Bonn, 12. avgust 2009 – Pogajalci se trenutno borijo s 199 stranmi pogajalskega besedila, ki je nastal na podlagi predlogov posameznih držav do štirih elementov Balijskega akcijskega načrta (blaženje podnebnih sprememb, prilagajanje na podnebne spremembe, tehnologije, financiranje ukrepanja) ter povezujočega elementa – skupne vizije o nadaljnem ukrepanju v boju proti podnebnim spremembam. Besedilo vsebuje tudi 2.500 oglatih oklepajev – t.j. delov besedila do katerih imajo države zadržke. Razumljivo je, da misel na to, da je do Kopenhagna to besedilo potrebno uskladiti med vsemi državami, številne med njimi straši.
Nekoč v preteklosti smo že bili priča podobni situaciji.
Obstajalo je 128 strani nestrukturiranega in zadržkov polnega besedila. To je bilo aprila 1997. Tudi takrat se je ključna podnebna konferenca približevala z grozečo hitrostjo, pogajalci pa so bili prestrašeni in zaskrbljeni. Vendar je zavest o tem, da je dobrobit prihodnjih generacij odvisna od sprejetja pravno zavezujočega dogovora, spodbudila pogajalce k resnemu delu, kar je pripeljajo do dogovora, da predsedujočemu podelijo mandat, da v njihovem imenu prečisti besedilo. In presenetljivo je delo pogumnih pogajalcev in njihovega predsedujočega pripeljalo do konsolidiranega pogajalskega besedila na samo 26 lepo strukturiranih straneh. Do dne, ko so se politiki zbrali na pomembni podnebni konferenci, je bilo besedilo pripravljeno za razpravo med ministri in po nekaj burnih izmenjavah mnenj tudi sprejeto.
Mogoče bi se današnji pogajalci lahko iz te stare pravljice kaj naučili…
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar