Ljubljana, 30. september 2009 - Razkorak, ki obstaja med denarjem, ki je na voljo za ukrepe zmanjševanja emisij in prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju in vsoto, ki je dejansko potrebna, je ogromen.
Medtem ko kritično pomanjkanje denarja za ukrepe prilagajanja na podnebne spremembe v tem trenutku prav gotovo jasno čutijo milijoni prebivalcev Filipinov, pa tudi številne druge revne skupnosti, ki se spopadajo s posledicami monsunskega razdejanja in s tem povezanega izpada pridelka v južni Aziji, se bogate države o financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju še vedno niso pripravljene resno pogovarjati.
Zaenkrat so razprave o tej temi v Bangkoku pokazale le to, da si bogate države prizadevajo izmakniti zavezam o financiranju, čeprav je bila potreba po denarju priznana že z dogovorom na Baliju, decembra 2007. Kar nekaj razvitih držav se je v teh dneh v Bangkoku borilo, da bi iz pogajalskega besedila odstranili odstavek, ki govori o velikem razkoraku med potrebnimi in trenutno zagotovljenimi sredstvi za države v razvoju.
Pogajanja že mesece stojijo na mrtvi točki zaradi trmastega odklanjanja zavez o financiranju s strani razvitih držav in nič ne kaže, da se bo v Bangkoku kaj spremenilo.
ZDA so 'radodarno' priznale potrebo po večji finančni podpori, a si finančno podporo predstavljajo kot vlaganje v projekte zmanjševanja emisij v tretjih državah, ki se prištevajo k njihovemu (t.j. ZDA) cilju zmanjšanja emisij…ZDA so tudi javno priznale, da se njihovo stališče do financiranja ni spremenilo že od aprila letos. Namesto, da bi v Bangkok prišli s številkami na mizi, so se odločili za strategijo nadaljnega onemogočanja pogajanj o tem ključnem vprašanju.
Napovedi za prebivalce Filipinov in drugih podnebno ranljivih območij tako ostajajo slabe – vsaj dokler razvite države ne bodo pripravljene izponiti svojih zavez.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar