Zablode o trgu ogljika

Industrializirane države želijo, da bi nov podnebni dogovor slonel le na trgu ogljika. Vendar tega države v razvoju niso pripravljene kupiti. Se sprašujete zakaj?

Industrializirane države o trgu ogljika in še posebej o ogljično izravnalnih mehanizmih (angl. offsets) govorijo, kot da so tam v korist državam v razvoju, ker jim zagotavljajo finančne prilive iz bogatega Severa. A je resnica pravzaprav ta, da uslugo razvitim delajo države v razvoju, ko jim omogočajo doseganje ciljev zmanjšanja emsij z nizkimi stroški.

Vprašanje vloge trga ogljika postaja eden od ključnih ovir za napredek pogajanj. Če se razprava ne bo postavila v prave okvire, bo nujno potreben napredek pogajanj težko dosegljiv.

Del problema predstavlja dejstvo, da si pogajalci razvitih držav ne vzamejo niti toliko časa, da bi prebrali analize, ki jih pripravljajo njihovi eksperti. Poglejmo npr. nedavno objavljeno Sporočilo Evropske komisije o financiranju podnebnih sprememb (ob tem pa za trenutek zavestno pozabimo, da bi model, ki ga je Evropska komisija predstavila, z veliko verjetnostjo zgrešil cilj 2 °C): Evropska komisija pravi, da države v razvoju potrebujejo približno 100 milijard EUR letno do leta 2020 za zmanjševanje emisij in prilagajanje na podnebne spremembe. Trg ogljika naj bi k temu prispeval okoli 40 %, mednarodna javna sredstva pa nekje med 22 in 50 milijardami EUR na leto.

A povedati je potrebno, da ocena Evropske komisije o potrebni finančni podpori temelji na predpostavki, da bodo razvite države kot skupina do leta 2020 svoje emisije zmanjšale za 31 % glede na leto 1990. Ima kdo občutek, da se v Bangkoku pogovarjajo o vsaj približno tako visokem cilju?

Ob objavi omenjenega sporočila EU ni bilo v interesu preveč pozornosti usmerjati v morda najpomembnejši del tega dokumenta, ki pravi, da bi v primeru, da razvite države do 2020 dosežejo le 10 % zmanjšanje emisij glede na leto 1990, to »zahtevalo povečan priliv mednarodnih javnih sredstev za države v razvoju v višini okoli 120 milijard EUR letno v letu 2020«.

Podobna sporočilo lahko razberemo tudi iz nedavne analize McKinsey-a za Project Catalyst – nizki cilji zahtevajo veliko,veliko več javnega denarja iz razvitih držav za zmanjševanje emisij.

Na žalost večina pogajalcev industrializiranih držav ne zmore preprostega računa in si zato prizadevajo, da bi dobili oboje (t.j. nizke cilje in nizke finančne obveznosti). Vendar je potrebno biti jasen – za ogljično izravnalne projekte pod trenutnimi cilji, ki so jih razvite države pripravljene sprejeti, ni prostora!

Na junijskih pogajanjih v Bonnu so države v razvoju pozvale k razpravi o vlogi trga ogljika v novem globalnem podnebnem dogovoru, ta poziv so odločno ponovile tudi v Bangkoku. Odkrita razprava o pogojih, pod katerimi bi trg ogljika lahko prispeval k omejevanju dviga temperature pod 2 °C bi se morala že zdavnaj zgoditi – zavrzimo ideje o dvojnem, trojnem štetju in se osredotočimo na to, kar vidi atmosfera.

Države v razvoju bi se bile pripravljene pogovarjati o vlogi trga ogljika v novem globalne podnebnem dogovoru, a so predpogoj za to ambiciozni, z znanstvenimi spoznanji skladni cilji zmanjšanja emisij razvitih držav.