Bonn, 7. avgust 2010 – Na tokratnem zasedanju so pogajanja za odtenek napredovala. Države so se v skupinah lotevale besedila o posameznih tematikah. Medtem, ko je bilo nekaj dobrih in koristnih premikov za nadgradnjo besedila v tehničnem smislu, se nevladne organizacije kljub temu sprašujejo, koliko si države resnično želijo napredka.
Na žalost je bilo prizadevanja za kompromise v Bonnu težko zaslediti. Po mesecih naporov, da bi pogajalsko besedilo zreducirali na bolj obvladljivo dolžino, so bili glavni elementi besedila tukaj ponovno napihnjeni.
Kakovost, ne količina, je pomembna. Besedilo naj bi premoščalo bistvena odprta vprašanja in ne polariziralo stališč. Imamo občutek, da smo spet pri receptu za še en Koebenhaven. Nevladne organizacije pogajalcem dajemo za tokratno zasedanje negativno oceno.
Vseeno je prav, da omenimo področja, kjer je napredek le bil narejen. Pozitivni premiki so se zgodili na področju hitrega financiranja za države v razvoju, v smislu povečevanja transparentnosti. Prav tako razprave o institucijah na področju tehnologij nakazujejo na povezavo s tehnološkim mehanizmov, kar v dosedanjih pogajanjih ni bilo doseženo.
Delavnica o ciljih razvitih držav je jasno pokazala, da je razkorak med obljubljenimi cilji in potrebnim zmanjšanjem emisij ogromen. Države se zdaj prav tako zavedajo možnosti razkoraka med prvim in drugim ciljnim obdobjem Kjotskega protokola in začenjajo razmišljati o rešitvah.
Za pogajanja na Kitajskem v začetku oktobra, si nevladne organizacije želimo več konstruktivnosti. Slišati želimo ponudbe, ne zahtev. Konec koncev je namen pogajanj rešiti podnebje!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar