponedeljek, 06. junij 2011

Bonn pred Durbanom

Bonn/Ljubljana, 6. junij 2011 – Smo v času polnem izzivov. Lansko leto smo zabeležili rekordno povečanje emisij toplogrednih plinov, najvišje ogljične izpuste v zgodovini – kar ogroža cilj omejitve dviga temperature pod 2 stopinji Celzija. Še bolj v nevarnosti je cilj 1,5 C – omejitev, ki jo potrebujemo, če želimo ohraniti suverenost številnih malih otoških držav. Grožnje podnebnih sprememb še nikoli niso bile bolj evidentne – stotine milijonov ljudi v južni Aziji in pod-Saharski Afriki že doživljajo prehransko krizo.

Fatih Birol, šef Mednarodne agencije za energijo(IEA) pravi: “Če naredimo pogumne, odločne in nujne ukrepe, zelo hitro, še imamo možnost, da uspemo.”

Odločno ukrepanje, ki ga nevladne organizacije pričakujemo od delegatov na tokratnem zasedanju v Bonnu, je produktivno delo in dogovor o delovnem načrtu za letošnje leto, ki lahko prinese bistven napredek na podnebni konferenci konec leta v Durbanu.

V Bonnu morajo biti narejeni konkretni koraki v smeri zaprtja 'gigatonske luknje'*. Prvi korak v to smer je pojasnitev predlaganih ciljev držav, vključno z predpostavkami za upoštevanje ponorov, prenosa presežka dodeljenih enot ter rabe ogljično izravnalnih kreditov, na način, da si bomo lahko predstavljali, koliko emisij bo leta 2020 videla atmosfera. Razjasniti je potrebno tudi pogoje, ki so jih države postavile za svoje cilje.

Pogajanja o REDD+ (zmanjšanje emisij zaradi sečnje gozdov) za vsa področja, ki so dobila mandat v Cancunu, se morajo začeti brez odlašanja. Do konca leta potrebujemo odločitev o REDD+ mehanizmu, ki bo zagotavljal zadostna, predvidljiva in trajna zmanjšanja emisij.

V Bonnu je ključen tudi napredek na področju financiranja podnebnega ukrepanja v državah v razvoju. Potreben je proces, ki bo namenjen iskanju virov javnega financiranja.


*gigatonska luknja: razkorak med potrebnim in predlaganim zmanjšanjem emisij v razvitih državah