EU ostaja le še nekaj tednov, da popravi svojo vlogo v podnebnih pogajanjih

Ljubljana, 9. oktober 2009 - Ob zaključku podnebnih pogajanj v Bangkoku ostajajo pomembna politična vprašanja še naprej odprta. Ta vprašanja kažejo na pomanjkanje volje Evropske unije in drugih razvitih držav za iskanje skupnega jezika z državami v razvoju pri zagotavljanju zadostne finančne podpore za države v razvoju ter pri določanju potrebnih ciljev zmanjšanja emisij.

Na pogajanjih je zopet razočarala tudi Evropska unija. Nevladne organizacije smo imele občutek, da je izgubila stik z lastnimi podnebnimi cilji. Evropska unija je skupaj z ZDA nabrala tudi največ fosilnih nagrad, ki se podeljujejo za podnebju škodljive izjave in stališča.

Medtem ko je bil v Bangkoku dosežen napredek pri urejanju prej nepreglednega pogajalskega besedila, napredka ni bilo na pomembnih političnih temah. Po zaključku zasedanja v Bankoku je pozornost nevladnikov zdaj usmerjena v prihajajoča zasedanja evropskih ministrov v Bruslju, na katerih bo EU sprejemala politične odločitve do mednarodnega podnebnega dogovora. Prvo tako pomembno srečanje bo že 20. oktobra, kjer morajo finančni ministri EU potrditi pripravljenost nameniti 35 EUR milijard letno za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Sledila pa mu bosta še srečanje okoljskih ministrov in 29. in 30. oktobra zasedanje voditeljev EU.

Eden svetlih dogodkov zadnjih dveh tednov je bila obljuba Norveške, da bo svoje emisije do leta 2020 zmanjšala za 40 % glede na leto 1990. S tem je postala prva razvita država (ki v pogajanjih nastopa samostojno), ki je pripravljena sprejeti cilj zmanjšanja emisij, skladen z zahtevami nevladnih organizacij.

Na srečanju Evropskega sveta konec tega meseca ima EU priložnost, da si vzame Norveško za vzor ter popravi svoje podnebne ambicije in sprejme cilje in obveznosti, ki bodo v skladu z znanstvenimi spoznanji za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.

Oglasi

Velika industrializirana država, osamljena, išče nove prijatelje. Brez obveznosti. Šifra ZDA

Lep tropski otok, vse privlačnosti morja, vključno z obiljem tekoče vode. Oddamo v najem, kratkoročno. Šifra AOSIS

Išče se lokacija za velike količine emisij iz letalskega in pomorskega prometa. Šifra ICAO/IMO

Velika razprodaja oglatih oklepajev, na tisoče parov, do zadnjega kosa. Razprodaja podaljšana do 18. decembra. Šifra LCA/KP

Naredim vse za denar. Ničesar se ne sramujem. Šifra OPEC

Izgubljena – skupna vizija. Izginila pod velikim kupom nacionalnih interesov. Ne vem, kaj narediti brez nje. Prosimo, pomagajte. Šifra UNFCCC

Norveška prevzela vodstvo

Ljubljana, 8. oktober 2009 – Včeraj je Norveška vlada sporočila, da je pripravljena emisije zmanjšati za 40 % do leta 2020 glede na leto 1990 in s tem postala prva razvita država, ki si je pripravljena zadati podnebne cilje, ki odgovarjajo na resna svarila znanstvenikov o potrebi po hitrem in ambicioznem ukrepanju za preprečitev katastrofalnih posledic podnebnih sprememb.

S tem, ko je Norveška dala vedeti, da je trenutni cilj 30 % zmanjšanja emisij pripravljena povišati na 40 % v želji, da v Kopenhagnu decembra letos pride do sklenitve mednarodnega podnebnega dogovora, je izkazala svojo zavezanost k uspešnemu zaključku kopenhagenske konference, hkrati pa je druge razvite države izzvala, da ji v njeni ambiciji sledijo.

Norveška pa ni prva v vrsti le pri ciljih zmanjšanja emisij, je tudi edina razvita država, ki je v pogajanjih predstavila konkreten predlog za zagotavljanje zadostnih, predvidljivih in stabilnih sredstev za finančno podporo podnebnim ukrepom v državah v razvoju. Predlog, ki predvideva zbiranje sredstev z avkcioniranjem dela emisijskih kvot posameznih držav, ni požel velikega navdušenja med drugimi razvitimi državami, saj se te namesto z iskanjem resničnih rešitev raje ukvarjajo z izogibanjem prevzemanja odgovornosti in izmikanjem obveznosti za škodo, ki so jo povzročile.

Zdaj torej ni več dvoma, EU se mora še zelo, zelo potruditi, če želi v javnosti še prodajati imidž glavne sile v boju proti podnebnim spremembam.

Nova Zelandija in njene posebne nacionalne okoliščine

Ljubljana, 6. oktober 2009 – Tudi Nova Zelandija je včeraj na pogajanjih prejela nagrado Fossil of the Day in sicer za grožnjo, da bo v primeru, da ne bo imela neomejenega dostopa do ogljično izravnalnih projektov, svoj cilj zmanjšanja emisij znižala na 0 % do leta 2020 (trenutno so pripravljeni emisije zmanjšati za med 10 – 20 % do leta 2020). Taka izjava zahteva preučitev 'posebnih' nacionalnih okoliščin, ki naj bi jih silile k tako neodgovornemu stališču.

V času, ko povsod po svetu ugotavljajo, kako zmanjšati emisije, se Nova Zelandija trudi ravno nasprotno.

Zvišali so subvencije fosilnim gorivom, povečali proračunska sredstva za gradnjo novih cest, odstopili so od izvajanja strategije o učinkoviti rabi energije, odpravili delno prepoved gradnje termo elektrarn na premog, razmišljajo tudi o črpanju nafte v zaščitenem območju na jugozahodu države. Njihov parlament pa v času zasedanja v Bangkoku razpravlja o spremembi sheme trgovanja z emisijami s shemo, ki bo temeljila na intenzivnosti in bo brez zgornje meje dovoljenih izpustov.

Tako torej, zdaj veste, da so novozelandske 'posebne' nacionalne okoliščine zgolj popolna zavezanost k zviševanju emisij.

Poljska prejela nezavidljivo nagrado Fossil of the Day*

Danes so nevladne organizacije Poljski v Bangkoku podelile 'fosila' za izjavo njenega finančnega ministra, ki je dejal, da je »popolnoma nesprejemljivo, da bi morale revne evropske države pomagati revnim državam sveta.« Poljska očitno ne razume pojma revne države: čeprav prav gotovo ni tako bogata kot nekatere druge države članice EU, je kljub temu med 25 % najbogatejših držav na svetu. Poleg tega pa prejema tudi obsežno finančno podporo s strani bolj bogatih članic EU.

Škodljive in etično sporne izjave Poljske v razpravi o boju proti podnebnim spremembam mečejo na celotno EU v pogajanjih zelo slabo luč.

Da se le kaj podobnega ne zareče tudi kašnemu slovenskemu politiku…

*Nagrade 'Fossil of the Day' podeljuje Climate Action Network (CAN), koalicija več kot 450 nevladnih organizacij, ki delujejo na področju podnebnih sprememb. Nagrade se podeljujejo ob zaključku pogajalskega dne in sicer trem državam, ki so se ta dan ali v zadnjih dneh najslabše izkazale v pogajanjih. Prva nagrada Fossil of the Day je bila podeljena na podnebnih pogajanjih leta 1999 v Bonnu, Nemčija.

Ne budnica, zadnji klic

Fotografija last: http://www.irinnews.org/

Ljubljana, 3. oktober 2009 - Medtem, ko so ob polovici zasedanja v Bangkoku pogajalci na plenarnem zasedanju ocenjevali polžji napredek pogajanj, so prebivalci Manile (Filipini) popisovali žrtve in škodo, ki jo je povzročila tropska nevihta Ondoy. Nevladne organizacije pa smo se spraševale, koliko ljudi še mora umreti in koliko škode še mora biti povzročene, da bodo vlade po svetu dojele, da nujno in takoj potrebujemo ambiciozno ukrepanje proti podnebnim spremembam.

Kot je na plenarnem zasedanju izpostavil predstavnik Mauriciusa: »To ni budnica, to je zadnji klic.«

Če smo pošteni, moramo priznati, da so pogajanja počasi, a vidno napredovala na področju prilagajanja na podnebne spremembe, prenosa tehnologij in gradnje zmogljivosti držav v razvoju. Vendar na ključnem področju – zmanjševanju emisij razvitih držav – napredka žal ni bilo. Mogoče je res, kar je na pogajanjih dejala Nova Zelandija – da je napredek pri določanju ciljev zmanjšana emisij mogoče doseči le še na politični ravni?

Zaenkrat pogajanja v Bangkoku niso napredovala v smer omejitve dviga temperature pod 2 °C. Države v razvoju so ta cilj večkrat izpostavile in pri tem razvitim dopovedovale, da je zanje to vprašanje preživetja. Pogajanja so prinesla tudi vse jasnejše spoznanje, da si nekatere države ne želijo nadaljevanja Kjotskega protokola. To vsekakor ni novica, ki si jo svet želi slišati, ko gleda dokaze o naši ranljivosti na naravne katastrofe.

Zaradi neuspeha pri dogovarjanju o ciljih zmanjšanja emisij in zelo zadržane razprave o finančni pomoči za podnebno ukrepanje v državah v razvoju ter pravni arhitekturi novega podnebnega dogovora, so onemogočena tudi pogajanja na drugih ključnih področjih. Nejasnosti o prihodnji vlogi trga ogljika in netržnih mehanizmih sliko še bolj zamegljujejo.

Dobili smo občutek , da so se v zadnjem tednu v Bangkoku države ponovno zatekle k njihovemu najljubšemu početju – ponavljanju dolgih, na pamet naučenih, že slišanih stališč. Počasen napredek pa koristi le tistim, ki si v Kopenhagnu ne želijo resničnega dogovora.

Navkljub predvidljivemu recikliranju retorike v tem tednu, nam nevladnim organizacijam ni mar, če se zopet ponovimo in izpostavimo ključno realnost: globalne emisije morajo najvišje ravni doseči do leta 2015, za tem pa do leta 2050 biti zmanjšanje za vsaj 80 %. Le to lahko zagotovi preživetje najrevnejših in najbolj ranljivih skupnosti na svetu. Ta zmanjšanja morajo biti dosežena v duhu pravičnosti, še posebej ko govorimo o potrebi revnih in ranljivih držav.

Pogajalci morajo spoznati, da so podnebne spremembe resen izziv, s čimer so se pred dnevi v New Yorku strinjali njihovi voditelji. Bangkok ne sme biti še ena izgubljena priložnost, kjer mednarodna skupnost ni zmogla sprejeti svoje odgovornosti do okolja, prihodnjih generacij ter revnih in ranljivih. Območja, prizadeta s katastrofami, ki smo jih ta teden gledali po dnevnih poročilih, so le približek temu, kar nas čaka, če ne preprečimo najhujših posledic podnebnih sprememb.

Zablode o trgu ogljika

Industrializirane države želijo, da bi nov podnebni dogovor slonel le na trgu ogljika. Vendar tega države v razvoju niso pripravljene kupiti. Se sprašujete zakaj?

Industrializirane države o trgu ogljika in še posebej o ogljično izravnalnih mehanizmih (angl. offsets) govorijo, kot da so tam v korist državam v razvoju, ker jim zagotavljajo finančne prilive iz bogatega Severa. A je resnica pravzaprav ta, da uslugo razvitim delajo države v razvoju, ko jim omogočajo doseganje ciljev zmanjšanja emsij z nizkimi stroški.

Vprašanje vloge trga ogljika postaja eden od ključnih ovir za napredek pogajanj. Če se razprava ne bo postavila v prave okvire, bo nujno potreben napredek pogajanj težko dosegljiv.

Del problema predstavlja dejstvo, da si pogajalci razvitih držav ne vzamejo niti toliko časa, da bi prebrali analize, ki jih pripravljajo njihovi eksperti. Poglejmo npr. nedavno objavljeno Sporočilo Evropske komisije o financiranju podnebnih sprememb (ob tem pa za trenutek zavestno pozabimo, da bi model, ki ga je Evropska komisija predstavila, z veliko verjetnostjo zgrešil cilj 2 °C): Evropska komisija pravi, da države v razvoju potrebujejo približno 100 milijard EUR letno do leta 2020 za zmanjševanje emisij in prilagajanje na podnebne spremembe. Trg ogljika naj bi k temu prispeval okoli 40 %, mednarodna javna sredstva pa nekje med 22 in 50 milijardami EUR na leto.

A povedati je potrebno, da ocena Evropske komisije o potrebni finančni podpori temelji na predpostavki, da bodo razvite države kot skupina do leta 2020 svoje emisije zmanjšale za 31 % glede na leto 1990. Ima kdo občutek, da se v Bangkoku pogovarjajo o vsaj približno tako visokem cilju?

Ob objavi omenjenega sporočila EU ni bilo v interesu preveč pozornosti usmerjati v morda najpomembnejši del tega dokumenta, ki pravi, da bi v primeru, da razvite države do 2020 dosežejo le 10 % zmanjšanje emisij glede na leto 1990, to »zahtevalo povečan priliv mednarodnih javnih sredstev za države v razvoju v višini okoli 120 milijard EUR letno v letu 2020«.

Podobna sporočilo lahko razberemo tudi iz nedavne analize McKinsey-a za Project Catalyst – nizki cilji zahtevajo veliko,veliko več javnega denarja iz razvitih držav za zmanjševanje emisij.

Na žalost večina pogajalcev industrializiranih držav ne zmore preprostega računa in si zato prizadevajo, da bi dobili oboje (t.j. nizke cilje in nizke finančne obveznosti). Vendar je potrebno biti jasen – za ogljično izravnalne projekte pod trenutnimi cilji, ki so jih razvite države pripravljene sprejeti, ni prostora!

Na junijskih pogajanjih v Bonnu so države v razvoju pozvale k razpravi o vlogi trga ogljika v novem globalnem podnebnem dogovoru, ta poziv so odločno ponovile tudi v Bangkoku. Odkrita razprava o pogojih, pod katerimi bi trg ogljika lahko prispeval k omejevanju dviga temperature pod 2 °C bi se morala že zdavnaj zgoditi – zavrzimo ideje o dvojnem, trojnem štetju in se osredotočimo na to, kar vidi atmosfera.

Države v razvoju bi se bile pripravljene pogovarjati o vlogi trga ogljika v novem globalne podnebnem dogovoru, a so predpogoj za to ambiciozni, z znanstvenimi spoznanji skladni cilji zmanjšanja emisij razvitih držav.

Ženske za boljšo zastopanost v podnebnih pogajanjih

Včerajšnji pohod žensk, predstavnic Filipinov, Indonezije, Tajske, Kambodže, Vietnama, Kitajske, Bangladeša in Indije k Združenim narodom – s ciljem osvetliti obremenitve, s katerimi se soočajo ženske zaradi podnebnih sprememb in zahtevati njihovo boljšo zastopanost v mednarodnih podnebnih pogajanjih. Fotografija: Oxfam

Ledeniki se topijo hitreje kot napredujejo pogajanja

Ljubljana, 1. oktober 2009 - To je komentar, ki se skoraj sam piše. Nevladne organizacije v Bangkoku so nameravale analizirati zadnji razvoj dogodkov v pogajalski skupini o ciljih zmanjšanja emisij razvitih držav po letu 2012, a so ugotovile, da se ne splača truditi…

Zaenkrat se je skupni cilj zmanjšanja emisij, ki ga dobimo, če seštejemo vse 'ponudbe' razvitih držav, od prejšnjih pogajanj v Bonnu povečal le za en odstotek in to na račun bolj ambicioznega cilja, ki ga je predstavila Japonska. Tako je na mizi še vedno bistveno prenizek cilj od 11 – 16 % znižanja emisij za razvite države do leta 2020 glede na leto 1990.

Smo v stanju, ko nam ne more biti vseeno. Ledeniki se topijo hitreje kot napredujejo pogajanja v okviru Kjotskega protokola. Razvite države vedo, kaj morajo storiti: prenehati morajo z izmikanjem in najprej sprejeti cilj zmanjšanja emisij za razvite države kot skupino v višini 40 % zmanjšanja emisij do leta 2020 glede na leto 1990. Za tem pa se lahko začnejo prepirati o delitvi tega cilja med posamezne države.