sobota, 19. december 2009
EU ponudila premalo in prepozno, da bi rešila propad konference v Kopenhagnu
Dogovor ni ne pravičen, ne ambiciozen, ne pravno zavezujoč. Voditelji so imeli dve leti časa, da se dogovorijo o novem podnebnem režimu, a tega niso bili sposobni. Spregledali so svarila znanstvenikov in podnebja, ki nam uhaja iz vajeti. Izgubili so priložnost, da oblikujejo drugačen svet in revne in ranljive prepustili negotovi usodi. V kritičnem trenutku, ko je še bilo možno rešiti uspeh pogajanj, EU ni bila sposobna zagotoviti pravega vodstva.
Kljub njenemu leporečju, Evropske unije ne moremo oprostiti krivde za porazen rezultat konference. EU je pred dvemi leti vodila proces pogajanj za sprejem novega podnebnega režima in je v Kopenhagen prišla z jasnim mandatom in stališči. Kljub temu je zamudila vsako priložnost v pripravah na podnebno konferenco, da pokaže resnično vodilno vlogo in premakne pogajanja z mrtve točke. Nedorečen in šibek rezultat zasedanja Evropskega Sveta v času Kopenhagna, je zadnji primer evropske pasivnosti.
EU je predolgo čakala s signalom, da lahko podpre nadaljevanje kjotskega protokola, ki je bila ena ključnih zahtev držav v razvoju. Prav tako EU ni predstavila konkretne, pomenljive in kredibilne podpore dolgoročnemu financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju – kljub dejstvu, da bo že sprejet podnebno – energetski paket generiral dovolj sredstev, ki so potrebna za pokrivanje pravičnega deleža EU v mednarodnem financiranju. Prava finančna ponudba bi bila dala državam v razvoju potrebno zaupanje v dogovor. Denar, ki ga je EU ponudila, zdaleč ne zadostuje za pokrivanje potreb za prilagajanje ranljivih držav na podnebne spremembe in je khrati v veliki meri le recikliranje obstoječih razvojnih proračunov.
Pomembno je, da je EU javno priznala, da je rezultat Kopenhagna nezadosten. Čeprav smo v tem trenutku priča medsebojnemu obtoževanju držav za dosežen polom pogajanj, mora EU sprejeti svoj del odgovornosti in se resno vprašati, zakaj ji ni uspelo bolj pozitivno vplivati na pogajanja. EU mora sedaj ponovno potrditi svojo zavezanost k procesu pogajanj znotraj Združenih narodov, ki je edini kredibilni inštrument za naslavljanje podnebnih sprememb ob upoštevanju najbolj ranljivih držav in skupnosti.
Neuspeh Kopenhagna je potrebno čimprej popraviit. Znanost je že zdavnaj rekla MORAMO, tehnologija vedno bolj dokazuje, da LAHKO, odgovornost je na poltičnih voditeljih, da rečejo ŽELIMO. Ukrepanje je več kot nujno. Masovna podpora svetovne javnosti za pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč podnebni dogovor ne bo pojenjala. Vse, kar potrebujemo, je politična volja. Evropski voditelji se morajo vrniti za pogajalske mize in ponuditi več kot so v Kopenhagnu. Ne moremo si privoščiti, da bi za rešitev podnebja in obstoja milijonov ljudi po svetu izgubili še eno leto.
petek, 18. december 2009
Focus društvo pozvalo EU naj ohrani obraz pred svetovno javnostjo
"V imenu vseh tistih, za katere neukrepanje oz. nesprejetje ambicioznega, pravičenega in pravno zavezujočega podnebnega dogovora, pomeni stvar preživetja in v imenu vseh nas, ki nas bodo podnebne spremembe še ogrozile, vas in vse ostale evropske voditelje pozivamo, da ohranite svoj obraz pred svetovno javnostjo. Pozivamo vas, da naredite korak naprej v pogajanjih ter postanete resnični vodje mednarodnih podnebnih pogajanj. Evropska civilna družba vas poziva, da se zavzamete za ter zavežete k ambicioznemu, pravičnemu in pravno zavezujočem podnebnemu dogovoru. Pravica do preživetja ne sme biti stvar pogajanj!"
Kot popotnico za nadaljnja pogajanja smo mu podarili majico z napisom: SCIENCE DOESN'T WAIT ON POLITICS! in kravato z napisom 350. Upamo, da jo bo ponosno nosil takrat, ko bodo v Sloveniji uresničene zaveze, sprejete v Državnem zboru novembra letos, iz Deklaracije o aktivni vlogi Slovenije pri oblikovanju nove svetovne politike podnebnih sprememb.
Redke žarke v pogajanjih z lahkoto zasenčijo fosili
1. Prvič v teku pogajanj v Kopenhagnu se je EU zavzela za sporazum, ki bo omejil povečanja globalne temperature pod 2°C.
2. Švedski minister za okolje je napovedal: "EU je pripravljena zmanjšanje emisij za 95% do leta 2050 glede na 1990 ".
3. EU je predlagala Nov podnebni sklad podprt z inovativnimi in avtomatičnimi finančnimi viri. Po vsej verjetnosti bi ne bo možno realizirati te ideje v časovnem obdobju do 202o, vendar je potrebno priznati prvi narejen korak v tej smeri.
(Na tej točki bomo izpostavili le pozitivne premike. Ostale problematične točke se večinoma niso nikamor premaknile.)
Kljub minimalnim pozitivnim premikom, pa še vedno obstajajo v pogajanjih ostra nasprotovanja proti ukrepanjem proti podnebnim spremembam. Industrije ter njihov politični vpliv v pogajanjih ne smemo nikakor podocenjevati. Dejstvo je, da ne obstajajo nepremostljive politične ovire za dosego pravega dogovora v Kopenhagnu. Z spremembo ameriške administracije so bile nekatere ovire za ukrepanje odstranjene. Svetovno gospodarstvo se mora zato sedaj zavezati k sprejetju resnih ukrepov in spoštovanju skupnih interesov za izvedbo ukrepov v svetovnem okviru. Revnim in ranljivim držav je teže sprejetja Kopenhagenskega sporazuma jasna, saj je ta stvar preživetja za njih. Za bolj konstruktiven potek pogajanj pa moramo soočiti s problemom pomakanjem zaupanja in političnega vodstva.
Neuspeh v Kopenhagnu bi pomenil grob korak nazaj v družbeni zavestj, saj bi neuspeh, tako pomembnega momentuma v svetovni zgodovini, bil odličen material za razvoj cinizma in nezaupanja javnosti. Vse to bi vodilo v izgubo zagon za nadaljnjo aktivno udeležbo pri reševanju problema podnebnih sprememb. Negativni rezultat pogajanj (nesprejetje sporazuma ali sprejetje neambicioznega, nepravičnega ter pravno nezavezujočega dogovora) lahko negativno vpliva tudi na nadalnje večstransko sodelovanje na drugih perečih globalnih vprašanjih, od finančne ureditve do trgovine. Medtem pa se bo podnebna kriza poslabšala, njena sanacija bo vedno dražja oz. vedno manj izvedljiva. Nikoli ne bo bolj primernega časa, da se soočimo s temi izzivi, kot sedaj!
četrtek, 17. december 2009
"The world is watching you!"
http://www.youtube.com/watch?v=mspk9aF6WuQ&feature=player_embedded
"SHAME ON YOU!" so vzklikali predstavniki civilne družbe, ki so obtičali pred prizoriščem svetovnih podnebnih pogajanj, ker njihove prepustnice preprosto niso bile več veljavne.
http://www.youtube.com/watch?v=-lFq2vnh9Kw
Kaj se dejansko dogaja te dni? Sekretarijat iz minute v minuto spreminja število predstavnikov nevladnih organizacij, ki bodo lahko vstopil na prizorišče pogajanj. Zgodilo pa se je, da je danes večina ljudi, ki je imela akreditacijo odobreno, ostala zunaj, na mrzlem. Brez kakršnih koliko pojasnil. Niti predhodnih niti naknadnih.
Transparentnost pogajanj v Kopenhagnu? Seveda, vendar le za zaprtimi vrati...
sreda, 16. december 2009
Manjkajoče otoške države
Je to vizija sveta razvitih držav v letu 2050? Če ostane pri njihovih zaenkrat predstavljenih ciljih zmanjšanja emisij, se bo globalna temperatura dvignila za 3, ali pa celo 4 °C, kar bo povzročilo izginotje malih otoških držav pod morjem.
Prav zato so male otoške države, pod vodstvom Tuvaluja, prišle v Kopenhagen in zahtevale, da se jih sliši. Ne za to, ker se bojijo gospodarskih ali političnih neugodnosti in ne zaradi medijske pozornosti pred volitvami. Zahtevajo le, zelo preprosto, pravico do obstoja.
Nadaljni obstoj malih otoških držav zahteva omejitev dviga globalne temperature na 1,5 °C. Za dosego tega cilja pa morajo razvite države emisije zmanjšati za 45 % do leta 2020 in za vsaj 95 % do leta 2050.
Gre za torej za vprašanje – bodo svetovni voditelji sprejeli pravičen, ambiciozen in zavezujoč dogovor ali dopustili izbris malih otoških držav z zemljevidov?
Hugo Chavez brez dlake na jeziku stopil na stran nevladnikov s parolo: Don't change the climate, change the system!
Kopenhagen, 16. december 2009 - Medtem, ko je vstop na prizorišče dogajanja mnogim predstavnikom civilne družbe prereprečen in policija brutalno obračunava z mirnimi protestniki, se govori voditeljev držav, začeti včeraj, nadaljujejo.
Poziv nevladnikov voditeljem držav: “Don't change the climate, change the system,” je prevzel predsednika Venezuele, Huga Chevez Friasa. Na tej zahtevi in ideji je gradil cel svoj govor. Kapitalistični sistem je pahnil svet tako v gospodarsko kakor tudi v okoljski krizo. Duh kapitalističnega sistema je tisti, ki preveva mednarodna podnebna pogajanja v Kopenhagnu. Le s spremembo sistema iz kapitalističnega v socialističnega bomo kos težavam, ki pestijo ta planet – od revščine, do emisij toplogrednih plinov ter podnebnih sprememb. Chavez je pozval znižanju potrošnje in redistribuciji svetovnega bogastva. Bogati namreč samo uničujejo planet in mislijo, da se bodo lahko preselili na drugega, ko ta več ne bo uporaben.
“Če bi bilo podnebje banka, bi ga že zdavnej rešili” smo slišali reči Chaveza na enem od mnogih zaslonih, ki prenašajo dogajanje v osrednji dvorani. Okoli zaslonov smo se nagnetli tako številčni člani delegacij držav kakor tudi malo številčni predstavniki civilne družbe. Nekateri so prikimavali, drugi so odkimavali karizmatičnemu vodji. Upamo lahko samo, da bo duh pogajanj v prihajajočih dneh bil bolj naklonjen prvim.
Kratki trije dnevi, dolge tri noči
Od odločitev, ki jih bodo ta teden sprejeli svetovni voditelji, bo odvisno ali bomo stopili v novo obdobje sodelovanja in solidarnosti ali pa v obdobje katastrofalnih podnebnih sprememb.
Svet zahteva nič manj kot pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč dogovor. A nas do tega ločijo še trije veliki prepadi: prepad med potrebnimi zmanjšanji emisij in cilji, ki so jih pripravljene sprejeti razvite države; prepad med potrebno finančno pomočjo za države v razvoju in denarjem, ki je na voljo ter morda še največji – prepad med narodi, ki si med sabo ne zaupajo.
Neodvisni strokovnjaki, kot npr. Nicolas Stern, McKinsey, Ecofys ugotavljajo, da smo hudo oddaljeni od cilja 2 °C, da 1,5 °C cilja, ki ga zahtevajo znanost in najbolj ranljive države, sploh ne omenjamo. Za to so odgovorne predvsem razvite države (še posebej ZDA, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija), ki se niso pripravljene zavezati k potrebnim zmanjšanjem emisij. Zaenkrat cilji razvitih držav omejujejo ambicioznost in ne emisij. A se slika še bistveno pokvari, če v cilje vračunamo še vroči zrak in neprimerne metode upoštevanja ponorov. Brez resnega preobrata v stališčih razvitih držav najhujših posledic podnebnih sprememb ne bo mogoče preprečiti.
Tudi pri financiranju podnebnega ukrepanja v državah v razvoju smo priča krizi ambicij. EU je predstavila svoje stališče do financiranja, ki vsebuje tudi ocene potrebnih vsot, a so te precej nižje od potrebnih. Mehika in Norveška sta predlagali nov zeleni sklad. Vendar razvite države kot skupina niso uspele opredeliti višine potrebnih sredstev in posamičnih prispevkov.
Premoščanje teh dveh prepadov bo še toliko težje, če se ne odpravi nezaupanje med državami. V teh zapletenih pogajanjih so strah, nezaupanje in sumnjičavost postali pravilo – še posebej med industrializiranimi državami in državami v razvoju. Soočiti se je potrebno z realnostjo zgodovinske odgovornosti, velikimi razlikami v emisijah na prebivalca, legitimnimi razvojnimi potrebami držav, katerih prebivalstvo se bojuje z revščino in življensko ogroženostjo zaradi podnebnih sprememb.
Zaradi pomanjkanja zaupanja se pogajanja vedno znova vračajo k vprašanju pravne arhitekture, na ta način pa se zgublja dragoceni čas za vsebinske razprave. Vsaka stran se boji, da jo bo druga izkoristila, zato raje razpravljajo o tem, kdo bo čemu zavezan, kot kaj bo kdo naredil. Težki časi zahtevajo kreativne rešitve. Najbolj očiten korak, ki bi spremenil dinamiko pogajanj, je naznanitev ZDA, da se bodo zavezale k ambicioznemu zmanjšanju emisij in zagotovile pravičen del podnebnega financiranja. Zaradi politične realnosti v ZDA so njihovi cilji zmanjšanja emisij in delež podnebnega financiranja v Kopenhagnu občutljive teme. A dobra novica je, da študije kažejo, da lahko ZDA emisije zmanjšajo za 18 % do leta 2020 glede na leto 1990.
Na otvoritveni slovestnosti ministrskega dela konference nas je med drugim nagovoril tudi angleški princ Charles. Nič posebnega, če ne bi od utrujenosti v tem prepoznala simbolike – princ reši ujeto princeso; princ bogatim vzame in revnim da – lahko princ reši podnebje? So svetovni voditelji, ki bodo v Kopenhagen začeli prihajati jutri, princi, na katere smo čakali?
torek, 15. december 2009
Ne mečite civilne družbe iz prizorišča zgodovinskega dogajanja!
Transparentnost pogajanj je nujna, a je ni mogoče doseči brez sodelovanja javnosti. Nevladne organizacije skrbijo za prenos informacij, nadzor nad dogajanjem, za kredibilnost procesa in okoljsko integriteto sprejetih odločitev.
Na vrhu v Riu je bila sprejeta Agenda 21, ki izpostavlja sledeče: „Eden največjih izzivov, s katerimi se sooča svetovna skupnost, ki želi nadomestiti netrajnostne vzorce razvoja s trajnostnim in sonaravnim razvojem, je potreba po občutku za skupno dobro v imenu vseh ravni družbe." Vendar kako je lahko civilna družba dejansko vključena v ustvarjanje javnega dobra, če je izključena iz prizorišča dogajanja?
Srečanje v Kopenhagnu se lahko v zgodovino zapiše kot črni madež na participativni demokraciji. V Bella centru (prizorišču dogajanja podnebne konference) svet išče rešitve za najbolj pereče probleme. Za izvajanje teh rešitev bo potrebna aktivna mobilizacija vlad, gospodarstva in civilne družbe. Zaprt proces bi resno ogrozil možnosti za uspeh v Kopenhagnu in vnaprej.
Deklaracija iz Ria potrjuje, da nevladne organizacije igrajo vitalno vlogo pri oblikovanju in izvajanju participativne demokracije.
Izključevanje civilne družb ne bi bilo samo v neskladju z načeli ZN ampak tudi zelo kontra produktivno, tako za sam duh konference, kakor tudi za uporabno vrednost njenih rezultatov. Da bi se svet dejansko začel vrteti v smeri trajnostnega razvoja, mora biti proces v naslednjih štirih (kritičnih) dneh odgovoren in transparenten, tako da bodo imeli rezultati dodano vrednost tudi zaradi širšega sodelovanje vseh sektorjev. To pa zahteva nič manj kot celostno in aktivno udeležbo civilne družbe pri oblikovanju rezultatov.
Nenazadnje, ta poteza je v nasprotju s pričakovanji Generalnega sekretarja ZN, ki je sam pozval civilno družbo, da ustvari gibanje in podpre svetovne vlade pri zagotovitvi najboljšega možnega rezultata v Kopenhagnu.
Zapiranje vrat civilni družbi bo povzročilo percepcijo, da vlade spejemajo „greenwashed“ sporazum. Zato ne zapirajte vrat Bella centra in pustite, da bo rezultat Kopenhagenskega vrha last vseh nas.
ponedeljek, 14. december 2009
ZDA je v novi in zadnji pogajalski teden zakorakala kot zmagovalka na natečaju za Fosil dneva.
V NGO delu doma CO15 (Bella center) je velika množica ter mediji nestrpno pričakala razglasitev:
1. mesto: ZDA, je prejela nagrado zaradi absolutno nobenih zavez glede dolgoročnega financiranja držav v razvoju, kar vodi pogajanja v potop. Poleg tega pa si je nagrado zaslužila tudi zaradi najmanj ambicioznih ciljev med vsemi razvitimi državami – posmehljivih 4% znižanja emisij glede na 1990 do leta 2010. Ali predstavljajo ameriški pogajalci v Kopenhagnu morda naftni lobi v Kopenhagnu?! Vsi se zato sprašujemo ali se bo Kopehagen po pogajanjih preimenovalo v Hopenhagen ali Brokehagen?
2. mesto: EU, ker ni resno naslovila zevajoče vrzeli, ki ogroža cilje: vroč zrak in gospodarjenje z gozdovi. Evropska verodostojnost podnebnega vodje bi se lahko popolnoma sesula, če ne bo zaprta vrzel vročega zraka. Za to pa so odgovorne vse države članice EU.
3. mesto: Kanada in Savdska Arabija, ker sta zasedli zadnje in predzadnje mesto v raziskavi Climate Change Performace Index. Raziskava je ocenjevala 57 držav, ki skupaj povzročijo 90% toplogrednih plinov. Preprosto rečeno – obe državi imata probleme pri izvajanju podnebnih politik.
nedelja, 13. december 2009
Svet je pripravljen, tudi če politiki (še) niso!
Pisana množica protestnikov, ki je oblikovala 3 km dolgo kolono in je opravila 6 km dolgo pot, je klub raznolikosti vizualizacije zahtev poslala jasno sporočilo 192 državnim delegacijam. Mladi, stari, skupine, posamezniki, revni in bogati, iz Danske in ostalih delov sveta, so v en glas sporočili, da je svet pripravljen na spremembe, tudi če politični odločevalci niso.
Nedeljski navidezen mir in spokojnost v mestu, v katerega je usmerjeno ogromno upanja in zahteve po takojšnjem ukrepanju proti podnebnim spremembam, je mogoče pripisati utrujenosti od demonstracij, pa tudi slavni sobotni zabavi nevladnih organizacij. Ko so se demonstracije umirile in so se protestniki razpršili, se je počasi začelo dogajati to, za kar so vedeli skoraj vsi udeleženci COP15: 'NGO party' v Vege klubu. 6000 udeležencev COP15 si je po tednu napornih in frustrirajočih pogajanj dalo duška ter 'izplesalo' obup in pesimizem ter se napolnilo z upanjem in novim zagonom.
Za priokus dogajanja na NGO party-u si poglejte:
http://www.youtube.com/watch?v=j1sUVRshRHQ
http://www.youtube.com/watch?v=WxeSDXcmV-U
Jutri se začne zadnji teden dogajanja v okviru mednarodnih podnebnih dogajanj. 40 okoljskih ministrov je danes na neformalnih pogovorih, t.i. Pre-COP15, že razpravljajo o nadaljnjem poteku pogajanj. Med njimi ni bilo slovenskega ministra za okolje. Karl Erjavec prispe v Kopehagen šele v ponedeljek. Takrat ne bo več veliko prostora za izpostavitev našega stališča v smeri ambicioznega, pravičnega in pravo zavezujočega podnebnega dogovora. Majhni smo pač toliko kolikor se naredimo majhne. Izgleda da se tudi tokrat ne bomo pustili presenetiti z veličino, ne v idejah, ne v dejanjih.
sobota, 12. december 2009
Dan demonstracij za podnebni dogovor (Global Day of Action)
Dogodki so odvijajo v organizaciji nevladnih organizacij, ki od svetovnih voditeljev zahtevamo, da sprejmejo nujne in odločne ukrepe, ki bodo preprečili katastrofalne posledice podnebnih sprememb. Od držav, ki so največje onesnaževalke okolja, zahtevamo, da nemudoma sprejmejo svojo odgovornost in zmanjšajo izpuste toplogrednih plinov, hkrati pa začnejo vlagati v razvoj čiste energeije. Podnebne spremembe bodo najhitreje in najprej prizadele ravno najrevnejše države. Vse države, ki so gospodarsko dovolj močne, da ukrepajo in pomagajo, naj to z vso odločnostjo tudi storijo.
Več o akcijah v Ljubljani, Mariboru in Izoli na www.ukrepajzdaj.org.
petek, 11. december 2009
Pravljični dan
Pogajanja v okviru kjotskega protokola so zaenkrat odložena, da si delegacije lahko vzamejo čas za analiziranje pripravljenih osnutkov, ob 16. uri pa se bodo nadaljevala v sobi Hansa Christiana Andersena. Nihče ne more napovedati, kaj se bo zgodilo v tej pravljični sobi.
Nekaj možnosti:
Razvite države vztrajajo, da ne želijo nadaljevanja kjotskega protokola, kar privede do blokade pogajanj.
Razvite države se strinjajo, da bodo določile cilje zmanjšanja emisij, ki so skladni z znanstvenimi ugotovitvami in hkrati zagotovijo okoljsko integriteto teh ciljev – scenarij 'in potem so srečno živeli do konca njihovih dni'.
Razvite države se strinjajo, da se določijo cilji za njihovo zmanjšanje emisij, a niso pripravljene nasloviti vprašanja 'vročega zraka' in spodkopavanja doseganja resničnih zmanjšanj emisij zaradi neprimernega obračunavanja ponorov – scenarij 'cesarjeva nova oblačila'.
O tem, da svet potrebuje dogovor, ki bo preprečil najhujše posledice podnebnih sprememb in vsem narodom omogočil dostojno življenje, ni dvoma. A vprašanje je, če ga bodo svetovni voditelji sposobni sprejeti.
četrtek, 10. december 2009
Barut Pahor v Ecotu
Ko je EU leta 2007 sprejela cilj zmanjšanja emisij za 20 % do leta 2020, je bila prva in takrat najbolj ambiciozna skupina držav z zastavljenim podnebnim ciljem po letu 2012. Takrat se je upravičeno samopoimenovala v vodilno silo v boju proti podnebnim spremembam. A danes je svet drugačen – v ambicioznosti ciljev sta jo že prehiteli Japonska in Norveška. Še več, tudi nekatere države v razvoju (npr. Južna Afrika in Brazilija) so v preteklih tednih objavile precej ambiciozne predloge. Današnji sestanek v Bruslju tako za Evropo predstavlja priložnost, da se zopet postavi v ospredje. In s tem spodbudi tudi druge razvite države, da si postavijo višje cilje, ki bodo skladni z znanstvenimi spoznanji za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.
Verjetno se ne zgodi pogosto, da se na zgodovinsko pomembnih dogodkih, kot je tokratna podnebna konferenca, javno izpostavi Slovenija. Verjetno je še bolj nenavadno, da je izpostavljena kot ena izmed bolj ambicioznih držav in to s strani vedno kritičnih nevladnih organizacij. A že jutri bodo nevladne organizacije ocenjevale rezultate današnjega srečanja v Bruslju, ki predstavlja ponovno priložnost, da med 'vodilnimi' zasledimo Slovenijo. A bo za tako čast potrebno več, kot smo zaenkrat slišali od predsednika vlade – če se bo g. Pahor poleg bolj ambicioznih ciljev zmanjšanja emisij za EU zavzemal tudi za opredelitev primerne višine finančne podpore za države v razvoju, bo med evropskimi nevladnimi organizacijami postal toliko prepoznaven, da bodo naslednjič njegovo ime pravilno zapisale.
torek, 8. december 2009
Nezadostnost in zavajanje
Danes dopoldne je bil predstavljen nov izračun skupnega cilja zmanjšanja emisij razvitih držav, v katerem so upoštevane vse napovedi držav o nameravanem zmanjšanju emisij do leta 2020. Čeprav je zaradi novih objav nekaterih držav rezultat malo boljši od prej objavljenega, je kljub temu še bistveno prenizek za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb. V najboljšem primeru bi bile razvite države (v tem trenutku) pripravljene emisije zmanjšati le za 16 – 23 % do leta 2020 glede na leto 1990. Naj spomnimo, da bi potrebovali vsaj 40 % zmanjšanje, če želimo preprečiti katastrofe z večjo verjetnostjo.
V najslabšem primeru (ob uveljavljanju vseh trikov, ki so si jih države namislile) pa bi se ta nizki cilj še bistveno poslabšal. (A o tem ob drugi priložnosti.)
Po včerajšnjem navdušenem napovedovanju zagotavljanja financiranja za takojšnje ukrepanje v državah v razvoju v obdobju 2010 – 2013 s strani razvitih držav, so nevladne organizacije postale pozorne. A je pogled od blizu razkril, da je šlo le za nepotrebno vznemirjanje.
Razvite države namreč naivno pričakujejo, da bo preusmerjanje že obljubljenih sredstev za razvojno pomoč v podnebno financiranje, zadostovalo. A žal ne zadostuje, ker ne predstavlja predvidljivega, dodatnega in zadostnega financiranja, h kateremu so se države zavezale z Balijskim akcijskim načrtom decembra 2007.
Sredstva za takojšnje ukrepanje v državah v razvoju so vsekakor potrebna, a so potrebna tudi dolgoročna sredstva za prilagajanje na posledice podnebnih sprememb, za čisto energijo in zaustavitev krčenja tropskih gozdov v državah v razvoju. Višina, viri, upravljanje in dodatnost teh sredstev mora biti opredeljena v pravno zavezujočen dogovoru in mora v letu 2020 doseči višino 110 milijard EUR na leto.
Prve nagrade 'fosil dneva' podeljene
Na otvoritveni dan pogajanj so si nagrade zaslužile:
1. mesto: Industrializirane države, ker so v Kopenhagen prišle z bistveno prenizkimi cilji zmanjšanja emisij, ki nikakor ne zadostujejo za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb.
2. mesto: Švedska, Finska in Avstrija, ker si prizadevajo za okoljsko sporna pravila obračunavanja ponorov.
3. mesto: Kanada, ker je njen okoljski minister izjavil, da njegovega naroda modna muha - Kopenhagen - ne bo prepričala.
ponedeljek, 7. december 2009
Pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč
Nov podnebni dogovor mora odgovoriti na vse bolj zastrašujoče napovedi znanstvenikov, preprečiti najhujše posledice podnebnih sprememb in omogočiti dostojno življenje vseh ljudi na svetu.
Vsebovati mora predvsem naslednje zaveze: omejitev dviga temperature čim nižje pod 2 °C; 40 % cilj zmanjšanja emisij za razvite države do leta 2020 glede na leto 1990; dodatno, predvidljivo in stabilna finančno podporo državam v razvoju za njihove napore omejevanja rasti emisij in prilagajanje na posledice podnenih sprememb. Podnebni dogovor mora biti pravno zavezujoč in vsebovati mehanizme, ki bodo zagotovili izpolnjevanje zavez.
Vse kar potrebujemo za dosego tega cilja je prava mera politične volje!
Kot je v uvodnem govoru ugotovil predsedujoči tokratni konferenci, predsednik danske vlade, obstajajo v stališčih držav boleča nesoglasja. Prav gotovo bodo pogajanja v naslednjih dveh tednih težka, verjetno za marsikoga na trenutke tudi boleča, a uspešen rezultat – pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč dogovor bo vse te muke (pa tudi muke, ki se v naših spominih nabirajo že dve leti) potisnil v pozabo.
Svetovna javnost je pripravljena – so pripravljeni tudi svetovni voditelji?