Zaključek ukrajinske misije iskanja dejstev

Ukrajina živi zgodbo post-komunistične in post-černobilske družbe. Pojavljata se dve dihotomiji. Prva je povezana na dogajanje v družbi, ki jo določa komunistična preteklost, kar se vidi predvsem pri delovanju državnih uradnikov in vodstev državnih podjetij, ki jim ni uspelo spremeniti mentalitete in so podobni aparatčikom. Obenem je v družbi prisotno nasprotovanje vsemu, kar je povezano s to isto preteklostjo. O nesreči v Černobilu se niti ne govori več, razen na dan obletnice. Akterji, odgovorni za delovanje jedrskih elektrarn, so jo potisnili globoko v svojo podzavest in poskušajo na vsak način nadaljevati z izkoriščanjem jedrske energije, z zanemarjanjem tveganja. Medtem v bolnici za bolezni, povezane z radiacijo, govorijo o drugi realnosti, ki govori o 15.000 ljudi na leto, ki obiščejo to bolnico. Vzrok za obiske bolnice je pri bolnikov povezan z nesrečo v Černobilu.

Dogajanje v državi je preveč kompleksno, da bi ga lahko strnil v nekaj stavkih, zato se bom osredotočil zgolj na nekaj plastičnih primerov, ki razkrijejo določene aspekte življenja v sodobni Ukrajini.

Država je v vojni. V mestu so prisotni vojaki, na cestah po državi so postavljene vojaške kontrolne točke. Nacionalizem je prisoten povsod, vse je v rumeno modri barvi, zelo enostransko opisovanje situacije in dogodkov v medijih, ki bi ga lahko preprosteje opisali kot propagando. Kot nam je povedal poznavalec dogajanja, v Ukrajini pride na oblast tisti, ki v danem trenutku ustreza oligarhom. Ljudem se plačuje, da pridejo na proteste. Med množico so zelo popularni brezplačni časopisi, na dostavo katerih celo čakajo v več deset metrov dolgi vrsti. O kvaliteti in objektivnosti člankov v teh brezplačnikih raje ne bom izgubljal besed, saj smo imeli podoben primer tudi pri nas.

Opazna je ogromna razlika med stopnjo razvitosti Kijeva in ostalimi deli države. Pogosto smo se vozili po cestah, ki so skoraj neprevozne, polne lukenj in zahtevajo popolno in neprestano koncentracijo voznika, da s svojimi slalomskimi veščinami pripelje do cilja. V ruralnih okoljih je večina hiš še vedno pokrita z azbestno kritino, smetišča so na proste, plastične vrečke pa raznaša po več kilometrov naokrog.

Z vojnim stanjem v državi je zelo težko doseči, da bi bilo okolje obravnavano kot prioriteta. Sploh zaradi dejstva, da si večina ljudi zaradi revščine želi nekoliko boljše ekonomske prosperitete, ki ji dajejo prednost. Težko je misliti na okoljske probleme, če se vsakodnevno soočaš z eksistenčnimi problemi. Na trgu neodvisnosti, kjer so se lani dogajali protesti, je postavljena rumeno-modra razstava o ukrajinskih vojakih. Na trgu in ob njem je tudi vse polno sveč in slik umrlih, tako v vojni z Rusijo, kot tistih, ki so umrli v lanskih protestih. Težko je ob pogledu na te scene razmišljati optimistično.

Naši ukrajinski kolegi v okoljskih nevladnih organizacijah vseeno poskušajo postaviti okolje nekoliko višje na stopnički vrednot. V veliko primerih ne dosežejo uspehov. V razmerjih do odločevalcev in državnih podjetij (primer jedrske energije) se srečujejo tudi z obtožbami, da delujejo proti ukrajinskim interesom in se jih v medijih označuje kot ruske vohune, ki delajo v interesu Rusije. Velika obtožba v državi, ki je v vojni z Rusijo. Toda vseeno vztrajajo. Drugega jim ne preostane. Vedo, da delajo v interesu vseh prebivalcev Ukrajine.

Pozdrav iz Ukrajine.

Odločitev o podaljšanju življenjske dobe reaktorju št. 2 Južnoukrajinske jedrske elektrarne

Tokrat pa bolj kompleksne zadeve. Ekipa ''DEAR fact finding mission'' je opravila sestanke s ključnimi akterji, ki so vključeni v procese podaljševanja življenjske dobe jedrskih reaktorjev. Sestali smo se z visokimi predstavniki Ukrajinskega državnega inšpektorata za regulacijo jedrske energije, Euroatoma – državno podjetje, ki je lastnik vseh jedrskih elektrarn v državi, Ministrstvom za okolje, Ministrstvom za energijo in premogovne tehnologije (da, zanimivo poimenovanje – dokaj povedno), Ministrstvom za zunanje zadeve in predstavništvom Evropske unije v Ukrajini.

Če nekako strnem zaključke in vtise iz sestankov, je precej vidna kulturna razlika s Slovenijo. Razen na dveh sestankih nam niso ponudili niti vode. Stiskov rok tudi ni bilo, tisti redki primeri pa so bili omejeni zgolj na moško populacijo. Moški ženskam ne ponudijo roke. Vsi so delovali precej zadržano, razen namestnice ministra za okolje, ki je mlajša in precej odprta, saj se je šolala na zahodu.

Vsebinsko smo se osredotočali predvsem na problematiko podaljšanja življenjske dobe jedrskih reaktorjev v Ukrajini ter neupoštevanja odločitve komiteja Espoo konvencije, ki je odločil, da bi v procesih pred podaljšanjem življenjske dobe bilo potrebno izvesti čezmejno presojo vplivov na okolje. Problematično je tudi (ne)vključevanje zainteresirane javnosti v procese. Vendar je večina akterjev zagovarjala argument, da po ukrajinski zakonodaji za potrebe podaljšanja življenjske dobe jedrskih reaktorjev ni potrebne čezmejne presoje vplivov na okolje. Glede javnih razprav pa so zagotavljali, da delajo tako kot morajo, saj so organizirali par razprav v krogu 30 km od reaktorjev. Edino Ministrstvo za okolje je izkazalo interes, da se na tem področju naredi korak naprej, saj Ukrajina trenutno še nima, kljub številnim poskusom, sprejete ustrezne zakonodaje na področju presoje vplivov na okolje.

Sestankom je sledila razprava, na kateri bi morali inšpektorat za regulacijo jedrske energije sporočiti odločitev v primeru podaljšanja življenjske dobe reaktorja št. 2 Južnoukrajinske jedrske elektrarne. Vendar so odločitev preložil, ker še niso uspeli izvesti vseh varnostnih ukrepov, prav tako gre za zamujanje financiranja. Zato bodo reaktor 12. maja 2015, ko se mu izteče življenjska doba, začasno ustavili in izvedli ukrepe. Šele nato bo sprejeta odločitev o podaljšanju. Večina akterjev je prepričanih, da bo do podaljšanja prišlo ter da ne bodo izvedli čezmejne presoje vplivov na okolje. Potrebno je dodati, da zadostnih sredstev za ustrezno razgradnjo reaktorjev v državi nimajo...

Dejstvo, da ni prišlo do takojšnje odločitve, ker še niso bili izvedeni vsi ukrepi, nas mogoče lahko nekoliko skrbi. Možno je, da je problem tehnične narave, povezan s sredico reaktorja, o čemer je govoril strokovnjak iz ukrajinskega znanstvenega inštituta, ki sodeluje v procesu izvedbe varnostnih posodobitev in ukrepov, ali pa finančne narave, kar lahko pomeni, da (trenutno) nimajo zadostnih sredstev za izvedbo vseh ukrepov. Ne pozabimo, Ukrajina je trenutno v veliki krizi.

Civilna družba je podala komentarje, vezane na neizvajanje določil Espoo konvencije v navezavi na čezmejno presojo vplivov na okolje ter na proces izvajanja lokalnih javnih razprav, izvedenih v radiu 30 km od reaktorja, da to ni zadovoljivo ter da so bile razprave same sebi namen, brez prave vsebine, izvedene zgolj za legitimacijo procesa. V določenem trenutku se je razvila burna razprava, kjer so predstavniki Energoatoma in Južnoukrajinske jedrske elektrarne trdili, da za javne razprave in presojo vplivov na okolje za primer podaljšanja tako ali tako ni potrebe. Tudi direktor inšpektorata za regulacijo jedrske energije, ki je vodil razpravo, je tistim, ki ne poznajo Espoo konvencije na kratko razložil, da je to popolnoma nepomemben dokument, ki nima veze z njihovimi postopki. Zelo samosvoja razlaga in razumevanje mednarodne konvencije, ki bi se je morale držati vse države podpisnice, kar Ukrajina je.

Simptomatično je dejstvo, da se zadev v povezavi s podaljšanjem življenjske dobe reaktorjev lotujejo v zadnjem trenutku, zaradi česar se jim zelo mudi z vsemi postopki, ki so lahko zaradi tega dejstva pomanjkljivo izvedeni. Že dejstvo, da se informacije o tehnični pomanjkljivosti in neizvedbi vseh ukrepov izvedo na zadnji razpravi, kjer bi morali sprejeti odločitev, je problematično.

Inšpektorat za regulacijo jedrske energije je dal Energoatomu 2 leti časa, da izvede vse ukrepe. V nasprotnem primeru bodo reaktor ustavili. Dodajmo, da ima Ukrajina preveč kapacitet za proizvodnjo električne energije. Na vprašanje, kaj je največji problem pri izvedbi ukrepov, je odgovorni iz znanstvenega inštituta povedal, da je največji problem v sredici reaktorja...

Ta zgovorni primer lahko navežemo tudi na dogajanje v Sloveniji. Tudi pri nas se bo začel proces podaljšanja življenjske dobe reaktorja v Krškem. Postopek bomo podrobno spremljali in v njem sodelovali. Problematično je dejstvo, da si naši akterji, podobno kot ukrajinski, razlagajo, da čezmejne presoje vplivov v primeru podaljšanja življenjske dobe ni potrebno.

Požar v Černobilu. Povečana radioaktivnost ni stvar preteklosti.

Verjetno ste v medijih že zasledili, da se je v Ukrajini zgodil požar. Sicer ne bi bila velika novica, toda gori na področju Černobila. Objava o požaru se je zgodila šele zjutraj 28.4., čeprav je goreti pričelo že 26.4. – ravno na 29. obletnico jedrske nesreče, je 18 kilometrov oddaljen od reaktorja 4 in samo 5 km od skladišča radioaktivnih odpadkov. Zgorelo naj bi že 400 hektarjev gozda. Ker rastline na kontaminiranem področju Černobilske cone vsebujejo radioaktivne delce, bosta požar in veter raznosila delce daleč od izvora. Verjetno po podobni poti, kot je nosilo delce ob nesreči leta 1986. V južnem delu Belorusije so že izdali navodilo, da naj prebivalci ne hodijo ven ter naj imajo zaprta vsa okna in vrata Torek enaki ukrepi kot takrat, ko se je nesreča zgodila. Lepa obletnica za njih. Jim je pa uspelo lokalizirati požar. Na srečo ne gorijo visoko kontaminirana drevesa, ampak ''zgolj'' kontaminirana.

Kijev post, ukrajinski časopis, ki izhaja v angleščini, je v članku na temo požara zapisal: ''… stopnja radioaktivnosti je relativno normalna.'' Karkoli bi naj ta relativna normalnost pomenila... Ob tem v drugih državah izdajajo ukrepe za zaščito pred sevanjem. Veter v Černobilu večinoma piha proti zahodu. Sebično upam, da se še vsaj dni ne obrne proti jugu, proti Kijevu.

Pogosto poslušamo s strani zagovornikov jedrske energije, da se ne čuti več posledic nesreče v Černobilu. Vendar vpliv sevanja ni stvar preteklosti. V Kijevu je bolnica, ki sprejema samo obolele zaradi radiacije. 15.000 ljudi na leto jo obišče, tudi iz drugih držav, večinoma Belorusije. Večinoma prihajajo iz regije, ki so bili po nesreči v Černobilu najbolj kontaminirani. Kdor še vedno misli, da ni več vplivov zaradi Černobila, se moti. Kot je povedal direktor bolnišnice: ''Obstajata dve realnosti. Prvo realnost propagira Mednarodna agencija za jedrsko energijo, drugo živimo mi v tej bolnišnici.'' (Foto: Ioana Moldovan)

Problem je tudi v tem, da ljudje še vedno gojijo zelenjavo na kontaminiranih površinah. No, nekateri niti ne vedo, da so površine in zemlja kontaminirane. Obenem gre za revnejše, ruralno prebivalstvo, ki druge možnosti, kot gojiti svojo hrano, niti nima. Vnos radioaktivnih delcev preko zaužite zelenjave pa povzroča zdravstvene probleme. Kontaminirane zemlje je v Ukrajini, Belorusiji, Fukušimi in tudi na področjih, kjer je veter raznosil delce, še zelo veliko.

Zaporožje – kjer je tvoj sosed največja jedrska elektrarna v Evropi

Po Černobilu smo dva dneva preživeli na obisku še vedno delujoče jedrske elektrarne Zaporožje.

Ne leži ob mestu Zaporožje, temveč kakšno uro in pol stran (približno 100 km), ob velikem akumulacijskem jezeru Kakhovka, na reki Dnjepr. Jezero je leta 1956 nastalo za potrebe hidroelektrarne (kapaciteta 357 MW), ki je zadnja v seriji na Dnjepru.

Cesta od Zaporožja do področja, kjer je elektrarna, je katastrofalna in kot pravijo, so takšne po skoraj vsej Ukrajini. Polne lukenj (skoraj več lukenj kot asfalta), z rally vozniki, ki vozijo slalom med njimi. Povedali so nam, da so najboljše ceste na področju Černobilske cone, ker so jih od nesreče dalje preplastili že 5-6 krat, saj na ta način zmanjšajo sevanje na cesti. Ostale ceste v državi niso bile deležne takšne nege.

Prvo so na obali jezera postavili veliko termoelektrarno in kot je bila navada v Sovjetski zvezi, so zraven zgradili tudi mesto Energodar, kar v prevodu pomeni ''dar energije''. Termoelektrarna je bila zgrajena med leti 1971 in 1977, ima 7 blokov, uporablja pa premog, mazut, kurilno olje in plin. Skupna kapaciteta termoelektrarne je 3.600 MW.

Mesto Energodar bi lahko opisalo kot podobno Pripyatu ob jedrski elektrarni Černobil. Gre za satelitsko mesto, ki je nastalo sprva zaradi potreb termoelektrarne in se nekoliko razširilo zaradi potreb jedrske elektrarne. Verjetno bi Pripyat danes izgledal podobno. Za Energodar in okolico si zagotovo ne želimo podobnega scenarija, kot se je zgodil v Pripyatu, čeprav upravljalci elektrarne in ukrajinske oblasti s podaljševanjem življenjske dobe jedrskih reaktorjev v elektrarni Zaporožje povečujejo tudi tveganje.

V sedemdesetih so poleg termoelektrarne začeli graditi še jedrsko elektrarno. Prvi reaktor je začel z obratovanjem leta 1984, zadnji – šesti pa leta 1995.

Gre za največjo elektrarno v Evropi, ki ima šest reaktorjev po 1000 MW. Jedrska elektrarna skupaj s termoelektrarno in hidroelektrarno sestavljajo kolos, ki ima kapaciteto skoraj 10.000 MW, kar predstavlja enega največjih kompleksov za proizvodnjo električne energije na svetu. Takšna kapaciteta bi zadostila potrebam nekaj Slovenij. V regiji se radi pohvalijo, da proizvedejo 1/5 električne energije v Ukrajini. Na relativno majhnem področju je koncentracija takšnih kapacitet redkost in kaže na usmeritev Sovjetske zveze, ki je častila in gradila takšne centralizirane, mega projekte.

Pred obiskom elektrarne smo se v vasi Vodany srečali z lokalci, ki so nam predstaviti svoj pogled. Preko svojih društev in nevladnih organizacij poskušajo uveljaviti svoje pravice in vplivati na prihodnost regije. Večinoma so starejši, moški, osredotočeni na lokalne probleme, ki jih s svojim delovanjem povzroča jedrska elektrarna.

Prioriteta za lokalno prebivalstvo je problematika radioaktivnih odpadkov, saj si ne želijo, da ostanejo na lokaciji jedrske elektrarne. Skrbi jih namreč, da bodo jedrske odpadke kar pustili na tej lokaciji, ko se elektrarna zapre, saj nimajo sredstev za prenos kam drugam. Potrebno je omeniti, da večina lokalnega prebivalstva ne nasprotuje jedrski elektrarni in termoelektrarni, predvsem zato, ker gre za dva največja (skoraj edina) zaposlovalca v regiji. Tistemu, ki ti daje kruh, ponavadi ne nasprotuješ.

Našemu pogovoru z lokalci sta se pridružila tudi dva precej sumljiva moška, ki sta trdila, da sta lokalna ribiča. Vendar je zelo verjetno, kar so potrdili domala vsi, da je šlo za osebi iz elektrarne, ki sta na terenu preverjala, kaj počne delegacija iz tujine. Za naš prihod so vedeli, saj smo morali vnaprej napovedati naš obisk jedrske elektrarne.

Lokalci so izpostavljali predvsem vpliv hladilnih sistemov jedrske elektrarne. Del akumulacijskega jezera je bil ograjen in je mišljen kot hladilni sitem za jedrsko elektrarno. Poleg tega uporabljajo tudi veliko pršil za vodo – v zrak pršijo vodo, da jo ta ohladi.

Ta voda potem teče v del jezera, namenjen za ohlajanje, od tam pa potem v akumulacijsko jezero. Ko omenjam sistem pršil, bi lahko enostavno napisal, da gre najverjetneje za največjo fontano na svetu, saj je površina teh pršil ogromna. Poleg tega so zgradili tudi dva klasična hladilna stolpa.

Vendar so v zadnjih letih čisto spremenili sistem izpustov vode iz hladilnega sistema v akumulacijsko jezero, tako da ni več jasne časovnice kdaj in koliko vode spuščajo. To delajo po potrebi, kar vpliva na živa bitja v jezeru, zaradi nenapovedanega nenadnega izpusta velikih količin vode pa je pred leti umrla družina, ki se ji ni uspelo pravi čas umakniti na varno.

Ker spuščajo preveč tople vode v jezero, se je kakovost vode poslabšala. Domačini pravijo, da je celotno jezero, ki je ogromno, postalo hladilni sistem za jedrsko elektrarno. Vlaga, ki izhlapeva iz jezera, pršil in hladilnih stolpov, vpliva na okoliško rastlinje. Megla je značilna za vse letne čase. Posebej problematična je pozimi, saj megla v zraku zamrzne, ob tem zamrzne tudi vrhove dreves, zaradi česar so ta precej nizka. Zaradi tega jih kar precej tudi posekajo. Poleg vlage je zraven še problem onesnažil, ki jih v zrak spušča termoelektrarna. Ta se vežejo s kapljicami vode ter ostanejo v lokalnem okolju, kar sproži kumulativni efekt. Lokalni aktivisti opozarjajo na te probleme, vendar je bil do sedaj edini odgovor na opozorila globa za enega od aktivistov in sicer v višini 2000 EUR.

Ogled jedrske elektrarne Zaporožje smo začeli z 2 urnim čakanjem, saj so morali v svojo bazo vnesti in seveda preveriti vse naše potne liste (katerih skenirane kopije so dobili že 1 teden prej). V kompleks nismo smeli nesti nikakršnih elektronskih naprav.

Na dan obiska jedrske elektrarne so bili v pogonu trije reaktorji, ostali trije pa v remontu. Ogledali smo si blok 1. Reaktorske stavbe nismo smeli obiskati, smo pa obiskali stavbo generatorja, kjer stoji ogromna turbina z generatorjem.

Poleg bloka 1 smo si ogledali tudi začasno skladišče izrabljenega jedrskega goriva, ki ga shranjujejo kar na lokaciji sami. Do leta 2001 so ga z vlaki vozili v Rusijo, od takrat naprej ga shranjujejo tu. 280 betonskih zabojnikov je že v skladišču, prostora je še za nekaj let, potem bodo morali širiti. Trenutno jih proizvedejo 10-13 na leto. Rešitve glede trajnega odlaganja še nimajo, prav tako nihče ne ve, kaj bo s temi zabojniki v prihodnje.

Imeli smo tudi sestanek z vodilnim osebjem jedrske elektrarne Zaporožje, ki se ukvarja z varnostjo in procesom podaljševanja življenjske dobe reaktorjev (vodja podaljšanja, vodja tehničnih zadev glede podaljšanja, vodja finančnih zadev glede podaljšanja, vodja za oceno tveganja, vodja varnostnih posodobitev). Predstavili so nam poročilo glede varnostnih posodobitev in nadgradenj, ki so posledica napotkov, ki izhajajo iz nesreče v Fukušimi. Za vsak reaktor naj bi bilo potrebno 300 milijonov dolarjev vložka v izboljšave, nadgradnje in sam proces za podaljšanje življenjske dobe. Financiranje za reaktor 1 in 2 naj bi bilo lastno, za ostale 4 pa posojilo Euroatoma in EBRD.

Problematično je dejstvo, da za noben reaktor niso izvedli okoljske presoje vplivov na okolje, saj pravijo, da po Ukrajinski zakonodaji to ni potrebno. Sekretariat ESPOO konvencije meni drugače, saj je Ukrajino opozoril, da v primeru podaljšanja življenjske dobe reaktorjev 1 in 2 v Rivnu niso ustrezno izvedli postopka, ker niso izvedli čezmejne presoje vplivov na okolje, z ustreznim vključevanjem javnosti.

V Zaporožju izvajajo procese za podaljšanje življenjske dobe prvega in drugega reaktorja, sledili bodo ostali. Prvemu se ''delovna doba'' izteče letos, saj je bila sprva omejena na 30 let. Odločitev naj bi padla v petek, 30.4.2015, na zaslišanju na Ministrstvo za okolje.

Veliko skrbi in tveganj glede varnosti je povezanih tudi s trenutno situacijo, predvsem z vojno z Rusijo. Ukrajina je v vojni, nevarnosti in tveganj pa je veliko. Če zrušijo jez nad akumulacijskim jezerom, se lahko gladina jezera zviša za 6-8 metrov, kar bi potopilo del jedrske elektrarne. Vsi varnostni sistemi zagotovo ne bi ustrezno delovali. Strašljiva je bila izjava zaposlenega v oddelku za mednarodne delegacije, ki nas je spremljal ob obisku: ''Upam, da kakšna raketa ne bo zadela jedrske elektrarne''. Tako nas je dokaj hitro spomnil na dejstvo, da je fronta z ruskimi separatisti oddaljena zgolj 260 kilometrov od jedrskega kompleksa Zaporožje.

Vodja oddelka za skladiščenje jedrskega goriva je tudi omenil, da so njihovi betonski zabojniki odporni za določeno vrsto streliva – do 115 mm. Kaj pa večji izstrelki? Če k temu dodamo, da izrabljeno jedrsko gorivo skladiščijo v betonskih zabojnikih pod milim nebom, brez kakršnekoli zaščite nad njimi, potem nas lahko nekoliko skrbi. Sicer so zagotovili, da zabojniki lahko prenesejo nalet letala nepoškodovani. Z dodatkom, da imajo v mislih majhno letalo. Kaj pa večje letalo? Tolažijo se z mislijo, da nihče ni tako neumen, da bi napadel kompleks jedrske elektrarne. Samo upamo lahko, da imajo prav in da se bosta sprti strani izognili kompleksu, tako kot se mu izognejo ptice in žuželke zaradi povečane stopnje radioaktivnosti, ki se pojavlja v območjih, kjer na odprtem shranjujejo izrabljeno jedrsko gorivo.

Izpostavili so mnenje, da bi potekala kopna pot čez Zaporožje, če bi se Rusija odločila, da želi s Krimom povezavo tudi po kopnem. Jedrska elektrarna, ki ni bila grajena za vojne razmere, se je že znašla dokaj blizu fronte, vendar se ji utegne fronta še bolj približati.

Razglednica iz Černobila 29 let po nesreči jedrskega reaktorja

Černobilska cona je območje, ki pokriva približno 30 kilometrov v radiju od epicentra nesreče, znotraj nje se nahaja še cona 10 km. V prvi je težko najti področje visoke radiacije, medtem ko je v coni 10 km težko najti področje, kjer ni visoke radiacije. Ustanovljena je bila 5. maja 1986. Velika je kot Luksemburg in vključuje tudi področje v Belorusiji. Oblika cone ni čisto okrogla, saj so jo prilagodili glede na področje kontaminacije, ki je bilo pogojeno s smerjo vetra. Zato je razširjena proti zahodu, ter zmanjšana proti vzhodu.

Pred vstopom v Černobilsko cono podpišeš izjavo, da si tam na svojo odgovornost ter da ne boš terjal nikakršnih odškodninskih zahtev od države Ukrajine. S tem se zavarujejo proti kakršnimkoli posledicami, ki bi lahko nastale. Ob obisku je potrebno biti pozoren in slediti zgolj predvidenim potem, ker si lahko v nasprotnem primeru deležen previsokega odmerka sevanja. V normalnih okoliščinah je sevanje, ki si ga deležen, ekvivalentno dvema urama vožnje z letalom na višini 10.000 m.

Na območju cone je bilo pred jedrsko nesrečo 186 vasi in mest.

Vsa so bila po nesreči izpraznjena in evakuirana. Regija je bila predvsem kmetijsko področje, zdaj pa je gozd povsod – pokriva 95 % področja. Na področju je zaradi odsotnosti človeka prisotno tudi veliko število divjih živali. Zapuščene vasi in mesta delujejo nekoliko zlovešče in preveč spokojno. So neme priče dogodka, ki se je zgodil. Narava si je vzela nazaj nekaj, kar je bilo nekoč njeno.

Ceste v coni imajo večinoma že 5-6 plasti asfalta, tako da na njih ni tako povišano sevanje kot v okolici. Po drugi strani obstajajo vroče točke, t.i. ''hot spots''. Te točke so področja, ki zaradi različnih razlogov niso bila primerno dekontaminirana, zaradi česar je zelo povišana stopnja sevanja. So pogoste, zato je s seboj nujno potrebno imeti geigerjev števec, ki s piskanjem opozarja kdaj se nahajate na področju povišanega sevanja. Merilci so v coni 10 km kar pogosto piskali.

Jedrska elektrarna Černobil, oziroma njen prvi reaktor, je bila prva jedrska elektrarna v Sovjetski zvezi. Leta 1986 je imela 4 delujoče reaktorje. Četrti reaktor je pričel z obratovanjem leta 1983, le tri leta kasneje se je ravno v njem, najmlajšem, zgodila nesreča.

Takrat sta v gradnji bila že peti in šesti reaktor, ki pa nista bila nikoli končana.

Prvi trije reaktorji so delovali tudi po nesreči: prvi do leta 1996, drugi do leta 1991 in tretji do leta 2000, ko je zaradi političnih odločitev in pritiska iz tujine bil tudi ta ustavljen. Za potrebe delavcev, ki so morali delati v še delujočem delu elektrarne so na novo ustanovili satelitsko mesto, 40 km oddaljeno od elektrarne in izven Černobilske cone.

Nesreča se je zgodila ponoči, 26. aprila 1986. Takoj po nesreči ni bilo ustreznega ukrepanja, prav tako niso naprej poročali relevantnih informacij.

Po nesreči je veter prenesel radiacijo nad Evropo, vendar nihče ni vedel, kaj in kje se je zgodilo, saj ni bilo nikakršnih informacij iz Sovjetske zveze. Delno tudi zaradi tega, ker oblast Sovjetske zveze sama ni vedela kaj se dogaja. Nižji uradniki so sporočali, da je vse pod kontrolo. Pa ni bilo. Tako so Švedi obvestili Sovjetsko zvezo o zelo povišani stopnji sevanja. Gorbačov, predsednik Sovjetske zveze v tistem času, je šele v parih dneh izvedel, kaj točno se dogaja, in pričel z ustreznim ukrepanjem. Prav tako niso takoj evakuirali prebivalcev območja. Zanimivo je, da se na slikah, ki so jih po nesreči naredili novinarji, jasno vidi bliske radioaktivnega sevanja oziroma razkrajanja radioaktivnih elementov.

Po nesreči je obstajala velika verjetnost, da bo zaradi taljenja sredice prišlo do druge eksplozije, ki bi bila v rangu eksplozij jedrskih bomb – nekajkrat močnejša od tiste v Hirošimi. To bi pomenilo, da bi bila Evropa nenaseljiva, Minsk v Belorusiji, oddaljen 320 km, bi bil izbrisan. Pri iskanju rešitev so se obrnili na rudarje, ki so jih v tisočih pripeljali iz drugih mest po Rusiji. Ti so morali v rekordnem času izkopati rov in dvorano pod reaktorjem, kjer so potem namestili kompleksni hladilni sistem, ki je ohlajal sredico reaktorja. Na ta način jim je uspelo preprečiti drugo eksplozijo. Požrtvovalni rudarji, ki so delali brez kakršnekoli zaščite, so prejeli smrtonosne doze radiacije. Četrtina jih je umrla pred 40. letom starosti.

Mesto Pripyat leži v neposredni bližini elektrarne in je bilo izpostavljeno zelo visokim količinam radioaktivnega sevanja.

Graditi so ga začeli leta 1970, zaradi potreb delavcev, ki so začeli delati v novo zgrajeni jedrski elektrarni. Leta 1986 je mesto štelo približno 34.000 ljudi, bilo je novo, moderno mesto, zgled in model mnogim drugim.

1. maja 1986, na državni praznik, bi morali odpreti na novo zgrajen stadion in lunapark. Vendar do tega ni prišlo. Oba objekta, tako kot celotno mesto, sta bila zapuščena le nekaj dni pred tem. Nikoli uporabljena.

Prebivalce Pripyata so evakuirali šele več kot 36 ur po nesreči, prav tako jih niso obvestili o tem, kaj se dogaja. Rečeno jim je bilo, da naj bodo v dveh urah pripravljeni na evakuacijo in da bodo nazaj prišli v nekaj dneh, zato naj s seboj vzamejo zgolj najnujnejše zadeve. Nikoli več niso videli svojih domov.

Vse še sedaj, 29 let po nesreči, ostaja tako kot so pustili. Vsi so prejeli visoke doze radiacije, nikoli se ni sistematično spremljalo, kaj se je kasneje z njimi zgodilo. Prebivalce so evakuirali, vojaki pa so ostali, veliko jih ni vedelo nič o radiaciji in njenem vplivu, tudi niso verjeli v tega nevidnega sovražnika. Veliko jih je prejelo smrtonosno dozo sevanja. Podatkov o tem, koliko od njih je predčasno umrlo in od česa, ni.

Več kot 500.000 ljudi je sodelovalo v akcijah in aktivnostih po nesreči. Večina jih ni bila ustrezno zaščitena. Prejeli so prekomerne doze radioaktivnega sevanja. Koliko ljudi je umrlo ali zbolelo zaradi posledic nesreče, ne bo nikoli uradno ugotovljeno, ker so oblasti skrivale in prirejale vzroke smrti in obolenj (predvsem obolelih za rakom, ki je bil posledica radiacije). Dejstvo je, da sta 2 osebi umrli takoj, 29 pa nekaj dni po nesreči. To so bili člani gasilske enote, ki je prva prišla na mesto nesreče, seveda nevedna o tem, kaj se je zgodilo in kakšna je stopnja radiacije. V Evropi je bilo zaradi nesreče v Černobilu 40.000 splavov, predvsem zaradi strahu vpliva nesreče na zarodke.

V fazi dekontaminacije okolice elektrarne je sodelovala vojska. Zaradi visoke stopnje radiacije je tudi elektronika prenehala delovati. Roboti iz tujine, ki so jih uporabljali, so odpovedovali eden za drugim, predvsem zato, ker so bili tehnološko napredni za ta čas – uporabljali so elektroniko. Zato so si morali izmisliti prilagojene, posebej za ta namen narejene robote. Vojska je ustanovila tudi lovsko enoto, ki je streljala živali (divje živali, mačke, pse) na območju, da ne bi kontaminacije razširile na druga področja.

V okolici elektrarne geigerjevi števci neprestano piskajo, saj je sevanje v tem območju nad dovoljeno mejo. Četrti reaktor še vedno oddaja prekomerno radiacijo. Pred elektrarno, v bližini četrtega bloka, so zgradili spomenik tistim, ki so gradili prvi sarkofag.

V neposredni bližini četrtega bloka gradijo novi sarkofag, ki je mogočna konstrukcija (107 metrov višine).

Za gradnjo skrbi francosko podjetje. Stroški so bili ocenjeni na 1,6 milijarde EUR, vendar bodo gotovo narasli na najmanj 2 milijardi EUR. Da bi vsaj malo zaščitili delavce, ki delajo na sarkofagu, so med blokom štiri in novim sarkofagom zgradili masivni betonski zid. Ko bo sarkofag dokončan, ga bodo zapeljali preko četrtega bloka ter ga na ta način zaprli. Potem bo sledila še bolj problematična faza razgradnje. Življenjska doba novega sarkofaga naj bi bila 100 let.

Rdeči gozd – področje, ki leži v neposredni bližini elektrarne, med elektrarno in mestom Pripyat, predstavlja eno največjih vročih točk, saj je bil po eksploziji najbolj kontaminirano področje. V fazi dekontaminacije so ga v celoti posekali in drevesa zakopali, razen nekaj dreves, ki so še vedno priča tragediji.

Mesto Černobil je 17 km oddaljeno od elektrarne, v mestu trenutno dela približno 3500 ljudi, od tega jih je tretjino varnostnikov in policistov. Delo in čas bivanja v coni sta zaradi sevanja omejena. Ponavadi delajo 15 dni in so naslednjih 15 dni izven cone. Tisti, ki delajo čisto blizu elektrarne, delajo glede na sevanje – delavec na novem sarkofagu lahko dela zgolj 1 uro na dan, zaradi česar delo poteka zelo počasi. Vsi nosijo s seboj dozimetre. V mestu ni šol, otrok, nosečnic, mlajših od 18 let. Uporablja se zgolj 25 % mesta, ostalo je zapuščeno.

V mestu eden od spomenikov predstavlja 186 naselij v coni, ki so jih izselili. Postavljen je tudi spomenik ''tistim, ki so rešili svet'' – gasilcem in t.i. 'likvidatorjem kontaminacije', torej osebam, ki so po nesreči požrtvovalno in vestno opravljale delo, da bi zaščitile in zmanjšale negativen vpliv na ostale, ob čemer so svojo varnost in zdravje postavili v drugi plan. Ob spomeniku je težko pozabiti na njih.

V Černobilski coni je bil postavljen ogromen sovjetski vojaški satelit za zgodnje odkrivanje balističnih raket (gre za čas hladne vojne in zgodbe velikih projektov). Poimenovan je Duga 2, ljubkovalno pa so ga klicali ''The Eye of Moscow''. Bil je eden od treh sovjetskih radarjev (2 so že porušili, ostal je le še ta), obratovati je nehal po jedrski nesreči, saj leži zgolj 10 kilometrov od reaktorja 4. Od takrat naprej je zapuščen in prepuščen zobu časa. Konstrukcija je kolosalna, struktura je visoka 150 metrov in široka 400 metrov, zraven nje je še en manjši radar – visok ''zgolj'' 90 metrov.

V cono se je kasneje ponovno naselila peščica domačinov, ki niso mogli sprejeti dejstva, da ne smejo več bivati v domačem kraju – v coni 30 (v coni 10 km ne sme bivati nihče). Zapuščene vasi in mesta so kot kraji duhov. Vse je obraslo z rastlinjem in drevesi, hiše in poslopja propadajo že 29 let.

Leta 1990 so nehali varovati območje in takrat so se začele kraje materiala. Kar je bilo vrednega materiala, predvsem kovin, so v tem času že večinoma odnesli ali izropali iz cone ter prodali na črnem trgu. Zadeva je zelo problematična, saj obstaja verjetnost, da je del tega materiala kontaminiran. Kasneje so ponovno vzpostavili varovanje in strogo kontrolo.

Černobilsko nesrečo lahko povežemo tudi s propadom Sovjetske zveze, ki se je zgodil le nekaj let kasneje. Stroški gradnje jedrske elektrarne so bili visoki (9 milijard rubljev), stroški aktivnosti po nesreči in dekontaminacije področja so bili najmanj dvakrat višji. K temu lahko dodamo še ogromen vojaški radar Duga 2, ki ga niso mogli več uporabljati (7 milijard rubljev). Dejstvo pa ostaja, da stroškov sanacije nesreče še kmalu ne bo konec.

Na izhodu iz Černobilske cone je potrebno iti preko posebne naprave za merjenje sevanja, ki nekoliko spominja na detektor kovin. Na srečo ni piskala...

Glede na posledice nesreče v Černobilu, na zdravje ljudi, posredno in neposredno vključenih, razselitev lokalnega prebivalstva, posledic na fauno in floro, stroškov, povezanih s posledicami nesreče (aktivnosti bodo potekale še zelo, zelo dolgo), ne razumem lahkomiselnega zagovarjanja uporabe jedrske energije. Česa podobnega ne želim nikomur. Če k temu dodamo problematiko, povezano z rudarjenjem urana ter dolgoročnim shranjevanjem visoko radioaktivnega odpada (300.000 let!) je odločitev še bolj jasna: odločen NE nadaljnji rabi jedrske energije.