petek, 12. junij 2009

Po Bonnu še daleč do Kopenhagna

Bonn, 12. junij 2009 – Danes se tokratna pogajanja tukaj v Bonnu končujejo. V Focusu ugotavljamo, da so številne države v Bonn prišle nepripravljene na resnično spopadanje s podnebno krizo, zato bo pot od Bonna do Kopenhagna še dolga.

Nekatere države še vedno nimajo nobenega namena preprečiti nevarnih podnebnih sprememb. Še posebej izstopata Japonska in Kanada, ki sta jasno pokazali, da si ne želita podnebnega dogovora. Čeprav EU ni igra tako izrazito negativne vloge, kljub temu ni pokazala napredka v smeri pravične rešitve.

O cilju zmanjšanja emisj za razvite države dogovor ni bil dosežen, čeprav je bila ta točka na dnevnem redu zdaj že na dveh zasedanjih. Mizerni cilji, ki so si jih nekatere razvite države same zastavile, bi nas vodili k dvigu temperature za 3 °C ali več, kar bi resno ogrozilo naš obstoj na planetu.

EU, ki se povsod hvali, da je vodilna sila v boju proti podnebnim spremembam, prav tako ni pokazala politične volje za učinkovit in pravičen podnebni dogovor v Kopenhagnu. To so ji preprečili evropski finančni ministri, ki se niso dogovorili o finančni podpori za ukrepe zmanjševanja emisij in prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju in tako pokazali, da je tudi njim vseeno za najbolj ranljive države.

Veliko razočaranje so povzročile tudi ZDA. Čeprav je izvolitev Obame po vsem svetu dvignila upanje, da bodo ZDA končno vstopile v reševanje podnebne krize, se to ni zgodilo; na žalost so stališča obamove administracije strašljivo podobna stališčem busheve administracije.

Čas za dogovor se izteka, politične volje zanj pa še ni. Elementi za kredibilen globalni podnebni dogovor so sedaj sicer zajeti v pogajalskih besedilih, ki so se dopolnjevala tukaj v Bonnu, potrebna pa je politična volja, da se iz kupa dokumentacije izberejo tisti, ki so potrebni.

četrtek, 11. junij 2009

Zdaj vemo, kdo prejema japonsko pomoč.

Dežela vzhajajočega sonca ali dežela dvigajoče se morske gladine?

Bonn, 11. junij 2009 - Včeraj je Japonska delegacija v Bonnu objavila dolgo pričakovane cilje zmanjšanja emisij, ki jih je sprejel japonski predsednik vlade Aso. Popolna tišina v dvorani po objavi cilja sicer ni bila pričakovana, pove pa veliko.

Japonska se je odločila, da bo svoje emisije do leta 2020 zmanjšala za 15 % glede na leto 2005. Če to prevedemo na leto 1990 (da dobimo boljšo predstavo o skladnosti cilja z znanstvenimi priporočili – IPCC poročilo), ta cilj pomeni, da bo Japonska emisije zmanjšala za 8 % do leta 2020. Če k temu dodamo še trenutni kjotski cilj, h kateremu se je Japonska zavezala, t.j. 6 %, potem ugotovimo, da je Japonska svoje emisije med leti 2012 in 2020 pripravljena zmanjšati le za 2 %.

Pred tremi tedni je japonski predsednik vlade sprejel deklaracijo z naslovom ‘We are islanders – towards an eco-friendly and rich Pacific’, ki posebej poudarja 'pomembnost sodelovanja v primernih mednarodnih forumih, še posebej v okviru UNFCCC in Kjotskega protokola, za oblikovanje pravičnega in učinkovitega okvirja po letu 2012, v katerem bodo na odgovoren način sodelovala vsa velika gospodarstva.' Zaradi svoje domnevne resnične zaskrbljenosti zaradi posledic podnebnih sprememb na otoške države v Tihem oceanu jim je Japonska ponudila celo malo višjo finančno podporo kot v lanskem letu (50 milijard jenov, kar je 5 milijard več kot lansko leto).

Včeraj objavljeni cilj brez dvoma ne odraža resnične zaskrbljenosti za usodo prebivalcev tihomorskih otoških držav (gre bolj za napad na njihovo pravico do obstoja). Tudi malo višja finančna pomoč tem državam je zanemarljiva v primerjavi s škodo, ki jo bodo posledice podnebnih sprememb povzročile v tem delu sveta, še posebej če upoštevamo najavljene mizerne cilje.

torek, 09. junij 2009

Evropski finančni ministri ogrožajo napredek mednarodnih podnebnih pogajanj

Bonn, 9. junij 2009 - Evropski finančni ministri se danes v Luksemburgu niso uspeli dogovoriti o finančni podpori za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Nevladne organizacije opozarjamo, da so s tem delegatom, ki se udeležujejo pogajanj v Bonnu, poslali zaskrbljujoč signal.

Finančni ministri so prezrli nasvet svojih finančnih strokovnjakov, da je za zmanjševanje emisij v državah v razvoju potrebnih 100 milijard evrov na leto do leta 2020 in prav tako niso uspeli sprejeti jasne zaveze za financiranje prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju.

Ministri so se odločili tudi, da bodo finančne obveznosti in svoje cilje zmanjšanja emisij šteli kar dvojno – s štetjem ogljično izravnalnih projektov k potrebni finančni podpori za države v razvoju.
Podnebna konferenca v Kopenhagnu je tako rekoč za vogalom; in vsi se zavedamo, da brez denarja ne bo dogovora. Za uspešen zaključek pogajanj o globalnem podnebnem sporazumu, mora EU sprejeti jasne finančne zaveze (t.j. EU mora pristati na povračilo svojega ogljičnega dolga državam v razvoju!). Nevladne organizacije pričakujemo, da bodo to storili evropski voditelji na zasedanju naslednji teden.
Testiranje novega finančnega mehanizma na strogo varovani lokacije zunaj Kopenhagna.

ponedeljek, 08. junij 2009

Ogrožene vrste so zdaj odločene, da vzamejo lobiranje v svoje roke.

Matematika

Bonn, 8. junij 2009 - Sekretariat UNFCCC je v soboto predstavil dokument, v katerem predstavlja kolikšno bi bilo zmanjšanje emisij v letu 2020, če seštejemo cilje, ki so si jih nekatere razvite države že postavile, v primerjavi z njihovimi skupnimi emisijami v letu 1990. Rezultat je pokazal, da bi bile emisije nižje za od 16 – 24 %, če ne upoštevamo ponorov, z upoštevanjem ponorov pa med 17 in 26 %.

Seveda ta izračun ne pokaže, kakšne bi bile dejanske emisije razvitih držav kot skupine, saj sekretariat pri računanju ni upošteval emisij držav, ki si ciljev še niso postavile (te so Japonska, Rusija, ZDA, Hrvaška in Nova Zelandija).

Te računske naloge se je lotila Mikronezija, in ugotovila, da zaenkrat predstavljeni cilji vodijo le k 5 – 10 % zmanjšanju, če ne upoštevamo ponorov, in k 6 – 13 % zmanjšanju, če ponore upoštevamo.

Izračun jasno kaže, da so cilji, ki so jih zaenkrat pripravljene sprejeti razvite države bistveno, bistveno prenizki. Kot nam je znano, morajo za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb razvite države do leta 2020 emisije zmanjšati za vsaj 40 %!

Japonska želi podnebnega heroja


Bonn, 8. junij 2009 - V sredo naj bi Japonska oznanila svoje cilje zmanjšanja emisij do leta 2020, za katere se nevladne organizacije bojimo, da bodo bistveno nižji od potrebnih. V raziskavi javnega mnenja med japonskimi volilci je bilo ugotovljeno, da jih 63 % podpira vsaj 25 % cilj zmanjšanja emisij, 62 % volilcev meni, da Japonska ne naredi dovolj za reševanje podnebnih sprememb ter da jih 61 % meni, da bi ambiciozni cilji zmanjšanja emisij pozitivno vplivali na gospodarstvo.

Nevladne organizacije upamo, da bo Japonska vlada pri odločanju o cilju upoštevala mnenje svojih volilcev.

sobota, 06. junij 2009

Družabne prireditve na podnebnih pogajanjih

Bonn, 6. junij 2009 – Za nami je polovica tokratnih pogajanj, kar je primeren čas, tako za oceno trenutnega stanja in napredka, kot tudi za malo sprostitve. Čeprav se je končno začela vsebinska razprava, tako o elementih balijskega akcijskega načrta kot tudi o ciljih zmanjšanja emisij za razvite države, se stvari premikajo zelo počasi.

Opravljeno je bilo prvo branje za dva gradnika balijskega akcijskega načrta – za prilagajanje in financiranje – kar pomeni, da so lahko države izrazile svoja mnenja do vsebine besedila, ki se nanaša na ti dve temi, niso pa še imele možnosti besedila popravljati (t.j. dopolnjevati ali spreminjati). Ostajajo še prvo branje besedila o tehnologijah, zmanjševanju emisij in skupni viziji. Pričakuje se, da bo ta del zaključen do torka, ko naj bi se začelo drugo branje, v okviru katerega bodo države lahko spreminjale in dopolnjevale pogajalsko besedilo. Ker je dosedanje delo potekalo zelo počasi, obstaja bojazen, da bo pogajalcem zmanjkalo časa in načrtovano delo ne bo zaključeno.

Razprava o nadaljnjih ciljih zmanjšanja emisij razvitih držav se je začela s predstavljanjem posameznih predlogov držav o skupnem cilju, ki bi ga naj razvite države kot skupina dosegle do leta 2020, in je še vedno na tej točki. Verjetnosti, da bi se države dogovorile o tem cilju na tokratnem zasedanju, praktično ni, saj so stališča držav še vedno preveč polarizirana: obstajajo različna mnenja o tem, kaj je potrebno; razkorak med zahtevami držav v razvoju in ciljih, ki so jih razvite države pripravljene sprejeti; različna mnenja o tem, na kakšen način se lahko cilji dosežejo (samo z ukrepanjem doma, z rabo tržnih mehanizmov, z upoštevanjem ponorov ali brez itn.). Dodatno težavo na poti k dogovoru predstavlja tudi dejstvo, da ZDA – država, ki emitira največ emisij – ne sodelujejo v tej razpravi, ker niso pogodbenica Kjotskega protokola. Težko si je torej predstavljati, da bodo razvite države sprejele cilj, ne da bi vedele, ali bodo ZDA prispevale k njegovemu doseganju ali ne.

Optimistični se tolažijo, da ostaja še en teden, v katerem se stvari lahko še spremenijo…

Je pa polovica pogajanj tudi čas, ko se poskrbi za družabne potrebe udeležencev zasedanja. Tako je včeraj zvečer potekal nogometni turnir med ekipami sekretariata UNFCCC, nevladnimi organizacijami in 'delegacijo sveta', ki so jo sestavljajli delegati razvitih držav in držav v razvoju – kot je pripomnil eden od delegatov: »To dokazuje, da razvite države in države v razvoju lahko igrajo v isti ekipi«. Nevladne organizacije bi si močno želele, da bi se to športno vzdušje čimprej preneslo v pogajalske dvorane.

Pozabiti ne smemo niti na tradicionalno NGO Party, ki bo potekala danes zvečer/ponoči. Več o tem (morda) jutri.

petek, 05. junij 2009

EU osvojila že dve nagradi 'fosil dneva'

Bonn, 5. junij 2009 – Nevladne organizacije (Climate Action Network International) državam, ki se v okviru pogajanj na določeni dan najslabše odrežejo, redno podeljujejo nagrade 'fosil dneva' (Fossil of the Day Awards). Nagrada 'fosil dneva' je bila prvič podeljena na podnebnih pogajanjih leta 1999 (tudi v Bonnu), od takrat pa so dnevne ceremonije podelitev nagrad nepogrešljive.

V zadnjih letih je EU takšne nagrade prejemala bolj poredko, saj je bushova administracija vestno skrbela, da je pobrala večino medalj. Tokrat vse kaže, da bo drugače. V prvih štirih dneh je EU osvojila že dve.

Prva ji je bila podeljena v sredo, ker je v svoj prispevek sekretariatu UNFCCC vključila možnost uporabe metode za upoštevanje ponorov pri doseganju ciljev zmanjšanja emisij, po kateri državam ne bi bilo potrebno poročati o zmanjšanju teh ponorov.

Na drugo ni dolgo čakala, prejela jo je včeraj in sicer za vprašanje, v katerem je od držav prosila za razlago »resnično težkega« koncepta zgodovinske odgovornosti. Kot kaže EU pogajalci ne razumejo, da povzročanje prekomernih emisij toplogrednih plinov v preteklosti ustanavlja odgovornost držav, ki so emisije povzročale, da jih zmanjšajo. To načelo je zapisano v konvenciji ZN o spremembi podnebja, na njem pa temelji tudi Kjotski protokol.

Če gre za tekmo med EU in ZDA, potem EU vodi. ZDA so zaenkrat prejele le enega fosila dneva in sicer za izjavo, da bi bilo potrebno mednarodne projekte, s katerimi razvite države na cenejši način dosegajo svoje cilje zmanjšanja emisij v državah v razvoju, šteti tako pod finančno podporo državam v razvoju kot tudi k zmanjšanjem emisj razvitih držav.

četrtek, 04. junij 2009

Ideja o prostovoljnih prispevkih za financiranje podnebnega ukrepanja v državah v razvoju vse bolj priljubljena

Bonn, 4. junij 2009 – Eden ključnih elementov novega globalnega podnebnega sporazuma, ki mora biti sprejet letos decembra v Kopenhagnu, je financiranje podnebnega ukrepanja v državah v razvoju. Zaskrbljujoče je, da med različnimi predlogi morebitnih mehanizmov, ki bi lahko zagotovili generiranje potrebnih sredstev, dobiva vse več podpore ravno mehanizem, ki temelji na prostovoljnih prispevkih posameznih držav.

Za omejitev najhujših posledic podnebnih sprememb je potrebno omejiti dvig povprečne globalne temperature čim nižje pod 2 °C. Tega cilja ni mogoče doseči brez sodelovanja držav v razvoju – poleg absolutnih zmanjšanj emisij razvitih držav je potrebna tudi omejitev emisij v državah v razvoju. Glede na to, da so za večino zgodovinskih emisij odgovorne razvite države, medtem ko so države v razvoju k nastanku problema prispevale zelo malo, je prav, da je za omejitev njihovih emisij plačajo razvite države. In v tem je bistvo razprav o financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju. Dogovor v Kopenhagnu mora zagotoviti nova, dodatna in predvidljiva sredstva, s katerimi se bodo financirali ukrepi zmanjševanja emisij in prilagajanja na neizbežne posledice podnebnih sprememb v državah v razvoju.

Znotraj podnebnega pogajalskega procesa (UNFCCC) sta bila predstavljena dva zanimiva predloga mehanizmov, ki bi lahko generirala potrebna sredstva za te namene. Mehika je predlagala sklad, v katerega bi države prostovoljno prispevale denar, na podlagi svoje odgovornosti in zmožnosti. Norveška je predlagala zbiranje sredstev z avkcioniranjem dela emisijskih kuponov, ki jih imajo države.

Ker je vprašanje financiranja ključno za dogovor o novem sporazumu in hkrati za razvite države precej neprijetna zadeva, se razprava o tej temi vrši tudi zunaj UNFCCC procesa, predvsem znotraj G8 in Foruma velikih gospodarstev (MEF – Major Economies Forum; proces, ki ga je ustanovil ameriški predsednik Obama).

Poročilo srečanja MEF, ki je potekalo prejšnji teden v Parizu in informacije, ki prihajajo iz EU, povzročajo vse večjo zaskrbljenost nevladnih organizacij. Mehiški predlog, ki temelji na prostovoljnih prispevkih, dobiva vse več podpore. Medtem ko se strinjamo, da je ustanovitev enega skupnega sklada za financiranje podnebnega ukrepanja dobra ideja, nas skrbi, da bo ta sklad ostal prazen, če bodo prispevki v sklad odvisni od voluntarizma posameznih držav.

Pretekle izkušnje kažejo, da obljube ne rodijo sadov – Afrika še vedno čaka na denar, ki jim je bil na vrhu skupine G8 obljubljen leta 2005; obljube o 0,7 % bruto nacionalnega prihodka za uradno razvojno pomoč, dane v 60. letih prejšnjega stoletja še niso izpolnjene; od 2 milijard potrebnih sredstev za prilagajanje na podnebne spremembe, je bilo zaenkrat zbranih 200 milijonov (ki pa še niso razdeljeni), itn.

To vsekakor ni obetavno za učinkovit boj proti podnebnim spremembam po letu 2012. Nevladne organizacije zato razvite države pozivamo, da našo zaskrbljenost vzamejo resno in podprejo finančni mehanizem, ki bo zagotovil resnično zbiranje potrebnih sredstev, ki bodo nova, dodatna in predvidljiva.

Saj menda ne želijo s praznimi obljubami države v razvoju ponovno razočarati?

Brez komentarja...


Fotografija Greenpeace-ove akcije.

sreda, 03. junij 2009

Romantičen ambient ni spodbudil ljubečih občutkov med razvitimi državami in državami v razvoju

Bonn, 3. junij 2009 – Po uvodnem dnevu, ki je tradicionalno namenjen vljudnostnim govorom in pohvalam gostujoči državi za organizacijo srečanja, se je včeraj tukaj v Bonnu začelo resno delo.

Začelo se je prvo branje pogajalskega besedila, ki ga je pripravil predsedujoči pogajalski skupini o t.i. balijskem akcijskem načrtu. Skupina mora do Kopenhagna odločiti o ciljih zmanjšanja emisij za države, ki niso pogodbenice Kjotskega protokola (to so ZDA), prispevku držav v razvoju h globalnim naporom omejevanja podnebnih sprememb, o financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju, sodelovanju na področju tehnologij ter o prilagajanju na podnebne spremembe. Čeprav bistvenih novosti včeraj v pogajalski dvorani nismo slišali, smo si nevladne organizacije kljub temu odahnile, saj nobena od držav ni nasprotovala predlogu predsedujočega, da bi naj na tem zasedanju njegovo besedilo države preoblikovale v obliko, ki bi predstavljala sprejemljivo osnovo za nadaljna pogajanja.

Precej drugačni občutki so nas navdali ob poslušanju uvodnega zasedanje pogajalske skupine, ki naj bi se tukaj v Bonnu dogovorila o skupnem cilju zmanjšanja emisij za razvite države v naslednjem ciljem obdobju. Če samo spomnim, ta dogovor naj bi države dosegle že na letošnjem prvem zasedanju, a je bila zaradi nesoglasja med državami ta 'naloga' prenesena na tokratno zasedanje.

Čeprav so pogajanja potekala v precej romantičnem ambientu (h kateremu je prispevala nekoliko slaba razsvetljava v dvorani), to ni vplivalo na zbliževanje stališč med državami. Države v razvoju še vedno od razvitih pričakujejo globoka znižanja emisij (tudi do – 45 % do leta 2020 glede na leto 1990), ki so, mimogrede, skladna z zadnjimi znanstvenimi ugotovitvami. Po drugi strani pa razvite države še vedno niso pripravljene sprejeti odločitve o tem cilju ali pa so pripravljene sprejeti le bistveno nižje cilje. Za podporo svojih stališč razvite države navajajo številne izgovore, katerih skupni namen je še enkrat odložiti končno odločitev o skupnem cilju za naslednje ciljno obdobje. Dejstvo, da se čas za ukrepanje izteka, jih očitno ne zanima.

Pogajanjem o ciljih (oziroma številkah, kot se izražajo delegati) je na tokratnem zasedanju namenjenega ogromno časa (skupaj kar 20 sej). Gre za radodarno alokacijo vnaprej izgubljenega časa?

ponedeljek, 01. junij 2009

Ustvarjanje ali uničevanje možnosti za nov globalni podnebni dogovor v Kopenhagnu?

Bonn, 1. junij 2009 - Danes se v Bonnu začenjajo dvotedendska podnebna pogajanja, še ena v seriji številnih, ki naj bi do konca leta – do podnebne konference decembra v Kopenhagnu – pripeljala do novega globalnega podnebnega sporazuma. V primerjavi s prejšnjimi, so tokratna drugačna, saj se bodo delegati (t.j. predstavniki držav) tokrat prvič pogajali o konkretnem pravnem besedilu – o vsebini in obliki novega dogovora.

Tako lahko torej odločitve, ki bodo sprejete v naslednjih dveh tednih ustvarijo ali pokvarijo možnosti za uspešen zaključek pogajanj v Kopenhagnu. Odločitve sprejete tukaj v Bonnu in v naslednjih šestih mesecih bodo hkrati odločitve o prihodnosti ljudi na tem planetu.

Kot smo v Focusu že večkrat poudarili, je bil napredek v dosedanjih pogajanjih nezadosten za uspešen zaključek pogajanj v Kopenhagnu – to je za ambiciozen in pravični globalen dogovor, ki bi omejil dvig temperature pod nevarnim pragom 2 °C. Opozorili smo tudi na alarmantno pomanjkanje politične volje za sprejetje takšnega dogovora.

Razvite države, ki so v veliki meri odgovorne za problem podnebnih sprememb, svoje odgovornosti za reševanje problema ne jemljejo resno. V skladu z znanstvenimi ugotovitvami in svarili bi bilo za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb potrebno emisije v razvitih državah zmanjšati za vsaj 40 %, če želimo ta cilj doseči z razumno gotovostjo. Cilji, ki so si jih nekatere od razvitih držav postavile oz. so jih pripravljene sprejeti v okviru novega globalnega dogovora (kot npr. 30 % zmanjšanje emisij EU do leta 2020 glede na leto 1990; 3 % zmanjšanje emisij, ki jih je pripravljena sprejeti Kanada; ali pa morebitno 25 % zmanjšanje emisij na Japonskem – cilj, o katerem se bo Japonska odločila ta teden), so očitno nezadostni.

Tudi na področju financiranja ukrepov zmanjševanja emisij in prilagajanja na že neizbežne posledice podnebnih sprememb v državah v razvoju, razvite države zaenkrat še niso naredile vidnega koraka naprej. Pri tem je pomembno poudariti, da bo ravno od vprašanja financiranja v veliki meri odvisen uspeh Kopenhagna – če za države v razvoju, ki so k problemu podnebnih sprememb prispevale najmanj, hkrati pa najbolj trpijo zaradi posledic in bodo tudi v prihodnje najbolj prizadete, ne bo zagotovljenega zadostnega in predvidljivega denarja – lahko na podnebni dogovor v Kopenhagnu pozabimo.

Omenila sem, da bodo tokratna pogajanja potekala o konkretnem pravnem besedilu. Nevladne organizacije ta premik v procesu pozdravljamo, vendar smo hkrati zaskrbljene zaradi pomanjkljivosti tega besedila. V besedilu zajete možnosti za zmanjševanje emisij, prilagajanje, prenos tehnologij in financiranje so nazadostne in nepopolne, v številnih primerih tudi daleč od ambicioznih.

V teh dveh tednih od delegatov pričakujemo, da bodo te pomanjkljivosti besedila in njegove napake popravili in zagotovili, da bodo v besedilo vnesene vse opcije, ki dejansko lahko rešijo problem podnebnih sprememb.

Prebivalstvo po vsem svetu je resno zaskrbljeno zaradi posledic, ki jih lahko neobvladovanje podnebih sprememb prinese. Nevladne organizacije si želimo, da bi uradni predstavniki vlad tukaj v Bonnu zmogli pogum in govorili v imenu svojih ljudi.