četrtek, 04. junij 2009

Ideja o prostovoljnih prispevkih za financiranje podnebnega ukrepanja v državah v razvoju vse bolj priljubljena

Bonn, 4. junij 2009 – Eden ključnih elementov novega globalnega podnebnega sporazuma, ki mora biti sprejet letos decembra v Kopenhagnu, je financiranje podnebnega ukrepanja v državah v razvoju. Zaskrbljujoče je, da med različnimi predlogi morebitnih mehanizmov, ki bi lahko zagotovili generiranje potrebnih sredstev, dobiva vse več podpore ravno mehanizem, ki temelji na prostovoljnih prispevkih posameznih držav.

Za omejitev najhujših posledic podnebnih sprememb je potrebno omejiti dvig povprečne globalne temperature čim nižje pod 2 °C. Tega cilja ni mogoče doseči brez sodelovanja držav v razvoju – poleg absolutnih zmanjšanj emisij razvitih držav je potrebna tudi omejitev emisij v državah v razvoju. Glede na to, da so za večino zgodovinskih emisij odgovorne razvite države, medtem ko so države v razvoju k nastanku problema prispevale zelo malo, je prav, da je za omejitev njihovih emisij plačajo razvite države. In v tem je bistvo razprav o financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju. Dogovor v Kopenhagnu mora zagotoviti nova, dodatna in predvidljiva sredstva, s katerimi se bodo financirali ukrepi zmanjševanja emisij in prilagajanja na neizbežne posledice podnebnih sprememb v državah v razvoju.

Znotraj podnebnega pogajalskega procesa (UNFCCC) sta bila predstavljena dva zanimiva predloga mehanizmov, ki bi lahko generirala potrebna sredstva za te namene. Mehika je predlagala sklad, v katerega bi države prostovoljno prispevale denar, na podlagi svoje odgovornosti in zmožnosti. Norveška je predlagala zbiranje sredstev z avkcioniranjem dela emisijskih kuponov, ki jih imajo države.

Ker je vprašanje financiranja ključno za dogovor o novem sporazumu in hkrati za razvite države precej neprijetna zadeva, se razprava o tej temi vrši tudi zunaj UNFCCC procesa, predvsem znotraj G8 in Foruma velikih gospodarstev (MEF – Major Economies Forum; proces, ki ga je ustanovil ameriški predsednik Obama).

Poročilo srečanja MEF, ki je potekalo prejšnji teden v Parizu in informacije, ki prihajajo iz EU, povzročajo vse večjo zaskrbljenost nevladnih organizacij. Mehiški predlog, ki temelji na prostovoljnih prispevkih, dobiva vse več podpore. Medtem ko se strinjamo, da je ustanovitev enega skupnega sklada za financiranje podnebnega ukrepanja dobra ideja, nas skrbi, da bo ta sklad ostal prazen, če bodo prispevki v sklad odvisni od voluntarizma posameznih držav.

Pretekle izkušnje kažejo, da obljube ne rodijo sadov – Afrika še vedno čaka na denar, ki jim je bil na vrhu skupine G8 obljubljen leta 2005; obljube o 0,7 % bruto nacionalnega prihodka za uradno razvojno pomoč, dane v 60. letih prejšnjega stoletja še niso izpolnjene; od 2 milijard potrebnih sredstev za prilagajanje na podnebne spremembe, je bilo zaenkrat zbranih 200 milijonov (ki pa še niso razdeljeni), itn.

To vsekakor ni obetavno za učinkovit boj proti podnebnim spremembam po letu 2012. Nevladne organizacije zato razvite države pozivamo, da našo zaskrbljenost vzamejo resno in podprejo finančni mehanizem, ki bo zagotovil resnično zbiranje potrebnih sredstev, ki bodo nova, dodatna in predvidljiva.

Saj menda ne želijo s praznimi obljubami države v razvoju ponovno razočarati?

Ni komentarjev:

Objavite komentar