Kopenhagen, 15. december 2009 - Pred parimi urami se je v Kopenhagnu končala slavnostna otvoritev ministrskega dela konference. S tem naj bi se končalo tudi delo v pogajalskih skupinah v okviru kjotskega protokola in konvencije, a velika nesoglasja med državami tega niso omogočila. Tako se bodo pogajanja nadaljevala še pozno v noč in nihče ne ve, kaj bo prinesel jutrišnji dan.
Od odločitev, ki jih bodo ta teden sprejeli svetovni voditelji, bo odvisno ali bomo stopili v novo obdobje sodelovanja in solidarnosti ali pa v obdobje katastrofalnih podnebnih sprememb.
Svet zahteva nič manj kot pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč dogovor. A nas do tega ločijo še trije veliki prepadi: prepad med potrebnimi zmanjšanji emisij in cilji, ki so jih pripravljene sprejeti razvite države; prepad med potrebno finančno pomočjo za države v razvoju in denarjem, ki je na voljo ter morda še največji – prepad med narodi, ki si med sabo ne zaupajo.
Neodvisni strokovnjaki, kot npr. Nicolas Stern, McKinsey, Ecofys ugotavljajo, da smo hudo oddaljeni od cilja 2 °C, da 1,5 °C cilja, ki ga zahtevajo znanost in najbolj ranljive države, sploh ne omenjamo. Za to so odgovorne predvsem razvite države (še posebej ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija), ki se niso pripravljene zavezati k potrebnim zmanjšanjem emisij. Zaenkrat cilji razvitih držav omejujejo ambicioznost in ne emisij. A se slika še bistveno pokvari, če v cilje vračunamo še vroči zrak in neprimerne metode upoštevanja ponorov. Brez resnega preobrata v stališčih razvitih držav najhujših posledic podnebnih sprememb ne bo mogoče preprečiti.
Tudi pri financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju smo priča krizi ambicij. EU je predstavila svoje stališče do financiranja, ki vsebuje tudi ocene potrebnih vsot, a so te precej nižje od potrebnih. Mehika in Norveška sta predlagali nov zeleni sklad. Vendar razvite države kot skupina niso uspele opredeliti višine potrebnih sredstev in posamičnih prispevkov.
Premoščanje teh dveh prepadov bo še toliko težje, če se ne odpravi nezaupanje med državami. V teh zapletenih pogajanjih so strah, nezaupanje in sumnjičavost postali pravilo – še posebej med industrializiranimi državami in državami v razvoju. Soočiti se je potrebno z realnostjo zgodovinske odgovornosti, velikimi razlikami v emisijah na prebivalca, legitimnimi razvojnimi potrebami držav, katerih prebivalstvo se bojuje z revščino in življensko ogroženostjo zaradi podnebnih sprememb.
Zaradi pomanjkanja zaupanja se pogajanja vedno znova vračajo k vprašanju pravne arhitekture, na ta način pa se zgublja dragoceni čas za vsebinske razprave. Vsaka stran se boji, da jo bo druga izkoristila, zato raje razpravljajo o tem, kdo bo čemu zavezan, kot kaj bo kdo naredil. Težki časi zahtevajo kreativne rešitve. Najbolj očiten korak, ki bi spremenil dinamiko pogajanj, je naznanitev ZDA, da se bodo zavezale k ambicioznemu zmanjšanju emisij in zagotovile pravičen del podnebnega financiranja. Zaradi politične realnosti v ZDA so njihovi cilji zmanjšanja emisij in delež podnebnega financiranja v Kopenhagnu občutljive teme. A dobra novica je, da študije kažejo, da lahko ZDA emisije zmanjšajo za 18 % do leta 2020 glede na leto 1990.
Na otvoritveni slovestnosti ministrskega dela konference nas je med drugim nagovoril tudi angleški princ Charles. Nič posebnega, če ne bi od utrujenosti v tem prepoznala simbolike – princ reši ujeto princeso; princ bogatim vzame in revnim da – lahko princ reši podnebje? So svetovni voditelji, ki bodo v Kopenhagen začeli prihajati jutri, princi, na katere smo čakali?
Od odločitev, ki jih bodo ta teden sprejeli svetovni voditelji, bo odvisno ali bomo stopili v novo obdobje sodelovanja in solidarnosti ali pa v obdobje katastrofalnih podnebnih sprememb.
Svet zahteva nič manj kot pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč dogovor. A nas do tega ločijo še trije veliki prepadi: prepad med potrebnimi zmanjšanji emisij in cilji, ki so jih pripravljene sprejeti razvite države; prepad med potrebno finančno pomočjo za države v razvoju in denarjem, ki je na voljo ter morda še največji – prepad med narodi, ki si med sabo ne zaupajo.
Neodvisni strokovnjaki, kot npr. Nicolas Stern, McKinsey, Ecofys ugotavljajo, da smo hudo oddaljeni od cilja 2 °C, da 1,5 °C cilja, ki ga zahtevajo znanost in najbolj ranljive države, sploh ne omenjamo. Za to so odgovorne predvsem razvite države (še posebej ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija), ki se niso pripravljene zavezati k potrebnim zmanjšanjem emisij. Zaenkrat cilji razvitih držav omejujejo ambicioznost in ne emisij. A se slika še bistveno pokvari, če v cilje vračunamo še vroči zrak in neprimerne metode upoštevanja ponorov. Brez resnega preobrata v stališčih razvitih držav najhujših posledic podnebnih sprememb ne bo mogoče preprečiti.
Tudi pri financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju smo priča krizi ambicij. EU je predstavila svoje stališče do financiranja, ki vsebuje tudi ocene potrebnih vsot, a so te precej nižje od potrebnih. Mehika in Norveška sta predlagali nov zeleni sklad. Vendar razvite države kot skupina niso uspele opredeliti višine potrebnih sredstev in posamičnih prispevkov.
Premoščanje teh dveh prepadov bo še toliko težje, če se ne odpravi nezaupanje med državami. V teh zapletenih pogajanjih so strah, nezaupanje in sumnjičavost postali pravilo – še posebej med industrializiranimi državami in državami v razvoju. Soočiti se je potrebno z realnostjo zgodovinske odgovornosti, velikimi razlikami v emisijah na prebivalca, legitimnimi razvojnimi potrebami držav, katerih prebivalstvo se bojuje z revščino in življensko ogroženostjo zaradi podnebnih sprememb.
Zaradi pomanjkanja zaupanja se pogajanja vedno znova vračajo k vprašanju pravne arhitekture, na ta način pa se zgublja dragoceni čas za vsebinske razprave. Vsaka stran se boji, da jo bo druga izkoristila, zato raje razpravljajo o tem, kdo bo čemu zavezan, kot kaj bo kdo naredil. Težki časi zahtevajo kreativne rešitve. Najbolj očiten korak, ki bi spremenil dinamiko pogajanj, je naznanitev ZDA, da se bodo zavezale k ambicioznemu zmanjšanju emisij in zagotovile pravičen del podnebnega financiranja. Zaradi politične realnosti v ZDA so njihovi cilji zmanjšanja emisij in delež podnebnega financiranja v Kopenhagnu občutljive teme. A dobra novica je, da študije kažejo, da lahko ZDA emisije zmanjšajo za 18 % do leta 2020 glede na leto 1990.
Na otvoritveni slovestnosti ministrskega dela konference nas je med drugim nagovoril tudi angleški princ Charles. Nič posebnega, če ne bi od utrujenosti v tem prepoznala simbolike – princ reši ujeto princeso; princ bogatim vzame in revnim da – lahko princ reši podnebje? So svetovni voditelji, ki bodo v Kopenhagen začeli prihajati jutri, princi, na katere smo čakali?
Ni komentarjev:
Objavite komentar