Bonn/Ljubljana, 17. junij 2011 - Z današnjim dnem se v Bonnu iztekajo tokratna pogajanja. Doseženi rezultati niso dobri, a nevladnim organizacijam kljub temu dajejo nekaj upanja na uspešnost podnebne konference, ki bo konec leta v južnoafriškem Durbanu.
Čeprav je napredek pogajanj še vedno neuravnotežen, so se države vrnile k konstruktivnim pogovorom in na ta način dosegle nekaj premikov naprej. Glede na nedavno poročilo Mednarodne agencije za energijo, ki ugotavlja, da smo leta 2010 zabeležili najvišje emisije v zgodovini, pa je jasno, da je v pogajanjih potrebnega več občutka za nujnost ukrepanja.
V Bonnu je bil narejen napredek na področju prilagajanja na podnebne spremembe, prav tako imamo za večino področij sedaj na mizi tudi osnutke besedil, ki lahko predstavljajo osnovo za bolj fokusirana pogajanja na naslednjih zasedanjih.
Medtem ko napredka pri dvigu ambicije pri zmanjševanju emisij ni bilo, so države vsaj priznale, da je med potrebnim in trenutno predlaganimi zmanjšanji emisij velik razkorak. Ta razkorak mora biti zdaj premoščen z zastritvijo ciljev zmanjšanja emisij. V Cancunu, decembra lani, so se države dogovorile, da je potrebno segrevanje omejiti pod 2 C, zdaj pa morajo zagotoviti, da bo ta cilj dosežen.
Jasno je, da je nadaljni napredek pogajanj odvisen od dogovora o ključnih političinih vprašanjih, ki vključujejo dogovor o drugem ciljnem obdobju Kjotskega protokola, mandat za pravno zavezujoče zaveze in ukrepe za države, ki niso vključene v Kjotski protokol, jasnost o virih in višini finančne podpore, transparentnost o izpustih in ukrepih vseh držav. Odgovori na ta vprašanja so ključni za ustvarjanje zaupanja med državami in za ambiciozno globalno ukrepanje.
petek, 17. junij 2011
četrtek, 16. junij 2011
Gigatonska luknja in domače naloge
Bonn/Ljubljana, 16. junij 2011 – Države si zdaj delijo skupno razumevanje o gigatonskem razkoraku med ciljem 2 C, o katerem so se sporazumele v Cancunu, in trenutno predlaganih ciljih zmanjšanja emisij. Sedaj potrebujemo ukrepanje na vseh ravneh, da ta razkorak zapolnimo. Nevladne organizacije državam predlagamo nekaj domače naloge pred srečanjem v Durbanu:
Cilji številnih razvitih držav so vsaj dve leti stari in zato potrebni ponovne prevetritve v luči bolj nedavnih znanstvenih ugotovitev in okoljske integritete. Države morajo na COP17 priti s predlogi zaostrenih ciljev.
Tiste države v razvoju, ki še niso predlagale 'nacionalno primernih ukrepov zmanjšanja emisij (NAMAs) ali drugih ukrepov', morajo to storiti dovolj zgodaj pred konferenco v Durbanu.
Države naj Sekretariat UNFCCC obveščajo o spremembah njihovih ciljev ali predpostavk, s katerimi te cilje pogojujejo, da bo lahko Sekretariat spremembe sproti vključeval v tehnični dokument in nas s tem sproti informiral o velikosti preostalega razkoraka.
Razvite države morajo izpolniti cancunško obljubo in pripraviti nizkoogljične razvojne strategije. Postati skoraj ničnoogljično gospodarstvo do leta 2050 ni nekaj, kar se lahko zgodi brez dobrega strateškega načrtovanja.
Države se morajo premakniti od pogovorov o vlogi LULUCF (upoštevanje ponorov) kot velike luknje v Kjotskem protokolu k odločitvi za prehod k sistemu obračunavanja emisij, ki bo enak za vse razvite države in ki odraža okoljsko integriteto ter sprejeti sistem, ki zajema vse bistvene manjkajoče emisije iz bioenergije – oboje v Durbanu.
Pravila kateregakoli novega tržnega ali ne-tržnega mehanizma naj ne izničijo že tako nizko ambicioznih ciljev, sploh pa ne smejo dovoljevati 'dvojnega štetja' (štejejo naj se bodisi pod zmanjšanje emisij, bodisi pod finančno podporo, ne pa k obojemu hkrati).
Potrebna so pravila, ki bodo minimizirala okoljsko škodo zaradi 'vročega zraka'. Te emisije lahko prispevajo samo k povečevanju segrevanja in so same po sebi v konfliktu s preprečevanjem nevarnih podnebnih sprememb.
Nevladne organizacije upamo, da bodo države svoje domače naloge naredile, in v Durban prišle pripravljene na sprejem svežnja ukrepov, ki bo omogočil dosego cilja 2 C, če že ne potrebnega in dosegljivega cilja 1,5 C.
Cilji številnih razvitih držav so vsaj dve leti stari in zato potrebni ponovne prevetritve v luči bolj nedavnih znanstvenih ugotovitev in okoljske integritete. Države morajo na COP17 priti s predlogi zaostrenih ciljev.
Tiste države v razvoju, ki še niso predlagale 'nacionalno primernih ukrepov zmanjšanja emisij (NAMAs) ali drugih ukrepov', morajo to storiti dovolj zgodaj pred konferenco v Durbanu.
Države naj Sekretariat UNFCCC obveščajo o spremembah njihovih ciljev ali predpostavk, s katerimi te cilje pogojujejo, da bo lahko Sekretariat spremembe sproti vključeval v tehnični dokument in nas s tem sproti informiral o velikosti preostalega razkoraka.
Razvite države morajo izpolniti cancunško obljubo in pripraviti nizkoogljične razvojne strategije. Postati skoraj ničnoogljično gospodarstvo do leta 2050 ni nekaj, kar se lahko zgodi brez dobrega strateškega načrtovanja.
Države se morajo premakniti od pogovorov o vlogi LULUCF (upoštevanje ponorov) kot velike luknje v Kjotskem protokolu k odločitvi za prehod k sistemu obračunavanja emisij, ki bo enak za vse razvite države in ki odraža okoljsko integriteto ter sprejeti sistem, ki zajema vse bistvene manjkajoče emisije iz bioenergije – oboje v Durbanu.
Pravila kateregakoli novega tržnega ali ne-tržnega mehanizma naj ne izničijo že tako nizko ambicioznih ciljev, sploh pa ne smejo dovoljevati 'dvojnega štetja' (štejejo naj se bodisi pod zmanjšanje emisij, bodisi pod finančno podporo, ne pa k obojemu hkrati).
Potrebna so pravila, ki bodo minimizirala okoljsko škodo zaradi 'vročega zraka'. Te emisije lahko prispevajo samo k povečevanju segrevanja in so same po sebi v konfliktu s preprečevanjem nevarnih podnebnih sprememb.
Nevladne organizacije upamo, da bodo države svoje domače naloge naredile, in v Durban prišle pripravljene na sprejem svežnja ukrepov, ki bo omogočil dosego cilja 2 C, če že ne potrebnega in dosegljivega cilja 1,5 C.
Stali so v vrsti za svojo prihodnost
Bonn/Ljubljana, 16. junij 2011 – V sredo so mladi iz vseh koncev Evrope ob redni jutranji koordinaciji evropskih pogajalcev govorili o svoji vizije Evrope in pogajalce pozvali, naj svoje okoljske ministre spodbudijo k zaostritvi cilja zmanjšanja emisij iz 20 na vsaj 30 % do leta 2020. Akcija je potekala v okviru “Push Europe” kampanje (www.pusheurope.eu).
Sporočilo mladih je bilo: “Vemo, da bi lahko bilo ustvarjenih 6 milijonov delovnih mest, če bi se EU zavezala k strožjemu, 30 % cilju zmanjšanja emisij. V času, ko je nezaposlenost med mladimi na rekordni ravni, s kampanjo kažemo, da smo mladi pripravljeni zgraditi boljšo Evropo.”
V okviru kampanje mladi zbirajo življenjepise, s katerimi se prijavljajo na “prihodnjo službo v nizkoogljičnem gospodarstvu”. Včeraj so v Bonnu stali v vrsti, z življenjepisi v rokah, in jih simbolično izročali predstavnikom EU.
“Prehod na 30 % cilj ni zahteven, a bi bil ogromen korak naprej h globalnemu podnebnemu dogovoru na politični ravni ter resničen gradnik za prihodnost Evrope,” so še dejali.
sreda, 15. junij 2011
Indija podpira jedrsko energijo v okviru CDM
Bonn/Ljubljana, 15. junij 2011 – Včeraj so nevladne organizacije nagrado 'fosil dneva' podelile Indiji, ker je podpirala jedrsko energijo kot “čisto” opcijo v okviru mehanizma čistega razvoja (CDM), in to 3 mesece in 3 dni po začetku krize v Fukushimi.
Podporo jedrski energijo v okviru projektov CDM je Indija izrazila v ponedeljek v okviru pogajanj o fleksibilnih mehanizmih Kjotskega protokola. Nevladne organizacije ne razumemo, zakaj bi kdorkoli želel izbrati tako drago in nevarno pot, ko pa so druge opcije, npr. obnovljivi viri energije, na voljo. CDM naj bi podpiral trajnostni razvoj, torej, razvijajmo se varno, trajnostno in na podnebju prijazen način.
Podporo jedrski energijo v okviru projektov CDM je Indija izrazila v ponedeljek v okviru pogajanj o fleksibilnih mehanizmih Kjotskega protokola. Nevladne organizacije ne razumemo, zakaj bi kdorkoli želel izbrati tako drago in nevarno pot, ko pa so druge opcije, npr. obnovljivi viri energije, na voljo. CDM naj bi podpiral trajnostni razvoj, torej, razvijajmo se varno, trajnostno in na podnebju prijazen način.
Cesta v pekel je tlakovana s pogoji
Bonn/Ljubljana, 15. junij 2011 – Ste že slišali za vlado, ki bi odklanjala gradnjo bolnišnice dokler se druge vlade ne bi strinjale, da jih zgradijo tudi same? Na žalost pa je v politiki podnebnih sprememb postalo normalno, da vlade svoje ukrepanje pogojujejo z dolgo listo zahtev do drugih.
Ko pride do zmanjševanja emisij, nam pojasnijo, da je razlog za takšno obnašanje zunanja trgovina – t.j. države se bojijo podnebnega ukrepanja, ker jih je strah, da bi izgubile konkurenčno prednost.
Ta argument je bil znova in znova zavrnjen z analizami, ki kažejo, da zelena in energetsko učinkovita družba prinaša prosperitetno gospodarstvo, zelena delovna mesta, energetsko varnost in izboljšanje javnega zdravja. In, ne pozabimo, koristi preprečevanja posledic katastrofalnih podnebnih sprememb!
Kljub temu se zdi, da je igranje te igre na vsakokratnem dnevnem redu. Vzemimo npr. ZDA, ki so oznanile, da ne bodo dopustile napredka pogajanj o dolgoročnih virih financiranja, dokler pogajanja o merjenju, poročanju in preverjanju (MRV) ter transparentnosti ne bodo “zadovoljivo” napredovala. Z drugimi besedami: revne skupnosti v Afriki, ki nujno potrebujejo prilagoditev na podnebne spremembe, ne bodo vedele ali, kako in kdaj bodo dobile mednarodno finančno podporo, dokler se ZDA in Kitajska ne bosta nehali prerekati o nacionalnem poročanju Združenim narodom. Ta taktika postavlja pogajanja na najnižjo raven vseh časov.
Tudi druge države se poslužujejo te igre – poglejmo npr. EU, ki vztraja na tem, da bo emisije zmanjšala samo za 20 % do leta 2020, glede na leto 1990, čeprav je analiza Evropske komisije pokazala, da bodo že sprejete politike EU privedle do zmanjšanja emisij za 25 % do leta 2020.
Ne glede na to, ali so zahteve držav, ki jih postavljajo ena drugi, pravične in realne, ti pogoji slabo vplivajo na pogajanja in širijo slabo voljo. Čas je, da vlade spoznajo, da je najboljši način za zahtevanje ukrepanja od drugih držav lastno ukrepanje.
In vlade bi morale spoznati tudi, da ni v nevarnosti samo njihova podoba. Nezaupanje, ki ga ustvarjajo, negativno vpliva na pogajalski proces. Čas za ukrepanje pa se izteka.
Ko pride do zmanjševanja emisij, nam pojasnijo, da je razlog za takšno obnašanje zunanja trgovina – t.j. države se bojijo podnebnega ukrepanja, ker jih je strah, da bi izgubile konkurenčno prednost.
Ta argument je bil znova in znova zavrnjen z analizami, ki kažejo, da zelena in energetsko učinkovita družba prinaša prosperitetno gospodarstvo, zelena delovna mesta, energetsko varnost in izboljšanje javnega zdravja. In, ne pozabimo, koristi preprečevanja posledic katastrofalnih podnebnih sprememb!
Kljub temu se zdi, da je igranje te igre na vsakokratnem dnevnem redu. Vzemimo npr. ZDA, ki so oznanile, da ne bodo dopustile napredka pogajanj o dolgoročnih virih financiranja, dokler pogajanja o merjenju, poročanju in preverjanju (MRV) ter transparentnosti ne bodo “zadovoljivo” napredovala. Z drugimi besedami: revne skupnosti v Afriki, ki nujno potrebujejo prilagoditev na podnebne spremembe, ne bodo vedele ali, kako in kdaj bodo dobile mednarodno finančno podporo, dokler se ZDA in Kitajska ne bosta nehali prerekati o nacionalnem poročanju Združenim narodom. Ta taktika postavlja pogajanja na najnižjo raven vseh časov.
Tudi druge države se poslužujejo te igre – poglejmo npr. EU, ki vztraja na tem, da bo emisije zmanjšala samo za 20 % do leta 2020, glede na leto 1990, čeprav je analiza Evropske komisije pokazala, da bodo že sprejete politike EU privedle do zmanjšanja emisij za 25 % do leta 2020.
Ne glede na to, ali so zahteve držav, ki jih postavljajo ena drugi, pravične in realne, ti pogoji slabo vplivajo na pogajanja in širijo slabo voljo. Čas je, da vlade spoznajo, da je najboljši način za zahtevanje ukrepanja od drugih držav lastno ukrepanje.
In vlade bi morale spoznati tudi, da ni v nevarnosti samo njihova podoba. Nezaupanje, ki ga ustvarjajo, negativno vpliva na pogajalski proces. Čas za ukrepanje pa se izteka.
torek, 14. junij 2011
Davki na nafto v katarsko blagajno
Bonn/Ljubljana, 14. junij 2011 – Tokrat poročamo o včeraj predstavljeni ideji Katarja, da si zasluži kompenzacijo v višini davkov, ki jih razvite države pobirajo na katarsko nafto.
Na skupnem sestanku delovnih teles SBSTA/SBI na temo posledic izvajanja t.i. response measures (t.j. posledic ukrepov zmanjševanja emisij razvitih držav na države v razvoju), je Katar predstavil graf, s katerim je prikazal, da davki razvitih držav predstavljajo večji delež cene nafte kot veleprodajna cena. Npr. v veliki Britaniji je osnovna cena nafte $ 200, davki pa znašajo $ 850, kar skupaj nanese $ 1.050. Katar je imel celo pogum predlagati, naj mu razvite države odstopijo znesek davkov, v zameno pa jim bo z veseljem zagotavljal nafto zastonj.
Ti davki bi morali biti namenjeni razvoju zelenih alternativ transportu, ki temelji na fosilnih gorivih, in za odpravljanje problemov, ki jih ta transport povzroča – negativen vpliv na zdravje ljudi, okolje, itn – in ne za kompenzacijo držav proizvajalk nafte. Vsaka potencialna gostiteljica podnebne konference, kar Katar je, bi to morala vedeti (hint hint).
Na skupnem sestanku delovnih teles SBSTA/SBI na temo posledic izvajanja t.i. response measures (t.j. posledic ukrepov zmanjševanja emisij razvitih držav na države v razvoju), je Katar predstavil graf, s katerim je prikazal, da davki razvitih držav predstavljajo večji delež cene nafte kot veleprodajna cena. Npr. v veliki Britaniji je osnovna cena nafte $ 200, davki pa znašajo $ 850, kar skupaj nanese $ 1.050. Katar je imel celo pogum predlagati, naj mu razvite države odstopijo znesek davkov, v zameno pa jim bo z veseljem zagotavljal nafto zastonj.
Ti davki bi morali biti namenjeni razvoju zelenih alternativ transportu, ki temelji na fosilnih gorivih, in za odpravljanje problemov, ki jih ta transport povzroča – negativen vpliv na zdravje ljudi, okolje, itn – in ne za kompenzacijo držav proizvajalk nafte. Vsaka potencialna gostiteljica podnebne konference, kar Katar je, bi to morala vedeti (hint hint).
Revizija naj vodi k ukrepanju
Bonn/Ljubljana, 14. junij 2011 – Danes se bo v Bonnu začela druga etapa neformalnih razprav o reviziji 1,5 C temperaturnega cilja. Ob tem nevladne organizacije pogajalce opominjamo, da je revizija namenjena tako oceni zadostnosti dolgoročnega temperaturnega cilja, kot tudi oceni napredka pri doseganju tega cilja (ki po mnenju nevladanih organizacij zajema tako cilje zmanjšanja emisij posameznih držav kot tudi finančno podporo državam v razvoju). Nevladne organizacije se strinjamo s tistimi državami, ki načrtujejo razpravo o obsegu in načinu revizije in se jim predlogi ZDA in Japonske, da bi namesto revizije temperaturnega cilja raje revidirali Konvencijo, niso zdeli ravno konstruktivni. Ne le, da za revizijo Konvencije ni mandata, verjamemo tudi, da bi taka razprava ne vodila nikamor in bi bila zgolj izguba časa, ki nam pa ga že tako zmanjkuje.
Čeprav so primerljivost, transparentnost in točnost vsi kritični elementi poročanja, bo opredeljen način revizije izjemno pomemben. Verjamemo, da se vsi strinjamo o pomembnosti trdnih znanstvenih osnov. Npr. potreba po zaostritvi temperaturnega cilja na 1,5 C (in s tem povezanih poti zmanjševanja emisij) lahko ima posledice na prilagoditve časovnice, da se zagotovi prispevek 5. poročila IPCC v proces. Pogajalci bodo naslednje leto prav tako želeli videti tehnični dokument o znanstvenih, tehničnih in socio-ekonomskih vprašanjih, povezanih s ciljem 1,5 C. In seveda, način revizije, ki ne določa, kaj se bo zgodilo z njenimi rezultati, bo prav gotovo zgrešil bistvo.
Čeprav so primerljivost, transparentnost in točnost vsi kritični elementi poročanja, bo opredeljen način revizije izjemno pomemben. Verjamemo, da se vsi strinjamo o pomembnosti trdnih znanstvenih osnov. Npr. potreba po zaostritvi temperaturnega cilja na 1,5 C (in s tem povezanih poti zmanjševanja emisij) lahko ima posledice na prilagoditve časovnice, da se zagotovi prispevek 5. poročila IPCC v proces. Pogajalci bodo naslednje leto prav tako želeli videti tehnični dokument o znanstvenih, tehničnih in socio-ekonomskih vprašanjih, povezanih s ciljem 1,5 C. In seveda, način revizije, ki ne določa, kaj se bo zgodilo z njenimi rezultati, bo prav gotovo zgrešil bistvo.
Je september jesenski ali pomladni mesec?
Bonn/Ljubljana, 14. junij 2011 – Na začetku drugega tedna pogajanj je bilo na sporedu pogajalcev spet nekaj absurda. Včeraj so potekala pogajanja o tem, ali bi bilo potrebno pred podnebno konferenco decembra v Durbanu imeti še dodatno vmesno srečanje pogajalcev. A namesto, da bi se predstavniki držav pogovarjali o tem, kako tako dodatno sejo narediti kar najbolj koristno, so se bolj posvečali ugotavljanju, ali je september jesenski ali spomladanski mesec. Nevladne organizacije razumemo, da je po napornem tednu pogajanj malo humorja dobrodošlega, a bi bil čas pogajalcev kljub temu bolj produktivno izrabljen, če bi se namesto prerekanja o sezonah raje potrudili, da bi bila dodatna vmesna seja vredna svojega denarja.
petek, 10. junij 2011
Trije razlogi za podelitev nagrade Fossil of the Day Kanadi
Bonn/Ljubljana, 10. junij 2011 - Uganite, kateri sektor v Kanadi povzroča najhitrejšo rast emisij toplogrednih plinov? To so emisije iz katranskega peska, ki so se zaradi črpanja umazane nafte skoraj potrojile glede na leto 1990.
Zdaj pa uganite, za kateri sektor se je Kanada odločila, da ne bo poročala emisij v okviru zadnjega državnega poročila (National Inventory Report)? Tako je, to bi bile emisije iz črpanja nafte iz katranskega peska...Morda se sprašujete, kako je lahko Kanada izpustila emisije iz tako pomembnega sektorja – kanadki novinarji so ugotovili, da so bile emisije iz tega sektorja lansko leto višje kot kdajkoli prej. Zaradi metanja peska v oči namesto transparentnosti, si je Kanada včeraj prislužila nagrado fosil dneva.
A to ni bil edini razlog. Kanada se je zdaj tudi uradno izjasnila, da ni pripravljena sprejeti pravno zavezujočih ciljev v okviru drugega ciljnega obdobja Kjotskega protokola. Čeprav ni ravno veliko prispevala k prvi fazi protokola, jo njena odločitev, da Kjotu obrne hrbet brez da bi sploh poskušala doseči cilj, postavlja na dno razreda kjotskih zavezancev.
Kruta resnica? Kanadska zgodovina podnebnega neukrepanja kaže, da ravno Kanada potrebuje zavezujoč cilj bolj kot katerakoli druga država. Da tega ne sprevidi, obenem pa spodkopava pogajalski proces, je drugi razlog za prejem fosila dneva.
Bil pa je še tretji razlog: na včerajšnji delavnici o mitigaciji njeni predstavniki niso bili sposobni jasno priznati, kar vsi že vemo – da cilja po Kjotskem protokolu ne bo dosegla. Vse, kar so bili predstavniki Kanade sposobni odgovoriti na ponavljajoča se vprašanja o doseganju ciljev, je bilo, da tega, ali cilj dosegajo ali ne, nikakor ne bodo mogli vedeti pred letom 2014... Verjetno so jim glave obtičale v katranskem pesku.
Zdaj pa uganite, za kateri sektor se je Kanada odločila, da ne bo poročala emisij v okviru zadnjega državnega poročila (National Inventory Report)? Tako je, to bi bile emisije iz črpanja nafte iz katranskega peska...Morda se sprašujete, kako je lahko Kanada izpustila emisije iz tako pomembnega sektorja – kanadki novinarji so ugotovili, da so bile emisije iz tega sektorja lansko leto višje kot kdajkoli prej. Zaradi metanja peska v oči namesto transparentnosti, si je Kanada včeraj prislužila nagrado fosil dneva.
A to ni bil edini razlog. Kanada se je zdaj tudi uradno izjasnila, da ni pripravljena sprejeti pravno zavezujočih ciljev v okviru drugega ciljnega obdobja Kjotskega protokola. Čeprav ni ravno veliko prispevala k prvi fazi protokola, jo njena odločitev, da Kjotu obrne hrbet brez da bi sploh poskušala doseči cilj, postavlja na dno razreda kjotskih zavezancev.
Kruta resnica? Kanadska zgodovina podnebnega neukrepanja kaže, da ravno Kanada potrebuje zavezujoč cilj bolj kot katerakoli druga država. Da tega ne sprevidi, obenem pa spodkopava pogajalski proces, je drugi razlog za prejem fosila dneva.
Bil pa je še tretji razlog: na včerajšnji delavnici o mitigaciji njeni predstavniki niso bili sposobni jasno priznati, kar vsi že vemo – da cilja po Kjotskem protokolu ne bo dosegla. Vse, kar so bili predstavniki Kanade sposobni odgovoriti na ponavljajoča se vprašanja o doseganju ciljev, je bilo, da tega, ali cilj dosegajo ali ne, nikakor ne bodo mogli vedeti pred letom 2014... Verjetno so jim glave obtičale v katranskem pesku.
četrtek, 9. junij 2011
Denar – Nov, zdaj, na mizo
Bonn, 9. junij 2011 – V Koebenhavnu so se razvite države zavezale, lani v Cancunu pa zavezo potrdile, da bodo v obdobju 2010 – 2012 za podporo zmanjševanju emisij in prilagajanju na podnebne spremembe v državah v razvoju skupaj namenile 30 milijard dolarjev t.i. hitrega financiranja.
Kot je razvidno iz poročil o zagotavljanju hitrega financiranja, ki so jih predložile razvite države, so le-te v letu 2010 državam v razvoju namenile okoli 16,8 milijard dolarjev. Vendar je zagotavljanje denarja nepregledno. Več držav precej očitno ne izpolnjuje dogovorjenih kriterijev, da mora biti denar 'nov in dodaten' (t.j. predvsem dodaten že obljubljeni uradni razvojni pomoči) in uravnoteženo razdeljen med ukrepe zmanjševanja emisij ter prilagajanja na podnebne spremembe. Trenutno zagotovljen denar je v večji meri namenjen ukrepom zmanjševanja emisij in trend kaže, da bodo ukrepi prilagajanja na podnebne spremembe ostali močno podfinancirani.
Tudi poročanje držav o hitrem financiranju ni zadovoljivo. Države npr. poročajo o podelitvi donacij ali posojil, vendar pri tem ne poročajo o pogojih, ki jih vežejo na posojila, niti ne o tem, katere projekte podpirajo z donacijami in katere s posojili. Medtem ko političnega dogovora o tem, kaj je 'dodatno' ni, bi morale države vsaj jasno povedati, kako si ta kriterij same razlagajo. Izboljšane smernice za poročanje so torej vsekakor potrebne.
Včeraj je o zagotavljanju hitrega financiranja EU organizirala odprto razpravo, v okviru katere so bila izpostavljena dosedanja spoznanja o hitrem financiranju – tako s strani držav donatork, kot tudi s strani držav prejemnic. Takšna razprava bo v pomoč pri zagotavljanju transparentnosti ter učinkovitosti in zagotavljanju potrebnega denarja v prihodnje, hkrati pa prispeva h gradnji zaupanja med razvitimi in državami v razvoju znotraj pogajalskega procesa.
So si pa prav tako včeraj ZDA prislužile nagrado 'fosil dneva', ker so nasprotovale razpravi o virih dolgoročnega financiranja za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Ameriška državna sekretarka Clintonova je sama obljubila, da si bo skupaj z drugimi državami prizadevala za skupno mobilizacijo 100 milijard dolarjev letno do leta 2020 za podporo državam v razvoju. Nevladne organizacije menimo, da je prvi korak do doseganja te zaveze razprava o možnostih inovativnih virov javnih finančnih sredstev v okviru UNFCCC. ZDA morajo biti pripravljene sodelovati v procesu, da se bo razprava lahko vsaj začela.
Kot je razvidno iz poročil o zagotavljanju hitrega financiranja, ki so jih predložile razvite države, so le-te v letu 2010 državam v razvoju namenile okoli 16,8 milijard dolarjev. Vendar je zagotavljanje denarja nepregledno. Več držav precej očitno ne izpolnjuje dogovorjenih kriterijev, da mora biti denar 'nov in dodaten' (t.j. predvsem dodaten že obljubljeni uradni razvojni pomoči) in uravnoteženo razdeljen med ukrepe zmanjševanja emisij ter prilagajanja na podnebne spremembe. Trenutno zagotovljen denar je v večji meri namenjen ukrepom zmanjševanja emisij in trend kaže, da bodo ukrepi prilagajanja na podnebne spremembe ostali močno podfinancirani.
Tudi poročanje držav o hitrem financiranju ni zadovoljivo. Države npr. poročajo o podelitvi donacij ali posojil, vendar pri tem ne poročajo o pogojih, ki jih vežejo na posojila, niti ne o tem, katere projekte podpirajo z donacijami in katere s posojili. Medtem ko političnega dogovora o tem, kaj je 'dodatno' ni, bi morale države vsaj jasno povedati, kako si ta kriterij same razlagajo. Izboljšane smernice za poročanje so torej vsekakor potrebne.
Včeraj je o zagotavljanju hitrega financiranja EU organizirala odprto razpravo, v okviru katere so bila izpostavljena dosedanja spoznanja o hitrem financiranju – tako s strani držav donatork, kot tudi s strani držav prejemnic. Takšna razprava bo v pomoč pri zagotavljanju transparentnosti ter učinkovitosti in zagotavljanju potrebnega denarja v prihodnje, hkrati pa prispeva h gradnji zaupanja med razvitimi in državami v razvoju znotraj pogajalskega procesa.
So si pa prav tako včeraj ZDA prislužile nagrado 'fosil dneva', ker so nasprotovale razpravi o virih dolgoročnega financiranja za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Ameriška državna sekretarka Clintonova je sama obljubila, da si bo skupaj z drugimi državami prizadevala za skupno mobilizacijo 100 milijard dolarjev letno do leta 2020 za podporo državam v razvoju. Nevladne organizacije menimo, da je prvi korak do doseganja te zaveze razprava o možnostih inovativnih virov javnih finančnih sredstev v okviru UNFCCC. ZDA morajo biti pripravljene sodelovati v procesu, da se bo razprava lahko vsaj začela.
sreda, 8. junij 2011
Obnovljivi viri in blaženje podnebnih sprememb
Bonn/Ljubljana, 8. junij 2011 – Včeraj je v Bonnu potekala predstavitev posebnega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) - “Obnovljivi viri energije in blaženje podnebnih sprememb” (novico o objavi poročila smo objavili tudi na spletni strani Focusa: http://www.focus.si/index.php?node=25&id=1050&s=arhiv).
Na predstavitvi je bilo povedano, da lahko obnovljivi viri energije pokrijejo vse naše trenutne in prihodnje energetske potrebe. Za optimalno rabo virov, ki nam jih ponuja narava, morajo vlade razviti prave podporne politike, so še izpostavili znanstveniki.
Zato nas je kasneje novica, da kitajska vlada načrtuje odpravo subvencij za veterno energijo zaradi pritožbe ameriške vlade pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), precej presenetila.
Sprašujemo se, ali je ameriška vlada prebrala poročilo IPCC-ja? Če ne, ji nevladne organizacije z veseljem odstopimo svoje kopije.
Na predstavitvi je bilo povedano, da lahko obnovljivi viri energije pokrijejo vse naše trenutne in prihodnje energetske potrebe. Za optimalno rabo virov, ki nam jih ponuja narava, morajo vlade razviti prave podporne politike, so še izpostavili znanstveniki.
Zato nas je kasneje novica, da kitajska vlada načrtuje odpravo subvencij za veterno energijo zaradi pritožbe ameriške vlade pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), precej presenetila.
Sprašujemo se, ali je ameriška vlada prebrala poročilo IPCC-ja? Če ne, ji nevladne organizacije z veseljem odstopimo svoje kopije.
torek, 7. junij 2011
Fosil dneva za Savdsko Arabijo
Prvi dan pogajanj si je nagrado 'Fossil of the Day' prislužila Savdska Arabija, ker je s sebi ljubo temo – posledice zmanjševanja emisij na države v razvoju (beri: kompenzacija za manjšo prodajo nafte) - uporabila za onemogočanje nujno potrebnega napredka pogajanj.
Savdska Arabija je ustavila pogajanja v okviru delovnega telesa za implementacijo (SBI) z nesprejemanjem Balijskega akcijskega načrta in Cancunškega dogovora, ki jasno ločujeta posledice zmanjševanja emisij na države v razvoju od prilagajanja na podnebne spremembe, z željo blokirati pogajanja zaradi svojih naftnih interesov.
V času, ko primanjkuje hrane, ko se otoški narodi soočajo z grožnjo njihovemu preživetju in ko znanstveniki opozarjajo, da se severni led topi hitreje kot je bilo pričakovano, res ni primerno obujati starih, diskreditiranih taktik za blokiranje napredka!
Savdska Arabija je ustavila pogajanja v okviru delovnega telesa za implementacijo (SBI) z nesprejemanjem Balijskega akcijskega načrta in Cancunškega dogovora, ki jasno ločujeta posledice zmanjševanja emisij na države v razvoju od prilagajanja na podnebne spremembe, z željo blokirati pogajanja zaradi svojih naftnih interesov.
V času, ko primanjkuje hrane, ko se otoški narodi soočajo z grožnjo njihovemu preživetju in ko znanstveniki opozarjajo, da se severni led topi hitreje kot je bilo pričakovano, res ni primerno obujati starih, diskreditiranih taktik za blokiranje napredka!
Kdaj so cilji zmanjševanja emisij “pomenljivi”?
Bonn/Ljubljana, 7. junij 2011 - Če poslušate lobiste fosilne industrije po Bruslju, Washingtonu ali Canberri, bi si z lahka predstavljali, da se samo od razvitih držav pričakuje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Ti zastopniki posebnih interesov, in vlade, ki jih poslušajo, bi morali pozorno spremljati delavnico o blaženju podnebnih sprememb, ki bo ta teden potekala v okviru pogajanj. Nevladne organizacije opažamo, da bo večina zmanjšanj emisij, ki so trenutno predlagani, verjetno doseženih v državah v razvoju in ne v razvitih državah.
Pregled analiz predlaganih ciljev, ki so jih nedavno opravili na Štokholmskem okoljskem inštitutu (SEI), kaže, da so v primeru 11. od 12. scenarijev, ki so bili pregledani, države v razvoju tiste, ki predlagajo večje zmanjšanje emisij. Edini scenarij, po katerem bi predlagani cilji razvitih držav prinesli večja zmanjšanja emisij v primerjavi s stanjem brez ukrepanja, je tisti najbolj optimističen iz UNEP-ovega poročila o emisijski luknji (ki predvideva doseganje najvšjih predlaganih ciljev zmanjšanja emisij z najstrožjimi pravili štetja emisij). Na žalost ni veliko razvitih držav, ki bi se bile v tem trenutku pripravljene zavezati k zgornjemu koncu predlaganega razpona njihovih ciljev.
Zakaj se nam zdi to pomembno? Najprej, ker so se številne razvite države zavezale k strožjemu zmanjševanju emisij pod pogojem “zadostnega” ali “ambicioznega” ukrepanja v državah v razvoju. Drugič, ker razvite države rade poudarjajo, da je $ 100 milijard na leto, ki so jih obljubile v Cancunu, pogojenih z “pomenljivimi cilji zmanjšanja emisij” v državah v razvoju.
Nevladne organizacije bi torej rade vedele, kdaj bodo razvite države povedale, ali so bili ti pogoji izpolnjeni ali ne. Težko bi bilo namreč trditi, da niso, vsaj dokler ambicije razvitih držav ostajajo tako nizke, kot so v tem trenutku.
Za konec pa naj izostavimo še to, da so za nevladne organizacije pomenljivi tisti cilji, ki so zadostni za omejitev dviga temperature pod 1,5 C. Vse države bodo zato morale sodelovati, da bo odpravljen razkorak med potrebnim in ponujenim zmanjšanjem emisij – vendar so razvite države tiste, ki bodo morale spoznati, da v tem trenutku ne ponujajo svojega pravičnega deleža. Pozivamo jih, da prenehajo poslušati lobiste, ki jih prepričujejo, naj ne prevzemajo vodilnih vlog, in sprevidijo, da so v tem trenutku prav razvite države tiste, ki sledijo državam v razvoju.
Pregled analiz predlaganih ciljev, ki so jih nedavno opravili na Štokholmskem okoljskem inštitutu (SEI), kaže, da so v primeru 11. od 12. scenarijev, ki so bili pregledani, države v razvoju tiste, ki predlagajo večje zmanjšanje emisij. Edini scenarij, po katerem bi predlagani cilji razvitih držav prinesli večja zmanjšanja emisij v primerjavi s stanjem brez ukrepanja, je tisti najbolj optimističen iz UNEP-ovega poročila o emisijski luknji (ki predvideva doseganje najvšjih predlaganih ciljev zmanjšanja emisij z najstrožjimi pravili štetja emisij). Na žalost ni veliko razvitih držav, ki bi se bile v tem trenutku pripravljene zavezati k zgornjemu koncu predlaganega razpona njihovih ciljev.
Zakaj se nam zdi to pomembno? Najprej, ker so se številne razvite države zavezale k strožjemu zmanjševanju emisij pod pogojem “zadostnega” ali “ambicioznega” ukrepanja v državah v razvoju. Drugič, ker razvite države rade poudarjajo, da je $ 100 milijard na leto, ki so jih obljubile v Cancunu, pogojenih z “pomenljivimi cilji zmanjšanja emisij” v državah v razvoju.
Nevladne organizacije bi torej rade vedele, kdaj bodo razvite države povedale, ali so bili ti pogoji izpolnjeni ali ne. Težko bi bilo namreč trditi, da niso, vsaj dokler ambicije razvitih držav ostajajo tako nizke, kot so v tem trenutku.
Za konec pa naj izostavimo še to, da so za nevladne organizacije pomenljivi tisti cilji, ki so zadostni za omejitev dviga temperature pod 1,5 C. Vse države bodo zato morale sodelovati, da bo odpravljen razkorak med potrebnim in ponujenim zmanjšanjem emisij – vendar so razvite države tiste, ki bodo morale spoznati, da v tem trenutku ne ponujajo svojega pravičnega deleža. Pozivamo jih, da prenehajo poslušati lobiste, ki jih prepričujejo, naj ne prevzemajo vodilnih vlog, in sprevidijo, da so v tem trenutku prav razvite države tiste, ki sledijo državam v razvoju.
ponedeljek, 6. junij 2011
Bonn pred Durbanom
Bonn/Ljubljana, 6. junij 2011 – Smo v času polnem izzivov. Lansko leto smo zabeležili rekordno povečanje emisij toplogrednih plinov, najvišje ogljične izpuste v zgodovini – kar ogroža cilj omejitve dviga temperature pod 2 stopinji Celzija. Še bolj v nevarnosti je cilj 1,5 C – omejitev, ki jo potrebujemo, če želimo ohraniti suverenost številnih malih otoških držav. Grožnje podnebnih sprememb še nikoli niso bile bolj evidentne – stotine milijonov ljudi v južni Aziji in pod-Saharski Afriki že doživljajo prehransko krizo.
Fatih Birol, šef Mednarodne agencije za energijo(IEA) pravi: “Če naredimo pogumne, odločne in nujne ukrepe, zelo hitro, še imamo možnost, da uspemo.”
Odločno ukrepanje, ki ga nevladne organizacije pričakujemo od delegatov na tokratnem zasedanju v Bonnu, je produktivno delo in dogovor o delovnem načrtu za letošnje leto, ki lahko prinese bistven napredek na podnebni konferenci konec leta v Durbanu.
V Bonnu morajo biti narejeni konkretni koraki v smeri zaprtja 'gigatonske luknje'*. Prvi korak v to smer je pojasnitev predlaganih ciljev držav, vključno z predpostavkami za upoštevanje ponorov, prenosa presežka dodeljenih enot ter rabe ogljično izravnalnih kreditov, na način, da si bomo lahko predstavljali, koliko emisij bo leta 2020 videla atmosfera. Razjasniti je potrebno tudi pogoje, ki so jih države postavile za svoje cilje.
Pogajanja o REDD+ (zmanjšanje emisij zaradi sečnje gozdov) za vsa področja, ki so dobila mandat v Cancunu, se morajo začeti brez odlašanja. Do konca leta potrebujemo odločitev o REDD+ mehanizmu, ki bo zagotavljal zadostna, predvidljiva in trajna zmanjšanja emisij.
V Bonnu je ključen tudi napredek na področju financiranja podnebnega ukrepanja v državah v razvoju. Potreben je proces, ki bo namenjen iskanju virov javnega financiranja.
*gigatonska luknja: razkorak med potrebnim in predlaganim zmanjšanjem emisij v razvitih državah
Fatih Birol, šef Mednarodne agencije za energijo(IEA) pravi: “Če naredimo pogumne, odločne in nujne ukrepe, zelo hitro, še imamo možnost, da uspemo.”
Odločno ukrepanje, ki ga nevladne organizacije pričakujemo od delegatov na tokratnem zasedanju v Bonnu, je produktivno delo in dogovor o delovnem načrtu za letošnje leto, ki lahko prinese bistven napredek na podnebni konferenci konec leta v Durbanu.
V Bonnu morajo biti narejeni konkretni koraki v smeri zaprtja 'gigatonske luknje'*. Prvi korak v to smer je pojasnitev predlaganih ciljev držav, vključno z predpostavkami za upoštevanje ponorov, prenosa presežka dodeljenih enot ter rabe ogljično izravnalnih kreditov, na način, da si bomo lahko predstavljali, koliko emisij bo leta 2020 videla atmosfera. Razjasniti je potrebno tudi pogoje, ki so jih države postavile za svoje cilje.
Pogajanja o REDD+ (zmanjšanje emisij zaradi sečnje gozdov) za vsa področja, ki so dobila mandat v Cancunu, se morajo začeti brez odlašanja. Do konca leta potrebujemo odločitev o REDD+ mehanizmu, ki bo zagotavljal zadostna, predvidljiva in trajna zmanjšanja emisij.
V Bonnu je ključen tudi napredek na področju financiranja podnebnega ukrepanja v državah v razvoju. Potreben je proces, ki bo namenjen iskanju virov javnega financiranja.
*gigatonska luknja: razkorak med potrebnim in predlaganim zmanjšanjem emisij v razvitih državah
Naročite se na:
Objave (Atom)
