Bonn, 9. junij 2011 – V Koebenhavnu so se razvite države zavezale, lani v Cancunu pa zavezo potrdile, da bodo v obdobju 2010 – 2012 za podporo zmanjševanju emisij in prilagajanju na podnebne spremembe v državah v razvoju skupaj namenile 30 milijard dolarjev t.i. hitrega financiranja.
Kot je razvidno iz poročil o zagotavljanju hitrega financiranja, ki so jih predložile razvite države, so le-te v letu 2010 državam v razvoju namenile okoli 16,8 milijard dolarjev. Vendar je zagotavljanje denarja nepregledno. Več držav precej očitno ne izpolnjuje dogovorjenih kriterijev, da mora biti denar 'nov in dodaten' (t.j. predvsem dodaten že obljubljeni uradni razvojni pomoči) in uravnoteženo razdeljen med ukrepe zmanjševanja emisij ter prilagajanja na podnebne spremembe. Trenutno zagotovljen denar je v večji meri namenjen ukrepom zmanjševanja emisij in trend kaže, da bodo ukrepi prilagajanja na podnebne spremembe ostali močno podfinancirani.
Tudi poročanje držav o hitrem financiranju ni zadovoljivo. Države npr. poročajo o podelitvi donacij ali posojil, vendar pri tem ne poročajo o pogojih, ki jih vežejo na posojila, niti ne o tem, katere projekte podpirajo z donacijami in katere s posojili. Medtem ko političnega dogovora o tem, kaj je 'dodatno' ni, bi morale države vsaj jasno povedati, kako si ta kriterij same razlagajo. Izboljšane smernice za poročanje so torej vsekakor potrebne.
Včeraj je o zagotavljanju hitrega financiranja EU organizirala odprto razpravo, v okviru katere so bila izpostavljena dosedanja spoznanja o hitrem financiranju – tako s strani držav donatork, kot tudi s strani držav prejemnic. Takšna razprava bo v pomoč pri zagotavljanju transparentnosti ter učinkovitosti in zagotavljanju potrebnega denarja v prihodnje, hkrati pa prispeva h gradnji zaupanja med razvitimi in državami v razvoju znotraj pogajalskega procesa.
So si pa prav tako včeraj ZDA prislužile nagrado 'fosil dneva', ker so nasprotovale razpravi o virih dolgoročnega financiranja za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Ameriška državna sekretarka Clintonova je sama obljubila, da si bo skupaj z drugimi državami prizadevala za skupno mobilizacijo 100 milijard dolarjev letno do leta 2020 za podporo državam v razvoju. Nevladne organizacije menimo, da je prvi korak do doseganja te zaveze razprava o možnostih inovativnih virov javnih finančnih sredstev v okviru UNFCCC. ZDA morajo biti pripravljene sodelovati v procesu, da se bo razprava lahko vsaj začela.
četrtek, 9. junij 2011
sreda, 8. junij 2011
Obnovljivi viri in blaženje podnebnih sprememb
Bonn/Ljubljana, 8. junij 2011 – Včeraj je v Bonnu potekala predstavitev posebnega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) - “Obnovljivi viri energije in blaženje podnebnih sprememb” (novico o objavi poročila smo objavili tudi na spletni strani Focusa: http://www.focus.si/index.php?node=25&id=1050&s=arhiv).
Na predstavitvi je bilo povedano, da lahko obnovljivi viri energije pokrijejo vse naše trenutne in prihodnje energetske potrebe. Za optimalno rabo virov, ki nam jih ponuja narava, morajo vlade razviti prave podporne politike, so še izpostavili znanstveniki.
Zato nas je kasneje novica, da kitajska vlada načrtuje odpravo subvencij za veterno energijo zaradi pritožbe ameriške vlade pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), precej presenetila.
Sprašujemo se, ali je ameriška vlada prebrala poročilo IPCC-ja? Če ne, ji nevladne organizacije z veseljem odstopimo svoje kopije.
Na predstavitvi je bilo povedano, da lahko obnovljivi viri energije pokrijejo vse naše trenutne in prihodnje energetske potrebe. Za optimalno rabo virov, ki nam jih ponuja narava, morajo vlade razviti prave podporne politike, so še izpostavili znanstveniki.
Zato nas je kasneje novica, da kitajska vlada načrtuje odpravo subvencij za veterno energijo zaradi pritožbe ameriške vlade pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), precej presenetila.
Sprašujemo se, ali je ameriška vlada prebrala poročilo IPCC-ja? Če ne, ji nevladne organizacije z veseljem odstopimo svoje kopije.
torek, 7. junij 2011
Fosil dneva za Savdsko Arabijo
Prvi dan pogajanj si je nagrado 'Fossil of the Day' prislužila Savdska Arabija, ker je s sebi ljubo temo – posledice zmanjševanja emisij na države v razvoju (beri: kompenzacija za manjšo prodajo nafte) - uporabila za onemogočanje nujno potrebnega napredka pogajanj.
Savdska Arabija je ustavila pogajanja v okviru delovnega telesa za implementacijo (SBI) z nesprejemanjem Balijskega akcijskega načrta in Cancunškega dogovora, ki jasno ločujeta posledice zmanjševanja emisij na države v razvoju od prilagajanja na podnebne spremembe, z željo blokirati pogajanja zaradi svojih naftnih interesov.
V času, ko primanjkuje hrane, ko se otoški narodi soočajo z grožnjo njihovemu preživetju in ko znanstveniki opozarjajo, da se severni led topi hitreje kot je bilo pričakovano, res ni primerno obujati starih, diskreditiranih taktik za blokiranje napredka!
Savdska Arabija je ustavila pogajanja v okviru delovnega telesa za implementacijo (SBI) z nesprejemanjem Balijskega akcijskega načrta in Cancunškega dogovora, ki jasno ločujeta posledice zmanjševanja emisij na države v razvoju od prilagajanja na podnebne spremembe, z željo blokirati pogajanja zaradi svojih naftnih interesov.
V času, ko primanjkuje hrane, ko se otoški narodi soočajo z grožnjo njihovemu preživetju in ko znanstveniki opozarjajo, da se severni led topi hitreje kot je bilo pričakovano, res ni primerno obujati starih, diskreditiranih taktik za blokiranje napredka!
Kdaj so cilji zmanjševanja emisij “pomenljivi”?
Bonn/Ljubljana, 7. junij 2011 - Če poslušate lobiste fosilne industrije po Bruslju, Washingtonu ali Canberri, bi si z lahka predstavljali, da se samo od razvitih držav pričakuje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Ti zastopniki posebnih interesov, in vlade, ki jih poslušajo, bi morali pozorno spremljati delavnico o blaženju podnebnih sprememb, ki bo ta teden potekala v okviru pogajanj. Nevladne organizacije opažamo, da bo večina zmanjšanj emisij, ki so trenutno predlagani, verjetno doseženih v državah v razvoju in ne v razvitih državah.
Pregled analiz predlaganih ciljev, ki so jih nedavno opravili na Štokholmskem okoljskem inštitutu (SEI), kaže, da so v primeru 11. od 12. scenarijev, ki so bili pregledani, države v razvoju tiste, ki predlagajo večje zmanjšanje emisij. Edini scenarij, po katerem bi predlagani cilji razvitih držav prinesli večja zmanjšanja emisij v primerjavi s stanjem brez ukrepanja, je tisti najbolj optimističen iz UNEP-ovega poročila o emisijski luknji (ki predvideva doseganje najvšjih predlaganih ciljev zmanjšanja emisij z najstrožjimi pravili štetja emisij). Na žalost ni veliko razvitih držav, ki bi se bile v tem trenutku pripravljene zavezati k zgornjemu koncu predlaganega razpona njihovih ciljev.
Zakaj se nam zdi to pomembno? Najprej, ker so se številne razvite države zavezale k strožjemu zmanjševanju emisij pod pogojem “zadostnega” ali “ambicioznega” ukrepanja v državah v razvoju. Drugič, ker razvite države rade poudarjajo, da je $ 100 milijard na leto, ki so jih obljubile v Cancunu, pogojenih z “pomenljivimi cilji zmanjšanja emisij” v državah v razvoju.
Nevladne organizacije bi torej rade vedele, kdaj bodo razvite države povedale, ali so bili ti pogoji izpolnjeni ali ne. Težko bi bilo namreč trditi, da niso, vsaj dokler ambicije razvitih držav ostajajo tako nizke, kot so v tem trenutku.
Za konec pa naj izostavimo še to, da so za nevladne organizacije pomenljivi tisti cilji, ki so zadostni za omejitev dviga temperature pod 1,5 C. Vse države bodo zato morale sodelovati, da bo odpravljen razkorak med potrebnim in ponujenim zmanjšanjem emisij – vendar so razvite države tiste, ki bodo morale spoznati, da v tem trenutku ne ponujajo svojega pravičnega deleža. Pozivamo jih, da prenehajo poslušati lobiste, ki jih prepričujejo, naj ne prevzemajo vodilnih vlog, in sprevidijo, da so v tem trenutku prav razvite države tiste, ki sledijo državam v razvoju.
Pregled analiz predlaganih ciljev, ki so jih nedavno opravili na Štokholmskem okoljskem inštitutu (SEI), kaže, da so v primeru 11. od 12. scenarijev, ki so bili pregledani, države v razvoju tiste, ki predlagajo večje zmanjšanje emisij. Edini scenarij, po katerem bi predlagani cilji razvitih držav prinesli večja zmanjšanja emisij v primerjavi s stanjem brez ukrepanja, je tisti najbolj optimističen iz UNEP-ovega poročila o emisijski luknji (ki predvideva doseganje najvšjih predlaganih ciljev zmanjšanja emisij z najstrožjimi pravili štetja emisij). Na žalost ni veliko razvitih držav, ki bi se bile v tem trenutku pripravljene zavezati k zgornjemu koncu predlaganega razpona njihovih ciljev.
Zakaj se nam zdi to pomembno? Najprej, ker so se številne razvite države zavezale k strožjemu zmanjševanju emisij pod pogojem “zadostnega” ali “ambicioznega” ukrepanja v državah v razvoju. Drugič, ker razvite države rade poudarjajo, da je $ 100 milijard na leto, ki so jih obljubile v Cancunu, pogojenih z “pomenljivimi cilji zmanjšanja emisij” v državah v razvoju.
Nevladne organizacije bi torej rade vedele, kdaj bodo razvite države povedale, ali so bili ti pogoji izpolnjeni ali ne. Težko bi bilo namreč trditi, da niso, vsaj dokler ambicije razvitih držav ostajajo tako nizke, kot so v tem trenutku.
Za konec pa naj izostavimo še to, da so za nevladne organizacije pomenljivi tisti cilji, ki so zadostni za omejitev dviga temperature pod 1,5 C. Vse države bodo zato morale sodelovati, da bo odpravljen razkorak med potrebnim in ponujenim zmanjšanjem emisij – vendar so razvite države tiste, ki bodo morale spoznati, da v tem trenutku ne ponujajo svojega pravičnega deleža. Pozivamo jih, da prenehajo poslušati lobiste, ki jih prepričujejo, naj ne prevzemajo vodilnih vlog, in sprevidijo, da so v tem trenutku prav razvite države tiste, ki sledijo državam v razvoju.
ponedeljek, 6. junij 2011
Bonn pred Durbanom
Bonn/Ljubljana, 6. junij 2011 – Smo v času polnem izzivov. Lansko leto smo zabeležili rekordno povečanje emisij toplogrednih plinov, najvišje ogljične izpuste v zgodovini – kar ogroža cilj omejitve dviga temperature pod 2 stopinji Celzija. Še bolj v nevarnosti je cilj 1,5 C – omejitev, ki jo potrebujemo, če želimo ohraniti suverenost številnih malih otoških držav. Grožnje podnebnih sprememb še nikoli niso bile bolj evidentne – stotine milijonov ljudi v južni Aziji in pod-Saharski Afriki že doživljajo prehransko krizo.
Fatih Birol, šef Mednarodne agencije za energijo(IEA) pravi: “Če naredimo pogumne, odločne in nujne ukrepe, zelo hitro, še imamo možnost, da uspemo.”
Odločno ukrepanje, ki ga nevladne organizacije pričakujemo od delegatov na tokratnem zasedanju v Bonnu, je produktivno delo in dogovor o delovnem načrtu za letošnje leto, ki lahko prinese bistven napredek na podnebni konferenci konec leta v Durbanu.
V Bonnu morajo biti narejeni konkretni koraki v smeri zaprtja 'gigatonske luknje'*. Prvi korak v to smer je pojasnitev predlaganih ciljev držav, vključno z predpostavkami za upoštevanje ponorov, prenosa presežka dodeljenih enot ter rabe ogljično izravnalnih kreditov, na način, da si bomo lahko predstavljali, koliko emisij bo leta 2020 videla atmosfera. Razjasniti je potrebno tudi pogoje, ki so jih države postavile za svoje cilje.
Pogajanja o REDD+ (zmanjšanje emisij zaradi sečnje gozdov) za vsa področja, ki so dobila mandat v Cancunu, se morajo začeti brez odlašanja. Do konca leta potrebujemo odločitev o REDD+ mehanizmu, ki bo zagotavljal zadostna, predvidljiva in trajna zmanjšanja emisij.
V Bonnu je ključen tudi napredek na področju financiranja podnebnega ukrepanja v državah v razvoju. Potreben je proces, ki bo namenjen iskanju virov javnega financiranja.
*gigatonska luknja: razkorak med potrebnim in predlaganim zmanjšanjem emisij v razvitih državah
Fatih Birol, šef Mednarodne agencije za energijo(IEA) pravi: “Če naredimo pogumne, odločne in nujne ukrepe, zelo hitro, še imamo možnost, da uspemo.”
Odločno ukrepanje, ki ga nevladne organizacije pričakujemo od delegatov na tokratnem zasedanju v Bonnu, je produktivno delo in dogovor o delovnem načrtu za letošnje leto, ki lahko prinese bistven napredek na podnebni konferenci konec leta v Durbanu.
V Bonnu morajo biti narejeni konkretni koraki v smeri zaprtja 'gigatonske luknje'*. Prvi korak v to smer je pojasnitev predlaganih ciljev držav, vključno z predpostavkami za upoštevanje ponorov, prenosa presežka dodeljenih enot ter rabe ogljično izravnalnih kreditov, na način, da si bomo lahko predstavljali, koliko emisij bo leta 2020 videla atmosfera. Razjasniti je potrebno tudi pogoje, ki so jih države postavile za svoje cilje.
Pogajanja o REDD+ (zmanjšanje emisij zaradi sečnje gozdov) za vsa področja, ki so dobila mandat v Cancunu, se morajo začeti brez odlašanja. Do konca leta potrebujemo odločitev o REDD+ mehanizmu, ki bo zagotavljal zadostna, predvidljiva in trajna zmanjšanja emisij.
V Bonnu je ključen tudi napredek na področju financiranja podnebnega ukrepanja v državah v razvoju. Potreben je proces, ki bo namenjen iskanju virov javnega financiranja.
*gigatonska luknja: razkorak med potrebnim in predlaganim zmanjšanjem emisij v razvitih državah
Naročite se na:
Objave (Atom)
