petek, 06. november 2009

Podnebna pogajanja potrebujejo infuzijo politične volje

Ljubljana, 6. november 2009 – Čeprav so ključni politični akterji v podnebnih pogajanjih ta teden v Barceloni govorili, da nam zmanjkuje časa za dogovor v Kopenhagnu, smo nevladne organizacije še vedno osredotočene na izpolnitev naloge: dogovor o poštenem, ambicioznem, pravno zavezujočem dogovoru naslednji mesec v Kopenhagnu, ki bo dvig globalne temperature omejil čim nižje pod 2 °C.

Čas ni vprašanje. Problem, ki ga imamo v pogajanjih zdaj – in je hkrati rešitev – je politična volja. Nujnost sprejetja podnebnega dogovora ostaja. Po dveh letih razprav o Balijskem akcijskem načrtu vse države vedo, kaj potrebujemo za dosego globalnega sporazuma: globoka zmanjšanja emisij, financiranje in pravno arhitekturo, ki bo to dvoje zagotovila.

Evropske okoljske ministre pozivamo, da postavijo višje cilje EU za zmanjšanje emisij, ko se bodo ponovno sestali 23. novembra. Zaslužiti si morajo zaupanje drugih pogajalskih partnerjev, še posebej v državah v razvoju, in pokazati, da je EU pripravljena narediti, kar je potrebno.

Eden redkih pozitivnih signalov, ki smo jih zaznali v Barceloni, je bil tudi otipljiv napredek pri omejevanju emisij iz mednarodnega letalskega in pomorskega prometa – priča smo bili pravim pogajanjem o različnih opcijah. Številne afriške države so se zavzele, da bi prihodki iz teh sektorjev lahko predstavljali dodaten vir financiranja za podnebno ukrepanje in EU se je na te predloge toplo odzvala.

Izkazalo se je, da se pozitiven signal s strani EU tudi vrne. To smo videli v razpravi o emisijah iz letalskega in pomorskega prometa. In to je oris dogovora – oblikovanje globalne sheme v zameno za prihodke, ki jih ustvarja.

četrtek, 05. november 2009

Malo več jasnosti, prosimo

Ljubljana, 5. november 2009 - V začetku tedna so afriške države blokirale pogajanja v okviru Kjotskega protokola, zaradi nepripravljenosti razvitih držav za dogovor o njihovih ciljih zmanjšanja emisij. Zadeve so se zdaj uredile in pogajanja zopet potekajo.

Pomemben rezultat tega dejanja afriških držav je bil dogovor, da bodo razvite države predstavile svoje cilje zmanjšanja emisij brez nadaljnih odlašanj, vključno z deleži, ki jih pri teh ciljih predstavljajo upoštevanje ponorov in tržni mehanizmi. Prav neverjetno je, da po štirih letih pogajanj o podnebnem režimu po letu 2012 teh številk še ni na mizi. (Pri tem pa se vzdržujemo komentarja o veliki razviti državi, ki ni pogodbenica Kjotskega protokola in njenih predstavljenih ali nepredstavljenih ciljih)

Ni presenetljivo, da so številne države v razvoju ogorčene zaradi pomanjkanja napredka pri določanju ciljev zmanjšanja emisij bogatih držav. Če bi vse razvite države v resnici zagotovile informacije o ciljih, ponorih in tržnih mehanizmih, bi postalo veliko bolj jasno, kaj in koliko v resnici ponujajo.

Dogovor o predstavitvi teh informacij je pomemben mejnik v pogajanjih. A kljub temu ta dogovor ne zagotavlja potrebnega sklepa - sklepa o skupnem cilju zmanjšanja emisij za razvite države. Če tudi takega napredka ne bomo opazili kmalu, nihče ne bi smel biti presenečen, če bo frustracija še večja in taktika bolj agresivna. Nadaljni 'spori' se seveda lahko preprečijo, če bodo države v razvoju videle politično vodstvo bogatih držav na tako ključnem področju kot so cilji zmanjšanja emisij.

sreda, 04. november 2009

Umiranje za spremembe?

Ljubljana, 4. november 2009 - Nevladne organizacije se sprašujemo: Kaj bi vi naredili, če bi bila vaša država neprimerna za življenje, če bi vaše ozemlje izginjalo pod vodo ali puščavskim peskom in če bi vašim ljudem pretile velike škode, na katere se niso sposobni prilagoditi?

Pogajalci za področje prilagajanja bi morali imeti ta vprašanja jasno pred očmi, ko vstopajo v pogajalske dvorane; s temi realnimi vprašanji se ves čas soočajo številne revne države sveta. In njihova skrb narašča. Nedavna raziskava Hadley Centra ugotavlja, da nas bo neukrepanje do leta 2060 pripeljalo do povišanja temperature za 4 do 6 °C. Celo trenutno sprejeti cilji zmanjšanja emisij, ki jih je analiziral Project Catalyst kažejo na 3 °C in več segrevanje.

Nekatere države zaradi te realnosti predlagajo mednarodni mehanizem, ki bi naslavljal neizogibne izgube in škode, ki jih predstavljajo posledice podnebnih sprememb. Predlagajo uporabo zavarovanj in nadomestila za primere, ko prilagajanje ni več mogoče.

A dejstvo je, da velike, onesnazujoče razvite države nimajo interesa doseči napredka o tem vprašanju. Kanada je npr. predlagala, da se izgube in škode zaradi neizogibnih posledic podnebnih sprememb izključijo iz ciljev na področju prilagajanja.

A ignoriranje tega vprašanja pomeni, da bodo milijoni ekstremno ranljivih ljudi, za katere prilagajanje na podnebne spremembe ni več opcija, s Kopenhagenskim dogovorom zapostavljeni in prepuščeni črni prihodnosti. Nevladnim orgnizacijam se zdi to nesprejemljivo, nesprejemljivo bi moralo biti tudi za pogajalce.

Kanada, pa tudi druge razvite države, ki so trenutno nenaklonjenje reševanju tega vprašanja, še imajo čas, da si razširijo obzorja.

Prvi korak je enostaven in bilo bi težko najti upravičen razlog, da se ga ne izvede: v pogajalsko besedilo je potrebno dodati preambulo, ki priznava, da problem obstaja in zahteva ukrepanje.

Tudi drug korak je jasen in logičen: dogovoriti se je potrebno o delovnem programu, s katerim se bodo ocenile in naslovile izgube in škode, ki jih povzročajo neizogibne posledice podnebnih sprememb in te škode povrnile.

Za zadnji in najbolj ključen korak pa osnova že obstaja v pogajalskem besedilu: mehanizem v okviru kopenhagenskega dogovora za podporo ranljivim državam v razvoju pri gradnji odpornosti in odpravljanju izgub in škod, zaradi neizogibnih posledic ter rehabilitaciji le teh.

Nekateri pravijo, da je vse skupaj pretežko. A gre le za vprašanje prioritet.

torek, 03. november 2009

Dovolj zmenkarij, čas je za zaveze

Ljubljana, 3. november 2009 - Po dveh letih intenzivnih pogajanj se zdi, da nekaterim pogajalcem še kar ni dovolj teh UNFCCC srečanj. Čeprav je res, da v Kopenhagnu ne bo dovolj časa za vsako majhno podrobnost prihodnjega podnebnega režima, so govorice o tem, da ni dovolj časa za pravno zavezujoč rezultat pogajanj v precej netočne.

Vsakdo, ki je v zadnjih 23 mesecih (po Baliju) potoval s podnebno karavano, ve, da je za ambiciozen dogovor v Kopenhagnu potrebna politična volja. Če smo bolj natančni, so razvite države, razen nekaterih pogumnih izjem, ves čas odlašale z reševanjem težjih vprašanj. Sprašujemo se, ali so v resnici pripravljene sprejeti zaveze, ki jih narekuje znanost - cilje zmanjšanja emisij in finančno pomoč za države v razvoju, ki bodo preprečili podnebno katastrofo?

Namesto iskanja odgovora na to ključno vprašanje, se nekatere vlade sedaj osredotočajo na zmanjševanje pomena konference v Kopenhagnu. Zadnja različica slabega rezultata v Kopenhagnu se omenja kot 'politično zavezujoč' dogovor.

Politično zavezanost svetovnih voditeljev v Kopenhagnu vsekakor potrebujemo. Vendar mora biti to zavezanost k določitvi ključnih elementov pravno zavezujočega mednarodnega dogovora in celovitega okvirja za dosego dogovora o vseh njegovih podrobnostih.

Kjotski protokol je vzpostavil mednarodni sistem z zavezami razvitih držav za zmanjšanje emisij, mednarodna pravila o poročanju in doseganju ciljev in sistem konsistentnih pravil za vrsto zadev, kot npr. pravila upoštevanja ponorov in potencial za segrevanje ozračja.

Potrebnih je bilo sedem let, da so se izpogajala vsa ta pravila in postopki. Ne moremo si privoščiti, da bi vso to delo zavrgli in se začeti znova pogajati o novem svežnju pravil – ali še slabše, dovoliti vsaki posamezni državi, da si določi svoja pravila, kot predlagajo nekatere države. V času, ko je svet soočen s nepredstavljivimi posledicami podnebnih sprememb, je razprava o izumljanju novih in šibkejših vrst dogovorov neprimerna.

Čas je, da okrepimo mednarodni podnebni režim, ki ga predstavlja Kjotski protokol in ga razširimo na način, da bo zavezujoče cilje zmanjšanja emisij določil tudi za ZDA. Tudi države v razvoju morajo po letu 2012 okrepiti ukrepanje proti podnebnim spremembam. Takšna celovita strategija je edini način, da odgovorimo na nujnost, ki jo zahteva znanost in na izziv odgovorimo na način, ki nam daje priložnost, da preprečimo resnično katastrofalne posledice podnebnih sprememb. Volilci po svetu od svojih vlad in politikov ne pričakujejo nič manj kot to.

ponedeljek, 02. november 2009

Velika generalka pred Kopenhagnom

Ljubljana, 2. november 2009 – Vlade po svetu se pospešeno pripravljajo na Kopenhagen. Njihovi voditelji želijo na otvoritvi velikega šova, čez 34 dni, podati močne izjave. Ti voditelji želijo narediti pravo stvar za svoje ljudi in planet. Ob tem pa se sprašujejo, kaj je pogajalcem do sedaj preprečevalo izvajati dogovor sprejet decembra 2007 na Baliju?

Dve oviri stojita na poti pravičnemu dogovoru, ki bi omejil ali preprečil nevarne podnebne spremembe – preveč strahu in premalo ambicije.

Prvič, obstaja neupravičen strah pred pravno zavezujočim dogovorom. Za sprejem novega podnebnega dogovora sta potrebna odgovornost in zaupanje. Brez zaupanja pravega dogovora ne bo mogoče doseči. Enako pomembno pa je, da države, ki so zgodovinsko odgovorne za problem, stopijo naprej in to odgovornost priznajo.

Drugič, soočeni smo z bistveno prenizko ambicioznostjo ključnih držav – premalo ambicioznosti za zagotavljanje prihodnosti, ki bi ljudem omogočila uživanje sadov svojega dela brez neprestanega strahu pred uničujočimi okoljskimi katastrofami; ambicije, da prihodnjim generacijam pustimo zeleni planet. Prehod v nizkoogljični razvoj se mora zgoditi v naslednjem desetletju.

Temelji za ta nujno potreben prehod morajo biti vključeni v dogovor v Kopenhagnu. In kaj točno pomeni ta prehod? Investicije v čiste tehnologije po vsem svetu, drastično zmanjšanje emisij in podporo trajnostnemu razvoju in prilagajanju na podnebne spremembe, ki v resnici deluje. Samo resnična ambicioznost vodi k resničnemu prehodu v nizkoogljično družbo.

Ta teden morajo države sproducirati obvladljivo pogajalsko besedilo, z vsemi potrebnimi elementi za globalni podnebni dogovor, kar jim nekako ni uspelo v Bangkoku. Najdeni morajo biti odgovori na pomembna vprašanja.

Želja po prikazovanju uspeha na poti v Kopenhagen, ne glede na rezultate, bo seveda velika. Zato bomo nevladne organizacije ob spremljanju tokratnih pogajanj v Barceloni izpostavljale vse poskuse greenwashinga in jih nagrajevale z neprestižno nagrado Fossil of the Day.

Pogajanja, ki te dni potekajo v Barceloni, predstavljajo priložnost, da zavarujemo ranljive skupnosti in naš ekosistem. Dosedanje razprave in odločitve še niso tako daleč. Sedaj je zadnji čas, da se osredotočimo na bistvene elemente globalnega podnebnega dogovora in pogajanja prednostno usmerimo na te ključne točke.

Te ključne točke so:
- vsaj 40 % skupni cilj zmanjšanja emisij za razvite države do leta 2020 glede na leto 1990;
- nevtralizirane posledice, ki jih bodo pravila upoštevanja ponorov imela na cilje razvitih držav;
- definirana višina in zaveze o zagotavljanju novih in dodatnih javnih finančnih sredstev;
- opreprečitev dvojnega štetja finančne pomoči in ukrepov zmanjševanja emisij, vključno z ogljično izravnalnimi mehanizmi;
- začrtan AWG proces na način, da bo razprava v Kopenhagnu lahko napredovala;
- določeni viri finančne pomoči za obvladovanje emisij iz mednarodnega letalskega in pomorskega prometa;
- pogajalskego besedilo brez politično nesprejemljivih opcij;
- in seveda, vse to v pravno zavezujoči obliki.