sreda, 03. junij 2009

Romantičen ambient ni spodbudil ljubečih občutkov med razvitimi državami in državami v razvoju

Bonn, 3. junij 2009 – Po uvodnem dnevu, ki je tradicionalno namenjen vljudnostnim govorom in pohvalam gostujoči državi za organizacijo srečanja, se je včeraj tukaj v Bonnu začelo resno delo.

Začelo se je prvo branje pogajalskega besedila, ki ga je pripravil predsedujoči pogajalski skupini o t.i. balijskem akcijskem načrtu. Skupina mora do Kopenhagna odločiti o ciljih zmanjšanja emisij za države, ki niso pogodbenice Kjotskega protokola (to so ZDA), prispevku držav v razvoju h globalnim naporom omejevanja podnebnih sprememb, o financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju, sodelovanju na področju tehnologij ter o prilagajanju na podnebne spremembe. Čeprav bistvenih novosti včeraj v pogajalski dvorani nismo slišali, smo si nevladne organizacije kljub temu odahnile, saj nobena od držav ni nasprotovala predlogu predsedujočega, da bi naj na tem zasedanju njegovo besedilo države preoblikovale v obliko, ki bi predstavljala sprejemljivo osnovo za nadaljna pogajanja.

Precej drugačni občutki so nas navdali ob poslušanju uvodnega zasedanje pogajalske skupine, ki naj bi se tukaj v Bonnu dogovorila o skupnem cilju zmanjšanja emisij za razvite države v naslednjem ciljem obdobju. Če samo spomnim, ta dogovor naj bi države dosegle že na letošnjem prvem zasedanju, a je bila zaradi nesoglasja med državami ta 'naloga' prenesena na tokratno zasedanje.

Čeprav so pogajanja potekala v precej romantičnem ambientu (h kateremu je prispevala nekoliko slaba razsvetljava v dvorani), to ni vplivalo na zbliževanje stališč med državami. Države v razvoju še vedno od razvitih pričakujejo globoka znižanja emisij (tudi do – 45 % do leta 2020 glede na leto 1990), ki so, mimogrede, skladna z zadnjimi znanstvenimi ugotovitvami. Po drugi strani pa razvite države še vedno niso pripravljene sprejeti odločitve o tem cilju ali pa so pripravljene sprejeti le bistveno nižje cilje. Za podporo svojih stališč razvite države navajajo številne izgovore, katerih skupni namen je še enkrat odložiti končno odločitev o skupnem cilju za naslednje ciljno obdobje. Dejstvo, da se čas za ukrepanje izteka, jih očitno ne zanima.

Pogajanjem o ciljih (oziroma številkah, kot se izražajo delegati) je na tokratnem zasedanju namenjenega ogromno časa (skupaj kar 20 sej). Gre za radodarno alokacijo vnaprej izgubljenega časa?

Ni komentarjev:

Objavite komentar