V tretje gre rado?

Bonn, 10. avgust 2009 – Danes se v Bonnu začenjajo tretja letošnja podnebna pogajanja, tokrat v neformalni obliki. Brez velikih motenj (beri vzporednih dokodkov in akcij nevladnih organizacij) se lahko delegati popolnoma posvetijo delu. V tretje gre rado? Ali pač…

Na zadnjih dveh pogajalskih sejah v Bonnu so delegati sproducirali okoli 200 strani pravnega teksta, v precej neurejeni obliki, s številnimi ponavljanji. Vendar bo do dogovora o dveh ključnih vprašanjih, ki bosta odločali o tem ali bomo dobili nov globalni podnebni dogovor ali ne – ciljih zmanjšanja emisij za razvite države in finančni podpori državam v razvoju za njihovo podnebno ukrepanje – do Kopenhagna še trnava pot. Za dobro planeta in ljudi, še posebej najbolj revnih med njimi, upamo, da bo to neformalno zasedanje prineslo nekatere odgovore na ti dve vprašanji.

V vmesnem času so se sicer zgodili majhni pozitivni premiki. Voditelji držav G8 in voditelji sodelujočih držav v Forumu velikih gospodarstev (MEF) so prvič priznali nujnost omejitve dviga globalne temperature pod 2 °C ter se strinjali, da bi morale razvite države svoje emisije do leta 2050 zmanjšati za 80 % ali več. Poleg tega je Gordon Brown, predsednik britanske vlade kot prvi voditelj bogate države ponudil konkretno višino sredstev za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. 100 milijard dolarjev na leto, ki jih je omenil, je podprla tudi Nizozemska. Čeprav se G8 ni uspela dogovriti o potrebni finančni pomoči, je to vprašanje na pomembnem mestu dnevnega reda prihajajočega zasedanja držav G20.

Pozitivni signali, vendar nam do Kopenhagna ostaja le še štiri mesece časa, prav zato si delegati tokrat v Bonnu ne bi smeli privoščiti še enega srečanja, ki ne bo prineslo napredka.

Nevladnim organizacijam so bile akcije, demonstracije in druga orodja za vzbujanje pozornosti na tokratnih pogajanjih prepovedana, poleg tega pa so politični šefi številnih pogajalcev na poletnih počitnicah. Z manj motnjami imajo delegati tudi manj izgovorov za pomanjkanje vidnega napredka pri razčiščevanju pravnega besedila. Tako delegati lahko in bi morali teh pet dni v Bonnu izkoristiti za skrajšanje pravnega besedila, da bo ta postal bolj pregleden ter povečati ambicije o vsebini besedila v skladu z znanstvenimi svarili.

Priznanje nujnosti cilja 2 °C ne pomeni ničesar, dokler cilji razvitih držav za zmanjšanje emisij ne bodo omogočili dosego tega cilja. Trenutna pripravljenost razvitih držav nas pripelje do skromnega 10 – 16 % zmanjšanja emisij glede na leto 1990 do leta 2020, kar pa je veliko pod potrebnim 40 % zmanjšanjem.

Na področju financiranja pa še vedno čakamo na konkretne ponudbe za nova in dodatna sredstva, ki so potrebna – za prilagajanje na podnene spremembe in nizkoogljični razvoj držav v razvoju je potrebnih vsaj 110 milijard evrov na leto do leta 2020.

Do Kopenhagna so le še štirje meseci, zato tokratnih pet dni resnično šteje.