Ne budnica, zadnji klic

Fotografija last: http://www.irinnews.org/

Ljubljana, 3. oktober 2009 - Medtem, ko so ob polovici zasedanja v Bangkoku pogajalci na plenarnem zasedanju ocenjevali polžji napredek pogajanj, so prebivalci Manile (Filipini) popisovali žrtve in škodo, ki jo je povzročila tropska nevihta Ondoy. Nevladne organizacije pa smo se spraševale, koliko ljudi še mora umreti in koliko škode še mora biti povzročene, da bodo vlade po svetu dojele, da nujno in takoj potrebujemo ambiciozno ukrepanje proti podnebnim spremembam.

Kot je na plenarnem zasedanju izpostavil predstavnik Mauriciusa: »To ni budnica, to je zadnji klic.«

Če smo pošteni, moramo priznati, da so pogajanja počasi, a vidno napredovala na področju prilagajanja na podnebne spremembe, prenosa tehnologij in gradnje zmogljivosti držav v razvoju. Vendar na ključnem področju – zmanjševanju emisij razvitih držav – napredka žal ni bilo. Mogoče je res, kar je na pogajanjih dejala Nova Zelandija – da je napredek pri določanju ciljev zmanjšana emisij mogoče doseči le še na politični ravni?

Zaenkrat pogajanja v Bangkoku niso napredovala v smer omejitve dviga temperature pod 2 °C. Države v razvoju so ta cilj večkrat izpostavile in pri tem razvitim dopovedovale, da je zanje to vprašanje preživetja. Pogajanja so prinesla tudi vse jasnejše spoznanje, da si nekatere države ne želijo nadaljevanja Kjotskega protokola. To vsekakor ni novica, ki si jo svet želi slišati, ko gleda dokaze o naši ranljivosti na naravne katastrofe.

Zaradi neuspeha pri dogovarjanju o ciljih zmanjšanja emisij in zelo zadržane razprave o finančni pomoči za podnebno ukrepanje v državah v razvoju ter pravni arhitekturi novega podnebnega dogovora, so onemogočena tudi pogajanja na drugih ključnih področjih. Nejasnosti o prihodnji vlogi trga ogljika in netržnih mehanizmih sliko še bolj zamegljujejo.

Dobili smo občutek , da so se v zadnjem tednu v Bangkoku države ponovno zatekle k njihovemu najljubšemu početju – ponavljanju dolgih, na pamet naučenih, že slišanih stališč. Počasen napredek pa koristi le tistim, ki si v Kopenhagnu ne želijo resničnega dogovora.

Navkljub predvidljivemu recikliranju retorike v tem tednu, nam nevladnim organizacijam ni mar, če se zopet ponovimo in izpostavimo ključno realnost: globalne emisije morajo najvišje ravni doseči do leta 2015, za tem pa do leta 2050 biti zmanjšanje za vsaj 80 %. Le to lahko zagotovi preživetje najrevnejših in najbolj ranljivih skupnosti na svetu. Ta zmanjšanja morajo biti dosežena v duhu pravičnosti, še posebej ko govorimo o potrebi revnih in ranljivih držav.

Pogajalci morajo spoznati, da so podnebne spremembe resen izziv, s čimer so se pred dnevi v New Yorku strinjali njihovi voditelji. Bangkok ne sme biti še ena izgubljena priložnost, kjer mednarodna skupnost ni zmogla sprejeti svoje odgovornosti do okolja, prihodnjih generacij ter revnih in ranljivih. Območja, prizadeta s katastrofami, ki smo jih ta teden gledali po dnevnih poročilih, so le približek temu, kar nas čaka, če ne preprečimo najhujših posledic podnebnih sprememb.