Podnebna pogajanja

Vedno se zdi nemogoče, dokler ni doseženo

2011-12-09T11:26:00.001+01:00

9. december 2011 – Zdi se, da se zagon končno premika v smer ambiciozne koalicije. Glasovi ambicioznih držav so se dvignili. Klici malih otoških in najmanj razvitih držav, da je globalni dogovor, ki bi bil sprejet šele leta 2020, prepozen, so bili slišani.

Balijski akcijski načrt je bil sprejet, da bi nas pripeljal do pravičnega, ambicioznega in zavezujočega dogovora, a smo se od Balija naprej nekako izgubili. Nov 'kažipot', ki ga nekatere države tukaj zahtevajo, bi lahko ponovil zgodovino. Glede na znanstvena opozorila, ki jih poznamo danes, bi to lahko pomenilo katastrofo. Ministri in delegati morajo Durban zapustiti z mandatom za pogajanja, ki bodo do leta 2015 prinesel pravno zavezujoč instrument.

Napredni predlogi skupine afriških držav so učinkovali. Včeraj objavljena skupna izjava EU in ranljivih držav, s pozivom k ukrepanju, kaže na večjo usklajenost obeh skupin. Sliši se, da se tudi Brazilija, Južna Afrika, Kitajska in Indija vključujejo v razprave o pravni obliki in časovnici novega globalnega dogovora. ZDA s svojim kažipotom, ki nikamor ne pelje, pa postajajo vse bolj izolirane.

Durban se ne sme končati s še enim papirnatim kompromisom, ki ne bo prinesel potrebne ambicije, zagotovil sredstev za podnebno ukrepanje in pravičnega dolgoročnega pravnega okvirja, ki ga potrebujemo za preprečitev podnebne katastrofe. Ambiciozna koalicija lahko uspe in doseže dogovor o pogajanjih za pravno zavezujoč dogovor in drugem ciljnem obdobju Kjotskega protokola z okoljsko integriteto.

Nevladne organizacije danes ponavljamo besede velikega Nelsona Mandela: “Vedno se zdi nemogoče, dokler ni doseženo.” Dragi ministri in delegati: Dobra novica je, da se nič več ne zdi nemogoče, a je treba postoriti še veliko. In treba se je odločiti.

Še en temen dan za ZDA

2011-12-08T17:48:00.000+01:00

8. december 2011 – Včeraj je bil spet ameriških fosilov – dobile so dva. Razloga: zavlačevanje s pravno zavezujočimi zavezami in blokiranje takojšnje finančne podpore za ranljive države.

ZDA so podprle izbris odstavka o t.i. hitrem financiranju iz nove verzije besedila o dolgoročnem financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju. To kaže na to, da svojih preteklih zavez o financiranju najbolj ranljivih držav za spopadanje s posledicami podnebnih sprememb, ne jemlje resno. Ne gre le za krhanje zaupanja, kaže tudi pomanjkanje volje ZDA, da podnebne spremembe vzamejo resno.

ZDA so (še vedno) v popolnem zanikanju – druge države, ki spremljajo pogajanja, ne morejo verjeti, da so take izjave sploh možne. Čeprav so ZDA že pred Koebenhavnom podale predlog o novi pogodbi, se zdaj zdi, da so glede pravno zavezujočih ciljev popolnoma spremenile stališče. Smo tik pred začetkom kritičnega desetletja (po ugotovitvah poročila UNEP), v katerem moramo povečati ambicije, doseči vrh emisij in jih znižati, ZDA pa – zgodovinsko največja onesnaževalka – na pogajanja pridejo le z mandatom razpravljati o zavezah po letu 2020. Še devet let pogovorov? To je popolnoma neodgovorno, hkrati pa drugim velikim onesnaževalkam omogoča, da tudi njim ni potrebno nič postoriti.

Za preprečitev nevarnih podnebnih sprememb je potrebna 'koalicija odgovornih'

2011-12-07T07:08:00.002+01:00

Objavljen Climate Change Performance Index 2012

7. december 2011 – Včeraj sta Germanwatch in CAN Europe v Durbanu objavila novo verzijo indeksa uspešnosti pri naslavljanju podnebnih sprememb - Climate Change Performance Index (CCPI). Tudi tokrat nobena od 58 držav, največjih onesnaževalk, ni naredila dovolj za preprečevanje nevarnih podnebnih sprememb, zaradi česar so najvišja tri mesta v indeksu prazna. Najboljše so se odrezale tri evropske države – Švedska, Velika Britanija in Nemčija. Najslabše ocenjene v letošnjem letu pa so bile Savdska Arabija, Iran in Kazahstan. Na dosežke držav v indeksu je vplivala svetovna gospodarska kriza. Posledica krize je višja rast emisij v hitro razvijajočih se gospodarstvih v primerjavi z industrializiranimi državami.

Rezultati letošnje analize so zaskrbljujoči. Odvisnost od premoga po svetu se ni ustavila, prej povečala. Na 80 % indeksa vplivajo emisijski trendi in absolutne ravni emisij. Pet od desetih največjih emitentk – Iran (60), Kitajska (57), Rusija (56), Kanada (54) in ZDA (52) so dobile oceno 'zelo slab' dosežek. Med temi državami je samo Kitajska dobila dobre ocene za sprejete politike. Spodbuden razvoj na področju obnovljivih virov in ciljev za energetsko učinkovitost v 12. petletki lahko Kitajski pomaga pridobiti nekaj mest v indeksu v prihodnje.

Avtor poročila, Jan Burck, je rezultate analize komentiral: “Za boljše varovanje podnebja potrebujemo 'koalicijo odgovornih”. EU in druge konstruktivne razvite države in države v razvoju, vključno s hitro rastočimi gospodarstvi, ne smejo več čakati na ZDA, Kanado in druge nazadnjake. EU pri razvoju te 'koalicije odgovornih' igra pomembno vlogo. Tudi, če rezultati kažejo jasne razlike med članicami EU, se mora EU poenotiti glede cilja zmanjšanja emisij za vsaj 30 % do leta 2020. Bolj odločno ukrepanje pod prihajajočim danskim predsedstvom EU mora izboljšati dosežke na področju boja proti podnebnim spremembam v vseh EU državah.

Čeprav nobena država ni bila ocenjena kot 'zelo dobra', so nekatere države vpeljale ukrepe, ki pomagajo zmanjševati emisije. Npr. Švedska je primer države, ki je učinkovito zmanjšala emisije v stanovanjskem sektorju. Švedska je to dosegla z dolgoročnimi podnebnimi ukrepi, kot je CO2 davek, ki ga je uvedla že v zgodnjih devedesetih letih prejšnjega stoletja. Je pa zaradi pomanjkanja zadostnih novih podnebnih ukrepov Švedska letos dobila slabo oceno za sprejete politike.

Gostiteljica tokratne podnebne konference, Južna Afrika, je dosegla 38. mesto. Njen rezultat ima dve plati: po eni strani emisije v Južni Afriki rastejo, po drugi strani pa so ji eksperti dali relativno dobro oceno za sprejete nacionalne politike.

Slovenija je, glede na lansko leto (45) popravila rezultat in dosegla 29. mesto, kar jo uvršča med države z 'zmenim' dosežkom. Med EU članicami se je uvrstila na 15. mesto. Emisijski trend Slovenije je bil ocenjen kot 'zelo slab'.

*CCPI 2012 ocenjuje in primerja uspešnost v boju proti podnebnim spremembam 58 držav, ki povzročajo največ emisij, glede na njihove emisije CO2 in podnebne politike.
Celotno poročilo CCPI 2012 in vodič po metodologiji sta dostopna na www.germanwatch.org/ccpi.

Fosili dneva ob začetku tedna

2011-12-06T17:38:00.000+01:00

6. december 2011 – Drugi teden pogajanj v Durbanu se je začel s podelitvijo velikega števila neuglednih nagrad – fosilov dneva. Nova Zelandija in Rusija sta si delila nagrado, ker želita nadaljevanje koristi, ki jih prinaša Kjotski protokol, hkrati pa v okviru protokola ne želita nadaljnih zavez. ZDA pa, tako kot ponavadi, zaradi tega, ker ne želi prispevati skoraj nič na skoraj nobenem področju.

ZDA poskušajo ustaviti napredek v Durbanu in uspevajo pri ustvarjanju gibanja proti njim, ker odlagajo, preprečujejo in sabotirajo dobro namerne napore za dosego dogovora. Vloga ZDA v pogajanjih ostaja še naprej nekonstruktivna. Leta 2008 je Obama izjavil: “Vemo, kaj je potrebno narediti. Vemo, da je prihodnost našega planeta odvisna od globalne zaveze za trajno zmanjšanje onesnaževanja s toplogrednimi plini.” Drzne besede, ampak, žal, drzni ukrepi niso sledili. Tukaj v Durbanu ZDA predlagajo, da si vzamemo 10-letni odmor brez ciljev za zmanjšanje emisij do leta 2020.

Ameriške pogajalce pozivamo, da se spomnijo besed Obame: “Grožna podnebnih sprememb je resna, je nujna, in se povečuje. Odziv naše generacije na ta izziv bo sodila zgodovina; če nam ga ne uspe nasloviti - pogumno, hitro in skupaj – prevzemamo rizik, da prihodnje generacije obsodimo na neobvladljivo katastrofo...” ZDA pozivamo, da ukrepajo pogumno, hitro in skupaj – nekaj, kar jim v prejšnjem tednu ni uspelo.

Rusija si je fosila zaslužila, ker je nasprotovala drugemu ciljnemu obdobju Kjotskega protokola in ker si je prizadevala v naslednje obdobje prenesti 'vroči zrak', in to oboje hkrati, čeprav je to težko logično pojasniti.

Nova Zelandija pa je bila v kjotskih pogajanjih nekonsistentna. Vztrajala je, da se zaradi ustavnih razlogov ne more strinjati z začasnim izvajanjem drugega ciljnega obdobja Kjotskega protokola, kljub temu da njena politika govori, da lahko.

Še več, Nova Zelandija je prav tako blokirala pogajanja o prenosu presežka dodeljenih enot, ker želi prenesti toliko emisijskih pravic, da bi pokrile vse emisije iz njenega gozdnega sektorja v petih letih.

Zaradi teh dogodkov so drugi pogajalci Novo Zelandijo opisali kot 'namerno nekonsistentno' in 'problematično zaradi tisočih razlogov', s svojimi 'ekstremnimi stališči na številnih področjih, ki otežujejo dosego kakršnega koli soglasja'.

'Mandat'

2011-12-02T17:33:00.001+01:00

2. december 2011 – Nevladne organizacije smo vedno vztrajale, da je dogovor o drugem ciljnem obdobju Kjotskega protokola nujen. Vse razvite države, ki jih Kjotski protokol vključuje, bi morale ratificirati nove petletne kvantificirane zaveze zmanjšanja emisij, ki bodo toliko ambiciozne, da bodo skladne z njihovim pravičnim deležem za omejitev segrevanja pod 2 C. Kljub temu pa je pomembno, da se multilateralni sistem skozi čas razvije in postane v resnici zadosten, pravičen, pravno zavezujoč globalni dogovor.

Bistven dosežek Durbana bi bil podaljšan mandat pogajalske skupine v okviru Konvencije, ki bi pripeljal do vseobsegajočega in pravno zavezujočega dogovora. Ta mandat mora izboljšati izvajanje Konvencije, graditi na in spoštovati njena načela, da bo v resnici izpolnjen cilj Konvencije – stabilizirati koncentracijo toplogrednih plinov v atmosferi na ravni, ki bo preprečila nevarno antropogeno vplivanje na podnebni sistem.

Mandat mora vsebovati vsaj:
Rezultat pogajanj, ki gradi na in nadgrajuje Balijski akcijski načrt in svetu sporoča, da so države pripravljene ukrepati za dosego cilja Konvencije in so zato pripravljene delati za dosego pravno zavezujočega instrumenta.
Potrditev in spoštovanje načel konvencije, ki morajo vključevati načelo pravičnosti in načelo skupne, vendar različne odgovornosti, zagotoviti okoljsko integriteto in zadostnost ukrepov.
Končni datum. Dogovor, ki bi bil sprejet v letu 2015, bi zagotovil dovolj časa za dogovor o posameznih detajlih dogovora, stopitev v veljavo v letu 2018 pa bi omogočila hitrejši odziv na nova znanstvena spoznanja.
Obseg, ki bo gradil na Balijskem akcijskem načrtu, Cancunskem dogovoru in pravilih Kjotskega protokola.
Proces, ki bo mandat izpolnil.

Polish or Coalish Presidency of the EU?

2011-11-30T15:23:00.002+01:00

30. november 2011 - Nevladne organizacije smo začudene nad nedavnim manevrom Poljskega predsedstva EU, ki škodi kredibilnosti Evrope na teh pogajanjih. Poljska je namreč podprla Konferenco premogovnega lobija (Coal Lobby Conference) na Evropskih premogovniških dneh v Bruslju, s tem da jim je dovolila uporabo logotipa Poljskega predsedstva EU!

To prav gotovo ne pomaga naporom EU v Durbanu. Predsedstvo bi moralo v Durbanu igrati pomembno vlogo, namesto tega pa je s to podporo ošibilo pozicijo EU. Pravzaprav je šokantno, da se medtem ko evropski diplomati poskušajo najti rešitve za podnebno krizo, predsedstvo EU odloči podpreti privatni interesni lobij za najbolj umazano fosilno gorivo.

43 % svetovnih emisij je posledica rabe premoga. Poljska si kot kaže prizadeva ohraniti in povečati to odvisnost od premoga, namesto da bi naredila nujno potreben premik k obnovljivim in čistim virom energije.

Nevladne organizacije Poljsko predsedstvo pozivamo, da se premogu odreče in skupaj z drugimi evropskimi državami sprejme čisto, 100 % obnovljivo energetsko prihodnost. Ta poziv, seveda, naslavljamo tudi na Slovenijo!

ZDA: Dovolj zanikanja!

2011-11-30T09:33:00.001+01:00

30. november 2011 – Številni smo upali, da bo predsednik Obama prinesel spremembo pri pripravljenosti ZDA, da se odzove na soglasje svetovne podnebne znanosti. Znanstveniki nam pravijo, da se podnebje spreminja zaradi človekove aktivnosti ter da je ukrepanje nujno. Včeraj so ZDA potrdile zanikanje zadnjega opozorila.

ZDA so dobile fosila dneva za izjavo o znanosti o podnebnih spremembah. Dejale so, da so trenutno ponujeni cilji zmanjšanja emisij zadostni za omejitev segrevanja pod 2 C. Celotno sporočilo njihove izjave je bilo, da je stališče ZDA, da preprečevanje podnebnih sprememb ni tako nujno, da bi bilo potrebno v zaveze v okviru UNFCCC upreti veliko političnega kapitala.

Naj spomnimo, da so ZDA ponudile 17 % znižanje emisij do leta 2020 glede na raven iz leta 2005, tega cilja pa niti niso pripravljene narediti pravno zavezujočega. Zaradi recesije in rastočih stroškov proizvodnje električne energije iz premoga pa je prav mogoče, da je momentum za dosego tega cilja že bil dosežen, in to brez prave podnebne politike.

ZDA pravijo, da so njihova skrb zaveze po letu 2020, s čimer ameriški pogajalci sporočajo, da se njihovemu šefu – Obami, ni potrebno ukvarjati s podnebnim dogovorom (tudi če bo ponovno izvoljen, bo Belo hišo zapustil po letu 2016). Kljub temu, da je v svoji predsedniški kampanji leta 2008 obljubil, da bo vodil globalni boj proti podnebnim spremembam. Na žalost pa so pričakovanja zdaj padla tako nizko, da ameriško administracijo lahko prosimo le, da sprejme nekaj res smiselnih nadaljnih korakov v pogajanjih – npr. da se strinja z mandatom za pogajanja, ki bi do leta 2015 zaveze uokvirila v pravno zavezujoč dogovor. Podnebne spremembe ne bodo čakale. Prav gotovo pa svet ne sme biti žrtev še ene ameriške administracije, ki živi v zanikanju!

UNEP: Bridging the Gap

2011-11-29T10:01:00.001+01:00

29. november 2011 – Prejšnji teden je
program Združenih narodov (UNEP) objavil nadgrajeno poročilo o razkoraku med ponujenimi cilji zmanjšanja emisij in potrebnim ukrepanjem – t.i. Emissions Gap report. UNEP ponovno ugotavlja, da moramo do leta 2020 globalne emisije zmanjšati za 44 Gt, če želimo globalno segrevanje omejiti na 1,5 ali celo 2 C.

Prva slaba novica – UNEP ugotavlja, da se je razkorak med potrebnimi in ponujenimi zmanjšanji emisij v zadnjem letu povečal. Tudi, če bi vse države sprejele najvišje ponujene cilje (npr. EU 30 % zmanjšanje do 2020) in če bi odpravili vse pomanjkljivosti pravil, ki zmanjšujejo okoljsko integriteto ciljev in bodočega dogovora, bi v letu 2020 še vedno imeli razkorak v višini 6 Gt – kar je toliko kot letne emisije ZDA. V resničnem svetu pa bo ta razkorak verjetno okoli 11 Gt.
Razvite države se oklepajo nižjih ponujenih ciljev, pogojev za njihovo sprejetje in pomanjkljivih pravil, ki bi še naprej dovoljevala doseganje ciljev brez resničnega ukrepanja. UNEP pa pravi, da bi s trenutnimi neambicioznimi cilji bile emisije razvitih držav skoraj enake kot če ne bi ukrepali.

Je pa tudi nekaj dobrih novic v poročilu – UNEP pravi, da bi z odločnim takojšnjim ukrepanjem lahko dosegli zmanjšanje emisij, ki bi bilo večje od trenutnega razkoraka in to brez bistvenih tehničnih iznajdb in visokih stroškov. To bi lahko dosegli z ukrepanjem na področju energetske učinkovitosti in čiste, obnovljive energije. Z veliko odločnostjo zaustaviti sečnjo tropskih gozdov. Z izboljšanim ravnanjem z odpadki in boljšimi kmetijskimi praksami. Ter z ukrepanjem v trenutno nereguliranih sektorjih – mednarodnem pomorskem in letalskem prometu. Za izvedbo naštetih ukrepov pa najprej potrebujemo strožje cilje.

Vse države lahko in morajo storiti več, a najprej morajo razvite države dramatično spremeniti pristop. Lani v Cancunu je bilo dogovorjeno, da bodo razvite države svoje emisije zmanjšale v razponu med 25 – 40 % do leta 2020, glede na leto 1990. Nevladne organizacije menimo, da bi morali ta cilj postaviti na 40 %, če resno mislimo s ciljem 2 C, da o 1,5 C sploh ne govorimo. In to tukaj v Durbanu. Nevladne organizacije živimo v upanju...

Današnje jutranje novice

2011-11-28T23:48:00.000+01:00

28. november 2011 – Ob današnjem začetku pogajanj smo bili soočeni z novico, da je hudo deževje v noči iz nedelje na ponedeljek povzročilo šest smrti v Durbanu in Pietermaritzburgu ter uničilo več domov. Ekstremen vremenski pojav je udaril le nekaj ur pred začetkom tukajšnje podnebne konference, povzročil poplave in škodo na večjem območju.

Dobili pa smo tudi poročila medijev, da bo kanadska vlada po koncu pogajanj v Durbanu objavila izstop iz Kjotskega protokola. Ni skrivnost, da Kanada nikoli ni niti poskušala doseči svojega kjotskega cilja, vendar če je kaj resnice v teh poročanjih, bi bilo s strani Kanade prav cinično sedeti na pogajanjih o Kjotskem protokolu z namenom vplivati na njihov rezutat in hkrati vedeti, da bo čez nekaj tednov iz njega izstopila. Nevladne organizacije Kanado pozivamo, da bodisi navedbe medijev jasno zavrne, bodisi jasno pove, da gre za resnične načrte in se umakne iz pogajanj.

Znano je, da je boj za rešitev Kjotskega protokola ključ do napredka pogajanj. Druga bitka, ki bo potekala v Durbanu, pa se bo bila okoli roka za dosego globalnega dogovora, ki bo vključeval vse največje onesnaževalce. Nekatere vlade si prizadevajo za odložitev dogovora do leta 2020. In to kljub temu, da je tudi konzervativna Mednarodna agencija za energijo v začetku tega meseca opozorila, da bi brez zavezujočega globalnega dogovora pred letom 2017 svet zaprvil možnost za omejitev temperature pod nevarni 2 C - mejo, za katero znanstveniki opozarjajo, da bi povzročila neobvladljive podnebne spremembe.

Začetek pogajanj v Durbanu

2011-11-28T14:12:00.001+01:00

28. november 2011 – Z današnjim dnem se v južnoafriškem Durbanu začenja podnebna konferenca Združenih narodov. Nevladne organizacije smo prepričane, da s svetovnimi napori za blaženje nevarnih podnebih sprememb ne smemo več odlašati.

Vlade bodo tokrat odločale o tem, ali izbrati taktiko odlaganja napredka v pogajanjih ali pa priznati, da je potrebno resnično ukrepanje. Nevarno se bližamo točki, ko nevarnih podnebnih sprememb ne bo več mogoče ustaviti. Odlašanje s pogajanji o globalnem, pravno zavezujočem dogovoru do leta 2020 (kar se zadnje dni večkrat omenja) bo ljudi po vsem svetu obsodilo na spopadanje z vse hujšimi in neobvladljivimi posledicami spreminjajočega se podnebja. Znanost je jasna, ekonomske analize pravijo, da je ukrepanje smiselno... Za uspeh konference je ključnega pomena tudi vloga EU na pogajanjih.
Nevladne organizacije bomo pogajanjem tudi tokrat sledile in kritično opozarjale na probleme, ki se bodo pojavljali ter vas obveščale o napredku.

Rezultati pogajanj neprepričljivi

2011-06-17T17:05:00.002+02:00

Bonn/Ljubljana, 17. junij 2011 - Z današnjim dnem se v Bonnu iztekajo tokratna pogajanja. Doseženi rezultati niso dobri, a nevladnim organizacijam kljub temu dajejo nekaj upanja na uspešnost podnebne konference, ki bo konec leta v južnoafriškem Durbanu.

Čeprav je napredek pogajanj še vedno neuravnotežen, so se države vrnile k konstruktivnim pogovorom in na ta način dosegle nekaj premikov naprej. Glede na nedavno poročilo Mednarodne agencije za energijo, ki ugotavlja, da smo leta 2010 zabeležili najvišje emisije v zgodovini, pa je jasno, da je v pogajanjih potrebnega več občutka za nujnost ukrepanja.

V Bonnu je bil narejen napredek na področju prilagajanja na podnebne spremembe, prav tako imamo za večino področij sedaj na mizi tudi osnutke besedil, ki lahko predstavljajo osnovo za bolj fokusirana pogajanja na naslednjih zasedanjih.

Medtem ko napredka pri dvigu ambicije pri zmanjševanju emisij ni bilo, so države vsaj priznale, da je med potrebnim in trenutno predlaganimi zmanjšanji emisij velik razkorak. Ta razkorak mora biti zdaj premoščen z zastritvijo ciljev zmanjšanja emisij. V Cancunu, decembra lani, so se države dogovorile, da je potrebno segrevanje omejiti pod 2 C, zdaj pa morajo zagotoviti, da bo ta cilj dosežen.

Jasno je, da je nadaljni napredek pogajanj odvisen od dogovora o ključnih političinih vprašanjih, ki vključujejo dogovor o drugem ciljnem obdobju Kjotskega protokola, mandat za pravno zavezujoče zaveze in ukrepe za države, ki niso vključene v Kjotski protokol, jasnost o virih in višini finančne podpore, transparentnost o izpustih in ukrepih vseh držav. Odgovori na ta vprašanja so ključni za ustvarjanje zaupanja med državami in za ambiciozno globalno ukrepanje.

Gigatonska luknja in domače naloge

2011-06-16T22:06:00.004+02:00

Bonn/Ljubljana, 16. junij 2011 – Države si zdaj delijo skupno razumevanje o gigatonskem razkoraku med ciljem 2 C, o katerem so se sporazumele v Cancunu, in trenutno predlaganih ciljih zmanjšanja emisij. Sedaj potrebujemo ukrepanje na vseh ravneh, da ta razkorak zapolnimo. Nevladne organizacije državam predlagamo nekaj domače naloge pred srečanjem v Durbanu:

Cilji številnih razvitih držav so vsaj dve leti stari in zato potrebni ponovne prevetritve v luči bolj nedavnih znanstvenih ugotovitev in okoljske integritete. Države morajo na COP17 priti s predlogi zaostrenih ciljev.

Tiste države v razvoju, ki še niso predlagale 'nacionalno primernih ukrepov zmanjšanja emisij (NAMAs) ali drugih ukrepov', morajo to storiti dovolj zgodaj pred konferenco v Durbanu.

Države naj Sekretariat UNFCCC obveščajo o spremembah njihovih ciljev ali predpostavk, s katerimi te cilje pogojujejo, da bo lahko Sekretariat spremembe sproti vključeval v tehnični dokument in nas s tem sproti informiral o velikosti preostalega razkoraka.

Razvite države morajo izpolniti cancunško obljubo in pripraviti nizkoogljične razvojne strategije. Postati skoraj ničnoogljično gospodarstvo do leta 2050 ni nekaj, kar se lahko zgodi brez dobrega strateškega načrtovanja.

Države se morajo premakniti od pogovorov o vlogi LULUCF (upoštevanje ponorov) kot velike luknje v Kjotskem protokolu k odločitvi za prehod k sistemu obračunavanja emisij, ki bo enak za vse razvite države in ki odraža okoljsko integriteto ter sprejeti sistem, ki zajema vse bistvene manjkajoče emisije iz bioenergije – oboje v Durbanu.

Pravila kateregakoli novega tržnega ali ne-tržnega mehanizma naj ne izničijo že tako nizko ambicioznih ciljev, sploh pa ne smejo dovoljevati 'dvojnega štetja' (štejejo naj se bodisi pod zmanjšanje emisij, bodisi pod finančno podporo, ne pa k obojemu hkrati).

Potrebna so pravila, ki bodo minimizirala okoljsko škodo zaradi 'vročega zraka'. Te emisije lahko prispevajo samo k povečevanju segrevanja in so same po sebi v konfliktu s preprečevanjem nevarnih podnebnih sprememb.

Nevladne organizacije upamo, da bodo države svoje domače naloge naredile, in v Durban prišle pripravljene na sprejem svežnja ukrepov, ki bo omogočil dosego cilja 2 C, če že ne potrebnega in dosegljivega cilja 1,5 C.

Stali so v vrsti za svojo prihodnost

2011-06-16T11:00:00.002+02:00

Bonn/Ljubljana, 16. junij 2011 – V sredo so mladi iz vseh koncev Evrope ob redni jutranji koordinaciji evropskih pogajalcev govorili o svoji vizije Evrope in pogajalce pozvali, naj svoje okoljske ministre spodbudijo k zaostritvi cilja zmanjšanja emisij iz 20 na vsaj 30 % do leta 2020. Akcija je potekala v okviru “Push Europe” kampanje (www.pusheurope.eu).

Sporočilo mladih je bilo: “Vemo, da bi lahko bilo ustvarjenih 6 milijonov delovnih mest, če bi se EU zavezala k strožjemu, 30 % cilju zmanjšanja emisij. V času, ko je nezaposlenost med mladimi na rekordni ravni, s kampanjo kažemo, da smo mladi pripravljeni zgraditi boljšo Evropo.”

V okviru kampanje mladi zbirajo življenjepise, s katerimi se prijavljajo na “prihodnjo službo v nizkoogljičnem gospodarstvu”. Včeraj so v Bonnu stali v vrsti, z življenjepisi v rokah, in jih simbolično izročali predstavnikom EU.

“Prehod na 30 % cilj ni zahteven, a bi bil ogromen korak naprej h globalnemu podnebnemu dogovoru na politični ravni ter resničen gradnik za prihodnost Evrope,” so še dejali.

Indija podpira jedrsko energijo v okviru CDM

2011-06-15T14:32:00.001+02:00

Bonn/Ljubljana, 15. junij 2011 – Včeraj so nevladne organizacije nagrado 'fosil dneva' podelile Indiji, ker je podpirala jedrsko energijo kot “čisto” opcijo v okviru mehanizma čistega razvoja (CDM), in to 3 mesece in 3 dni po začetku krize v Fukushimi.

Podporo jedrski energijo v okviru projektov CDM je Indija izrazila v ponedeljek v okviru pogajanj o fleksibilnih mehanizmih Kjotskega protokola. Nevladne organizacije ne razumemo, zakaj bi kdorkoli želel izbrati tako drago in nevarno pot, ko pa so druge opcije, npr. obnovljivi viri energije, na voljo. CDM naj bi podpiral trajnostni razvoj, torej, razvijajmo se varno, trajnostno in na podnebju prijazen način.

Cesta v pekel je tlakovana s pogoji

2011-06-15T09:54:00.001+02:00

Bonn/Ljubljana, 15. junij 2011 – Ste že slišali za vlado, ki bi odklanjala gradnjo bolnišnice dokler se druge vlade ne bi strinjale, da jih zgradijo tudi same? Na žalost pa je v politiki podnebnih sprememb postalo normalno, da vlade svoje ukrepanje pogojujejo z dolgo listo zahtev do drugih.

Ko pride do zmanjševanja emisij, nam pojasnijo, da je razlog za takšno obnašanje zunanja trgovina – t.j. države se bojijo podnebnega ukrepanja, ker jih je strah, da bi izgubile konkurenčno prednost.

Ta argument je bil znova in znova zavrnjen z analizami, ki kažejo, da zelena in energetsko učinkovita družba prinaša prosperitetno gospodarstvo, zelena delovna mesta, energetsko varnost in izboljšanje javnega zdravja. In, ne pozabimo, koristi preprečevanja posledic katastrofalnih podnebnih sprememb!

Kljub temu se zdi, da je igranje te igre na vsakokratnem dnevnem redu. Vzemimo npr. ZDA, ki so oznanile, da ne bodo dopustile napredka pogajanj o dolgoročnih virih financiranja, dokler pogajanja o merjenju, poročanju in preverjanju (MRV) ter transparentnosti ne bodo “zadovoljivo” napredovala. Z drugimi besedami: revne skupnosti v Afriki, ki nujno potrebujejo prilagoditev na podnebne spremembe, ne bodo vedele ali, kako in kdaj bodo dobile mednarodno finančno podporo, dokler se ZDA in Kitajska ne bosta nehali prerekati o nacionalnem poročanju Združenim narodom. Ta taktika postavlja pogajanja na najnižjo raven vseh časov.

Tudi druge države se poslužujejo te igre – poglejmo npr. EU, ki vztraja na tem, da bo emisije zmanjšala samo za 20 % do leta 2020, glede na leto 1990, čeprav je analiza Evropske komisije pokazala, da bodo že sprejete politike EU privedle do zmanjšanja emisij za 25 % do leta 2020.

Ne glede na to, ali so zahteve držav, ki jih postavljajo ena drugi, pravične in realne, ti pogoji slabo vplivajo na pogajanja in širijo slabo voljo. Čas je, da vlade spoznajo, da je najboljši način za zahtevanje ukrepanja od drugih držav lastno ukrepanje.

In vlade bi morale spoznati tudi, da ni v nevarnosti samo njihova podoba. Nezaupanje, ki ga ustvarjajo, negativno vpliva na pogajalski proces. Čas za ukrepanje pa se izteka.

Davki na nafto v katarsko blagajno

2011-06-14T21:35:00.001+02:00

Bonn/Ljubljana, 14. junij 2011 – Tokrat poročamo o včeraj predstavljeni ideji Katarja, da si zasluži kompenzacijo v višini davkov, ki jih razvite države pobirajo na katarsko nafto.

Na skupnem sestanku delovnih teles SBSTA/SBI na temo posledic izvajanja t.i. response measures (t.j. posledic ukrepov zmanjševanja emisij razvitih držav na države v razvoju), je Katar predstavil graf, s katerim je prikazal, da davki razvitih držav predstavljajo večji delež cene nafte kot veleprodajna cena. Npr. v veliki Britaniji je osnovna cena nafte $ 200, davki pa znašajo $ 850, kar skupaj nanese $ 1.050. Katar je imel celo pogum predlagati, naj mu razvite države odstopijo znesek davkov, v zameno pa jim bo z veseljem zagotavljal nafto zastonj.

Ti davki bi morali biti namenjeni razvoju zelenih alternativ transportu, ki temelji na fosilnih gorivih, in za odpravljanje problemov, ki jih ta transport povzroča – negativen vpliv na zdravje ljudi, okolje, itn – in ne za kompenzacijo držav proizvajalk nafte. Vsaka potencialna gostiteljica podnebne konference, kar Katar je, bi to morala vedeti (hint hint).

Revizija naj vodi k ukrepanju

2011-06-14T11:19:00.001+02:00

Bonn/Ljubljana, 14. junij 2011 – Danes se bo v Bonnu začela druga etapa neformalnih razprav o reviziji 1,5 C temperaturnega cilja. Ob tem nevladne organizacije pogajalce opominjamo, da je revizija namenjena tako oceni zadostnosti dolgoročnega temperaturnega cilja, kot tudi oceni napredka pri doseganju tega cilja (ki po mnenju nevladanih organizacij zajema tako cilje zmanjšanja emisij posameznih držav kot tudi finančno podporo državam v razvoju). Nevladne organizacije se strinjamo s tistimi državami, ki načrtujejo razpravo o obsegu in načinu revizije in se jim predlogi ZDA in Japonske, da bi namesto revizije temperaturnega cilja raje revidirali Konvencijo, niso zdeli ravno konstruktivni. Ne le, da za revizijo Konvencije ni mandata, verjamemo tudi, da bi taka razprava ne vodila nikamor in bi bila zgolj izguba časa, ki nam pa ga že tako zmanjkuje.

Čeprav so primerljivost, transparentnost in točnost vsi kritični elementi poročanja, bo opredeljen način revizije izjemno pomemben. Verjamemo, da se vsi strinjamo o pomembnosti trdnih znanstvenih osnov. Npr. potreba po zaostritvi temperaturnega cilja na 1,5 C (in s tem povezanih poti zmanjševanja emisij) lahko ima posledice na prilagoditve časovnice, da se zagotovi prispevek 5. poročila IPCC v proces. Pogajalci bodo naslednje leto prav tako želeli videti tehnični dokument o znanstvenih, tehničnih in socio-ekonomskih vprašanjih, povezanih s ciljem 1,5 C. In seveda, način revizije, ki ne določa, kaj se bo zgodilo z njenimi rezultati, bo prav gotovo zgrešil bistvo.

Je september jesenski ali pomladni mesec?

2011-06-14T09:21:00.000+02:00

Bonn/Ljubljana, 14. junij 2011 – Na začetku drugega tedna pogajanj je bilo na sporedu pogajalcev spet nekaj absurda. Včeraj so potekala pogajanja o tem, ali bi bilo potrebno pred podnebno konferenco decembra v Durbanu imeti še dodatno vmesno srečanje pogajalcev. A namesto, da bi se predstavniki držav pogovarjali o tem, kako tako dodatno sejo narediti kar najbolj koristno, so se bolj posvečali ugotavljanju, ali je september jesenski ali spomladanski mesec. Nevladne organizacije razumemo, da je po napornem tednu pogajanj malo humorja dobrodošlega, a bi bil čas pogajalcev kljub temu bolj produktivno izrabljen, če bi se namesto prerekanja o sezonah raje potrudili, da bi bila dodatna vmesna seja vredna svojega denarja.

Trije razlogi za podelitev nagrade Fossil of the Day Kanadi

2011-06-10T14:24:00.002+02:00

Bonn/Ljubljana, 10. junij 2011 - Uganite, kateri sektor v Kanadi povzroča najhitrejšo rast emisij toplogrednih plinov? To so emisije iz katranskega peska, ki so se zaradi črpanja umazane nafte skoraj potrojile glede na leto 1990.

Zdaj pa uganite, za kateri sektor se je Kanada odločila, da ne bo poročala emisij v okviru zadnjega državnega poročila (National Inventory Report)? Tako je, to bi bile emisije iz črpanja nafte iz katranskega peska...Morda se sprašujete, kako je lahko Kanada izpustila emisije iz tako pomembnega sektorja – kanadki novinarji so ugotovili, da so bile emisije iz tega sektorja lansko leto višje kot kdajkoli prej. Zaradi metanja peska v oči namesto transparentnosti, si je Kanada včeraj prislužila nagrado fosil dneva.

A to ni bil edini razlog. Kanada se je zdaj tudi uradno izjasnila, da ni pripravljena sprejeti pravno zavezujočih ciljev v okviru drugega ciljnega obdobja Kjotskega protokola. Čeprav ni ravno veliko prispevala k prvi fazi protokola, jo njena odločitev, da Kjotu obrne hrbet brez da bi sploh poskušala doseči cilj, postavlja na dno razreda kjotskih zavezancev.

Kruta resnica? Kanadska zgodovina podnebnega neukrepanja kaže, da ravno Kanada potrebuje zavezujoč cilj bolj kot katerakoli druga država. Da tega ne sprevidi, obenem pa spodkopava pogajalski proces, je drugi razlog za prejem fosila dneva.

Bil pa je še tretji razlog: na včerajšnji delavnici o mitigaciji njeni predstavniki niso bili sposobni jasno priznati, kar vsi že vemo – da cilja po Kjotskem protokolu ne bo dosegla. Vse, kar so bili predstavniki Kanade sposobni odgovoriti na ponavljajoča se vprašanja o doseganju ciljev, je bilo, da tega, ali cilj dosegajo ali ne, nikakor ne bodo mogli vedeti pred letom 2014... Verjetno so jim glave obtičale v katranskem pesku.

Denar – Nov, zdaj, na mizo

2011-06-09T10:15:00.002+02:00

Bonn, 9. junij 2011 – V Koebenhavnu so se razvite države zavezale, lani v Cancunu pa zavezo potrdile, da bodo v obdobju 2010 – 2012 za podporo zmanjševanju emisij in prilagajanju na podnebne spremembe v državah v razvoju skupaj namenile 30 milijard dolarjev t.i. hitrega financiranja.

Kot je razvidno iz poročil o zagotavljanju hitrega financiranja, ki so jih predložile razvite države, so le-te v letu 2010 državam v razvoju namenile okoli 16,8 milijard dolarjev. Vendar je zagotavljanje denarja nepregledno. Več držav precej očitno ne izpolnjuje dogovorjenih kriterijev, da mora biti denar 'nov in dodaten' (t.j. predvsem dodaten že obljubljeni uradni razvojni pomoči) in uravnoteženo razdeljen med ukrepe zmanjševanja emisij ter prilagajanja na podnebne spremembe. Trenutno zagotovljen denar je v večji meri namenjen ukrepom zmanjševanja emisij in trend kaže, da bodo ukrepi prilagajanja na podnebne spremembe ostali močno podfinancirani.

Tudi poročanje držav o hitrem financiranju ni zadovoljivo. Države npr. poročajo o podelitvi donacij ali posojil, vendar pri tem ne poročajo o pogojih, ki jih vežejo na posojila, niti ne o tem, katere projekte podpirajo z donacijami in katere s posojili. Medtem ko političnega dogovora o tem, kaj je 'dodatno' ni, bi morale države vsaj jasno povedati, kako si ta kriterij same razlagajo. Izboljšane smernice za poročanje so torej vsekakor potrebne.

Včeraj je o zagotavljanju hitrega financiranja EU organizirala odprto razpravo, v okviru katere so bila izpostavljena dosedanja spoznanja o hitrem financiranju – tako s strani držav donatork, kot tudi s strani držav prejemnic. Takšna razprava bo v pomoč pri zagotavljanju transparentnosti ter učinkovitosti in zagotavljanju potrebnega denarja v prihodnje, hkrati pa prispeva h gradnji zaupanja med razvitimi in državami v razvoju znotraj pogajalskega procesa.

So si pa prav tako včeraj ZDA prislužile nagrado 'fosil dneva', ker so nasprotovale razpravi o virih dolgoročnega financiranja za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Ameriška državna sekretarka Clintonova je sama obljubila, da si bo skupaj z drugimi državami prizadevala za skupno mobilizacijo 100 milijard dolarjev letno do leta 2020 za podporo državam v razvoju. Nevladne organizacije menimo, da je prvi korak do doseganja te zaveze razprava o možnostih inovativnih virov javnih finančnih sredstev v okviru UNFCCC. ZDA morajo biti pripravljene sodelovati v procesu, da se bo razprava lahko vsaj začela.

Obnovljivi viri in blaženje podnebnih sprememb

2011-06-08T09:41:00.001+02:00

Bonn/Ljubljana, 8. junij 2011 – Včeraj je v Bonnu potekala predstavitev posebnega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) - “Obnovljivi viri energije in blaženje podnebnih sprememb” (novico o objavi poročila smo objavili tudi na spletni strani Focusa: http://www.focus.si/index.php?node=25&id=1050&s=arhiv).

Na predstavitvi je bilo povedano, da lahko obnovljivi viri energije pokrijejo vse naše trenutne in prihodnje energetske potrebe. Za optimalno rabo virov, ki nam jih ponuja narava, morajo vlade razviti prave podporne politike, so še izpostavili znanstveniki.

Zato nas je kasneje novica, da kitajska vlada načrtuje odpravo subvencij za veterno energijo zaradi pritožbe ameriške vlade pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), precej presenetila.

Sprašujemo se, ali je ameriška vlada prebrala poročilo IPCC-ja? Če ne, ji nevladne organizacije z veseljem odstopimo svoje kopije.

Fosil dneva za Savdsko Arabijo

2011-06-07T12:58:00.001+02:00

Prvi dan pogajanj si je nagrado 'Fossil of the Day' prislužila Savdska Arabija, ker je s sebi ljubo temo – posledice zmanjševanja emisij na države v razvoju (beri: kompenzacija za manjšo prodajo nafte) - uporabila za onemogočanje nujno potrebnega napredka pogajanj.

Savdska Arabija je ustavila pogajanja v okviru delovnega telesa za implementacijo (SBI) z nesprejemanjem Balijskega akcijskega načrta in Cancunškega dogovora, ki jasno ločujeta posledice zmanjševanja emisij na države v razvoju od prilagajanja na podnebne spremembe, z željo blokirati pogajanja zaradi svojih naftnih interesov.

V času, ko primanjkuje hrane, ko se otoški narodi soočajo z grožnjo njihovemu preživetju in ko znanstveniki opozarjajo, da se severni led topi hitreje kot je bilo pričakovano, res ni primerno obujati starih, diskreditiranih taktik za blokiranje napredka!

Kdaj so cilji zmanjševanja emisij “pomenljivi”?

2011-06-07T09:31:00.002+02:00

Bonn/Ljubljana, 7. junij 2011 - Če poslušate lobiste fosilne industrije po Bruslju, Washingtonu ali Canberri, bi si z lahka predstavljali, da se samo od razvitih držav pričakuje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Ti zastopniki posebnih interesov, in vlade, ki jih poslušajo, bi morali pozorno spremljati delavnico o blaženju podnebnih sprememb, ki bo ta teden potekala v okviru pogajanj. Nevladne organizacije opažamo, da bo večina zmanjšanj emisij, ki so trenutno predlagani, verjetno doseženih v državah v razvoju in ne v razvitih državah.

Pregled analiz predlaganih ciljev, ki so jih nedavno opravili na Štokholmskem okoljskem inštitutu (SEI), kaže, da so v primeru 11. od 12. scenarijev, ki so bili pregledani, države v razvoju tiste, ki predlagajo večje zmanjšanje emisij. Edini scenarij, po katerem bi predlagani cilji razvitih držav prinesli večja zmanjšanja emisij v primerjavi s stanjem brez ukrepanja, je tisti najbolj optimističen iz UNEP-ovega poročila o emisijski luknji (ki predvideva doseganje najvšjih predlaganih ciljev zmanjšanja emisij z najstrožjimi pravili štetja emisij). Na žalost ni veliko razvitih držav, ki bi se bile v tem trenutku pripravljene zavezati k zgornjemu koncu predlaganega razpona njihovih ciljev.

Zakaj se nam zdi to pomembno? Najprej, ker so se številne razvite države zavezale k strožjemu zmanjševanju emisij pod pogojem “zadostnega” ali “ambicioznega” ukrepanja v državah v razvoju. Drugič, ker razvite države rade poudarjajo, da je $ 100 milijard na leto, ki so jih obljubile v Cancunu, pogojenih z “pomenljivimi cilji zmanjšanja emisij” v državah v razvoju.

Nevladne organizacije bi torej rade vedele, kdaj bodo razvite države povedale, ali so bili ti pogoji izpolnjeni ali ne. Težko bi bilo namreč trditi, da niso, vsaj dokler ambicije razvitih držav ostajajo tako nizke, kot so v tem trenutku.

Za konec pa naj izostavimo še to, da so za nevladne organizacije pomenljivi tisti cilji, ki so zadostni za omejitev dviga temperature pod 1,5 C. Vse države bodo zato morale sodelovati, da bo odpravljen razkorak med potrebnim in ponujenim zmanjšanjem emisij – vendar so razvite države tiste, ki bodo morale spoznati, da v tem trenutku ne ponujajo svojega pravičnega deleža. Pozivamo jih, da prenehajo poslušati lobiste, ki jih prepričujejo, naj ne prevzemajo vodilnih vlog, in sprevidijo, da so v tem trenutku prav razvite države tiste, ki sledijo državam v razvoju.

Bonn pred Durbanom

2011-06-06T09:46:00.002+02:00

Bonn/Ljubljana, 6. junij 2011 – Smo v času polnem izzivov. Lansko leto smo zabeležili rekordno povečanje emisij toplogrednih plinov, najvišje ogljične izpuste v zgodovini – kar ogroža cilj omejitve dviga temperature pod 2 stopinji Celzija. Še bolj v nevarnosti je cilj 1,5 C – omejitev, ki jo potrebujemo, če želimo ohraniti suverenost številnih malih otoških držav. Grožnje podnebnih sprememb še nikoli niso bile bolj evidentne – stotine milijonov ljudi v južni Aziji in pod-Saharski Afriki že doživljajo prehransko krizo.

Fatih Birol, šef Mednarodne agencije za energijo(IEA) pravi: “Če naredimo pogumne, odločne in nujne ukrepe, zelo hitro, še imamo možnost, da uspemo.”

Odločno ukrepanje, ki ga nevladne organizacije pričakujemo od delegatov na tokratnem zasedanju v Bonnu, je produktivno delo in dogovor o delovnem načrtu za letošnje leto, ki lahko prinese bistven napredek na podnebni konferenci konec leta v Durbanu.

V Bonnu morajo biti narejeni konkretni koraki v smeri zaprtja 'gigatonske luknje'*. Prvi korak v to smer je pojasnitev predlaganih ciljev držav, vključno z predpostavkami za upoštevanje ponorov, prenosa presežka dodeljenih enot ter rabe ogljično izravnalnih kreditov, na način, da si bomo lahko predstavljali, koliko emisij bo leta 2020 videla atmosfera. Razjasniti je potrebno tudi pogoje, ki so jih države postavile za svoje cilje.

Pogajanja o REDD+ (zmanjšanje emisij zaradi sečnje gozdov) za vsa področja, ki so dobila mandat v Cancunu, se morajo začeti brez odlašanja. Do konca leta potrebujemo odločitev o REDD+ mehanizmu, ki bo zagotavljal zadostna, predvidljiva in trajna zmanjšanja emisij.

V Bonnu je ključen tudi napredek na področju financiranja podnebnega ukrepanja v državah v razvoju. Potreben je proces, ki bo namenjen iskanju virov javnega financiranja.

*gigatonska luknja: razkorak med potrebnim in predlaganim zmanjšanjem emisij v razvitih državah

Pogajanja še tečejo, podpora dogovoru precejšnja

2010-12-11T07:46:00.000+01:00

Cancun, 11. december 2010 – Pogajanja tukaj v Cancunu se še niso zaključila, a po neformalnem plenarnem zasedanju je jasno, da je velika večina držav zadovoljnih s predstavljenim kompromisnim besedilom.

Sprejetje tega besedila bi pomenilo, da so podnebna pogajanja ponovno vzpostavila zaupanje med državami in da se je začel postopek sodelovanja na številnih področjih.

Države so naredile nekaj korakov naprej v smer vseobsegajočega podnebnega dogovora, a je pot do konca še dolga. Pomembna politična vprašanja bodo ostala odprta. Za uspešen zaključek pogajanj v Južni Afriki naslednje leto morajo države zaostriti svoje cilje zmanjšanja emisij, da bodo ti v skladu z znanstvenimi priporočili; zagotoviti, da bo tukaj ustanovljeni zeleni sklad napolnjen z denarjem; izpolniti programe ukrepanja na področju prilagajanja na podnebne spremembe, zaščite gozdov in prenosa tehnologij, ki so bili zarisani. Nadaljne delo je potrebno tudi za obvarovanje prihodnosti Kjotskemu protokolu in komplementarnemu pravno zavezujočemu dogovoru v okviru Konvencije ZN o spremembi podnebja.

Pogajanja bomo spremljali do konca in vas o končnem rezultatu obvestili na spletni strani www.focus.si.

Nagovor ministra Žarnića

2010-12-09T01:46:00.001+01:00

Cancun, 8. december 2010 – Danes je imel v Cancunu minister Žarnić svoj uvodni govor, v katerem je povzel glavne poudarke stališča Slovenije za tokratna pogajanja. Omenil je tudi proces sprejemanja podnebnega zakona za Slovenijo.

Citirali bi samo en stavek: “Slovenija dela na tem, da bo izpolnila svoj del obveznosti.” In si ga zapomnili, da ga lahko uporabimo, če bo kazalo, da temu ni tako.

Celoten govor bo objavljen na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor.

Slovenija na 45. mestu Indeksa uspešnosti na področju podnebnih sprememb

2010-12-08T21:35:00.001+01:00

Cancun, 8. december 2010 – V ponedeljek, 6. decembra 2010, sta organizaciji Germanwatch in CAN Europe objavili poročilo o uspešnosti držav pri ukrepanju proti podnebnim spremembam – Climate Change Performance Index 2011 (CCPI 2011). CCPI 2011 je ocenjeval raven emisij in podnebne politike 57 največjih emitentk toplogrednih plinov. Slovenija se je uvrstila na 45. mesto.

Poročilo ugotavlja, da se kljub neuspešnim pogajanjem na mednarodni ravni v Koebenhavnu, ozaveščenostt o podnebnih spremembah izboljšuje ter da se je v številnih državah izboljšalo tudi podnebno ukrepanje. Po šestih letih, odkar se CCPI pripravlja, je to prvič, da so bile nacionalne politike ocenjene boljše od mednarodnih. Upamo, da bodo ti nacionalni ukrepi tukaj v Cancunu pozitivno vplivali tudi na mednarodno dinamiko.

Indeks ugotavlja, da so najuspešnejše pri spopadanju s podnebnimi spremembami Brazilija, Švedska in Norveška. Saudska Arabija, Kazahstan, Avstralija in Kanada so ocenjene najslabše. Slovenija se je uvrstila na 45. mesto, v razred držav, ki so si zaslužile oceno 'slabo'. Izmed EU držav so bile slabše ocenjene le Bolgarija, Luksemburg in Poljska. Še en dokaz, da bo tudi pri nas boj proti podnebnim spremembam potrebno zastaviti bolj resno.

ZDA so zasedle 54., Kitajska pa 56. mesto.

Climate Change Performance Index 2011 je dostopen na: www.germanwatch.org/ccpi

Fosili podeljeni tudi ZDA in EU

2010-12-08T15:53:00.002+01:00

Cancun, 7. december 2010 – Danes so se med prejemnike nagrade 'fosil dneva' vpisale tudi ZDA in EU.

Prvo mesto v natečaju za fosila dneva so zasedle ZDA. Po več kot enotedenski relativni tišini so ZDA prihrumele nazaj k življenju na najbolj neposrečen način. V pogajanjih o ciljih razvitih držav v okviru konvencijskega tira so nasprotovale omembi razpona zmanjšanja emisij za razvite države za 25 – 40 % do leta 2020 glede na leto 1990. Dejstvo, da ZDA niso na poti k doseganju tega potrebnega zmanjšanja, ne more biti izgovor za zatiskanje oči pred dejstvom, da je takšno zmanjšanje potrebno.

Tretje mesto si je tokrat prislužila EU. Razlog: Nevključevanje v razpravo o predlaganih rešitvah problema presežka dodeljenih enot (vročega zraka), ki ogroža okoljsko integriteto Kjotskega protokola, medtem ko hkrati okoljsko integriteto protokola postavlja kot predpogoj za pristop k njegovemu drugemu ciljnemu obdobju. Se EU pogaja s figo v žepu?

Pozdrav ministrom

2010-12-06T19:01:00.001+01:00

Cancun, 6. december 2010 – Nekaj ministrov je v Cancun prispelo že čez vikend, ostali so na poti. Naš minister Žarnić pride jutri. Ob njihovem prihodu jim nevladne organizacije sporočamo, da jih bomo v naslednjih dneh nenehno opozarjali na potrebo po bistvenem napredku pogajanj.

Za postoriti je še veliko. Napredek prvega tedna je bil počasen in ni odražal nujnosti in resnosti ukrepanja, ki ju zahteva reševanje podnebne krize. Ministri lahko delo pospešijo, pokažejo pripravljenost sodelovanja, zagotovijo politično voljo in zaveze, ki so potrebne za soliden rezultat tokratnih pogajanj. V tem tednu je to njihova naloga.

Dve vprašanji, ki potrebujeta močno politično voljo, sta odločitev o 2. ciljnem obdobju Kjotskega protokola in dogovor o pravni obliki rezultata pogajanj v okviru Konvencije. Ti dve vprašanji upočasnjujeta napredek pogajanj. In kot so pokazala dosedanja zasedanja pogajalcev, sta to tudi vprašanji, ki jih je težko rešiti na tehnični ravni, zato je potreben konstruktiven pristop ministrov.

Odločitev o nadaljevanju in okrepitvi Kjotskega protokola ter o sprejetju pravno zavezujočega dogovora v okviru Konvencije sta bistvena elementa rezultatov Cancuna. Rezultatov Cancuna, ki nas bodo vodili do pravičnega, ambicioznega in pravno zavezujočega podnebnega dogovora.

Slon v dvorani

2010-12-03T19:10:00.002+01:00

Cancun, 3. december 2010 – Po konferenčnih prostorih lomasti ogromen slon, ki tehta okoli 9 giga ton. Poročilo UNEP-a o razkoraku med cilji in potrebnem zmanjšanju emisij je potredilo, da so v okviru Koebenhavenskega dogovora ponujeni cilji zmanjšanja emisij bistveno prenizki za omejitev dviga temperature pod 2 C. Vendar si namesto poskusov zmanjšati slonovo težo države prizadevajo, da bi se še bolj poredil.
Glede na poročilo UNEP-a bi bil lahko razkorak med koebenhavenskimi cilji in cilji, ki bi jih morali doseči do leta 2020 v višini emisij Rusije in Kitajske skupaj. V najboljšem primeru je razkorak enak samo vsem avtomobilom, tovornjakom in avtobusom na svetu, ali pa skupnim emisijam 27 držav članic EU.
Poročilo navaja posamezne ukrepe, ki bi jih države lahko tukaj v Cancunu sprejele za zmanjšanje oz. odpravo tega razkoraka. A stališča držav zaenkrat kažejo, da problema niso pripravljene videti. Npr., medtem, ko bi stroga pravila za upoštevanje ponorov lahko bistveno zmanjšala opisani razkorak, so države tik pred tem, da se dogovorijo o pravilih, ki bodo problem še zaostrile.
List se nadaljuje. EU promovira, da mora drugo ciljno obdobje trajati 8 let, s čimer bi neambiciozne cilje zamrznili do konca desetletja. Rusija in Ukrajina vztrajata pri prenosu vročega zraka v naslednje obdobje. Umbrella države imajo težave s priznanjem, da razkorak v resnici obstaja.
V naslednjih dneh nevladne organzacije pričakujemo ukrepanje držav na podlagi UNEP poročila. Potrebno je priznanje, da razkorak obstaja. Države se morajo zavezati k procesu, ki ga bo čimprej odpravil. Preden slon začne stampedo po planetu...

Mednarodni promet je lahko vir podnebnega financiranja

2010-12-02T22:24:00.003+01:00

Cancun, 2. december 2010 - Pogajalci na pogajanja pridejo z letali in tam uživajo hrano, ki je bila pritovorjena z ladjami – mednarodni promet je bil del podnebnih pogajanj že od vsega začetka. In čeprav se tukaj v Cancunu prevažamo z avtobusi na biodizel, smo še daleč od tega, da bi mednarodni promet poganjala čista goriva.

Tudi če bi bili šibki prostovoljni ukrepi, ki jih je predlagala organizacija za mednarodni civilni promet (ICAO), izvedeni, bi emisije iz prometa, če ne bodo regulirane, do leta 2050 predstavljale 30 % letnega emisijskega proračuna, ki bi segrevanje ozračja omejil pod 2 C.

A so tudi dobre novice. Zdaj obstajajo načini globalnega reguliranja emisij iz mednarodnega prometa, ki ne povzročajo nobenih neto učinkov na države v razvoju. To zagotavlja doslednost z načelom skupne, a različne odgovornosti brez vpliva na ekonomsko učinkovitost – nekaj, kar je do sedaj predstavljalo oviro za rešitve na tem področju.

Še več, obstajajo številne možnosti generiranja finančnih sredstev za podnebno ukrepanje, nekatere od njih lahko prinesejo več kot 10 milijard dolarjev letno, ob hkratnem zagotavljanju sredstev za tehnološke inovacije v sektorjih mednarodnega prometa. To je bila še ena ovira, ki je preprečevala napredek pogajanj. Še boljše pa je to - uganili ste - da lahko nekatere od teh možnosti doprinesejo k bistvenemu zmanjšanju emisij.

Z jasnim signalom iz Cancuna bi lahko ukrepe v okviru mednarodne organizacije za pomorski promet (IMO) operacionalizirali že v letu 2013. To je tudi leto, ko bo usahnilo t.i. hitro financiranje za države v razvoju. Odločitev tukaj v Cancunu bi lahko hitro financiranje nadomestila s pravimi, novimi in dodatnimi sredstvi. To bi bilo nekaj na kar bi lahko bili pogajalci ponosni, ko se bodo s taxiji vozili do letališča v Cancunu.

Kot ugotavlja Ban Ki Moon-ova skupina, ki se ukvarja s financiranjem podnebnega ukrepanja, en sam vir sredstev ne bo zagotovil obljubljenih 100 milijard dolarjev do leta 2020. Potrebna bodo tudi bistvena javna sredstva razvitih držav, in sredstva iz mednarodnega prometa bi morala biti del vsakega paketa financiranja.

Jasen signal za ICAO in IMO tukaj v Cancunu ne bo pomagal zgolj zakrpati finančne luknje, temveč tudi zagotoviti okoljsko doslednost in stabilizacijo podnebja.

Brazilija dosegla, kar druge države zgolj obljubljajo

2010-12-02T00:41:00.001+01:00

Cancun, 1. december 2010 – Na srečanjih podnebnih pogajalcev se veliko govori o tem, kaj bodo države obljubile, kaj predlagale, k čemu se bodo zavezale ali kako drugače povedale, da bodo nekaj naredile. Veliko bolj poredko pa slišimo, kaj države v resnici dosegajo v boju proti podnebnim spremembam. Zato so bile nevladne organizacije vesele današnje objave, da je Brazilija zmanjšala deforestacijo na rekordno raven. Zmanjšanje deforestacije v amazonskem deževnem gozdu iz 27.000 km2 v letu 2004 na manj kot 6.500 km2 v letošnjem letu je dejansko največje zmanjšanje emisij s strani katerekoli države, kjerkoli na planetu.

Po izračunih nevladne organizacije Union of Concernes Scientists je Brazilija v zadnjih petih letih dosegla znižanje emisij za 870 milijonov ton na leto, glede na povprečje med 1996 – 2005, ki služi kot referenčna raven. Kako veliko zmanjšanje je to? Npr. EU bi s predlaganim 20 % ciljem zmanjšanja emisij do leta 2020 dosegla nekaj manj kot 850 milijonov ton znižanj, 17 % cilj ZDA (glede na leto 2005) pa okoli 1200 miljonov ton. Tako je Brazilija – tropska država v razvoju - že dosegla to, kar največje industrijske sile obljubljajo do leta 2020.

Ta napredek, ki ni posledica zgolj vladnih politik, temveč tudi močnega in nenehnega pritiska brazilske civilne družbe, poudarja potrebo po ambiciozni odločitvi o varstvu gozdov v Cancunu. Hkrati bogate države opominja, da je čas, da od obljub preidejo k dejanjem. Če lahko Brazilija drastično zmanjša emisije, jih lahko tudi bogate države.

Kaj pa pravna oblika podnebnega dogovora?

2010-12-01T18:33:00.002+01:00

Cancun, 1. december 2010 – Danes se v Cancunu pričakuje razprava o številnih predlogih za nov pravno zavezujoč instrument v okviru Konvencije ZN o spremembi podnebja ter o predlaganih amandmajih h Kjotskemu protokolu.

V lanskem letu so ta vprašanja v pogajanjih povzročila precej vznemirjanja. Vendar so po neuspehu v Koebenhavnu imele države celo leto časa, da razmislijo o predlaganih rešitvah. To leto je bilo tudi leto, ko so podnebne spremembe večkrat pokazale svojo moč – poplave v Pakistanu, gozdni požari v Rusiji, plazovi na Kitajskem, škoda povzročena z orkani na Karibskih otokih,...

Skrajni čas je za resno razpravo o podnebnem ukrepanju in za odprto in transparentno razpravo o predlaganih rešitvah.

Čeprav se nevladne organizacije zavedamo, da tukaj v Cancunu ne bo sprejet pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč dogovor, kljub temu menimo, da je čas, da se ponovno potrdi, da je tak dogovor cilj pogajanj. Napredek v smeri odločitve o pravni obliki dogovora je možen, potreben in bo omogočil bolj učinkovita pogajanja do naslednje podnebne konference v Južni Afriki.

Japonska – fosil drugega dneva

2010-12-01T15:40:00.000+01:00

Cancun, 1. december 2010 - Včeraj je naslov “fosil dneva” prejela Japonska. Ko je leadership najbolj potreben, je država, v kateri je rojen Kjotski protokol, podala destruktivno izjavo. Na plenarnem zasedanju pogajalske skupine za Kjotski protokol (AWG KP) je dejansko zavrnila drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola z izjavo: “Japonska ne bo sprejela cilja zmanjšanja emisij v okviru Kjotskega protokola pod nobenim pogojem in pod nobeno okoliščino.” Agresivno zavračanje prihodnosti protokola je razburilo številne države in ustvarilo nekonstruktivno vzdušje. Tokratna pogajanja naj bi bila namenjena ponovnemu vzpostavljanju zaupanja med državami, zato je bila poteza Japonske nadvse nedobrodošla.

EU o izpolnjevanju zavez o hitrem financiranju za podnebno ukrepanje v državah v razvoju

2010-12-01T01:25:00.001+01:00

Cancun, 30. november 2010 – EU je danes na posebnem dogodku udeležencem konference (ponovno) predstavila napredek pri izpolnjevanju zaveze o zagotavljanju hitrega financiranja za države v razvoju. Spomnimo: v Koebenhavnu decembra lani je EU obljubila, da bo med leti 2010 – 2012 za podnebno ukrepanje v državah v razvoju namenila 7,2 milijarde EUR novih in dodatnih sredstev.

Pričakovano je dogodek vzbudil veliko zanimanja, tako s strani držav v razvoju, ki bodo/so prejemnice obljubljenih sredstev, kot tudi nevladnih organizacij.

Ko so predstavniki EU predstavljali poročilo, ki ugotavlja, da je EU v letu 2010 uspela za podnebno ukrepanje v državah v razvoju nameniti že 2,2 milijarde EUR, so upali, da bodo naredili dober vtis na prisotne. Mimogrede so poudarili tudi, da je EU največja donatorka uradne razvojne pomoči.

Prav je, da povemo, da so udeleženci dogodka, tudi nevladne organizacije, EU pohvalile za trud pri zagotavljanju večje transparentnosti v zvezi z zagotovljenimi sredstvi (namen, za katere se denar porablja; način zagotavljanja sredstev po posameznih državah članicah itn.). A moramo poročati tudi o kritikah – upravičeno je bila EU deležna kritik, da denar, ki ga predstavlja kot t.i. hitro financiranje, ni nov in dodaten, temveč gre v večjem delu le za prikazovanje uradne razvojne pomoči kot podnebnega financiranja. (Če ste se zgoraj spraševali, kaj ima razvojna pomoč skupnega s financiranjem podnebnega ukrepanja...). Prav tako je bilo opaženo, da je več kot polovica sredstev zagotovljenih v obliki posojil, kar je težko označiti kot pomoč, ki so jo države v razvoju pričakovale na podlagi Koebenhavenskega dogovora.

Še en dogodek več o naporih EU pri zagotavljanju hitrega financiranja torej ni bistveno spremenil vtisa javnosti, da EU v resnici ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala. Namig za EU: problem je v podanih informacijah, ne v številu predstavitev.

Na dogodku se je z brošuro predstavila tudi Slovenija. Povemo lahko, da je brošura sicer lična, a nam da bolj malo informacij o izpolnjevanju slovenskih obljub. Le zakaj, le zakaj...?

Kanada – današnji fosil dneva

2010-11-30T15:41:00.001+01:00

Cancun, 29. november 2010 – Na prvi dan pogajanj v Cancunu je vse nagrade 'fosil dneva'* pobrala Kanada. Neprestižno nagrado si je prislužila iz več razlogov...

Najprej zaradi celoletnih naporov, da ponovno prevzame naslov 'kolosalnega fosila' kot država, ki podaja namanj konstruktivne prispevke k pogajanjem. Januarja je Kanada odstopila od najavljenega šibkega cilja zmanjšanja emisij in sprejela še slabšega. Njen načrt dosege tega cilja je še vedno v pripravljanju. In kanadski novo postavljeni minister za okolje je John Baird, ki se ga podnebni pogajalci spominjajo kot edinega, ki je na Baliju (2007) nasprotoval na znanstvenih osnovah utemeljenim ciljem za razvite države.

Zdaj že veste, da Kanada nima načrta preprečevanja emisij. Ima pa načrt ukinjanja številnih drugih zadev, kot npr.: edinega večjega programa državne podpore za obnovljivo energijo; program financiranja ukrepov učinkovite rabe energije za lastnike stavb; financiranje kanadske fundacije za znanost o podnebju; brisanje podnebnih sprememb z agend srečanj G8 in G20 ter politik čistih goriv drugih držav. Interni vladni dokumenti, ki so bili objavljeni danes, razkrivajo, da si je Kanada prizadevala pokončati politiko ZDA o čistih gorivih, pri čemer je sodelovala z bushevo administracijo in Exxonom. Kdo potrebuje čista goriva, če ima take prijatelje? To je drugi razlog za prejem nocojšnje nagrade.

Nekateri morda mislite, da ameriški senat ni bil preveč v pomoč pri sprejemanju podnebne zakonodaje. Vendar ima Kanada senat v primerjavi s katerim je ameriški videti dober in to ne samo zato, ker ti senatorji niso voljeni. V Kanadi so konzervativni senatorji ustavili napreden zakon o podnebnih spremembah kar brez razprave, kar se ni zgodilo že vsaj 70 let. To je še tretji razlog za fosila.

Preprečitev sprejema napredne zakonodaje, ukinitev financiranja za čisto energijo in neobstoj načrta za doseganje ciljev zmanjšanja emisij - tako Kanada pogajanja začenja s precejšnjim vodstvom (v negativnem smislu).

*Nagrado “Fossil of the day” podeljujejo nevladne organizacije državam, ki najbolj otežujejo napredek pogajanj.

Začetne poteze

2010-11-29T21:38:00.001+01:00

Cancun, 29. november 2010 – Pred nekaj urami so se s slovesno odtvoritvijo tukaj v Cancunu začela zadnja letošnja podnebna pogajanja. Nevladne organizacije želimo, da pogajanja prinesejo paket sklepov, ki bodo začrtali jasen okvir za podnebno ukrepanje. Takšen paket sklepov bi premaknil zadeve v smer pravno zavezujočega dogovora in pomenil pritisk na države, da svoje trenutno premalo ambiciozne cilje in zaveze zaostrijo. V Cancunu je potreben napredek v obeh tirih pogajanj (kjotski in konvencijski tir), tako na vsebinskih področjih (blaženje, prilagajanje, financiranje, REDD, prenos tehnologij) kot pri vprašanju pravne oblike dogovora. Potreben je tudi jasen procesni načrt pogajanj do Južne Afrike in naprej.

Nevladne organizacije posameznim državam predlagamo nekaj začetnih potez, ki bodo v pogajanja vnesle več konstruktivnosti, odprle pogajalski prostor in zagotovile potrebne rezultate, ki nas bodo postavili na pot do sprejema potrebnega globalnega podnebnega dogovora:

Nevladne organizacije podpirajo Združene države Amerike pri njihovem cilju, da se zagotovi več transparentnosti pri ciljih razvitih držav, vendar menimo, da mora biti ta transparentnost zagotovljena tako pri ciljih zmanjšanja emisij kot pri ciljih finančne podpore. Tako bi morale ZDA namesto pritiska na druge države povečati transparentnost svojih ukrepov – z jasno izjavo, da transparentnost za vse vključuje tudi ZDA, bi sprejem uravnoteženega paketa sklepov v Cancunu postal veliko bolj verjeten.

Nevladne organizacije od EU pričakujemo, da bo veliko bolj jasno zagovarjala potrebo po drugem ciljnem obdobju Kjotskega protokola, da bi tako skozi konstruktiven dialog med razvitimi in državami v razvoju lahko bil dosežen pravno zavezujoč dogovor v obeh pogajalskih tirih. Nadaljno podporo Kjotskemu protokolu lahko EU pokaže z odpravo 'lukenj' v svojem stališču o rabi ponorov in presežka dodeljenih enot. Te koristne poteze v okviru kjotskega protokola pa lahko EU zapečati še z vodilno vlogo pri ustanavljanju podnebnega sklada.

Kitajska bi morala v pogajanjih prevzeti bolj progresivno vlogo, namesto da neprestano zgolj reagira na provokacije. Na ta način lahko Kitajska gradi na domačih uspehih pri nizkoogljičnem razvoju in rabi čiste energije.

Menimo, da navedene poteze niso pretirane in bi lahko ustvarile prostor v katerem so vsi zmagovalci. O upoštevanju naših namigov s strani izpostavljenih držav bomo poročali v nadaljevanju.

Napredek brez hitrosti

2010-08-07T23:53:00.001+02:00

Bonn, 7. avgust 2010 – Na tokratnem zasedanju so pogajanja za odtenek napredovala. Države so se v skupinah lotevale besedila o posameznih tematikah. Medtem, ko je bilo nekaj dobrih in koristnih premikov za nadgradnjo besedila v tehničnem smislu, se nevladne organizacije kljub temu sprašujejo, koliko si države resnično želijo napredka.

Na žalost je bilo prizadevanja za kompromise v Bonnu težko zaslediti. Po mesecih naporov, da bi pogajalsko besedilo zreducirali na bolj obvladljivo dolžino, so bili glavni elementi besedila tukaj ponovno napihnjeni.

Kakovost, ne količina, je pomembna. Besedilo naj bi premoščalo bistvena odprta vprašanja in ne polariziralo stališč. Imamo občutek, da smo spet pri receptu za še en Koebenhaven. Nevladne organizacije pogajalcem dajemo za tokratno zasedanje negativno oceno.

Vseeno je prav, da omenimo področja, kjer je napredek le bil narejen. Pozitivni premiki so se zgodili na področju hitrega financiranja za države v razvoju, v smislu povečevanja transparentnosti. Prav tako razprave o institucijah na področju tehnologij nakazujejo na povezavo s tehnološkim mehanizmov, kar v dosedanjih pogajanjih ni bilo doseženo.

Delavnica o ciljih razvitih držav je jasno pokazala, da je razkorak med obljubljenimi cilji in potrebnim zmanjšanjem emisij ogromen. Države se zdaj prav tako zavedajo možnosti razkoraka med prvim in drugim ciljnim obdobjem Kjotskega protokola in začenjajo razmišljati o rešitvah.

Za pogajanja na Kitajskem v začetku oktobra, si nevladne organizacije želimo več konstruktivnosti. Slišati želimo ponudbe, ne zahtev. Konec koncev je namen pogajanj rešiti podnebje!

Podnebni pogajalci nazaj v Bonnu

2010-08-03T00:18:00.001+02:00

Bonn, 2. avgust 2010 – Med 2. in 6. avgustom bodo v Bonnu potekala že trejla letošnja pogajanja o globalnem podnebnem dogovoru.

Pogajanja, ki so konec maja in v začetku junija potekala prav tako v Bonnu, so skozi pozitiven in konstruktiven pristop ponovno pridobila v Koebenhavnu izgubljeni focus in zagon. Čeprav so države občasno še ponavljale že dobro znana stališča, so kljub temu podale dovolj konstruktivnih komentarjev, da je bil ob koncu zabeležen napredk na nekaterih področjih, med drugim tudi o vprašanju financiranja podnebnega ukrepanja v državah v razvoju.

Kljub temu, da torej države tokratna pogajanja začenjajo z občutkom o napredku, se moramo zavedati, da je do podnebne konference v Mehiki, ki bo letos decembra, ostalo le še dva tedna pogajalskega časa. Če želimo v Mehiki doseči dogovor o katerem od pomebnih vprašanj, potem je čas, da se dokumentacija, ki je nastala skozi dosedanja pogajanja spremeni v pravo pogajalsko besedilo ter da se pogajanja o tem besedilu začnejo še ta teden.

Medtem, ko nevladne organizacije na tokratnem zasedanju vidimo možnost za pomemben korak naprej do decembrske podnebne konference, sta dejanska hitrost pogajanj in skupna raven ambicioznosti še naprej razloga za zaskrbljenost. Namesto, da bi države naslovile razkorak med ponujenimi cilji zmanjšanj emisij v Koebenhavnu in zahtevami znanosti, nekatere države celo odstopajo od že sprejetih zavez.
Nevladne organizacije še enkrat poudarjamo: potrebno je povečati ambicije in zagotoviti, da bo končni rezultat pogajanj uravnotežen, pravičen in ambiciozen.

Saudska Arabija proti malim otoškim državam

2010-06-10T17:06:00.002+02:00

Bonn, 10. junij 2010 - Ko se pogovarjamo o tako resni temi, kot je preživetje narodov, bi pričakovali, da se bodo vse vlade sposobne o tem pogajati resno in v dobri veri. Da smo v zmoti, smo ugotovili včeraj zvečer, ko celo dogovor o tehničnem poročilu o potencialnih scenarijih, povezanih z omejitvijo dviga temperature pri 1,5 C, zaradi Savdske Arabije ni dobil podpore.

V večerni razpravi je Savdska Arabija predlagala, da lahko ranljive države kar z uporabo Googla pridobijo informacije o znanstvenih ugotovitvah, povezanih z njihovim obstojem. Bili so tudi mnenja, da priprava povzetka zadnjih znanstvenih študij presega zmožnosti sekretariata podnebne konvencije. Kot zadnjo bilko so za blokiranje pogajanj uporabili proceduralne zadeve.

Glede na to, da se je Savdska Arabija v začetku tedna strinjala s takim poročilom, če ta naslovi tudi vprašanje možnih posledic zmanjševanja emisij v razvitih državah na države v razvoju, lahko njihovo početje označimo za nesmiselno.

Številne države (tiste, ki izvažajo riž, kakao, paradižnike, premog, nafto, različne izdelke itn) so zaradi potencialnih posledic ukrepanja v razvitih država resnično zaskrbljene, a kljub temu želijo, da se ustvari prostor za razpravo o posledicah podnebnih sprememb, na katere so najbolj ranljive.

Nedavne znanstvene ugotovitve so alarmantne: omejitev dviga temperature pri 2 C morda ne zagotavlja preživetja malih otoških držav. Google je že zanimiv, vendar mora vsak odločevalec vedeti, da je med 'iskanjem' in 'oceno' velika razlika.

bp - bringing oil to American shores

2010-06-10T11:40:00.001+02:00

LULUCF slovarček

2010-06-09T14:58:00.003+02:00

Bonn, 9. junij 2010 - Na tem blogu že večkrat omenjeni problemi z določanjem pravil upoštevanja ponorov za doseganje ciljev zmanjšanja emisij se nadaljujejo tudi tokrat. Področje, za katero pogajalci uporabljajo kratico LULUCF (land use, land use change and forestry = raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo), je za okoljsko integriteto sprejetega dogovora in ciljev izjemno pomembno. Nevladne organizacije pa žal opažamo, da je okoljska integriteta pravil LULUCF za veliko število držav očitno nepomembna.

Nevladne organizacije prav tako opažamo, da vseh čudes LULUCF-a veliko ljudi/pogajalcev niti ne razume, zaradi izjemno tehničnega žargona, ki se uporablja v pogajanjih. Zato tokrat objavljamo kratek slovarček (angleško – slovenski) in upamo, da bo pomagal proces premakniti naprej – v pravo smer.

Forest management: sečnja
Sustainable forest management: predvsem sečnja
Harvesting: sečnja
Temporarily destocked: posekan (ponavadi posekan naravni gozd)
Age class structure: starost gozda
Wrong age class structure: stara drevesa = potrebujejo sečnjo
Conversion: sekanje naravnega biotsko raznovrstnega gozda, ki zadržuje veliko ogljika in njegovo nadomeščanje z biotsko neraznovrstnim gozdom, ki zadržuje malo ogljika; in to brez kazni (glej tudi 'temporarily destocked', 'empty forest', 'displaced local and indigenous people' in Australija).
Unique national circumstances: mora sekati (pogosto mišljeno, da velja samo za Novo Zelandijo, vendar se lahko uporabi za vsako državo, ki želi sekati)
Forward looking baseline: način skrivanja emisij, ki nastanejo zaradi sečnje (glej tudi Kanada in drugi)
Bar with a band zero: način skrivanja emisij, ki nastanejo zaradi sečnje (glej tudi Rusija)
Incentive: nekaznovanje nastanka emisij zaradi sečnje in/ali dovoliti, da se jih skrije; kot v 'dajte nam spodbudo (incentive) in zavezali se bomo k strožjim ciljem zmanjšanja emisij'
Voluntary: če bi morda imeli visoke emisije zaradi sečnje, se lahko odločite, da ne boste nikomur povedali
Cap: izraz, ki ga uporablja skupina G77 in Kitajska, a ga razvite države ne razumejo
Harvested wood products: majhna šala gozdne industrije

Pogajanja v znamenju svetovnega prvenstva v nogometu

2010-06-07T14:35:00.001+02:00

Bonn, 7. junij 2010 – Na začetku drugega tedna tokratnih pogajanj žal ne moremo poročati niti o vidnem napredku, niti o vidnih prizadevanjih držav za hitro reševanje odprtih vprašanj. Kljub temu lahko rečemo, da je vzdušje med pogajalci dobro – s tem mislimo, da drug do drugega niso nestrpni ali nesramni. Pogajanja se odvijajo v mirnem ozračju, pomembnih sprememb v stališčih nismo zaznali.

Se pa med pogajalci čuti napetost pred začetkom svetovnega prvenstva v nogometu – skozi podajanje primerov in pojasnil v nogometnem žargonu. Nevladne organizacije upamo, da se bodo v drugem tednu zadeve le premaknile v želeno smer – t.j. da pade kakšen gol, ki nas bo pripeljal bliže do velikega 'igrišča' v Cancunu decembra letos.

Poročilo o izpolnjevanju obljube EU o hitrem financiranju

2010-06-04T11:40:00.001+02:00

Bonn, 4. junij 2010 – Včeraj je Evropska unija na posebnem dogodku predstavila napredek pri zagotavljanju obljubljenega hitrega financiranja za države v razvoju. EU je decembra lani v Koebenhavnu obljubila, da bo v letih 2010 – 2012 zagotovila 7, 2 milijard evrov novega in dodatnega denarja za podporo državam v razvoju pri zmanjševanju emisij in prilagajanju na podnebne spremembe. V letošnjem letu naj bi zagotovila 1/3 tega denarja, t.j. 2,4 milijard. Včerajšnja predstavitev napredka je pokazala, da najpomembnejši pogoj dogovora o hitrem financiranju – nova in dodatna sredstva – s strani EU ne bo upoštevan.

Čeprav nevladne organizacije pozdravljamo prizadevanja EU, da izpolni svojo obljubo, bi lahko pomanjkanje transparentnosti v predstavljenem poročilu o napredku povzročilo nova nezaupanja v tem občutljivem obdobju pogajanj.

Predstavniki EU, ki so sodelovali na predstavitvi, namreč niso želeli jasno razkriti virov zbranih sredstev, kar potrjuje domneve nevladnih organizacij, da je večina sredstev zgolj recikliranih starih obljub (med drugim tudi obljub o zagotavljanju uradne razvojne pomoči za doseganje milejniskih razvojnih ciljev). Ta nejasnost s strani EU frustrira države v razvoju, še posebej tiste, ki so se hitro pridružile Koebenhavenskemu dogovoru v upanju, da bodo iz tega dogovora nekaj dobile.

Nevladne organizacije vztrajamo, da je transparentnost EU o zavezah za hitro financiranje nujna in pozivajo vse države članice, da zagotovijo informacije o višini in virih sredstev. Le na tej podlagi lahko res razpravljamo o dodatnosti zagotovljenega denarja.

Kako preprečiti ‘COP-FLOP’ v Cancunu

2010-06-02T12:29:00.001+02:00

Bonn, 2. junij 2010 – Nevladne organizacije pozdravljajo včerajšnjo izjavo Tuvaluja, ki je izpostavila nizko raven ambicioznost držav iz skupine 'Umbrella Group'* in opozorila na možnost še enega COP-FLOP-a decembra v Cancunu (Mehika). Tuvalu je s tem opozoril na potrebo po večji ambicioznosti razvitih držav skozi zaveze o zmanjšanju njihovih emisij.

Od držav iz skupine Umbrella Group se pričakuje veliko več kot zgolj seznam področij, na katerih je v Cancunu potreben napredek in ki na nek način na strani pušča cilje zmanjšanja emisij za razvite države. Tudi če dobijo svoj 'vseobsegajoč' dogovor in umaknejo vse pogoje, so cilji, ki jih te države ponujajo v tem trenutku (razen Norveške in Japonske), bistveno premalo ambiciozni. Nevladne organizacije se zopet sprašujemo, če niso morda države skupine Umbrella Group na nekih drugih pogajanjih - v okviru Kjotskega protokola so namreč povedale, da so zadovoljne z napredkom. Ali to zdaj pomeni, da so končno pripravljene sprejeti potrebne zaveze o zmanjšanju emisij za drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola?

Za konec pa, preden EU postane preveč samozavestna - nevladne organizacije želimo evropske pogajalce spomniti, da je recesija znižala stroške doseganja 30 % cilja zmanjšanja emisij za EU na približno enako raven, ki je prej veljala za cilj 20 % ter da je EU že v letu 2009 dosegla 14 % zmanjšanje emisij glede na leto 1990. Zaveza o 30 % cilju bi bila močan signal vodilne vloge EU v pogajanjih.

*Umbrella Group vključuje Avstralijo, Kanado, Islandijo, Japonsko, Novo Zelandijo, Norveško, Rusijo in ZDA

Kriza 'starega reda'

2010-06-01T15:20:00.004+02:00

Se lahko iz katastrofe kaj naučijo?

2010-06-01T15:05:00.002+02:00

Bonn, 1. junij 2010 - Ko se tukaj v Bonnu nadaljujejo podnebna pogajanja, se ZDA ubadajo z največjo okoljsko katastrofo v svoji zgodovini. Katastrofo je povzročila nafta, ki je hkrati vodilni krivec za podnebne spremembe, ki jih tukaj zbrani želijo/mo omejiti.

Kar se je začelo kot eksplozija na naftni ploščadi, ki je ubila 11 ljudi, je zdaj preraslo v več kot mesec dni trajajoče izlivanje nafte v krhko, a zelo produktivno morsko okolje, ki zaposljuje in hrani tisoče ljudi in privablja turiste na svoje obale. Čas, morski tokovi in nepredvidljiva prihajajoča sezona tropskih neviht bodo podali končni račun katastrofe, a se že zdaj škode ocenjujejo v milijardah.

Nevladne organizacije se sprašujemo, ali se bodo ZDA iz te katastrofe kaj naučile in sprejele zakon o zmanjšanju emisij in zagotavljanju sredstev za podnebno ukrepanje? Bodo zdaj prepoznali koristi zaostritve svojega cilja zmanjšanja emisij?

Skoraj leto je že od sprejema podnebno – energetskega zakona v ameriškem spodnjem domu Kongresa in od takrat naprej nevladne organizacije čakamo, da bo ameriška administracija temu vprašanju namenila več pozornosti in poskrbela za sprejem zakona tudi v Senatu.

Katastofa ima svojo pozitivno stran: Američani se počasi začenjajo zavedati stroškov svoje odvisnosti od umazanih goriv in pritisk na predsednika Obamo za sprejem zakonodaje, ki bo spodbujala čisto energijo in zmanjšala emisije, se povečuje.

Kljub temu pa zadnja verzija zakona ne prinaša dobrih novic: poleg predloga o delitvi dobička med naftnimi podjetji in državami (ki bi še povečal pritisk za več offshore vrtanja), zadnja verzija namenja tudi bistveno manj denarja za podnebno ukrepanje v državah v razvoju.

Če je predsednik Obama resnično predan reševanju podnebja, mora zagotoviti, da bo zakon sprejet ter da bo vseboval zadostna sredstva za države v razvoju (kot je bilo obljubljeno).

Pričakovanja nevladnih organizacij v Bonnu: naslavljanje 'gigatonske luknje'

2010-06-01T11:29:00.002+02:00

1. junij 2010 – Nevladne organizacije smo resno zaskrbljene nad hitrim približevanjem nevarnih podnebnih sprememb. Krivdo za takšno stanje v veliki meri pripisujemo pomanjkanju ambicioznosti in neukrepanju bogatih držav. Današnji življenski slog bo porabil celoten ogljični proračun hitro po letu 2020. Zato so potrebne rešitve, ki bodo preprečile podnebno katastrofo. Čas je, da se seznanimo s t.i. gigatonsko luknjo – t.j. razkorakom med ponujenimi cilji zmanjšanja emisij v Koebenhavnu in realistično potjo do zmanjšanja emisij, ki bo globalno segrevanje omejila pod nevarni 2 C glede na predindustrijsko raven.

Trenutno predlagana znižanja emisij nas vodijo do dviga temperature za vsaj 3 do 4 C. To lahko povzroči izginotje držav, ekosistemov in vrst. Zato se morajo države s to gigatonsko luknjo resno spopasti.

Nevladne organizacije predlagamo, da se države tukaj v Bonnu dogovorijo o organizaciji delavnice na naslednjem zasedanju pogajalcev, kjer se bodo seznanile z obsežnostjo problema ter o korakih, ki so potrebni za njegovo naslavljanje.

Hkrati izpostavljamo, da realnost podnebnih sprememb zahteva ukrepanje, ne novih poročevalskih/računovodskih trikov. S tem mislimo na okoljsko dvomljive rešitve, ki so vgrajene v Kjotski protokol: pravila upoštevanja ponorov, možnost rabe ogljično izravnalnih kreditov z malo dodatne vrednosti, možnost prenosa neporabljenih dodeljenih enot v prihodnja obdobja. Za ta vprašanja so potrebne nove, okoljsko/podnebno sprejemljive rešitve.

Naprej Evropa!

2010-05-31T11:34:00.001+02:00

Bonn, 31. maj 2010 – Danes se v Bonnu odpira novo zasedanje podnebnih pogajalcev v okviru Združenih narodov, ki bodo nadaljevali delo, ki ni bilo dokončano na podnebni konferenci v Koebenhavnu, t.j. sprejem pravičnega, ambicioznega in pravno zavezujočega podnebnega dogovora. Bolj zanimive teme se bodo odprle jutri, danes pa kratek komentar na svežo analizo Evropske komisije o prehodu iz 20 na 30 % cilj zmanjšanja emisij za EU.

EU v pogajanjih že dolgo ni predstavila nič novega, zato smo nevladne organizacije navdušene nad pravkar objavljeno analizo Evropske komisije, ki ugotavlja, da 30 % zmanjšanje emisij (glede na leto 1990) za EU ni le možno, temveč tudi lahko dosegljivo.

Nevladne organizacije sicer menimo, da zgolj 30 % zmanjšanje emisij za EU ne zadostuje, pa vendar...EU razmišlja o zaostritvi svojega cilja, kar je napredek. Čeprav ekonomska analiza Evropske komisije ne vključuje vseh dodatnih pozitivnih učinkov, je kljub temu zelo jasno, da ni razlogov, ki bi preprečevali nadgradnjo cilja. Če želi EU do sredine stoletja postati skoraj ničnoogljična družba, potem je vsaj 30 % cilj do leta 2020 potreben.

Dokument Evropske komisije vsebuje dejstva na podlagi katerih bodo države članice odločale ali bodo sprejele višje cilje ali ne. Ta odločitev bo (verjetno) sprejeta na septemberskem zasedanju Evropskega Sveta.

Nevladne organizacije od evropskih voditeljev vsekakor pričakujemo, da dobro preberejo dokument – številke v dokumentu kažejo, da ni nobenega resničnega zadržka za enostranski sprejem 30 % cilja. Glede na to, da najnovejši podatki kažejo, da so trenutne emisije EU že 14 % nižje od emisij v letu 1990, je EU že na pol poti do 30 % cilja.

Vodenje EU v mednarodnih podnebnih pogajanjih je bilo vedno najbolj učinkovito, ko je EU odločno stala pred drugimi – kot na primer pri zagovarjanju cilja 2 C in potrebe po hitrem financiranju za države v razvoju. Upamo, da bo tudi v primeru cilja zmanjšanja emisij za razvite države tako!

EU ponudila premalo in prepozno, da bi rešila propad konference v Kopenhagnu

2009-12-19T20:38:00.002+01:00

Kopenhagen/Ljubljana, 19. december 2009 – Danes popoldan se je v Kopenhagnu končala podnebna konferenca brez sprejetja pravičnega, ambicioznega in pravno zavezujočega dogovora, ki je potreben za preprečitev nevarnih podnebnih sprememb.

Dogovor ni ne pravičen, ne ambiciozen, ne pravno zavezujoč. Voditelji so imeli dve leti časa, da se dogovorijo o novem podnebnem režimu, a tega niso bili sposobni. Spregledali so svarila znanstvenikov in podnebja, ki nam uhaja iz vajeti. Izgubili so priložnost, da oblikujejo drugačen svet in revne in ranljive prepustili negotovi usodi. V kritičnem trenutku, ko je še bilo možno rešiti uspeh pogajanj, EU ni bila sposobna zagotoviti pravega vodstva.

Kljub njenemu leporečju, Evropske unije ne moremo oprostiti krivde za porazen rezultat konference. EU je pred dvemi leti vodila proces pogajanj za sprejem novega podnebnega režima in je v Kopenhagen prišla z jasnim mandatom in stališči. Kljub temu je zamudila vsako priložnost v pripravah na podnebno konferenco, da pokaže resnično vodilno vlogo in premakne pogajanja z mrtve točke. Nedorečen in šibek rezultat zasedanja Evropskega Sveta v času Kopenhagna, je zadnji primer evropske pasivnosti.

EU je predolgo čakala s signalom, da lahko podpre nadaljevanje kjotskega protokola, ki je bila ena ključnih zahtev držav v razvoju. Prav tako EU ni predstavila konkretne, pomenljive in kredibilne podpore dolgoročnemu financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju – kljub dejstvu, da bo že sprejet podnebno – energetski paket generiral dovolj sredstev, ki so potrebna za pokrivanje pravičnega deleža EU v mednarodnem financiranju. Prava finančna ponudba bi bila dala državam v razvoju potrebno zaupanje v dogovor. Denar, ki ga je EU ponudila, zdaleč ne zadostuje za pokrivanje potreb za prilagajanje ranljivih držav na podnebne spremembe in je khrati v veliki meri le recikliranje obstoječih razvojnih proračunov.

Pomembno je, da je EU javno priznala, da je rezultat Kopenhagna nezadosten. Čeprav smo v tem trenutku priča medsebojnemu obtoževanju držav za dosežen polom pogajanj, mora EU sprejeti svoj del odgovornosti in se resno vprašati, zakaj ji ni uspelo bolj pozitivno vplivati na pogajanja. EU mora sedaj ponovno potrditi svojo zavezanost k procesu pogajanj znotraj Združenih narodov, ki je edini kredibilni inštrument za naslavljanje podnebnih sprememb ob upoštevanju najbolj ranljivih držav in skupnosti.

Neuspeh Kopenhagna je potrebno čimprej popraviit. Znanost je že zdavnaj rekla MORAMO, tehnologija vedno bolj dokazuje, da LAHKO, odgovornost je na poltičnih voditeljih, da rečejo ŽELIMO. Ukrepanje je več kot nujno. Masovna podpora svetovne javnosti za pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč podnebni dogovor ne bo pojenjala. Vse, kar potrebujemo, je politična volja. Evropski voditelji se morajo vrniti za pogajalske mize in ponuditi več kot so v Kopenhagnu. Ne moremo si privoščiti, da bi za rešitev podnebja in obstoja milijonov ljudi po svetu izgubili še eno leto.

Focus društvo pozvalo EU naj ohrani obraz pred svetovno javnostjo

2009-12-18T18:38:00.002+01:00

Kopenhagen, 18. december 2009 - Focus društvo je na mednarodnih podnebnih pogajanjih predsedniku slovenske vlade, Borutu Pahorju, osebno predalo sporočilo.

"V imenu vseh tistih, za katere neukrepanje oz. nesprejetje ambicioznega, pravičenega in pravno zavezujočega podnebnega dogovora, pomeni stvar preživetja in v imenu vseh nas, ki nas bodo podnebne spremembe še ogrozile, vas in vse ostale evropske voditelje pozivamo, da ohranite svoj obraz pred svetovno javnostjo. Pozivamo vas, da naredite korak naprej v pogajanjih ter postanete resnični vodje mednarodnih podnebnih pogajanj. Evropska civilna družba vas poziva, da se zavzamete za ter zavežete k ambicioznemu, pravičnemu in pravno zavezujočem podnebnemu dogovoru. Pravica do preživetja ne sme biti stvar pogajanj!"

Kot popotnico za nadaljnja pogajanja smo mu podarili majico z napisom: SCIENCE DOESN'T WAIT ON POLITICS! in kravato z napisom 350. Upamo, da jo bo ponosno nosil takrat, ko bodo v Sloveniji uresničene zaveze, sprejete v Državnem zboru novembra letos, iz Deklaracije o aktivni vlogi Slovenije pri oblikovanju nove svetovne politike podnebnih sprememb.

Redke žarke v pogajanjih z lahkoto zasenčijo fosili

2009-12-18T00:33:00.007+01:00

Z veseljem sporočamo, da smo opazili pozitiven premik v pogajanji, vsaj kar se tiče EU.

1. Prvič v teku pogajanj v Kopenhagnu se je EU zavzela za sporazum, ki bo omejil povečanja globalne temperature pod 2°C.
2. Švedski minister za okolje je napovedal: "EU je pripravljena zmanjšanje emisij za 95% do leta 2050 glede na 1990 ".
3. EU je predlagala Nov podnebni sklad podprt z inovativnimi in avtomatičnimi finančnimi viri. Po vsej verjetnosti bi ne bo možno realizirati te ideje v časovnem obdobju do 202o, vendar je potrebno priznati prvi narejen korak v tej smeri.
(Na tej točki bomo izpostavili le pozitivne premike. Ostale problematične točke se večinoma niso nikamor premaknile.)

Kljub minimalnim pozitivnim premikom, pa še vedno obstajajo v pogajanjih ostra nasprotovanja proti ukrepanjem proti podnebnim spremembam. Industrije ter njihov politični vpliv v pogajanjih ne smemo nikakor podocenjevati. Dejstvo je, da ne obstajajo nepremostljive politične ovire za dosego pravega dogovora v Kopenhagnu. Z spremembo ameriške administracije so bile nekatere ovire za ukrepanje odstranjene. Svetovno gospodarstvo se mora zato sedaj zavezati k sprejetju resnih ukrepov in spoštovanju skupnih interesov za izvedbo ukrepov v svetovnem okviru. Revnim in ranljivim držav je teže sprejetja Kopenhagenskega sporazuma jasna, saj je ta stvar preživetja za njih. Za bolj konstruktiven potek pogajanj pa moramo soočiti s problemom pomakanjem zaupanja in političnega vodstva.

Neuspeh v Kopenhagnu bi pomenil grob korak nazaj v družbeni zavestj, saj bi neuspeh, tako pomembnega momentuma v svetovni zgodovini, bil odličen material za razvoj cinizma in nezaupanja javnosti. Vse to bi vodilo v izgubo zagon za nadaljnjo aktivno udeležbo pri reševanju problema podnebnih sprememb. Negativni rezultat pogajanj (nesprejetje sporazuma ali sprejetje neambicioznega, nepravičnega ter pravno nezavezujočega dogovora) lahko negativno vpliva tudi na nadalnje večstransko sodelovanje na drugih perečih globalnih vprašanjih, od finančne ureditve do trgovine. Medtem pa se bo podnebna kriza poslabšala, njena sanacija bo vedno dražja oz. vedno manj izvedljiva. Nikoli ne bo bolj primernega časa, da se soočimo s temi izzivi, kot sedaj!

Pri zdravniku

2009-12-17T16:31:00.001+01:00

Phil Somerville [www.somervillecartoons.com]

"The world is watching you!"

2009-12-17T00:31:00.005+01:00

"THE WORLD IS WATCHING YOU!" so vzklikali novinarji, ko so represivne sile iz centra odločanja o naši usodi odnašali predstavnike nevladnih organizacij.

http://www.youtube.com/watch?v=mspk9aF6WuQ&feature=player_embedded

"SHAME ON YOU!" so vzklikali predstavniki civilne družbe, ki so obtičali pred prizoriščem svetovnih podnebnih pogajanj, ker njihove prepustnice preprosto niso bile več veljavne.

http://www.youtube.com/watch?v=-lFq2vnh9Kw

Kaj se dejansko dogaja te dni? Sekretarijat iz minute v minuto spreminja število predstavnikov nevladnih organizacij, ki bodo lahko vstopil na prizorišče pogajanj. Zgodilo pa se je, da je danes večina ljudi, ki je imela akreditacijo odobreno, ostala zunaj, na mrzlem. Brez kakršnih koliko pojasnil. Niti predhodnih niti naknadnih.

Transparentnost pogajanj v Kopenhagnu? Seveda, vendar le za zaprtimi vrati...

Manjkajoče otoške države

2009-12-16T19:41:00.000+01:00

Na hodniku pred plenarno dvorano v konferenčnem centru stoji ogromen črno – beli globus, mimo katerega se večkrat na dan sprehodijo številni delegati, brez da bi se nanj posebej ozrli. To pa v resnici dobro odraža nezainteresiranost mogočnih držav za obstoj manjših in ranljivih - na globusu namreč popolnoma manjkajo majhne otoške države.

Je to vizija sveta razvitih držav v letu 2050? Če ostane pri njihovih zaenkrat predstavljenih ciljih zmanjšanja emisij, se bo globalna temperatura dvignila za 3, ali pa celo 4 °C, kar bo povzročilo izginotje malih otoških držav pod morjem.

Prav zato so male otoške države, pod vodstvom Tuvaluja, prišle v Kopenhagen in zahtevale, da se jih sliši. Ne za to, ker se bojijo gospodarskih ali političnih neugodnosti in ne zaradi medijske pozornosti pred volitvami. Zahtevajo le, zelo preprosto, pravico do obstoja.

Nadaljni obstoj malih otoških držav zahteva omejitev dviga globalne temperature na 1,5 °C. Za dosego tega cilja pa morajo razvite države emisije zmanjšati za 45 % do leta 2020 in za vsaj 95 % do leta 2050.

Gre za torej za vprašanje – bodo svetovni voditelji sprejeli pravičen, ambiciozen in zavezujoč dogovor ali dopustili izbris malih otoških držav z zemljevidov?

Hugo Chavez brez dlake na jeziku stopil na stran nevladnikov s parolo: Don't change the climate, change the system!

2009-12-16T15:24:00.005+01:00

Kopenhagen, 16. december 2009 - Medtem, ko je vstop na prizorišče dogajanja mnogim predstavnikom civilne družbe prereprečen in policija brutalno obračunava z mirnimi protestniki, se govori voditeljev držav, začeti včeraj, nadaljujejo.

Poziv nevladnikov voditeljem držav: “Don't change the climate, change the system,” je prevzel predsednika Venezuele, Huga Chevez Friasa. Na tej zahtevi in ideji je gradil cel svoj govor. Kapitalistični sistem je pahnil svet tako v gospodarsko kakor tudi v okoljski krizo. Duh kapitalističnega sistema je tisti, ki preveva mednarodna podnebna pogajanja v Kopenhagnu. Le s spremembo sistema iz kapitalističnega v socialističnega bomo kos težavam, ki pestijo ta planet – od revščine, do emisij toplogrednih plinov ter podnebnih sprememb. Chavez je pozval znižanju potrošnje in redistribuciji svetovnega bogastva. Bogati namreč samo uničujejo planet in mislijo, da se bodo lahko preselili na drugega, ko ta več ne bo uporaben.

“Če bi bilo podnebje banka, bi ga že zdavnej rešili” smo slišali reči Chaveza na enem od mnogih zaslonih, ki prenašajo dogajanje v osrednji dvorani. Okoli zaslonov smo se nagnetli tako številčni člani delegacij držav kakor tudi malo številčni predstavniki civilne družbe. Nekateri so prikimavali, drugi so odkimavali karizmatičnemu vodji. Upamo lahko samo, da bo duh pogajanj v prihajajočih dneh bil bolj naklonjen prvim.

Kratki trije dnevi, dolge tri noči

2009-12-16T01:07:00.002+01:00

Kopenhagen, 15. december 2009 - Pred parimi urami se je v Kopenhagnu končala slavnostna otvoritev ministrskega dela konference. S tem naj bi se končalo tudi delo v pogajalskih skupinah v okviru kjotskega protokola in konvencije, a velika nesoglasja med državami tega niso omogočila. Tako se bodo pogajanja nadaljevala še pozno v noč in nihče ne ve, kaj bo prinesel jutrišnji dan.

Od odločitev, ki jih bodo ta teden sprejeli svetovni voditelji, bo odvisno ali bomo stopili v novo obdobje sodelovanja in solidarnosti ali pa v obdobje katastrofalnih podnebnih sprememb.
Svet zahteva nič manj kot pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč dogovor. A nas do tega ločijo še trije veliki prepadi: prepad med potrebnimi zmanjšanji emisij in cilji, ki so jih pripravljene sprejeti razvite države; prepad med potrebno finančno pomočjo za države v razvoju in denarjem, ki je na voljo ter morda še največji – prepad med narodi, ki si med sabo ne zaupajo.

Neodvisni strokovnjaki, kot npr. Nicolas Stern, McKinsey, Ecofys ugotavljajo, da smo hudo oddaljeni od cilja 2 °C, da 1,5 °C cilja, ki ga zahtevajo znanost in najbolj ranljive države, sploh ne omenjamo. Za to so odgovorne predvsem razvite države (še posebej ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija), ki se niso pripravljene zavezati k potrebnim zmanjšanjem emisij. Zaenkrat cilji razvitih držav omejujejo ambicioznost in ne emisij. A se slika še bistveno pokvari, če v cilje vračunamo še vroči zrak in neprimerne metode upoštevanja ponorov. Brez resnega preobrata v stališčih razvitih držav najhujših posledic podnebnih sprememb ne bo mogoče preprečiti.

Tudi pri financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju smo priča krizi ambicij. EU je predstavila svoje stališče do financiranja, ki vsebuje tudi ocene potrebnih vsot, a so te precej nižje od potrebnih. Mehika in Norveška sta predlagali nov zeleni sklad. Vendar razvite države kot skupina niso uspele opredeliti višine potrebnih sredstev in posamičnih prispevkov.

Premoščanje teh dveh prepadov bo še toliko težje, če se ne odpravi nezaupanje med državami. V teh zapletenih pogajanjih so strah, nezaupanje in sumnjičavost postali pravilo – še posebej med industrializiranimi državami in državami v razvoju. Soočiti se je potrebno z realnostjo zgodovinske odgovornosti, velikimi razlikami v emisijah na prebivalca, legitimnimi razvojnimi potrebami držav, katerih prebivalstvo se bojuje z revščino in življensko ogroženostjo zaradi podnebnih sprememb.

Zaradi pomanjkanja zaupanja se pogajanja vedno znova vračajo k vprašanju pravne arhitekture, na ta način pa se zgublja dragoceni čas za vsebinske razprave. Vsaka stran se boji, da jo bo druga izkoristila, zato raje razpravljajo o tem, kdo bo čemu zavezan, kot kaj bo kdo naredil. Težki časi zahtevajo kreativne rešitve. Najbolj očiten korak, ki bi spremenil dinamiko pogajanj, je naznanitev ZDA, da se bodo zavezale k ambicioznemu zmanjšanju emisij in zagotovile pravičen del podnebnega financiranja. Zaradi politične realnosti v ZDA so njihovi cilji zmanjšanja emisij in delež podnebnega financiranja v Kopenhagnu občutljive teme. A dobra novica je, da študije kažejo, da lahko ZDA emisije zmanjšajo za 18 % do leta 2020 glede na leto 1990.

Na otvoritveni slovestnosti ministrskega dela konference nas je med drugim nagovoril tudi angleški princ Charles. Nič posebnega, če ne bi od utrujenosti v tem prepoznala simbolike – princ reši ujeto princeso; princ bogatim vzame in revnim da – lahko princ reši podnebje? So svetovni voditelji, ki bodo v Kopenhagen začeli prihajati jutri, princi, na katere smo čakali?

Ne mečite civilne družbe iz prizorišča zgodovinskega dogajanja!

2009-12-15T21:12:00.004+01:00

Kopenhagen, 15. december 2009 - Se civilno družbo izključuje iz podnebnih pogajanj? Nevladnim organizacijam, ki igrajo pomembno vlogo pri pogajanjih, grozi, da bodo v ključnih dneh pogajanj ostale zunaj, na hladnem. In sicer zaradi neupravičene omejitve dostopa do prizorišča dogajanja.

Transparentnost pogajanj je nujna, a je ni mogoče doseči brez sodelovanja javnosti. Nevladne organizacije skrbijo za prenos informacij, nadzor nad dogajanjem, za kredibilnost procesa in okoljsko integriteto sprejetih odločitev.

Na vrhu v Riu je bila sprejeta Agenda 21, ki izpostavlja sledeče: „Eden največjih izzivov, s katerimi se sooča svetovna skupnost, ki želi nadomestiti netrajnostne vzorce razvoja s trajnostnim in sonaravnim razvojem, je potreba po občutku za skupno dobro v imenu vseh ravni družbe." Vendar kako je lahko civilna družba dejansko vključena v ustvarjanje javnega dobra, če je izključena iz prizorišča dogajanja?

Srečanje v Kopenhagnu se lahko v zgodovino zapiše kot črni madež na participativni demokraciji. V Bella centru (prizorišču dogajanja podnebne konference) svet išče rešitve za najbolj pereče probleme. Za izvajanje teh rešitev bo potrebna aktivna mobilizacija vlad, gospodarstva in civilne družbe. Zaprt proces bi resno ogrozil možnosti za uspeh v Kopenhagnu in vnaprej.

Deklaracija iz Ria potrjuje, da nevladne organizacije igrajo vitalno vlogo pri oblikovanju in izvajanju participativne demokracije.

Izključevanje civilne družb ne bi bilo samo v neskladju z načeli ZN ampak tudi zelo kontra produktivno, tako za sam duh konference, kakor tudi za uporabno vrednost njenih rezultatov. Da bi se svet dejansko začel vrteti v smeri trajnostnega razvoja, mora biti proces v naslednjih štirih (kritičnih) dneh odgovoren in transparenten, tako da bodo imeli rezultati dodano vrednost tudi zaradi širšega sodelovanje vseh sektorjev. To pa zahteva nič manj kot celostno in aktivno udeležbo civilne družbe pri oblikovanju rezultatov.

Nenazadnje, ta poteza je v nasprotju s pričakovanji Generalnega sekretarja ZN, ki je sam pozval civilno družbo, da ustvari gibanje in podpre svetovne vlade pri zagotovitvi najboljšega možnega rezultata v Kopenhagnu.

Zapiranje vrat civilni družbi bo povzročilo percepcijo, da vlade spejemajo „greenwashed“ sporazum. Zato ne zapirajte vrat Bella centra in pustite, da bo rezultat Kopenhagenskega vrha last vseh nas.

ZDA je v novi in zadnji pogajalski teden zakorakala kot zmagovalka na natečaju za Fosil dneva.

2009-12-14T22:04:00.005+01:00

Kopenhagen, 14. december 2009 – Nagrada Fosil dneva, ki jo podeljujejo nevladne organizacije CAN (Climate Action Netwrok International), je tudi danes našla državam, ki najbolj uspešno delujejo proti pravim podnebnim rešitvam.

V NGO delu doma CO15 (Bella center) je velika množica ter mediji nestrpno pričakala razglasitev:

1. mesto: ZDA, je prejela nagrado zaradi absolutno nobenih zavez glede dolgoročnega financiranja držav v razvoju, kar vodi pogajanja v potop. Poleg tega pa si je nagrado zaslužila tudi zaradi najmanj ambicioznih ciljev med vsemi razvitimi državami – posmehljivih 4% znižanja emisij glede na 1990 do leta 2010. Ali predstavljajo ameriški pogajalci v Kopenhagnu morda naftni lobi v Kopenhagnu?! Vsi se zato sprašujemo ali se bo Kopehagen po pogajanjih preimenovalo v Hopenhagen ali Brokehagen?

2. mesto: EU, ker ni resno naslovila zevajoče vrzeli, ki ogroža cilje: vroč zrak in gospodarjenje z gozdovi. Evropska verodostojnost podnebnega vodje bi se lahko popolnoma sesula, če ne bo zaprta vrzel vročega zraka. Za to pa so odgovorne vse države članice EU.

3. mesto: Kanada in Savdska Arabija, ker sta zasedli zadnje in predzadnje mesto v raziskavi Climate Change Performace Index. Raziskava je ocenjevala 57 držav, ki skupaj povzročijo 90% toplogrednih plinov. Preprosto rečeno – obe državi imata probleme pri izvajanju podnebnih politik.

Svet je pripravljen, tudi če politiki (še) niso!

2009-12-13T23:57:00.007+01:00

Današnji dan je skoraj v popolnosti zabrisal sledove včerajšnjih demonstracij na ulicah Kopenhagna. Vsake toliko po cesti pridivja kakšna „marica“, dve, tri. Mediji poročajo o 200 novih aretiranih, ki so se pridružili 969 aretiranim včeraj. Od teh so v priporu pridržali tri protestnike, dva danska državljana in enega Francoza. Razlika med pridržanimi in aretiranimi je zastrašujoča, na kar so se odzvale tudi organizacije za človekove pravice. Zgodbe mnogih očividcev pričajo o aretacijah zaradi panike in strahu policije, ne pa toliko iz upravičenih razlogov (npr. zaradi uničevanja).

Pisana množica protestnikov, ki je oblikovala 3 km dolgo kolono in je opravila 6 km dolgo pot, je klub raznolikosti vizualizacije zahtev poslala jasno sporočilo 192 državnim delegacijam. Mladi, stari, skupine, posamezniki, revni in bogati, iz Danske in ostalih delov sveta, so v en glas sporočili, da je svet pripravljen na spremembe, tudi če politični odločevalci niso.

Nedeljski navidezen mir in spokojnost v mestu, v katerega je usmerjeno ogromno upanja in zahteve po takojšnjem ukrepanju proti podnebnim spremembam, je mogoče pripisati utrujenosti od demonstracij, pa tudi slavni sobotni zabavi nevladnih organizacij. Ko so se demonstracije umirile in so se protestniki razpršili, se je počasi začelo dogajati to, za kar so vedeli skoraj vsi udeleženci COP15: 'NGO party' v Vege klubu. 6000 udeležencev COP15 si je po tednu napornih in frustrirajočih pogajanj dalo duška ter 'izplesalo' obup in pesimizem ter se napolnilo z upanjem in novim zagonom.

Za priokus dogajanja na NGO party-u si poglejte:
http://www.youtube.com/watch?v=j1sUVRshRHQ
http://www.youtube.com/watch?v=WxeSDXcmV-U

Jutri se začne zadnji teden dogajanja v okviru mednarodnih podnebnih dogajanj. 40 okoljskih ministrov je danes na neformalnih pogovorih, t.i. Pre-COP15, že razpravljajo o nadaljnjem poteku pogajanj. Med njimi ni bilo slovenskega ministra za okolje. Karl Erjavec prispe v Kopehagen šele v ponedeljek. Takrat ne bo več veliko prostora za izpostavitev našega stališča v smeri ambicioznega, pravičnega in pravo zavezujočega podnebnega dogovora. Majhni smo pač toliko kolikor se naredimo majhne. Izgleda da se tudi tokrat ne bomo pustili presenetiti z veličino, ne v idejah, ne v dejanjih.

30.000 - 100.000 protestnikov pred konferenčnim centrom v Kopenhagnu

2009-12-12T18:45:00.001+01:00

Dan demonstracij za podnebni dogovor (Global Day of Action)

2009-12-12T13:10:00.001+01:00

Kopenhagen, 12. december 2009 – Danes se bo v Kopenhagnu zbralo okoli 50.000 ljudi in zahtevalo takojšnje ukrepanje v boju proti podnebnim spremembam. Akcije pa bodo potekale tudi drugod po svetu, v organizaciji kampanje Ukrepaj zdaj! tudi v Ljubljani in Mariboru, medtem, ko se je v Izoli odvila že včeraj.

Dogodki so odvijajo v organizaciji nevladnih organizacij, ki od svetovnih voditeljev zahtevamo, da sprejmejo nujne in odločne ukrepe, ki bodo preprečili katastrofalne posledice podnebnih sprememb. Od držav, ki so največje onesnaževalke okolja, zahtevamo, da nemudoma sprejmejo svojo odgovornost in zmanjšajo izpuste toplogrednih plinov, hkrati pa začnejo vlagati v razvoj čiste energeije. Podnebne spremembe bodo najhitreje in najprej prizadele ravno najrevnejše države. Vse države, ki so gospodarsko dovolj močne, da ukrepajo in pomagajo, naj to z vso odločnostjo tudi storijo.

Več o akcijah v Ljubljani, Mariboru in Izoli na www.ukrepajzdaj.org.

Pravljični dan

2009-12-11T12:50:00.000+01:00

Kopenhagen, 11. december 2009 – Danes zjutraj so bili objavljeni osnutki zaključkov pogajanj v okviru kjotskega protokola in konvencije. Ker je ozračje že nekaj dni napeto, zaradi zelo močno izraženih stališč Japonske in Rusije, da nista pripravljeni sprejeti obvez v okviru kjotskega protokola (kar pa osnutek predvideva), se nam obeta razburljiv dan.

Pogajanja v okviru kjotskega protokola so zaenkrat odložena, da si delegacije lahko vzamejo čas za analiziranje pripravljenih osnutkov, ob 16. uri pa se bodo nadaljevala v sobi Hansa Christiana Andersena. Nihče ne more napovedati, kaj se bo zgodilo v tej pravljični sobi.

Nekaj možnosti:
Razvite države vztrajajo, da ne želijo nadaljevanja kjotskega protokola, kar privede do blokade pogajanj.
Razvite države se strinjajo, da bodo določile cilje zmanjšanja emisij, ki so skladni z znanstvenimi ugotovitvami in hkrati zagotovijo okoljsko integriteto teh ciljev – scenarij 'in potem so srečno živeli do konca njihovih dni'.
Razvite države se strinjajo, da se določijo cilji za njihovo zmanjšanje emisij, a niso pripravljene nasloviti vprašanja 'vročega zraka' in spodkopavanja doseganja resničnih zmanjšanj emisij zaradi neprimernega obračunavanja ponorov – scenarij 'cesarjeva nova oblačila'.

O tem, da svet potrebuje dogovor, ki bo preprečil najhujše posledice podnebnih sprememb in vsem narodom omogočil dostojno življenje, ni dvoma. A vprašanje je, če ga bodo svetovni voditelji sposobni sprejeti.

Barut Pahor v Ecotu

2009-12-10T12:11:00.002+01:00

Kopenhagen, 10. december 2009 – V današnjem glasilu nevladnih organizacij – Eco – je kot eden izmed treh evropskih voditeljev, ki javno zagovarjajo bolj ambiciozne cilje zmanjšanja emisij za razvite države, izpostavljen naš predsednik vlade Borut Pahor. Čeprav je prišlo do tipkarske napake v njegovem imenu, je Slovenija kljub temu izpostavljena kot primer države, ki bi ji morale slediti tudi druge evropke države! Srčno upamo, da bo g. Pahor v Bruslju, kjer se danes sestajajo voditelji EU, uspešno zagovarjal stališča Slovenije in prispeval k dvigu ambicioznosti ciljev EU do globalnega podnebnega sporazuma. Danes se v Bruslju namreč sestajajo voditelji držav EU, ki bodo še zadnjič odločali o političnih stališčih EU za podnebna pogajanja v Kopenhagnu.

Ko je EU leta 2007 sprejela cilj zmanjšanja emisij za 20 % do leta 2020, je bila prva in takrat najbolj ambiciozna skupina držav z zastavljenim podnebnim ciljem po letu 2012. Takrat se je upravičeno samopoimenovala v vodilno silo v boju proti podnebnim spremembam. A danes je svet drugačen – v ambicioznosti ciljev sta jo že prehiteli Japonska in Norveška. Še več, tudi nekatere države v razvoju (npr. Južna Afrika in Brazilija) so v preteklih tednih objavile precej ambiciozne predloge. Današnji sestanek v Bruslju tako za Evropo predstavlja priložnost, da se zopet postavi v ospredje. In s tem spodbudi tudi druge razvite države, da si postavijo višje cilje, ki bodo skladni z znanstvenimi spoznanji za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.

Verjetno se ne zgodi pogosto, da se na zgodovinsko pomembnih dogodkih, kot je tokratna podnebna konferenca, javno izpostavi Slovenija. Verjetno je še bolj nenavadno, da je izpostavljena kot ena izmed bolj ambicioznih držav in to s strani vedno kritičnih nevladnih organizacij. A že jutri bodo nevladne organizacije ocenjevale rezultate današnjega srečanja v Bruslju, ki predstavlja ponovno priložnost, da med 'vodilnimi' zasledimo Slovenijo. A bo za tako čast potrebno več, kot smo zaenkrat slišali od predsednika vlade – če se bo g. Pahor poleg bolj ambicioznih ciljev zmanjšanja emisij za EU zavzemal tudi za opredelitev primerne višine finančne podpore za države v razvoju, bo med evropskimi nevladnimi organizacijami postal toliko prepoznaven, da bodo naslednjič njegovo ime pravilno zapisale.

Nezadostnost in zavajanje

2009-12-08T15:16:00.002+01:00

Kopenhagen, 8. december 2009 - Kot smo na tem blogu že večkrat zapisali, sta ključni vprašanji, od katerih je odvisen uspeh konference v Kopenhagnu, finančna podpora državam v razvoju in cilji zmanjšanja emisij razvitih držav za obdobje po letu 2012. Razvite države so prišle na Dansko z veliko prenizkimi ciji – cilji, ki bi nas vodili do dviga temperature za okoli 3,5 °C (kot je ugotovila predstavnica afriških držav na zasedanju) in brez prave ponudbe o finančni podpori državam v ravoju za njihovo podnebno ukrepanje.

Danes dopoldne je bil predstavljen nov izračun skupnega cilja zmanjšanja emisij razvitih držav, v katerem so upoštevane vse napovedi držav o nameravanem zmanjšanju emisij do leta 2020. Čeprav je zaradi novih objav nekaterih držav rezultat malo boljši od prej objavljenega, je kljub temu še bistveno prenizek za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb. V najboljšem primeru bi bile razvite države (v tem trenutku) pripravljene emisije zmanjšati le za 16 – 23 % do leta 2020 glede na leto 1990. Naj spomnimo, da bi potrebovali vsaj 40 % zmanjšanje, če želimo preprečiti katastrofe z večjo verjetnostjo.

V najslabšem primeru (ob uveljavljanju vseh trikov, ki so si jih države namislile) pa bi se ta nizki cilj še bistveno poslabšal. (A o tem ob drugi priložnosti.)

Po včerajšnjem navdušenem napovedovanju zagotavljanja financiranja za takojšnje ukrepanje v državah v razvoju v obdobju 2010 – 2013 s strani razvitih držav, so nevladne organizacije postale pozorne. A je pogled od blizu razkril, da je šlo le za nepotrebno vznemirjanje.

Razvite države namreč naivno pričakujejo, da bo preusmerjanje že obljubljenih sredstev za razvojno pomoč v podnebno financiranje, zadostovalo. A žal ne zadostuje, ker ne predstavlja predvidljivega, dodatnega in zadostnega financiranja, h kateremu so se države zavezale z Balijskim akcijskim načrtom decembra 2007.

Sredstva za takojšnje ukrepanje v državah v razvoju so vsekakor potrebna, a so potrebna tudi dolgoročna sredstva za prilagajanje na posledice podnebnih sprememb, za čisto energijo in zaustavitev krčenja tropskih gozdov v državah v razvoju. Višina, viri, upravljanje in dodatnost teh sredstev mora biti opredeljena v pravno zavezujočen dogovoru in mora v letu 2020 doseči višino 110 milijard EUR na leto.

Prve nagrade 'fosil dneva' podeljene

2009-12-08T10:59:00.001+01:00

Kopenhagen, 8. december 2009 – Nevladne organizacije (Climate Action Netwrok International) so včeraj začele s podeljevanjem zelo popularne nagrade 'Fosil dneva', ki se dodeljujejo državam, ki delujejo proti pravim podnebnim rešitvam.

Na otvoritveni dan pogajanj so si nagrade zaslužile:

1. mesto: Industrializirane države, ker so v Kopenhagen prišle z bistveno prenizkimi cilji zmanjšanja emisij, ki nikakor ne zadostujejo za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.
2. mesto: Švedska, Finska in Avstrija, ker si prizadevajo za okoljsko sporna pravila obračunavanja ponorov.
3. mesto: Kanada, ker je njen okoljski minister izjavil, da njegovega naroda modna muha - Kopenhagen - ne bo prepričala.

Pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč

2009-12-07T11:45:00.000+01:00

Kopenhagen, 7. december 2009 – Pred nekaj minutami se je tukaj v Copenhagnu začela slovestna otvoritev dogodka, na katerega se je svet intenzivno pripravljaj zadnji dve leti – konference Združenih narodov o podnebnih spremembah, kjer se bo sprejemal nov globalni podnebni dogovor. Tokratna konferenca je polna presežkov – prvič v zgodovini se bo konference o podnebnih spremembah udeležilo 110 voditeljev vlad ali držav, če omenimo zgolj enega - naj bo presežek tudi po rezultatih!

Nov podnebni dogovor mora odgovoriti na vse bolj zastrašujoče napovedi znanstvenikov, preprečiti najhujše posledice podnebnih sprememb in omogočiti dostojno življenje vseh ljudi na svetu.

Vsebovati mora predvsem naslednje zaveze: omejitev dviga temperature čim nižje pod 2 °C; 40 % cilj zmanjšanja emisij za razvite države do leta 2020 glede na leto 1990; dodatno, predvidljivo in stabilna finančno podporo državam v razvoju za njihove napore omejevanja rasti emisij in prilagajanje na posledice podnenih sprememb. Podnebni dogovor mora biti pravno zavezujoč in vsebovati mehanizme, ki bodo zagotovili izpolnjevanje zavez.

Vse kar potrebujemo za dosego tega cilja je prava mera politične volje!

Kot je v uvodnem govoru ugotovil predsedujoči tokratni konferenci, predsednik danske vlade, obstajajo v stališčih držav boleča nesoglasja. Prav gotovo bodo pogajanja v naslednjih dveh tednih težka, verjetno za marsikoga na trenutke tudi boleča, a uspešen rezultat – pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč dogovor bo vse te muke (pa tudi muke, ki se v naših spominih nabirajo že dve leti) potisnil v pozabo.

Svetovna javnost je pripravljena – so pripravljeni tudi svetovni voditelji?

2009-12-07T11:43:00.000+01:00

Zdaj je čas, da omejimo podnebne spremembe!

2009-12-03T20:32:00.004+01:00

Podnebna pogajanja potrebujejo infuzijo politične volje

2009-11-06T19:02:00.002+01:00

Ljubljana, 6. november 2009 – Čeprav so ključni politični akterji v podnebnih pogajanjih ta teden v Barceloni govorili, da nam zmanjkuje časa za dogovor v Kopenhagnu, smo nevladne organizacije še vedno osredotočene na izpolnitev naloge: dogovor o poštenem, ambicioznem, pravno zavezujočem dogovoru naslednji mesec v Kopenhagnu, ki bo dvig globalne temperature omejil čim nižje pod 2 °C.

Čas ni vprašanje. Problem, ki ga imamo v pogajanjih zdaj – in je hkrati rešitev – je politična volja. Nujnost sprejetja podnebnega dogovora ostaja. Po dveh letih razprav o Balijskem akcijskem načrtu vse države vedo, kaj potrebujemo za dosego globalnega sporazuma: globoka zmanjšanja emisij, financiranje in pravno arhitekturo, ki bo to dvoje zagotovila.

Evropske okoljske ministre pozivamo, da postavijo višje cilje EU za zmanjšanje emisij, ko se bodo ponovno sestali 23. novembra. Zaslužiti si morajo zaupanje drugih pogajalskih partnerjev, še posebej v državah v razvoju, in pokazati, da je EU pripravljena narediti, kar je potrebno.

Eden redkih pozitivnih signalov, ki smo jih zaznali v Barceloni, je bil tudi otipljiv napredek pri omejevanju emisij iz mednarodnega letalskega in pomorskega prometa – priča smo bili pravim pogajanjem o različnih opcijah. Številne afriške države so se zavzele, da bi prihodki iz teh sektorjev lahko predstavljali dodaten vir financiranja za podnebno ukrepanje in EU se je na te predloge toplo odzvala.

Izkazalo se je, da se pozitiven signal s strani EU tudi vrne. To smo videli v razpravi o emisijah iz letalskega in pomorskega prometa. In to je oris dogovora – oblikovanje globalne sheme v zameno za prihodke, ki jih ustvarja.

Malo več jasnosti, prosimo

2009-11-05T13:32:00.000+01:00

Ljubljana, 5. november 2009 - V začetku tedna so afriške države blokirale pogajanja v okviru Kjotskega protokola, zaradi nepripravljenosti razvitih držav za dogovor o njihovih ciljih zmanjšanja emisij. Zadeve so se zdaj uredile in pogajanja zopet potekajo.

Pomemben rezultat tega dejanja afriških držav je bil dogovor, da bodo razvite države predstavile svoje cilje zmanjšanja emisij brez nadaljnih odlašanj, vključno z deleži, ki jih pri teh ciljih predstavljajo upoštevanje ponorov in tržni mehanizmi. Prav neverjetno je, da po štirih letih pogajanj o podnebnem režimu po letu 2012 teh številk še ni na mizi. (Pri tem pa se vzdržujemo komentarja o veliki razviti državi, ki ni pogodbenica Kjotskega protokola in njenih predstavljenih ali nepredstavljenih ciljih)

Ni presenetljivo, da so številne države v razvoju ogorčene zaradi pomanjkanja napredka pri določanju ciljev zmanjšanja emisij bogatih držav. Če bi vse razvite države v resnici zagotovile informacije o ciljih, ponorih in tržnih mehanizmih, bi postalo veliko bolj jasno, kaj in koliko v resnici ponujajo.

Dogovor o predstavitvi teh informacij je pomemben mejnik v pogajanjih. A kljub temu ta dogovor ne zagotavlja potrebnega sklepa - sklepa o skupnem cilju zmanjšanja emisij za razvite države. Če tudi takega napredka ne bomo opazili kmalu, nihče ne bi smel biti presenečen, če bo frustracija še večja in taktika bolj agresivna. Nadaljni 'spori' se seveda lahko preprečijo, če bodo države v razvoju videle politično vodstvo bogatih držav na tako ključnem področju kot so cilji zmanjšanja emisij.

Umiranje za spremembe?

2009-11-04T11:27:00.001+01:00

Ljubljana, 4. november 2009 - Nevladne organizacije se sprašujemo: Kaj bi vi naredili, če bi bila vaša država neprimerna za življenje, če bi vaše ozemlje izginjalo pod vodo ali puščavskim peskom in če bi vašim ljudem pretile velike škode, na katere se niso sposobni prilagoditi?

Pogajalci za področje prilagajanja bi morali imeti ta vprašanja jasno pred očmi, ko vstopajo v pogajalske dvorane; s temi realnimi vprašanji se ves čas soočajo številne revne države sveta. In njihova skrb narašča. Nedavna raziskava Hadley Centra ugotavlja, da nas bo neukrepanje do leta 2060 pripeljalo do povišanja temperature za 4 do 6 °C. Celo trenutno sprejeti cilji zmanjšanja emisij, ki jih je analiziral Project Catalyst kažejo na 3 °C in več segrevanje.

Nekatere države zaradi te realnosti predlagajo mednarodni mehanizem, ki bi naslavljal neizogibne izgube in škode, ki jih predstavljajo posledice podnebnih sprememb. Predlagajo uporabo zavarovanj in nadomestila za primere, ko prilagajanje ni več mogoče.

A dejstvo je, da velike, onesnazujoče razvite države nimajo interesa doseči napredka o tem vprašanju. Kanada je npr. predlagala, da se izgube in škode zaradi neizogibnih posledic podnebnih sprememb izključijo iz ciljev na področju prilagajanja.

A ignoriranje tega vprašanja pomeni, da bodo milijoni ekstremno ranljivih ljudi, za katere prilagajanje na podnebne spremembe ni več opcija, s Kopenhagenskim dogovorom zapostavljeni in prepuščeni črni prihodnosti. Nevladnim orgnizacijam se zdi to nesprejemljivo, nesprejemljivo bi moralo biti tudi za pogajalce.

Kanada, pa tudi druge razvite države, ki so trenutno nenaklonjenje reševanju tega vprašanja, še imajo čas, da si razširijo obzorja.

Prvi korak je enostaven in bilo bi težko najti upravičen razlog, da se ga ne izvede: v pogajalsko besedilo je potrebno dodati preambulo, ki priznava, da problem obstaja in zahteva ukrepanje.

Tudi drug korak je jasen in logičen: dogovoriti se je potrebno o delovnem programu, s katerim se bodo ocenile in naslovile izgube in škode, ki jih povzročajo neizogibne posledice podnebnih sprememb in te škode povrnile.

Za zadnji in najbolj ključen korak pa osnova že obstaja v pogajalskem besedilu: mehanizem v okviru kopenhagenskega dogovora za podporo ranljivim državam v razvoju pri gradnji odpornosti in odpravljanju izgub in škod, zaradi neizogibnih posledic ter rehabilitaciji le teh.

Nekateri pravijo, da je vse skupaj pretežko. A gre le za vprašanje prioritet.

Dovolj zmenkarij, čas je za zaveze

2009-11-03T11:11:00.001+01:00

Ljubljana, 3. november 2009 - Po dveh letih intenzivnih pogajanj se zdi, da nekaterim pogajalcem še kar ni dovolj teh UNFCCC srečanj. Čeprav je res, da v Kopenhagnu ne bo dovolj časa za vsako majhno podrobnost prihodnjega podnebnega režima, so govorice o tem, da ni dovolj časa za pravno zavezujoč rezultat pogajanj v precej netočne.

Vsakdo, ki je v zadnjih 23 mesecih (po Baliju) potoval s podnebno karavano, ve, da je za ambiciozen dogovor v Kopenhagnu potrebna politična volja. Če smo bolj natančni, so razvite države, razen nekaterih pogumnih izjem, ves čas odlašale z reševanjem težjih vprašanj. Sprašujemo se, ali so v resnici pripravljene sprejeti zaveze, ki jih narekuje znanost - cilje zmanjšanja emisij in finančno pomoč za države v razvoju, ki bodo preprečili podnebno katastrofo?

Namesto iskanja odgovora na to ključno vprašanje, se nekatere vlade sedaj osredotočajo na zmanjševanje pomena konference v Kopenhagnu. Zadnja različica slabega rezultata v Kopenhagnu se omenja kot 'politično zavezujoč' dogovor.

Politično zavezanost svetovnih voditeljev v Kopenhagnu vsekakor potrebujemo. Vendar mora biti to zavezanost k določitvi ključnih elementov pravno zavezujočega mednarodnega dogovora in celovitega okvirja za dosego dogovora o vseh njegovih podrobnostih.

Kjotski protokol je vzpostavil mednarodni sistem z zavezami razvitih držav za zmanjšanje emisij, mednarodna pravila o poročanju in doseganju ciljev in sistem konsistentnih pravil za vrsto zadev, kot npr. pravila upoštevanja ponorov in potencial za segrevanje ozračja.

Potrebnih je bilo sedem let, da so se izpogajala vsa ta pravila in postopki. Ne moremo si privoščiti, da bi vso to delo zavrgli in se začeti znova pogajati o novem svežnju pravil – ali še slabše, dovoliti vsaki posamezni državi, da si določi svoja pravila, kot predlagajo nekatere države. V času, ko je svet soočen s nepredstavljivimi posledicami podnebnih sprememb, je razprava o izumljanju novih in šibkejših vrst dogovorov neprimerna.

Čas je, da okrepimo mednarodni podnebni režim, ki ga predstavlja Kjotski protokol in ga razširimo na način, da bo zavezujoče cilje zmanjšanja emisij določil tudi za ZDA. Tudi države v razvoju morajo po letu 2012 okrepiti ukrepanje proti podnebnim spremembam. Takšna celovita strategija je edini način, da odgovorimo na nujnost, ki jo zahteva znanost in na izziv odgovorimo na način, ki nam daje priložnost, da preprečimo resnično katastrofalne posledice podnebnih sprememb. Volilci po svetu od svojih vlad in politikov ne pričakujejo nič manj kot to.

Velika generalka pred Kopenhagnom

2009-11-02T11:33:00.002+01:00

Ljubljana, 2. november 2009 – Vlade po svetu se pospešeno pripravljajo na Kopenhagen. Njihovi voditelji želijo na otvoritvi velikega šova, čez 34 dni, podati močne izjave. Ti voditelji želijo narediti pravo stvar za svoje ljudi in planet. Ob tem pa se sprašujejo, kaj je pogajalcem do sedaj preprečevalo izvajati dogovor sprejet decembra 2007 na Baliju?

Dve oviri stojita na poti pravičnemu dogovoru, ki bi omejil ali preprečil nevarne podnebne spremembe – preveč strahu in premalo ambicije.

Prvič, obstaja neupravičen strah pred pravno zavezujočim dogovorom. Za sprejem novega podnebnega dogovora sta potrebna odgovornost in zaupanje. Brez zaupanja pravega dogovora ne bo mogoče doseči. Enako pomembno pa je, da države, ki so zgodovinsko odgovorne za problem, stopijo naprej in to odgovornost priznajo.

Drugič, soočeni smo z bistveno prenizko ambicioznostjo ključnih držav – premalo ambicioznosti za zagotavljanje prihodnosti, ki bi ljudem omogočila uživanje sadov svojega dela brez neprestanega strahu pred uničujočimi okoljskimi katastrofami; ambicije, da prihodnjim generacijam pustimo zeleni planet. Prehod v nizkoogljični razvoj se mora zgoditi v naslednjem desetletju.

Temelji za ta nujno potreben prehod morajo biti vključeni v dogovor v Kopenhagnu. In kaj točno pomeni ta prehod? Investicije v čiste tehnologije po vsem svetu, drastično zmanjšanje emisij in podporo trajnostnemu razvoju in prilagajanju na podnebne spremembe, ki v resnici deluje. Samo resnična ambicioznost vodi k resničnemu prehodu v nizkoogljično družbo.

Ta teden morajo države sproducirati obvladljivo pogajalsko besedilo, z vsemi potrebnimi elementi za globalni podnebni dogovor, kar jim nekako ni uspelo v Bangkoku. Najdeni morajo biti odgovori na pomembna vprašanja.

Želja po prikazovanju uspeha na poti v Kopenhagen, ne glede na rezultate, bo seveda velika. Zato bomo nevladne organizacije ob spremljanju tokratnih pogajanj v Barceloni izpostavljale vse poskuse greenwashinga in jih nagrajevale z neprestižno nagrado Fossil of the Day.

Pogajanja, ki te dni potekajo v Barceloni, predstavljajo priložnost, da zavarujemo ranljive skupnosti in naš ekosistem. Dosedanje razprave in odločitve še niso tako daleč. Sedaj je zadnji čas, da se osredotočimo na bistvene elemente globalnega podnebnega dogovora in pogajanja prednostno usmerimo na te ključne točke.

Te ključne točke so:
- vsaj 40 % skupni cilj zmanjšanja emisij za razvite države do leta 2020 glede na leto 1990;
- nevtralizirane posledice, ki jih bodo pravila upoštevanja ponorov imela na cilje razvitih držav;
- definirana višina in zaveze o zagotavljanju novih in dodatnih javnih finančnih sredstev;
- opreprečitev dvojnega štetja finančne pomoči in ukrepov zmanjševanja emisij, vključno z ogljično izravnalnimi mehanizmi;
- začrtan AWG proces na način, da bo razprava v Kopenhagnu lahko napredovala;
- določeni viri finančne pomoči za obvladovanje emisij iz mednarodnega letalskega in pomorskega prometa;
- pogajalskego besedilo brez politično nesprejemljivih opcij;
- in seveda, vse to v pravno zavezujoči obliki.

EU ostaja le še nekaj tednov, da popravi svojo vlogo v podnebnih pogajanjih

2009-10-09T18:55:00.002+02:00

Ljubljana, 9. oktober 2009 - Ob zaključku podnebnih pogajanj v Bangkoku ostajajo pomembna politična vprašanja še naprej odprta. Ta vprašanja kažejo na pomanjkanje volje Evropske unije in drugih razvitih držav za iskanje skupnega jezika z državami v razvoju pri zagotavljanju zadostne finančne podpore za države v razvoju ter pri določanju potrebnih ciljev zmanjšanja emisij.

Na pogajanjih je zopet razočarala tudi Evropska unija. Nevladne organizacije smo imele občutek, da je izgubila stik z lastnimi podnebnimi cilji. Evropska unija je skupaj z ZDA nabrala tudi največ fosilnih nagrad, ki se podeljujejo za podnebju škodljive izjave in stališča.

Medtem ko je bil v Bangkoku dosežen napredek pri urejanju prej nepreglednega pogajalskega besedila, napredka ni bilo na pomembnih političnih temah. Po zaključku zasedanja v Bankoku je pozornost nevladnikov zdaj usmerjena v prihajajoča zasedanja evropskih ministrov v Bruslju, na katerih bo EU sprejemala politične odločitve do mednarodnega podnebnega dogovora. Prvo tako pomembno srečanje bo že 20. oktobra, kjer morajo finančni ministri EU potrditi pripravljenost nameniti 35 EUR milijard letno za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Sledila pa mu bosta še srečanje okoljskih ministrov in 29. in 30. oktobra zasedanje voditeljev EU.

Eden svetlih dogodkov zadnjih dveh tednov je bila obljuba Norveške, da bo svoje emisije do leta 2020 zmanjšala za 40 % glede na leto 1990. S tem je postala prva razvita država (ki v pogajanjih nastopa samostojno), ki je pripravljena sprejeti cilj zmanjšanja emisij, skladen z zahtevami nevladnih organizacij.

Na srečanju Evropskega sveta konec tega meseca ima EU priložnost, da si vzame Norveško za vzor ter popravi svoje podnebne ambicije in sprejme cilje in obveznosti, ki bodo v skladu z znanstvenimi spoznanji za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.

Oglasi

2009-10-09T18:52:00.001+02:00

Velika industrializirana država, osamljena, išče nove prijatelje. Brez obveznosti. Šifra ZDA

Lep tropski otok, vse privlačnosti morja, vključno z obiljem tekoče vode. Oddamo v najem, kratkoročno. Šifra AOSIS

Išče se lokacija za velike količine emisij iz letalskega in pomorskega prometa. Šifra ICAO/IMO

Velika razprodaja oglatih oklepajev, na tisoče parov, do zadnjega kosa. Razprodaja podaljšana do 18. decembra. Šifra LCA/KP

Naredim vse za denar. Ničesar se ne sramujem. Šifra OPEC

Izgubljena – skupna vizija. Izginila pod velikim kupom nacionalnih interesov. Ne vem, kaj narediti brez nje. Prosimo, pomagajte. Šifra UNFCCC

Norveška prevzela vodstvo

2009-10-08T18:32:00.001+02:00

Ljubljana, 8. oktober 2009 – Včeraj je Norveška vlada sporočila, da je pripravljena emisije zmanjšati za 40 % do leta 2020 glede na leto 1990 in s tem postala prva razvita država, ki si je pripravljena zadati podnebne cilje, ki odgovarjajo na resna svarila znanstvenikov o potrebi po hitrem in ambicioznem ukrepanju za preprečitev katastrofalnih posledic podnebnih sprememb.

S tem, ko je Norveška dala vedeti, da je trenutni cilj 30 % zmanjšanja emisij pripravljena povišati na 40 % v želji, da v Kopenhagnu decembra letos pride do sklenitve mednarodnega podnebnega dogovora, je izkazala svojo zavezanost k uspešnemu zaključku kopenhagenske konference, hkrati pa je druge razvite države izzvala, da ji v njeni ambiciji sledijo.

Norveška pa ni prva v vrsti le pri ciljih zmanjšanja emisij, je tudi edina razvita država, ki je v pogajanjih predstavila konkreten predlog za zagotavljanje zadostnih, predvidljivih in stabilnih sredstev za finančno podporo podnebnim ukrepom v državah v razvoju. Predlog, ki predvideva zbiranje sredstev z avkcioniranjem dela emisijskih kvot posameznih držav, ni požel velikega navdušenja med drugimi razvitimi državami, saj se te namesto z iskanjem resničnih rešitev raje ukvarjajo z izogibanjem prevzemanja odgovornosti in izmikanjem obveznosti za škodo, ki so jo povzročile.

Zdaj torej ni več dvoma, EU se mora še zelo, zelo potruditi, če želi v javnosti še prodajati imidž glavne sile v boju proti podnebnim spremembam.

Nova Zelandija in njene posebne nacionalne okoliščine

2009-10-06T11:30:00.002+02:00

Ljubljana, 6. oktober 2009 – Tudi Nova Zelandija je včeraj na pogajanjih prejela nagrado Fossil of the Day in sicer za grožnjo, da bo v primeru, da ne bo imela neomejenega dostopa do ogljično izravnalnih projektov, svoj cilj zmanjšanja emisij znižala na 0 % do leta 2020 (trenutno so pripravljeni emisije zmanjšati za med 10 – 20 % do leta 2020). Taka izjava zahteva preučitev 'posebnih' nacionalnih okoliščin, ki naj bi jih silile k tako neodgovornemu stališču.

V času, ko povsod po svetu ugotavljajo, kako zmanjšati emisije, se Nova Zelandija trudi ravno nasprotno.

Zvišali so subvencije fosilnim gorivom, povečali proračunska sredstva za gradnjo novih cest, odstopili so od izvajanja strategije o učinkoviti rabi energije, odpravili delno prepoved gradnje termo elektrarn na premog, razmišljajo tudi o črpanju nafte v zaščitenem območju na jugozahodu države. Njihov parlament pa v času zasedanja v Bangkoku razpravlja o spremembi sheme trgovanja z emisijami s shemo, ki bo temeljila na intenzivnosti in bo brez zgornje meje dovoljenih izpustov.

Tako torej, zdaj veste, da so novozelandske 'posebne' nacionalne okoliščine zgolj popolna zavezanost k zviševanju emisij.

Poljska prejela nezavidljivo nagrado Fossil of the Day*

2009-10-05T14:03:00.002+02:00

Danes so nevladne organizacije Poljski v Bangkoku podelile 'fosila' za izjavo njenega finančnega ministra, ki je dejal, da je »popolnoma nesprejemljivo, da bi morale revne evropske države pomagati revnim državam sveta.« Poljska očitno ne razume pojma revne države: čeprav prav gotovo ni tako bogata kot nekatere druge države članice EU, je kljub temu med 25 % najbogatejših držav na svetu. Poleg tega pa prejema tudi obsežno finančno podporo s strani bolj bogatih članic EU.

Škodljive in etično sporne izjave Poljske v razpravi o boju proti podnebnim spremembam mečejo na celotno EU v pogajanjih zelo slabo luč.

Da se le kaj podobnega ne zareče tudi kašnemu slovenskemu politiku…

*Nagrade 'Fossil of the Day' podeljuje Climate Action Network (CAN), koalicija več kot 450 nevladnih organizacij, ki delujejo na področju podnebnih sprememb. Nagrade se podeljujejo ob zaključku pogajalskega dne in sicer trem državam, ki so se ta dan ali v zadnjih dneh najslabše izkazale v pogajanjih. Prva nagrada Fossil of the Day je bila podeljena na podnebnih pogajanjih leta 1999 v Bonnu, Nemčija.

Ne budnica, zadnji klic

2009-10-03T20:05:00.004+02:00

Fotografija last: http://www.irinnews.org/

Ljubljana, 3. oktober 2009 - Medtem, ko so ob polovici zasedanja v Bangkoku pogajalci na plenarnem zasedanju ocenjevali polžji napredek pogajanj, so prebivalci Manile (Filipini) popisovali žrtve in škodo, ki jo je povzročila tropska nevihta Ondoy. Nevladne organizacije pa smo se spraševale, koliko ljudi še mora umreti in koliko škode še mora biti povzročene, da bodo vlade po svetu dojele, da nujno in takoj potrebujemo ambiciozno ukrepanje proti podnebnim spremembam.

Kot je na plenarnem zasedanju izpostavil predstavnik Mauriciusa: »To ni budnica, to je zadnji klic.«

Če smo pošteni, moramo priznati, da so pogajanja počasi, a vidno napredovala na področju prilagajanja na podnebne spremembe, prenosa tehnologij in gradnje zmogljivosti držav v razvoju. Vendar na ključnem področju – zmanjševanju emisij razvitih držav – napredka žal ni bilo. Mogoče je res, kar je na pogajanjih dejala Nova Zelandija – da je napredek pri določanju ciljev zmanjšana emisij mogoče doseči le še na politični ravni?

Zaenkrat pogajanja v Bangkoku niso napredovala v smer omejitve dviga temperature pod 2 °C. Države v razvoju so ta cilj večkrat izpostavile in pri tem razvitim dopovedovale, da je zanje to vprašanje preživetja. Pogajanja so prinesla tudi vse jasnejše spoznanje, da si nekatere države ne želijo nadaljevanja Kjotskega protokola. To vsekakor ni novica, ki si jo svet želi slišati, ko gleda dokaze o naši ranljivosti na naravne katastrofe.

Zaradi neuspeha pri dogovarjanju o ciljih zmanjšanja emisij in zelo zadržane razprave o finančni pomoči za podnebno ukrepanje v državah v razvoju ter pravni arhitekturi novega podnebnega dogovora, so onemogočena tudi pogajanja na drugih ključnih področjih. Nejasnosti o prihodnji vlogi trga ogljika in netržnih mehanizmih sliko še bolj zamegljujejo.

Dobili smo občutek , da so se v zadnjem tednu v Bangkoku države ponovno zatekle k njihovemu najljubšemu početju – ponavljanju dolgih, na pamet naučenih, že slišanih stališč. Počasen napredek pa koristi le tistim, ki si v Kopenhagnu ne želijo resničnega dogovora.

Navkljub predvidljivemu recikliranju retorike v tem tednu, nam nevladnim organizacijam ni mar, če se zopet ponovimo in izpostavimo ključno realnost: globalne emisije morajo najvišje ravni doseči do leta 2015, za tem pa do leta 2050 biti zmanjšanje za vsaj 80 %. Le to lahko zagotovi preživetje najrevnejših in najbolj ranljivih skupnosti na svetu. Ta zmanjšanja morajo biti dosežena v duhu pravičnosti, še posebej ko govorimo o potrebi revnih in ranljivih držav.

Pogajalci morajo spoznati, da so podnebne spremembe resen izziv, s čimer so se pred dnevi v New Yorku strinjali njihovi voditelji. Bangkok ne sme biti še ena izgubljena priložnost, kjer mednarodna skupnost ni zmogla sprejeti svoje odgovornosti do okolja, prihodnjih generacij ter revnih in ranljivih. Območja, prizadeta s katastrofami, ki smo jih ta teden gledali po dnevnih poročilih, so le približek temu, kar nas čaka, če ne preprečimo najhujših posledic podnebnih sprememb.

Zablode o trgu ogljika

2009-10-03T10:48:00.002+02:00

Industrializirane države želijo, da bi nov podnebni dogovor slonel le na trgu ogljika. Vendar tega države v razvoju niso pripravljene kupiti. Se sprašujete zakaj?

Industrializirane države o trgu ogljika in še posebej o ogljično izravnalnih mehanizmih (angl. offsets) govorijo, kot da so tam v korist državam v razvoju, ker jim zagotavljajo finančne prilive iz bogatega Severa. A je resnica pravzaprav ta, da uslugo razvitim delajo države v razvoju, ko jim omogočajo doseganje ciljev zmanjšanja emsij z nizkimi stroški.

Vprašanje vloge trga ogljika postaja eden od ključnih ovir za napredek pogajanj. Če se razprava ne bo postavila v prave okvire, bo nujno potreben napredek pogajanj težko dosegljiv.

Del problema predstavlja dejstvo, da si pogajalci razvitih držav ne vzamejo niti toliko časa, da bi prebrali analize, ki jih pripravljajo njihovi eksperti. Poglejmo npr. nedavno objavljeno Sporočilo Evropske komisije o financiranju podnebnih sprememb (ob tem pa za trenutek zavestno pozabimo, da bi model, ki ga je Evropska komisija predstavila, z veliko verjetnostjo zgrešil cilj 2 °C): Evropska komisija pravi, da države v razvoju potrebujejo približno 100 milijard EUR letno do leta 2020 za zmanjševanje emisij in prilagajanje na podnebne spremembe. Trg ogljika naj bi k temu prispeval okoli 40 %, mednarodna javna sredstva pa nekje med 22 in 50 milijardami EUR na leto.

A povedati je potrebno, da ocena Evropske komisije o potrebni finančni podpori temelji na predpostavki, da bodo razvite države kot skupina do leta 2020 svoje emisije zmanjšale za 31 % glede na leto 1990. Ima kdo občutek, da se v Bangkoku pogovarjajo o vsaj približno tako visokem cilju?

Ob objavi omenjenega sporočila EU ni bilo v interesu preveč pozornosti usmerjati v morda najpomembnejši del tega dokumenta, ki pravi, da bi v primeru, da razvite države do 2020 dosežejo le 10 % zmanjšanje emisij glede na leto 1990, to »zahtevalo povečan priliv mednarodnih javnih sredstev za države v razvoju v višini okoli 120 milijard EUR letno v letu 2020«.

Podobna sporočilo lahko razberemo tudi iz nedavne analize McKinsey-a za Project Catalyst – nizki cilji zahtevajo veliko,veliko več javnega denarja iz razvitih držav za zmanjševanje emisij.

Na žalost večina pogajalcev industrializiranih držav ne zmore preprostega računa in si zato prizadevajo, da bi dobili oboje (t.j. nizke cilje in nizke finančne obveznosti). Vendar je potrebno biti jasen – za ogljično izravnalne projekte pod trenutnimi cilji, ki so jih razvite države pripravljene sprejeti, ni prostora!

Na junijskih pogajanjih v Bonnu so države v razvoju pozvale k razpravi o vlogi trga ogljika v novem globalnem podnebnem dogovoru, ta poziv so odločno ponovile tudi v Bangkoku. Odkrita razprava o pogojih, pod katerimi bi trg ogljika lahko prispeval k omejevanju dviga temperature pod 2 °C bi se morala že zdavnaj zgoditi – zavrzimo ideje o dvojnem, trojnem štetju in se osredotočimo na to, kar vidi atmosfera.

Države v razvoju bi se bile pripravljene pogovarjati o vlogi trga ogljika v novem globalne podnebnem dogovoru, a so predpogoj za to ambiciozni, z znanstvenimi spoznanji skladni cilji zmanjšanja emisij razvitih držav.

Ženske za boljšo zastopanost v podnebnih pogajanjih

2009-10-02T14:56:00.001+02:00

Včerajšnji pohod žensk, predstavnic Filipinov, Indonezije, Tajske, Kambodže, Vietnama, Kitajske, Bangladeša in Indije k Združenim narodom – s ciljem osvetliti obremenitve, s katerimi se soočajo ženske zaradi podnebnih sprememb in zahtevati njihovo boljšo zastopanost v mednarodnih podnebnih pogajanjih. Fotografija: Oxfam

Ledeniki se topijo hitreje kot napredujejo pogajanja

2009-10-01T11:21:00.000+02:00

Ljubljana, 1. oktober 2009 - To je komentar, ki se skoraj sam piše. Nevladne organizacije v Bangkoku so nameravale analizirati zadnji razvoj dogodkov v pogajalski skupini o ciljih zmanjšanja emisij razvitih držav po letu 2012, a so ugotovile, da se ne splača truditi…

Zaenkrat se je skupni cilj zmanjšanja emisij, ki ga dobimo, če seštejemo vse 'ponudbe' razvitih držav, od prejšnjih pogajanj v Bonnu povečal le za en odstotek in to na račun bolj ambicioznega cilja, ki ga je predstavila Japonska. Tako je na mizi še vedno bistveno prenizek cilj od 11 – 16 % znižanja emisij za razvite države do leta 2020 glede na leto 1990.

Smo v stanju, ko nam ne more biti vseeno. Ledeniki se topijo hitreje kot napredujejo pogajanja v okviru Kjotskega protokola. Razvite države vedo, kaj morajo storiti: prenehati morajo z izmikanjem in najprej sprejeti cilj zmanjšanja emisij za razvite države kot skupino v višini 40 % zmanjšanja emisij do leta 2020 glede na leto 1990. Za tem pa se lahko začnejo prepirati o delitvi tega cilja med posamezne države.

Potrebe in denar

2009-09-30T18:07:00.002+02:00

Ljubljana, 30. september 2009 - Razkorak, ki obstaja med denarjem, ki je na voljo za ukrepe zmanjševanja emisij in prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju in vsoto, ki je dejansko potrebna, je ogromen.

Medtem ko kritično pomanjkanje denarja za ukrepe prilagajanja na podnebne spremembe v tem trenutku prav gotovo jasno čutijo milijoni prebivalcev Filipinov, pa tudi številne druge revne skupnosti, ki se spopadajo s posledicami monsunskega razdejanja in s tem povezanega izpada pridelka v južni Aziji, se bogate države o financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju še vedno niso pripravljene resno pogovarjati.

Zaenkrat so razprave o tej temi v Bangkoku pokazale le to, da si bogate države prizadevajo izmakniti zavezam o financiranju, čeprav je bila potreba po denarju priznana že z dogovorom na Baliju, decembra 2007. Kar nekaj razvitih držav se je v teh dneh v Bangkoku borilo, da bi iz pogajalskega besedila odstranili odstavek, ki govori o velikem razkoraku med potrebnimi in trenutno zagotovljenimi sredstvi za države v razvoju.

Pogajanja že mesece stojijo na mrtvi točki zaradi trmastega odklanjanja zavez o financiranju s strani razvitih držav in nič ne kaže, da se bo v Bangkoku kaj spremenilo.

ZDA so 'radodarno' priznale potrebo po večji finančni podpori, a si finančno podporo predstavljajo kot vlaganje v projekte zmanjševanja emisij v tretjih državah, ki se prištevajo k njihovemu (t.j. ZDA) cilju zmanjšanja emisij…ZDA so tudi javno priznale, da se njihovo stališče do financiranja ni spremenilo že od aprila letos. Namesto, da bi v Bangkok prišli s številkami na mizi, so se odločili za strategijo nadaljnega onemogočanja pogajanj o tem ključnem vprašanju.

Napovedi za prebivalce Filipinov in drugih podnebno ranljivih območij tako ostajajo slabe – vsaj dokler razvite države ne bodo pripravljene izponiti svojih zavez.

Današnji dobitniki tradicionalne nagrade Fossil of the Day*

2009-09-29T22:32:00.000+02:00

Bangkok, 29. september 2009 – CAN International je ob zaključku drugega pogajalskega dne podelil nagrade Fossil of the Day naslednjim državam, ki so ovirale napredek pogajanj v zadnjih dneh:

Prvo mesto: Alžirija
Alžirija je na pogajanjih o prilagajanju na podnebne spremembe predlagala, da bi morali biti ukrepi zmanjševanja negativnih posledic ukrepov in politik za zmanjšanje emisij razvitih držav na države v razvoju (beri manjše prodaje nafte) naslovljeni v okviru prilagajanja na podnebne spremembe. Alžirija je bila nagrajena zaradi grobega nezastopanja interesov Afriške skupine. Afriške države so ranljive na podnebne spremembe in ne na zmanjševanje prihodkov od prodaje nafte. Cinično, Alžirija, cinično!

Drugo mesto: Kuvajt in Saudska Arabija
Obe državi sta si na današnjih neformalnih pogajanjih prizadevali, da bi še bolj razvodeneli pravila za projekte mehanizma čistega razvoja (CDM) s tem, ko sta predlagali, da bi seznam sprejemljivih CDM projektov vseboval tudi 'čista fosilna goriva' brez nadalnje razlage, kaj bi to sploh vključevalo. 'Čista fosilna goriva' so pandorina skrinjica, vključno z vrsto tehnologij, ki dopuščajo premog, plin in proizvodnjo nafte v projektih CDM. Te niso dodatne in trajnostne – ključni pogoj za vse CDM projekte.

Tretje mesto: Združene države Amerike
Na včerajšnjih pogajanjih o blaženju podnebnih sprememb so ZDA, s podporo nekaterih držav, vključno z EU, Costa Rico in Kolumbijo, predlagale ustanovitev posebne podskupine, ki bi se ukvarjala s skupnimi elementi blaženja podnebnih sprememb v industrializiranih državah in v državah v razvoju v okviru Balijskega akcijskega načrta. Ker ustanovitev take podskupine ni bila uspešna, so ZDA zagrozile, da bodo zahtevale, da se vsa pogajanja nadaljujejo v eni, popolni skupini, kar bi onemogočilo napredovanje pogajanj v manjših skupinah. Fosila so si ZDA zaslužile zaradi postavljanja zahtev v zvezi s procesom, medtem ko morajo prav ZDA še doprinesti k gradnji konstruktivnega procesa s predstavitvijo svojih ciljev zmanjšanja emisij in višine finančne podpore, ki so jo pripravljene zagotoviti za podnebno ukrepanje v državah v razvoju.

* Nagrade 'Fossil of the Day' podeljuje Climate Action Network (CAN), koalicija več kot 450 nevladnih organizacij, ki delujejo na področju podnebnih sprememb. Nagrade se podeljujejo ob zaključku pogajalskega dne in sicer trem državam, ki so se ta dan ali v zadnjih dneh najslabše izkazale v pogajanjih. Prva nagrada Fossil of the Day je bila podeljena na podnebnih pogajanjih leta 1999 v Bonnu, Nemčija.

Opomnik za pogajalce: roki za dosego globalnega podnebnega dogovora

2009-09-29T17:31:00.001+02:00

Ljubljana, 29. september 2009 – Nevladne organizacije postajamo vse bolj zaskrbljene zaradi namigov, da se zaključek pogajanj o novem podnebnem dogovoru premika naprej od Kopenhagna v naslednje leto.

Seveda bi lahko spet naštevali razloge, zakaj se države morajo dogovoriti o pravičnem, ambicioznem in pravno zavezujočem podnebnem dogovoru v Kopenhagnu (kot npr.: da se zagotovi, da med prvim in naslednjim ciljnim obdobjem ne pride do razkoraka; da se odgovori na svarila znanstvenikov o potrebnem nujnem ukrepanju; da se zagotovi začetek prehoda k novemu, trajnostnemu gospodarstvu; da se zagotovi prepotrebna pomoč tistim, ki že trpijo za posledicami podnebnih sprememb; da se izpolnijo dane obljube,…), lahko pa tokrat le zberemo nekaj citatov svetovnih voditeljev in jih ponudimo pogajalcem kot opomnik, za uporabo, ko bodo roki za dosego podnebnega dogovora spet predmet njihovih pogovorov:

»Resno vas pozivam k skupnemu delu, ki bo omogočil bistvene dosežke decembra na COP 15 in dal ljudjem po svetu možnost reči, da so njihovi voditelji sprejeli ključne odločitve za dobro prihodnjih generacij.« - Yukio Hatoyama, predsednik japonske vlade

»Izkoristiti moramo priložnost, da v Kopenhagnu dosežemo velik korak naprej v globalnem boju proti podnebnim spremembam.« - Barack Obama, predsednik ZDA

»Po pravici povedano, nimamo druge možnosti, kot uspešen rezultat v Kopenhagnu. Čas za ukrepanje se je že zdavnaj začel.« - Fredrik Reinfeldt, predsednik švedske vlade

»Zbrane svetovne voditelje pozivamo, da ovržejo tiste navade, ki so vodile k 20 letnemu zadovoljstvu in neizpolnjenim obljubam o boju proti podnebnim spremembam, in da namesto tega izkoristijo zgodovinsko priložnost, ki nas čaka na koncu poti v Kopenhagnu.« - Mohamed Nasheed, predsednik Maldivov

»Ni dvoma, da nas bodo prihodnje generacije sodile po naši zmožnosti narediti COP 15 za odločilen trenutek sprememb. In verjamem, da imamo odgovornost do prihodnjih generacij. Odgovornost, da v Kopenhagnu dosežemo dogovor. In omogočimo rešitev enega največjih izzivov našega časa. V Kopenhagnu moramo zagotoviti temeljni odgovor na podnebne spremembe.« - Lars Løkke Rasmussen, predsednik danske vlade

»Če zamudimo to priložnost, v prihodnosti ne bomo dobili druge, niti možnosti, da popravimo katastrofalno škodo okolju, ki bo povzročena.« - Gordon Brown, predsednik britanske vlade

In ne nazadnje

»…bo decembra meseca v Kopenhagnu tudi mednarodna konferenca o podnebnih spremembah, ki se je bodo udeležili številni svetovni voditelji, in ki predstavlja najboljšo priložnost, da preprečimo stopnjevanje posledic podnebnih sprememb in zgradimo boljši in varnejši svet.« - Borut Pahor, predsednik slovenske vlade

Le upamo lahko, da so ti svetovni voditelji svojim pogajalcem dali primerne napotke in jim podelili mandat za pogajanja na podlagi teh izjav. Pričakujemo, da bo v Bangkoku tem besedam dane dovolj pozornosti ter da bodo uslišani klici revnih in ranljivih. Pogajanja se morajo nujno pospešiti. Podnebna konferenca v Kopenhagnu je rok, ki ga ne smemo prezreti.

G20 se sestane, da bi razpravljala o podnebnem financiranju

2009-09-28T11:41:00.001+02:00

Začetek pogajanj v Bangkoku

2009-09-28T11:37:00.003+02:00

Ljubljana, 28. september 2009 - Danes se je v Bangkoku začela nova etapa podnebnih pogajanj, ki naj bi decembra letos pripeljala do sprejema novega globalnega podnebnega dogovora. Tokratna pogajanja bodo potekala med 28. septembrom in 9. oktobrom 2009. Nevladne organizacije smo pričakovale, da bodo dogodki, ki so se zvrstili prejšnji teden (od Generalne skupščine ZN do zasedanja skupine G20) pogajanjem dali nov zagon, vendar je bilo naše upanje zaman…

Več kot 100 svetovnih voditeljev se je odzvalo na povabilo sekretarja ZN Ban Ki Moona in se prejšnji teden udeležilo posebnega vrha v New Yorku, da bi dosegli bistven napredek, ki je potreben za dosego dogovora v Kopenhagnu decembra letos. Ti voditelji so bili radodarni z lepimi besedami, ki verjetno so prispevale k bolj pozitivnemu vzdušju, niso pa prinesle konkretnih obljub, na katere smo čakali.

V svojem govoru je predsednik ZDA Obama spet napovedal vodstvo ZDA v boju proti podnebnim spremembam, če so jim pripravljene slediti tudi druge države. Malo bolj konstruktiven je bil novi predsednik japonske vlade, ki je napovedal nov, bolj ambiciozen cilj Japonske za zmanjšanje emisij do leta 2020 (25 %) ter za njihov prispevek k finančni podpori za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Nove, bolj ambiciozne cilje za zmanjšanje emisijske intenzivnosti je napovedal tudi kitajski predsednik. Vse prisotne in širšo javnost pa je streznil govor predsednika Maldivov, v katerem je opozoril na velik razkorak med retoriko in vsebino, ki je potrebna za resničen napredek pri zmanjšanju emisij in varovanju najbolj ogroženih – med katere spada tudi njegova država.

Nič konkretnega ni bilo dogovorjenega niti na zasedanju skupine G20, kjer naj bi bili razpravljali o finaciranju zmanjševanja emisij in prilagajanju na podnebne spremembe v državah v razvoju. Čeprav so se sodelujoči dogovorili o ukinitvi subvencij za fosilna goriva v prihodnosti, je financiranje podnebnega ukrepanja ostalo brez potrebne pozornosti. Razprava o konkretnih idejah za zagotavljanje potrebne in predvidljive finančne pomoči je bila znova prestavljena v prihodnost.

Do Kopenhagna nas loči le še 70 dni in upravičeno se sprašujemo, do kdaj lahko svetovni voditelji še prestavljajo odločitev o tem ključnem vprašanju. Čas, ki nam ostaja, mora biti porabljen za iskanje dogovora o ključnih elementih podnebnega dogovora. Pogajalci v Bangkoku naj se seznanijo z zamujenimi priložnostmi in spoznajo, da tudi najboljša retorika sama po sebi ne bo zgradila niti ene vetrne turbine, obvarovala niti enega kosa tropskega gozda, niti ne bo pomagala niti eni vasi pri spopadanju s posledicami podnebnih sprememb.

Pogajalci se v Bangkoku vračajo k okoli 200 stranem nepreglednega pogajalskega besedila. Če iz njega ne uspejo izluščiti elementov podnebnega dogovora, ki bo preprečil najhujše posledice podnebnih sprememb in zagotovil trajnostni razvoj držav v razvoju, to besedilo prav lahko postane »najdaljše samomorilsko pismo v zgodovini«, kot se je izrazil predsednik Evropske komisije Barroso.

Za konec...

2009-08-14T15:13:00.001+02:00

Namen zadnjega javljanja s tokratnega okupiranja Bonna je bil poročati o neverjetnem napredku pogajanj. Žal, če se še tako trudim, ne najdem teme, o kateri bi lahko pisala. V uteho lahko sporočim, da so nam včeraj pojasnili, da je bila tokratna seja le začetek tri tedenske in se bo nadaljevala konec septembra v Bangkoku.

Nenehna kreativnost razvitih držav

2009-08-14T13:06:00.000+02:00

Bonn, 14. avgust 2009 – Ena pomembnih nalog nevladnih organizacij v okviru pogajanj je prav gotovo razkrivanje najbolj šokantnih, najbolj neplemenitih poskusov držav, da se izognejo svoji odgovornosti za reševanje problema podnebnih sprememb. Tokrat razkrivamo najnovejši trik razvitih držav, v tem primeru namenjen izogibanju njihovi odgovornosti zagotoviti nova in dodatna sredstva za podnebno ukrepanje v državah v razvoju – t.i. dvojno štetje.

Že nekaj časa nam je znano, da si razvite države prizadevajo za dvojno štetje ogljično izravnalnih projektov – k njihovim obvezam za zmanjšanje emisij, hkrati pa tudi k finančni podpori za države v razvoju. Ta teden pa sta EU in ZDA postregli še z eno kreativno idejo.

Da bi se izognili obtožbam o dvojnem štetju so se strokovnjaki EU intenzivno ukvarjali z iskanjem načina, kako zagotoviti, da bi dobili priznanje za ves denar, ki ga iz svojih držav pošiljajo v države v razvoju za nakup kreditov iz ogljično izravnalnih projektov. Nevladne organizacije razumemo namen, ki jih pri tem žene – v primeru, da tega denarja ne bi mogli uveljavljati, bi namreč morale dejansko izpolniti svoje zaveze o zagotavljanju novih in dodatnih sredstev, ki so potrebna.

Rešitev – izum je naslednji:
CDM krediti se prodajajo po tržni ceni, dejansko pa so ustvarjeni s precej nižjimi stroški. In to razliko med tržno ceno in dejanskimi stroški si želi EU uveljavljati kot finančno podporo državam v razvoju. Ideja je takoj naletela na dobre odzive. Ameriški pogajalec je priznal, da si bo tudi ZDA prizadevala za podoben trik.

Kaže, da je v zvezi s financiranjem podnebnega ukrepanja v državah v razvoju, potrebno le pametno računovodstvo…

Obstaja le en problem: profit iz naslova razlike med cenami seveda ne ostane vladam držav v razvoju, temveč podjetjem, ki v teh državah delujejo in izvajajo projekte. In žal ni mogoče zagotoviti, da bo ta denar porabljen za dodatna zmanjšanja emisij ali pa za prilagajanje na podnebne spremembe.

Nevladne organizacije zato EU in ZDA priporočamo nekaj domače naloge: pozivamo jih, da razmislijo o tem, zakaj je finančna podpora državam v razvoju potrebna.

2009-08-14T13:04:00.001+02:00

Aneks I države razmišljajo o novem pristopu k pogajanjem v Bangkoku.

Duše pogajalcev v preiskavi

2009-08-13T17:01:00.001+02:00

Bonn, 13. avgust 2009 – V torek in sredo se je v Bonnu veliko časa namenilo ciljem zmanjšanja emisij, ki so jih posamezne razvite države pripravljene sprejeti v prihodnje. Med drugim je svoj cilj bolj podrobno predstavila tudi Rusija in brez sramu priznala, da bodo njihove emisije naraščale še po letu 2020.

Cilj 10 – 15 % zmanjšanja emisij do leta 2020 glede na raven iz leta 1990 je ruski predsednik Medvedev mimogrede javnosti predstavil že 18. junija v nekem intervjuju za kmetijsko oddajo. Kot vemo, so se ruske emisije po letu 1990 drastično zmanjšale zaradi propada stare sovjetske industrije. V letu 2006 so bile njihove emisije 34 % nižje od emisij v letu 1990. 10 – 15 % znižanje glede na leto 1990 tako ne pomeni nizkega zmanjšanja temveč glede na trenutne ravni dejansko 30 % rast emisij.

Upravičeno je Rusija naletela ne veliko nezadovoljstvo v pogajalski dvorani, še posebej s strani držav v razvoju, ki so se spraševale, kaj potem Rusija pričakuje od njih.

Ni pa ruski cilj edini, ki povzroča nezadovoljstvo. Vsi do sedaj predstavljeni cilji razvitih držav bi skupaj pripeljali le do 10 – 16 % zmanjšanja emisij do leta 2020, kar pa je daleč od potrebnih 40 % ali več.

Države v razvoju se z vsemi sredstvi trudijo razvitim dopovedati, da taka raven ambicioznosti preprosto ni sprejemljiva. Ker ugotavljajo, da argument znanosti ne zaleže, so se že začele obračati na moralne in duhovne vrednote pogajalcev razvitih držav. Indija je včeraj kanadskega pogajalca pozvala, naj se zazre v dušo.

2009-08-12T12:35:00.001+02:00

Poglajalci v Bonnu so se porazdelili po neformalnih skupinah.

O pogajalskem besedilu

2009-08-12T12:28:00.001+02:00

Bonn, 12. avgust 2009 – Pogajalci se trenutno borijo s 199 stranmi pogajalskega besedila, ki je nastal na podlagi predlogov posameznih držav do štirih elementov Balijskega akcijskega načrta (blaženje podnebnih sprememb, prilagajanje na podnebne spremembe, tehnologije, financiranje ukrepanja) ter povezujočega elementa – skupne vizije o nadaljnem ukrepanju v boju proti podnebnim spremembam. Besedilo vsebuje tudi 2.500 oglatih oklepajev – t.j. delov besedila do katerih imajo države zadržke. Razumljivo je, da misel na to, da je do Kopenhagna to besedilo potrebno uskladiti med vsemi državami, številne med njimi straši.

Nekoč v preteklosti smo že bili priča podobni situaciji.

Obstajalo je 128 strani nestrukturiranega in zadržkov polnega besedila. To je bilo aprila 1997. Tudi takrat se je ključna podnebna konferenca približevala z grozečo hitrostjo, pogajalci pa so bili prestrašeni in zaskrbljeni. Vendar je zavest o tem, da je dobrobit prihodnjih generacij odvisna od sprejetja pravno zavezujočega dogovora, spodbudila pogajalce k resnemu delu, kar je pripeljajo do dogovora, da predsedujočemu podelijo mandat, da v njihovem imenu prečisti besedilo. In presenetljivo je delo pogumnih pogajalcev in njihovega predsedujočega pripeljalo do konsolidiranega pogajalskega besedila na samo 26 lepo strukturiranih straneh. Do dne, ko so se politiki zbrali na pomembni podnebni konferenci, je bilo besedilo pripravljeno za razpravo med ministri in po nekaj burnih izmenjavah mnenj tudi sprejeto.

Mogoče bi se današnji pogajalci lahko iz te stare pravljice kaj naučili…

Nova Zelandija predstavila nezadosten cilj

2009-08-11T13:07:00.001+02:00

Bonn, 11. avgust 2009 – Včeraj je Nova Zelandija na pogajanjih javnost seznanila, da je pripravljena svoje emisije zmanjšati za 10 – 20 % do leta 2020 glede na raven iz leta 1990, v primeru, da bo izpolnjenih vrsta pogojev. To je bila še ena oznanitev cilja razvite države, ki je daleč premalo ambiciozen za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.

Cilj, ki ga je včeraj predstavila Nova Zelandija je resnično veliko prenizek. Po vseh znanstvenih svarilih je zdaj jasno, da morajo razvite države svoje emisije zmanjšati za 40 % ali več do leta 2020. Poleg tega je Nova Zelandija postavila tudi celo vrsto pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bodo ta cilj v resnici sprejeli, kar pa seveda pomeni, da si lahko še vedno premislijo in niti 10 % cilja ne sprejmejo.

Namen novo zelandskega ministra za podnebne spremembe je bil tudi izzvati druge tihooceanske otoke, da pokažejo pripravljenost za zmanjšanje njihovih emisij. Povedati je potrebno, da njihove skupne emisije predstavljajo 0,03 % svetovnih emisij, emisije Nove Zelandije pa 0,21 %.

Očitno novo zelandska vlada ni seznanjena z aktivnostmi, s katerimi te države poskušajo narediti vse, da omogočijo svoj nadaljni obstoj. Kot primer navajam nekatere cilje, ki so si jih te države zadale glede obnovljivh virov energije pri proizvodnji električne energije: Fiji do leta 2011 doseči 90 % delež obnovljivih virov energije v proizvodnji električne energije; Tongo v treh letih 50 % delež obnovljivih virov v električni energiji; Vanuatu 33% električne energije iz obnovljivih virov do leta 2013, Tuvalu pa celo 100% do leta 2020.

10 – 16 % zmanjšanje emisij s strani razvitih držav žal ne zadostuje. Za dosego cilja 2 °C potrebujemo bistveno več. Nesprejemljivo je, da si države v tej fazi pogajanj še vedno privoščijo računati na čudeže – pripravljene so doseči kakšno polovico potrebnih zmanjšanj, hkrati pa upajo, da bomo kljub temu preprečili najhujše posledice podnebnih sprememb.

Tako kot s polovico zgrajenega mosta ne prideš čez reko, tako tudi s polovico potrebnih zmanjšanj ne dosežeš cilja 2 °C.

2009-08-11T13:05:00.001+02:00

Vlada Nove Zelandije si je podelila nagrado za podnebno inovacijo.

V tretje gre rado?

2009-08-10T11:42:00.000+02:00

Bonn, 10. avgust 2009 – Danes se v Bonnu začenjajo tretja letošnja podnebna pogajanja, tokrat v neformalni obliki. Brez velikih motenj (beri vzporednih dokodkov in akcij nevladnih organizacij) se lahko delegati popolnoma posvetijo delu. V tretje gre rado? Ali pač…

Na zadnjih dveh pogajalskih sejah v Bonnu so delegati sproducirali okoli 200 strani pravnega teksta, v precej neurejeni obliki, s številnimi ponavljanji. Vendar bo do dogovora o dveh ključnih vprašanjih, ki bosta odločali o tem ali bomo dobili nov globalni podnebni dogovor ali ne – ciljih zmanjšanja emisij za razvite države in finančni podpori državam v razvoju za njihovo podnebno ukrepanje – do Kopenhagna še trnava pot. Za dobro planeta in ljudi, še posebej najbolj revnih med njimi, upamo, da bo to neformalno zasedanje prineslo nekatere odgovore na ti dve vprašanji.

V vmesnem času so se sicer zgodili majhni pozitivni premiki. Voditelji držav G8 in voditelji sodelujočih držav v Forumu velikih gospodarstev (MEF) so prvič priznali nujnost omejitve dviga globalne temperature pod 2 °C ter se strinjali, da bi morale razvite države svoje emisije do leta 2050 zmanjšati za 80 % ali več. Poleg tega je Gordon Brown, predsednik britanske vlade kot prvi voditelj bogate države ponudil konkretno višino sredstev za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. 100 milijard dolarjev na leto, ki jih je omenil, je podprla tudi Nizozemska. Čeprav se G8 ni uspela dogovriti o potrebni finančni pomoči, je to vprašanje na pomembnem mestu dnevnega reda prihajajočega zasedanja držav G20.

Pozitivni signali, vendar nam do Kopenhagna ostaja le še štiri mesece časa, prav zato si delegati tokrat v Bonnu ne bi smeli privoščiti še enega srečanja, ki ne bo prineslo napredka.

Nevladnim organizacijam so bile akcije, demonstracije in druga orodja za vzbujanje pozornosti na tokratnih pogajanjih prepovedana, poleg tega pa so politični šefi številnih pogajalcev na poletnih počitnicah. Z manj motnjami imajo delegati tudi manj izgovorov za pomanjkanje vidnega napredka pri razčiščevanju pravnega besedila. Tako delegati lahko in bi morali teh pet dni v Bonnu izkoristiti za skrajšanje pravnega besedila, da bo ta postal bolj pregleden ter povečati ambicije o vsebini besedila v skladu z znanstvenimi svarili.

Priznanje nujnosti cilja 2 °C ne pomeni ničesar, dokler cilji razvitih držav za zmanjšanje emisij ne bodo omogočili dosego tega cilja. Trenutna pripravljenost razvitih držav nas pripelje do skromnega 10 – 16 % zmanjšanja emisij glede na leto 1990 do leta 2020, kar pa je veliko pod potrebnim 40 % zmanjšanjem.

Na področju financiranja pa še vedno čakamo na konkretne ponudbe za nova in dodatna sredstva, ki so potrebna – za prilagajanje na podnene spremembe in nizkoogljični razvoj držav v razvoju je potrebnih vsaj 110 milijard evrov na leto do leta 2020.

Do Kopenhagna so le še štirje meseci, zato tokratnih pet dni resnično šteje.

Po Bonnu še daleč do Kopenhagna

2009-06-12T16:46:00.001+02:00

Bonn, 12. junij 2009 – Danes se tokratna pogajanja tukaj v Bonnu končujejo. V Focusu ugotavljamo, da so številne države v Bonn prišle nepripravljene na resnično spopadanje s podnebno krizo, zato bo pot od Bonna do Kopenhagna še dolga.

Nekatere države še vedno nimajo nobenega namena preprečiti nevarnih podnebnih sprememb. Še posebej izstopata Japonska in Kanada, ki sta jasno pokazali, da si ne želita podnebnega dogovora. Čeprav EU ni igra tako izrazito negativne vloge, kljub temu ni pokazala napredka v smeri pravične rešitve.

O cilju zmanjšanja emisj za razvite države dogovor ni bil dosežen, čeprav je bila ta točka na dnevnem redu zdaj že na dveh zasedanjih. Mizerni cilji, ki so si jih nekatere razvite države same zastavile, bi nas vodili k dvigu temperature za 3 °C ali več, kar bi resno ogrozilo naš obstoj na planetu.

EU, ki se povsod hvali, da je vodilna sila v boju proti podnebnim spremembam, prav tako ni pokazala politične volje za učinkovit in pravičen podnebni dogovor v Kopenhagnu. To so ji preprečili evropski finančni ministri, ki se niso dogovorili o finančni podpori za ukrepe zmanjševanja emisij in prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju in tako pokazali, da je tudi njim vseeno za najbolj ranljive države.

Veliko razočaranje so povzročile tudi ZDA. Čeprav je izvolitev Obame po vsem svetu dvignila upanje, da bodo ZDA končno vstopile v reševanje podnebne krize, se to ni zgodilo; na žalost so stališča obamove administracije strašljivo podobna stališčem busheve administracije.

Čas za dogovor se izteka, politične volje zanj pa še ni. Elementi za kredibilen globalni podnebni dogovor so sedaj sicer zajeti v pogajalskih besedilih, ki so se dopolnjevala tukaj v Bonnu, potrebna pa je politična volja, da se iz kupa dokumentacije izberejo tisti, ki so potrebni.

2009-06-11T16:16:00.002+02:00

Zdaj vemo, kdo prejema japonsko pomoč.

Dežela vzhajajočega sonca ali dežela dvigajoče se morske gladine?

2009-06-11T14:17:00.003+02:00

Bonn, 11. junij 2009 - Včeraj je Japonska delegacija v Bonnu objavila dolgo pričakovane cilje zmanjšanja emisij, ki jih je sprejel japonski predsednik vlade Aso. Popolna tišina v dvorani po objavi cilja sicer ni bila pričakovana, pove pa veliko.

Japonska se je odločila, da bo svoje emisije do leta 2020 zmanjšala za 15 % glede na leto 2005. Če to prevedemo na leto 1990 (da dobimo boljšo predstavo o skladnosti cilja z znanstvenimi priporočili – IPCC poročilo), ta cilj pomeni, da bo Japonska emisije zmanjšala za 8 % do leta 2020. Če k temu dodamo še trenutni kjotski cilj, h kateremu se je Japonska zavezala, t.j. 6 %, potem ugotovimo, da je Japonska svoje emisije med leti 2012 in 2020 pripravljena zmanjšati le za 2 %.

Pred tremi tedni je japonski predsednik vlade sprejel deklaracijo z naslovom ‘We are islanders – towards an eco-friendly and rich Pacific’, ki posebej poudarja 'pomembnost sodelovanja v primernih mednarodnih forumih, še posebej v okviru UNFCCC in Kjotskega protokola, za oblikovanje pravičnega in učinkovitega okvirja po letu 2012, v katerem bodo na odgovoren način sodelovala vsa velika gospodarstva.' Zaradi svoje domnevne resnične zaskrbljenosti zaradi posledic podnebnih sprememb na otoške države v Tihem oceanu jim je Japonska ponudila celo malo višjo finančno podporo kot v lanskem letu (50 milijard jenov, kar je 5 milijard več kot lansko leto).

Včeraj objavljeni cilj brez dvoma ne odraža resnične zaskrbljenosti za usodo prebivalcev tihomorskih otoških držav (gre bolj za napad na njihovo pravico do obstoja). Tudi malo višja finančna pomoč tem državam je zanemarljiva v primerjavi s škodo, ki jo bodo posledice podnebnih sprememb povzročile v tem delu sveta, še posebej če upoštevamo najavljene mizerne cilje.